Jedro

Sodišče odloča po dejanskem stanju, kot ga ugotovi ob koncu glavne obravnave, torej določi preživnino za otroka, upoštevajoč njegove potrebe, ugotovljene ob koncu glavne obravnave. Če se bodo spremenile okoliščine, na podlagi katerih je določena preživnina, pa bo to lahko razlog za spremembo določene preživnine po predlogu prizadetega (5. odst. 132. čl. ZZZDR). Glede na naravo in namen preživnine je logično, da se plačuje mesečno vnaprej za pokrivanje tekočih mesečnih potreb otroka. Preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, je denarna (1. odst. 131. čl. ZZZDR). Te obveznosti ne more nadomestiti s tem, da otroku kupuje določene stvari, ki jih ta sicer potrebuje, saj mora biti tistemu preživninskemu zavezancu, pri katerem otrok živi, prepuščeno, da odloča o razporeditvi vseh denarnih sredstev, namenjenih za njegovo preživljanje - le on lahko najbolje oceni, kaj otrok potrebuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec od 1.3.2000 dalje plačevati za mld. sina Jureta še znesek 5.000,00 SIT mesečne preživnine, skupaj z že pravnomočno prisojeno preživnino torej 30.000,00 SIT mesečno. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Preživnino v višini 30.000,00 SIT ocenjuje za preveliko glede na Juretove potrebe in svoje zmožnosti. Stanovanje, v katerem živi tožnica z Juretom, sta adaptirala in opremila v času skupnega življenja tako, da so potrebna le manjša vzdrževalna dela in stroški nikakor ne dosegajo 8.000,00 SIT na člana družine. Pred vrata mu je tožnica postavila le njegove osebne stvari, vse ostalo pa je ostalo v njeni uporabi. Uredila sta tudi okolico hiše, da se Jure sedaj lahko brezskrbno igra. Sam si le s težavo ureja novo stanovanje in mora začeti praktično od začetka. Jure preživi pri njem kar nekaj časa in mu ureja primeren prostor (kar je tudi povezano s stroški), pa tudi njegovi starši prispevajo za bolj kvalitetno življenje njegovega sina. Tako so med drugim prispevali za smučarsko opremo, smučarsko obleko in dvakrat za kolo. Sodišče zmotno ugotavlja, da je Jure pri njem samo 1/5 časa, saj preživi pri njem 2/5 časa, zato pa porabi od 20.000,00 do 25.000,00 SIT mesečno in ne le 10.000,00 SIT. Tu tudi niso všteti vsi stroški, ko potujeta od Ljubljane do njegovega doma. V vrtec bo Jure hodil le še do avgusta, nato pa bodo ti stroški odpadli. Stroški, ki jih je navedla tožnica so pretirani, kajti obleke kupi Juretu tudi on, kupuje pa mu tudi Ciciban, knjige in obiskujeta kulturne prireditve. Trudi se biti skrben oče, kar je v razvezani družini težje in dražje. Ne ve, zakaj bi moral vse večje stroške, ki so nastali zaradi razveze, nositi samo on. Dohodek dobi 15. v mesecu in bo moral preživnino plačevati vnaprej (5. v mesecu). Smiselno predlaga znižanje preživnine. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbenih razlogov pritožnik izrecno ne uveljavlja, iz njegovih navedb pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (glede obsega potreb preživninskega upravičenca in zmožnosti preživninskega zavezanca) in zmotne uporabe materialnega prava (previsoko določene preživnine). Preizkus obstoja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zato pritožbeno sodišče opravilo v mejah, kot jih določa 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. list RS št. 26/99) in pri tem ugotovilo, da niso podane tiste kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Kolikor pritožnik v zvezi z grajo dejanskega stanja izpostavlja vprašanja, povezana s skupnim premoženjem pravdnih strank (premoženjem, ki sta ga z delom ustvarila v času trajanja zakonske zveze - 2. odst. 