Jedro

Stališče toženca, da je tožnik s tem, ko je zamudil 30-dnevni rok za prijavo na zavodu za zaposlovanje, po prenehanju obveznega zavarovanja izgubil pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je napačno. Rok 30 dni za prijavo pri zavodu in za vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, kot je določen v 1. odstavku 119. člena ZUTG, je podaljšljiv. To pomeni, da zamuda roka nima za posledico izgube pravice. Namesto izgube pravice je namreč določeno, da se skupna dolžina prejemanja nadomestila samo skrajša, in sicer za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju zavarovanja oz. razloga za mirovanje roka za prijavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2014 in sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 28. 8. 2014. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda novo odločbo o tožnikovi pravici do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je že v odgovoru na tožbo opozorila, da tožnik ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka, zato bi bilo že iz tega razloga potrebno tožbo zavreči. Z odločitvijo, kot je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožnik namreč takšnega zahtevka ni postavil, bi ga pa moral, če bi želel, da bi mu sodišče ugodilo. Pravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahteva za denarno nadomestilo ne more biti „prepozna“ in da bi tožena stranka zadevo v vsakem primeru morala obravnavati po vsebini. Prav tako je napačno stališče, da 30-dnevni rok iz prvega odstavka 119. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji) ni mogoče šteti za rok, katerega zamuda povzroči izgubo pravice do denarnega nadomestila. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnikovo obvezno zavarovanje iz naslova samozaposlitve prenehalo 20. 3. 2014 in da se je v evidenco brezposelnih prijavil in podal vlogo za dodelitev denarnega nadomestila po izteku 30 dni od prenehanja obveznega zavarovanja. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišča prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Prekluzija, kot najtežja sankcija je glede uveljavitve pravice do denarnega nadomestila jasno določena. Ker je tožniku 20. 3. 2014 prenehalo obvezno zavarovanje, bi se najkasneje do 19. 4. 2014 na način, kot ga določajo 9., 10. in 11. člen Pravilnika o prijavi in odjavi iz evidenc, o zaposlitvenem načrtu, pravicah in obveznostih pri iskanju zaposlitve ter nadzoru nad osebami, prijavljenimi v evidencah, moral prijaviti v evidenco brezposelnih oseb, pa je to storil šele 5. 6. 2014, vlogo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila pa podal šele dne 30. 6. 2014. Iz 119. člena ZUTD izhaja, da je pri navedenem 30-dnevnem roku treba ločiti dvoje pravnih dejanj stranke in sicer prijavo pri zavodu kot brezposelna oseba oz. iskalec zaposlitve in za vodenje v evidenci brezposelnosti, drugo dejanje, to pa je vložitev zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. 30-dnevni rok za prijavo pri zavodu v evidenco brezposelnih oseb je materialnopravni rok, saj je prijavljenost pri zavodu eden od pogojev, da se oseba sploh lahko šteje za brezposelno osebo (prvi odstavek 8. člena ZUTD) in s tem eden od pogojev za uveljavitev in priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti - torej materialne pravice. Rok za prijavo v evidenco brezposelnih ima torej značaj imperativnega materialnega roka, ki ga je potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Po izteku tega roka ugasne sama pravica do denarnega nadomestila in z njo tudi zahtevek za njeno uveljavitev, to je za njeno pravno varstvo. 30-dnevni rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila pa je procesni rok. Tak zaključek potrjuje tudi nadaljevanje 119. člena ZUTD, po katerem se zavarovancu, ki uvelajvlja denarno nadomestilo po tem roku, skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja, do vložitve zahteve. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodno prakso kot npr. opr. št. Psp 46/2010 in Psp 837/2005, ki se sicer nanašata na prej veljavne določbe Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, vendar pa je bila takrat veljavna določba prvega odstavka 31. člena ZZZPB smiselno in vsebinsko enaka določbi sedaj veljavnega prvega odstavka 119. člena ZUTD. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oz. tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožbeni zahtevek ni bil ustrezno postavljen in da bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbo zavreči. 6. Iz dokumentacije spisa je razvidno, da je tožnik sam vložil tožbo, po pregledu katere je sodišče ugotovilo, da je le-ta nepopolna, zato je tožnika s sklepom opr. št. V Ps 2347/2014 z dne 8. 12. 2014 pozvalo, da vlogo ustrezno dopolni oziroma popravi. Dne 30. 12. 2014 je sodišče prejelo dopolnjeno tožbo, po pregledu katere pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz nje izhaja tožbeni zahtevek, ki je sposoben za obravnavo in odločanje. Tožnik je namreč predlagal odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 27. 10. 2014 ter priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za julij, avgust in september 2014 v skupni višini 880,80 EUR. Sodišče prve stopnje je ob presoji ugotovilo, da tako drugostopenjska kot tudi prvostopenjska odločba nista pravilni in zakoniti, zato je obe odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Za tako odločanje pa je sodišče prve stopnje imelo ustrezno podlago v določbi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004).

