Jedro

V pravdi, združeni po pravilih drugega odstavka 182. člena ZPP, veljajo pravila o pristojnosti in o pravici do revizije za vsak zahtevek posebej, ne pa za njihov seštevek.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo 764.912,00 SIT in 390.765,30 SIT s pripadki. Po navedbi tožeče stranke ji je toženec odstopil svoj 100 odstotni lastniški delež družbe D. d.o.o. in prevzel odgovornost, da bo za morebitne dolgove družbe jamčil tožnici z vsem premoženjem. Sodišče je zahtevka zavrnilo, ker je ugotovilo, da toženec ni prevzel obveznosti nasproti tožnici, zavezal se je namreč s svojim osebnim premoženjem odgovarjati solidarno za družbo D. d.o.o. za terjatve upnikov pred 15.11.1995. Ugotovilo je, da je bil prvi znesek zarubljen družbi D. d.o.o. v korist upnika Q. d.o.o., za drugi znesek pa je bila dovoljena izvršba v korist podjetja K. v stečaju.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijani sodbi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 17.5.2000 procesno pravilno spremenila svoj prvotni tožbeni zahtevek tako, da je postavila dva ločena zahtevka, od katerih prvi se nanaša na terjatev družbe Q. d.o.o. nasproti družbi D. d.o.o. za znesek 764.912,00 SIT, drugi pa na terjatev podjetja K. v stečaju nasproti D. d.o.o. za znesek 390.765,30 SIT. Tudi s sodbo prve stopnje je v skladu s tem odločeno o dveh zahtevkih. Gre za zahtevka, za katera tožeča stranka zatrjuje isto pravno podlago in sicer pogodbo z dne 19.12.1996 med tožencem in tožnico o odstopu deleža v družbi, imata pa različno dejansko podlago, ker gre za dve samostojni in med seboj nepovezani terjatvi dveh upnikov družbe D. d.o.o. Gre za kumulacijo zahtevkov po drugem odstavku 182. člena ZPP, ki je dovoljena, ker je za oba zahtevka podana stvarna pristojnost istega sodišča in je predpisana ista vrsta postopka. Toda za tak primer določa drugi odstavek 41. člena ZPP, da se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ta določba hkrati ureja vrednost spornega predmeta, saj je 41. člen ZPP uvrščen v poglavje z naslovom "Ugotovitev vrednosti spornega predmeta" in vsebinsko dopolnjuje 39. člen kot temeljno določbo tega poglavja. Po naravi stvari ne more biti vrednost spornega predmeta določena drugače v zvezi s stvarno pristojnostjo in drugače v zvezi s pravico do revizije. Kumulacija zahtevkov v isti pravdi je po vsebini združevanje več pravd v eno. To je ob pogojih 182. člena ZPP dovoljeno in pogosto smotrno tudi zaradi zagotavljanja procesne ekonomije. Vendar v pravdi, združeni po pravilih drugega odstavka 182. člena ZPP, veljajo pravila o pristojnosti in o pravici do revizije za vsak zahtevek posebej, ne pa za njihov seštevek. Ker je vrednostni pogoj za dovoljenost revizije vezan na znesek 1.000.000,00 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP) in ker noben od obeh zahtevkov ne presega tega zneska, revizija ni dovoljena in jo je zato revizijsko sodišče zavrglo (prvi odstavek 374. člena ZPP).