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), mu je treba pojasniti, da ta vprašanja ne vplivajo na določitev višine preživnine za mladoletnaga otroka. Ta vprašanja bo moral urediti s tožnico, pritožbeno sodišče pa zato posebej ne odgovarja na pritožbene trditve o skupni ureditvi mansardnega stanovanja, v katerem živi tožnica s sinom, in okolice hiše, v kateri je to stanovanje in o tem, kaj je toženec od odselitvi iz skupnega prebivališča odnesel s seboj. Sicer pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče odloča po dejanskem stanju, kot ga ugotovi ob koncu glavne obravnave, torej določi preživnino za otroka, upoštevajoč njegove potrebe, ugotovljene ob koncu glavne obravnave, če ugodi zahtevku za preživnino, pa lahko toženo stranko obsodi tudi na dajatve, ki še niso zapadle (2. odst. 311. čl. ZPP). Zato je prav, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izdatek za oskrbnino v vrtcu (ki je po višini nedvomno eden izmed večjih izdatkov za otroka). Če se bodo razmere spremenile oziroma se bodo spremenile okoliščine, na podlagi katerih je določena preživnina, pa bo to lahko razlog za spremembo določene preživnine po predlogu prizadetega (5. odst. 132. čl. ZZZDR). Tudi dejstva, da bo Jure v kratkem prenehal obiskovati vrtec, kot to trdi toženec v pritožbi, zato pritožbeno sodišče (pred tem pa tudi sodišče prve stopnje) ni moglo upoštevati kot relevantnega (pri čemer pa bodo te stroške očitno nadomestili stroški šolanja sina Jureta in ne bo mogoče teh stroškov enostavno odšteti od doslej ugotovljenih preživljančevih potreb). Glede na naravo in namen preživnine je logično, da se plačuje mesečno vnaprej za pokrivanje tekočih mesečnih potreb otroka. Toženčevo poudarjanje, da plačo prejema šele vsakega 15. dne v mesecu, je torej za določitev zapadlosti posameznih prežnivnskih zneskov brezpredmetno. Preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, je denarna (1. odst. 131. čl. ZZZDR). Te obveznosti ne more nadomestiti s tem, da otroku kupuje določene stvari, ki jih ta sicer potrebuje (obleko, knjige ipd.), saj mora biti tistemu preživninskemu zavezancu, pri katerem otrok živi, prepuščeno, da odloča o razporeditvi vseh denarnih sredstev, namenjenih za njegovo preživljanje - le on lahko najbolje oceni, kaj otrok potrebuje. Toženec se torej svoje preživninske obveznosti (niti delno) ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da tudi sam kupuje otroku določene stvari, kot tudi ne s prikazovanjem višine stroškov, ki jih ima sicer ob stikih z otrokom. Enako velja tudi za pomoč njegovih staršev. Logično je, da pomagajo svojemu sinu, na drugi strani pa tudi, da obdarujejo svojega vnuka. Tisti od staršev, kateremu ob razvezi otroci niso zaupani, obdrži pravico do osebnih stikov z njimi (3. odst. 78. čl. ZZZDR). Redni stiki otroka z drugim roditeljem so nujni za otrokov zdrav nadaljnji psihofizični razvoj, kažejo pa tudi na odgovoren odnos tega roditelja do svojega otroka. Normalni stiki otroka z obema roditeljema, kljub razpadu njune zakonske in življenjske skupnosti, so takšni, da otrok z obema preživi določen čas med tednom, ob vikendih in tudi med počitnicami. Zato časovni element ne more biti denarno vrednoten tako, kot bi to želel pritožnik. Upoštevna pritožbena graja dejanskega stanja se torej tiče le stroškov vzdrževanja stanovanja, katere je sodišče prve stopnje ocenilo z zneskom 8.000,00 SIT mesečno na člana družine (kar je še vedno za skoraj 6.000,00 SIT manj, kot je trdila tožnica). Vendar pa tudi morebitni nižji tovrstni stroški po presoji pritožbenega sodišča ne terjajo drugačne določitve preživnine oziroma drugačne porazdelitve preživninskega bremena med preživninska zavezanca. Ob ugotovitvi, da razmerje med dohodki pravdnih strank kaže, da ima tožnica za 20% višje dohodke (siceršnje premoženjske razmere pravdnih strank pa niso ugotovljene bistveno različno), porazdelitev preživninskega bremena tudi ob popolnem odštetju teh stroškov od potreb mladoletnega otroka (kar sicer ni pravilno, saj tudi nanj kot člana družine odpade sorazmeren del teh stroškov) ne terja določitve nižje preživnine, saj tožnica še vedno nosi več kot 20% večjo denarno preživninsko obveznost od toženca. To pa kaže, da je sodišče prve stopnje pri določitvi dodatne preživninske obveznosti toženca tudi pravilno uporabilo materialno pravo in da niso točne toženčeve pritožbene trditve, da večje stroške, ki so nastali zaradi razveze, nosi le on. Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154., 155. in 413. čl. ZPP.