Jedro

Ker je odločba o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami postala dokončna šele dne 16. 4. 2008, delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 1. 2008 ni bil dolžan upoštevati varstva po prvem in drugem odstavku 116. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 1. 2008, reintegracijo in povrnitev stroškov postopka.

Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je družba B. d. o. o. toženi stranki odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju. Presodilo je, da ta okoliščina nedvomno predstavlja poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku - delavcu. Nadalje je obrazložilo, da tožnik pred odpovedjo ni bil varovan po določbi prvega odstavka 116. člena ZDR, saj je bilo o njegovi invalidnosti dokončno odločeno šele z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) z dne 16. 4. 2008. Tožniku je po poteku odpovednega roka prenehalo delovno razmerje 23. 3. 2008, ko ni bil več v bolniškem staležu, zaradi česar tudi ne uživa posebnega varstva po tretjem odstavku 116. člena ZDR.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka delno spremenilo tako, da je razveljavilo sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 1. in 2. točki, in sicer v delu, v katerem je bilo določeno, da tožniku preneha delovno razmerje z iztekom 30-dnevnega odpovednega roka. Ugotovilo je, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje s potekom tega roka, temveč je trajalo in prenehalo z dnem izteka bolniškega staleža oziroma najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka, to je najkasneje 24. 8. 2008. V ostalem delu je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti oziroma odprave odpovedi zavrnilo in zavrnilo tudi pritožbo, ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazan, pri čemer ni pomembno, kako je prišlo do prenehanja sodelovanja med toženo stranko in njenimi poslovnimi partnerji, tudi če je tožena stranka s temi partnerji morda sklepala sporazume o odpovedi pogodb o poslovnem sodelovanju. Neutemeljeno je stališče tožnika, da bi bilo treba upoštevati prvostopenjsko odločbo Zavoda z dne 24. 12. 2007 o invalidnosti tožnika, saj že iz te odločbe izhaja, da je izvršljiva po tem, ko postane dokončna v upravnem postopku. Delavec kot invalid uživa posebno varstvo pred odpovedjo po določbi 116. člena ZDR šele po dokončni odločbi o invalidnosti in ne v času, ko še tečejo ustrezni postopki. Utemeljena je le pritožba glede uporabe tretjega odstavka 116. člena ZDR, saj je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo 23. 2. 2008 in ne 23. 3. 2008, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Takrat pa je bil še v bolniškem staležu, in sicer do 22. 3. 2008. Glede na to bi mu moralo po tretjem odstavku 116. člena ZDR delovno razmerje prenehati šele z dnem ugotovljene zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev od izteka odpovednega roka. Z dopolnilno sodbo z dne 16. 9. 2009 je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na dejstvo, da je bila pri njem ugotovljena invalidnost III. kategorije dne 24. 12. 2007. Odločba je res postala dokončna oziroma pravnomočna šele 16. 4. 2008, ker sta se obe stranki zoper prvo odločbo pritožili. Kljub temu meni, da je že v času odpovedi užival posebno varstvo po 116. členu ZDR. Ni zanemarljivo, da je invalidska odločba postala pravnomočna še med postopkom pred sodiščem prve stopnje, sicer pa mu je bila invalidnost III. kategorije priznana od 24. 12. 2007 (pravilno 13. 12. 2007). Opozarja na to, da niso podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je dokazno breme na toženi stranki. Ker je ta sporazumno odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju, to ne more predstavljati razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da sploh ni res, da bi pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo Zavoda vložila tudi tožena stranka. Vložil jo je le tožnik. Ta v času odpovedi ni imel statusa invalida in ni bil v bolniškem staležu. Neresnično je tudi zatrjevanje, da je tožena stranka sporazumno odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju, temveč jo je enostransko odpovedal njen poslovni partner, za katerega je skoraj v celoti opravljala posle. Tožena stranka je ostala brez dela, zaradi enostranske odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju pa teče tudi spor pred sodiščem. Zaradi odpovedi poslovnega sodelovanja ima katastrofalno izgubo.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Revident se uvodoma sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju revizije ne konkretizira. Zato revizijsko sodišče iz tega razloga revizije ni moglo in smelo preizkusiti.

8. V zvezi s tem, da niso podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da mora te razloge dokazati tožena stranka, ki pa je pogodbo o poslovnem sodelovanju sporazumno odpovedala, revizija ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je jasno obrazložilo, da je prišlo do odpovedi tožniku iz poslovnega razloga zaradi odpovedi pogodbe o poslovnem sodelovanju toženi stranki s strani B. d. o. o. in da je prav zato prenehala potreba po zaposlitvi tožnika kot voznika dostavljalca za prevoz in dostavo prehrambenih artiklov te družbe. Gre za dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijskega postopka (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer ne bi bilo pravno pomembno, ali do prenehanja potreb po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pride zaradi enostranske odpovedi poslovnega partnerja delodajalca ali morda sporazumnega prenehanja poslovnega sodelovanja. To namreč ne more spremeniti ugotovitve o nastopu in obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 88. členu ZDR (1).

9. Revident se neutemeljeno sklicuje na to, da je v času podane odpovedi zanj veljalo varstvo, ki ga po prvem in drugem odstavku 116. člena ZDR uživajo invalidi. Tožnik je bil res razvrščen v III. kategorijo invalidnosti že od 13. 12. 2007 dalje s prvostopenjsko odločbo Zavoda z dne 24. 12. 2007, vendar se je zoper to odločbo pritožil in je postala dokončna šele z odločbo Zavoda, Centrale na sedežu v Ljubljani, dne 16. 4. 2008. V skladu z 8. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) je delovni invalid zavarovanec, ki je pridobil katero od pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tem je pogoj za pridobitev priznanih pravic na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije dokončnost odločbe v upravnem postopku, ki se takrat tudi izvrši (drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1). Tudi postopki delodajalcev v zvezi z zagotavljanjem pravic delovnim invalidom oziroma prenehanjem delovnega razmerja delovnim invalidom po 101. in 102. členu ZPIZ-1 se vežejo na dokončno odločbo zavarovancev, ki so jim priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije.

10. Ker je odločba o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti in o priznanju pravice do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami postala dokončna šele dne 16. 4. 2008, delodajalec pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 1. 2008 ni bil dolžan upoštevati varstva po prvem in drugem odstavku 116. člena ZDR.

11. Na to odločitev ne vpliva dejstvo, da je invalidska odločba postala dokončna in pravnomočna med postopkom pred sodiščem prve stopnje - bistvena za presojo je namreč le okoliščina, ali je bila ta odločba dokončna že pred odpovedjo delavcu in je kot taka zavezovala tudi delodajalca.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Revizijsko sodišče dodaja, da se je na sporazumno odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju nasploh, torej niti ne konkretno z B. d. o. o., tožnik začel sklicevati šele v pritožbi. Že v skladu z določbo 337. člena ZPP te, sicer splošne pritožbene navedbe, ne bi bilo mogoče upoštevati.