Jedro

Po ustaljeni sodni praksi, ki temelji na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987, je lahko pri darilu nagib darovalca tako pomemben, da preide v kavzo pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati, darovalec pa pridobi možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, s katerim je bilo pravnomočno odločeno o podrednem tožbenem zahtevku v višini 22.951,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 dalje do plačila in o pravdnih stroških, razveljavita ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi trdil, da je leta 2005 „na ime“ toženke kupil nepremičnino v B. za znesek 22.951,00 EUR (takrat 5.500.000,00 SIT). To nepremičnino je toženka kasneje prodala za 39.000,00 EUR in denar v soglasju s tožnikom naložila na banko na svoje ime. Leta 2010 je kupila stanovanje v S. za 80.500,00 EUR. Kupnino je financirala iz 39.000,00 EUR kupnine za nepremičnino v B., iz natečenih obresti od te kupnine v višini 6.000,00 EUR, iz sredstev, ki jih je pridobila od družbe M. d. o. o., v višini 10.000,00 EUR, in iz kredita, najetega pri NKBM, d. d., v višini 20.000,00 EUR. Tožnik je bil ob sklepanju poslov poročen. Dogovorjeno je bilo, da se bo lastninska pravica na stanovanju po tem, ko bo tožnik uredil svoj statusni položaj, v deležu njegovega prispevka (do ¾) vknjižila tudi na njegovo ime. Do razveze nato nikoli ni prišlo. Tožnik je trdil, da je bil skrita pogodbena stranka, ker je želel skriti premoženje pred svojimi sorodniki. S primarnim zahtevkom je zahteval ugotovitev solastninske pravice na stanovanju (nepremičnina ID znak 753-3392-22) do ¾ in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. S podrednim zahtevkom je zahteval plačilo 55.000,00 EUR, ki predstavlja doseženo kupnino v višini 39.000,00 EUR za nepremičnino v B., natečene obresti v višini 6.000,00 EUR in 10.000,00 EUR sredstev družbe M. d. o. o. Zatrjeval je, da je bil denar za na nakup nepremičnine v B. izročen zato, da bi na parceli pravdni stranki kasneje zgradili hišo oziroma da bi si ustvarili skupno življenje. Ker je zveza pravdnih strank razpadla, je nagib, ki je prešel v podlago pogodbe, odpadel, in je toženka obogatena na račun tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik opozarja, da je ves čas postopka zatrjeval, da je toženka k nakupu stanovanja sama prispevala zgolj 20.000,00 EUR lastnih sredstev, preostala kupnina pa so bila sredstva tožnika. Ker je nesporno, da je tožnik s svojimi lastnimi sredstvi kupil parcelo v B., ni jasno, kako sta sodišči nižjih stopenj lahko prišli do zaključka, da gre za darilo. Pritožbeno sodišče ne obrazloži, zakaj gre v celoti za sredstva toženke in zakaj tožnika ni mogoče šteti za skrito pogodbeno stranko in se ne opredeli do trditev, da ni šlo za darilo. Potrebno je ločiti med tem, da je tožnik napisal parcelo na ime toženke zaradi tega, ker je bil poročen, in ni želel, da njegova družina izve za obstoj parcele, in tem, da je tožnik parcelo kupil z razlogom, da si bosta s toženko tam postavila hišo. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do navedb, da tožnik zgolj zato, ker zveza s toženko ni ščitena po družinskem pravu, ne more biti v slabšem položaju. Pritožba je bila napačno najprej predložena v reševanje Vrhovnemu sodišču, kar bi moralo pritožbeno sodišče pojasniti z vidika tožnikovih pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Tudi če je šteti, da gre za darilo, je tožnik v postopku obširno navajal, da je bila parcela podarjena z nagibom, da si bosta pravdni stranki tam postavili hišo za skupno življenje in da je tak nagib po tem, ko ga je toženka zapustila, odpadel. Ravno zato je tožnik upravičen dano zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje se do tega odpadlega nagiba ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa nerazumno zaključi, da to na pravilnost odločitve ne vpliva. Gre za grobo procesno kršitev. Ne drži, da tožnik ne uveljavlja nobenega zahtevka iz pogodbe za nakup nepremičnine v B., temveč le iz pogodbe o nakupu stanovanja. Pritožbeno sodišče napačno zaključuje, da je nagib za prispevano kupnino odpadel s prodajo te parcele. Bistveno namreč je, da se je vrednostno predmet prometa vlekel vse do prodaje te parcele in nakupa stanovanja z izkupičkom iz te parcele, kar seveda ima zvezo z obravnavnim tožbenim zahtevkom.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Bistvena dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so: - Pravdni stranki sta bili v romantični zvezi od poletja 2000 do spomladi 2011. V tem času je bil tožnik v zakonski zvezi.

