Jedro

Delavec kot invalid uživa posebno varstvo pred odpovedjo šele potem, ko je invalidnost ugotovljena z dokončno odločbo, ne pa v času, ko ustrezni postopki za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja še tečejo. Ker je bila v konkretnem primeru odpoved podana pred dokončnostjo odločbe o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožeči stranki z dne 18. 1. 2008 je nezakonit in se razveljavi v 1. in 2. točki v delu, v katerem določa, da tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka.

Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka, ampak je trajalo po tem dnevu z vsemi pravicami in obveznostmi in prenehalo z dnem izteka bolniškega staleža oziroma najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka (24. 8. 2008).

V ostalem se tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti oz. odpravo (pravilno: razveljavitev) odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za vrnitev na delo zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 41,31 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče: ugotovi nezakonitost oz. odpravi sklep tožene stranke družbe R. d.o.o. z dne 18. 1. 2008, s katerim je bila tožniku (redno) odpovedana pogodba o zaposlitvi, ter toženi stranki naloži, da tožnika sprejme nazaj na delo; naloži toženi stranki, da tožniku povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila (1. odstavek izreka).

Obenem je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Primarno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe določil ZDR, ki sicer res ne prepoveduje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v času bolniškega staleža, vendar pa delovno razmerje ne more prenehati v času bolniškega staleža, kar sodišče pravilno ugotavlja v obrazložitvi sodbe. Iz listinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je odpoved podana 18. 1. 2008, sklep je tožnik prejel 22. 1. 2008, odpovedni rok pa je začel teči naslednji dan in je torej potekel 23. 2. 2008 in ne 23. 3. 2008 kot to navaja sodišče. To pomeni, da je odpovedni rok potekel še v času bolniškega staleža, kar je nepravilno in v nasprotju z ZDR. Tudi sicer sodišče nima prav, ko navaja, da delodajalca v primeru tožene stranke ne veže prvostopna odločba ZPIZ. V predmetni zadevi je bila 24. 12. 2007 izdana odločba ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki je postala dokončna in pravnomočna 16. 4. 2008, ker sta se zoper tako odločbo pritožila tako zavarovanec kot delodajalec. V času po izdani prvostopni odločbi ZPIZ bi delodajalec moral odločbo spoštovati, in mu ne bi smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Po drugi strani pa bi tudi sodišče moralo upoštevati dokončno in pravnomočno odločbo ZPIZ in ugoditi tožbenemu zahtevku. Nezakoniti so tudi razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi – tožena stranka je s poslovnimi partnerji sklepala sporazumne odpovedi pogodb o sodelovanju, kar pomeni, da je bilo prenehanje potreb po opravljanju določenega dela sporazumno in zato ne more biti poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo v pretežnem delu materialnopravno pravilno odločitev, razen glede datuma prenehanja delovnega razmerja, ki je v sicer zakoniti redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga določen napačno, ker ni bilo upoštevano dejstvo, da je bil tožnik v času izteka odpovednega roka v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče se - razen v navedenem obsegu - strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki v 1. alinei 1. odstavka opredeljuje poslovni razlog kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Pravilno je presodilo, da je poslovni razlog v primeru tožnika dokazan, ker odpoved pogodb o poslovnem sodelovanju pomeni utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja, zato so v tožnikovem primeru izpolnjeni tudi pogoji iz 2. odstavka 88. člena ZDR. Pri tem ni odločilno, da je tožena stranka s svojimi poslovnimi partnerji sklepala sporazumne odpovedi pogodb o poslovnem sodelovanju, zato ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da naj bi iz tega razloga tožena stranka „izgubila razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi“, oz. da bi se lahko sklicevala na obstoj poslovnega razloga le, če bi poslovni partnerji enostransko prekinili poslovno sodelovanje. Bistveno je, da je zaradi odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju z B.A. d.o.o. prenehala potreba po zaposlitvi tožnika kot voznika dostavljavca za prevoz in dostavo prehrambenih artiklov družbe B., na kakšen način je do prenehanja sodelovanja med poslovnimi partnerji prišlo, pa ni pomembno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje oz. tožena stranka, ko je odločala o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevati odločbo ZPIZ z dne 24. 12. 2007 o ugotovljeni invalidnosti tožeče stranke, čeprav tedaj še ni bila dokončna. Že iz same odločbe namreč izhaja, da je izvršljiva, ko postane dokončna v upravnem postopku (A5). Delavec kot invalid uživa posebno varstvo pred odpovedjo (po določbah 116. člena ZDR) šele potem, ko je invalidnost ugotovljena z dokončno odločbo, ne pa v času, ko ustrezni postopki za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred pristojnimi organi še tečejo. Pravilno je torej pravno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila varovana kategorija v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker odločba ZPIZ tedaj še ni bila dokončna in pravnomočna, saj je bilo o pravicah iz naslova invalidnosti tožnika dokončno odločeno šele z odločbo z dne 16. 4. 2008. Delno pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, to je določbe 3. odstavka 116. člena ZDR, po kateri delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da začasna nezmožnost za delo v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni razlog, zaradi katerega bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in v razlogih sodbe pravilno povzelo določbo citiranega 3. odstavka 116. člena ZDR. Napačno pa je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo s 23. 3. 2008, ter prezrlo, da iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik ob poteku 30-dnevnega odpovednega roka še v bolniškem staležu. Delovno razmerje je tožniku prenehalo 23. 2. 2008 (oz. glede na podatke v spisu – podatke ZZZS OE ... z dne 22. 9. 2008 /l. št. 26/ - 21. 2. 2008) in ne šele 23. 3. 2008, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je namreč odpoved prejel 22. 1. 2008. Iz podatkov v spisu pa tudi izhaja, da je bil tožnik po podatkih ZZZS, Območna enota ... v bolniškem staležu do 22. 3. 2008 (l. št. 22). Pritožba torej utemeljeno opozarja, da je tožniku z iztekom odpovednega roka nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, saj bi mu glede na določbo 3. odstavka 116. člena ZDR delovno razmerje lahko prenehalo šele z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbi ugodilo.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen, 5. alinea 358. člena ZPP).

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato mu je tožena stranka po načelu uspeha (154., 155. ter 165. člen ZPP) dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 41,31 EUR (20 % potrebnih stroškov). Potrebni stroški znašajo: 375 točk za pritožbo ter 20 % DDV, to je 450 točk oz. 206,55 EUR po vrednosti točke 0,459 EUR – Tar. št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 – OT).