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper sklep Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 28. 8. 2014. Z navedenim sklepom je organ prve stopnje zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo ob razlogovanju, da je tožnik zamudil 30-dnevni rok za prijavo na zavodu za zaposlovanje po prenehanju obveznega zavarovanja.

8. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje izhaja, da je tožniku obvezno zavarovanje kot samostojnemu podjetniku prenehalo z 20. 3. 2014, s tem da je med strankama nesporno, da je tožnik vlogo za vpis v evidenco brezposelnih oseb in v evidenco iskalca zaposlitve, kakor tudi vlogo za priznanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti vložil po izteku 30 dni od prenehanja obveznega zavarovanja iz naslova samozaposlitve.

9. Za odločitev v sporni zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, kakšna je narava roka, določena v prvem odstavku 119. člena ZUTD. V navedenem členu je določeno, da denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja, do dneva vložitve zahteve.

10. Res je, da je v navedenem členu govora tako o prijavi pri zavodu, kot tudi o vložitvi zahteve za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila, vendar pa ni sprejemljivo tolmačenje, za katerega se zavzema tožena stranka, torej da bi bil za prijavo na zavodu določen 30-dnevni prekluzivni materialni rok, medtem ko za uveljavljanje same pravice navedeni rok naj ne bi bil prekluziven. Zakon izrecno zahteva zgolj, da se zavarovanec prijavi pri zavodu in da vloži zahtevo. Za obe dejanji pa je določen 30-dnevni rok, ki pa je podaljšljiv. V tretjem odstavku je določeno, v katerih primerih rok ne teče. Tako je v četrtem odstavku 119. člena določeno, da v primerih iz tretjega odstavka istega člena se je zavarovanec dolžan prijaviti zavodu in vložiti zahtevo za denarno nadomestilo v roku 30 dni po prenehanju razloga, zaradi katerega rok ni tekel. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se mu skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju razloga za mirovanja roka, do dneva vložitve zahteve. Zakon torej v nobenem členu izrecno ne določa, da bi se moral tožnik v roku 30 dni prijaviti pri zavodu in da v primeru, če se ne bi prijavil v tem roku, da bi izgubil pravico do denarnega nadomestila. V primeru, da se zavarovanec prijavi in uveljavlja nadomestilo po 30-dnevnem roku (razen če rok skladno s tretjim odstavkom 119. člena ne teče), to pomeni, da se mu bo skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajšala za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja, pa do dneva vložitve zahteve.

11. Že sodišče prve stopnje pravilno opozarja tudi na pojasnilo predlagatelja zakona k 119. členu ZUTD(1). Pojasnjeno je, da zamuda roka po predlagani ureditvi nima več za posledico izgubo pravice. Namesto izgube pravice je določeno, da se skupna dolžina prejemanja nadomestila samo skrajša in sicer za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju zavarovanja oz. razloga za mirovanje roka za prijavo.

12. Glede sklicevanja tožene stranke na starejšo sodno prakso, pritožbeno sodišče opozarja, da je bila tudi ureditev v prejšnjih predpisih drugačna, kot pa sedaj v določbah ZUTD. Tako je bilo v petem odstavku 31. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) določeno, da zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila po preteku 60 dni po prenehanju delovnega razmerja oz. po preteku roka 30 dni po prenehanju razlogov iz drugega odstavka 31. člena ZZZPB. Določen je bil torej prekluzivni rok za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. Gre za ureditev, ki velja od uveljavitve novele (ZZZPB-D - Ur. l. RS, št. 69/1998) dalje.

13. Pred tem pa je bilo v 18. členu določeno, da pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pridobi zavarovanec, ki je bil v delovnem razmerju neprekinjeno najmanj 9 mesecev ali 12 mesecev s presledki v zadnjih 18-ih mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in se najkasneje v 30 dneh po prenehanju delovnega razmerja prijavi zavodu. Torej v navedeni določbi je bilo izrecno določen materialni prekluzivni rok za prijavo na zavodu. Od uveljavitve ZZZPB-D pa zakon več ne določa 30-dnevnega prekluzivnega materialnega roka za prijavo na zavodu za zaposlovanje. Glede razlage starejših predpisov je stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS(2). Vrhovno sodišče izrecno poudarja, da je imel rok, določen v 18. členu ZZZPB (pred novelo v letu 1998 - ZZZPB-D) vsebinsko enake značilnosti kot imperativni prekluzivni materialni rok. Spremenjeni predpis iz leta 1998 pa izhaja iz drugačnih osnov za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Od novele ZZZPB-D dalje ni več določen rok za prijavo pri zavodu za zaposlovanje.

14. Ker tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava zadeve sploh še ni obravnavala po vsebini (zahtevo je namreč zavrgla), je torej sodišče prve stopnje utemeljeno obe odločbi tožene stranke kot nezakoniti odpravilo ter zadevo skladno s 1. alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

15. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Poročevalec DZ 86/2010. (2) Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 25/1999 z dne 13. 4. 1999.