- V prodajni pogodbi z dne 17. 6. 2005 o nakupu nepremičnine v B. je kot kupka navedena toženka. Nepremičnina v B. je bila kupljena s sredstvi v višini 22.951,00 EUR (takrat 5.500.000,00 EUR), ki jih je toženki izročil tožnik.

- V prodajni pogodbi z dne 29. 8. 2007 o prodaji nepremičnine v B. je kot prodajalka navedena toženka, zato pridobljena kupnina v višini 39.000,00 EUR predstavlja njena in ne tožnikovih sredstev. V prodajni pogodbi z dne 22. 11. 2010 o nakupu stanovanja v S. (nepremičnina ID znak ...) je kot kupka navedena toženka.

- Tožnik navedb o natečenih obrestih v višini 6.000,00 EUR ni dokazal. Družba M. d. o. o., je toženki nakazala znesek 5.000,00 EUR (in ne 10.000,00 EUR), pri čemer je šlo zgolj za vrnitev družbi danega posojila in ne za sredstva tožnika.

- Tožnik ni dokazal, da je bil nagib za izročitev denarja toženki v skrivanju nepremičnine v B. pred svojo družino.

- Tožnik ni dokazal dogovora, po katerem se bo lahko kadarkoli na svojo zahtevo na stanovanju vknjižil kot solastnik v zemljiški knjigi.

Glede primarnega tožbenega zahtevka:

7. Primarni tožbeni zahtevek tvorita ugotovitveni in dajatveni zahtevek. Ker je končni cilj obeh vknjižba tožnikove solastninske pravice na stanovanju v S. z ID znakom ..., utemeljenost drugega ni odvisna od utemeljenosti prvega in obratno. Z drugimi besedami, zahtevka medsebojno nista v razmerju prejudicialnosti, zato ju je zaradi njune samostojnosti treba presojati povsem ločeno.

8. Tožnik v reviziji ne utemelji, kako naj bi način predložitve pritožbe vplival na njeno reševanje, kar ne omogoča presoje morebitnega posega v njegova ustavna procesna jamstva iz 22. člena URS.

9. Utemeljenost zahtevka na ugotovitev solastninske pravice je lahko glede na to, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb družinskega prava o skupnem premoženju izvenzakonskih partnerjev, le posledica dejstev, ki omogočajo zaključek o pridobitvi lastninske pravice po katerem od v Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ) predpisanih izvirnih pridobitnih načinov. Ugotovljena dejanska podlaga spora takšnega zaključka ne omogoča, zato je njegova zavrnitev pravilna. Ta zahtevek tožnik utemeljuje s trditvijo, da je sam prispeval večino sredstev, s katerimi je toženka kupila sporno stanovanje. Omenjena trditev je ostala nedokazana in tudi sicer ne daje podlage za sklepanje o pridobitvi lastninske pravice po katerem od možnih izvirnih pridobitnih načinov (na primer s priposestvovanjem ali z gradnjo čez mejo). Revident ne zatrjuje, da sodišči nižjih stopenj nista pretresli postavljenih trditev, ki bi omogočale odločanje po navedeni pravni podlagi.

10. Z dajatvenim zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila želi revident uveljaviti svojo obligacijsko nedenarno terjatev, izhajajočo iz zavezovalnega pravnega posla (zatrjevanega dogovora), s katerim naj bi toženka po njegovih trditvah prevzela obveznost nanj prenesti solastninsko pravico na stanovanju v S. Takšen zahtevek torej predpostavlja obstoj pravnoposlovnega oziroma izvedenega pridobitnega načina, kot je predpisan v določbah 49. člena SPZ.(1) Svojih trditev, da je pri nakupu nepremičnine v B. ter nato pri nakupu stanovanja nastopal kot „skrita pogodbena stranka“ in da je posledično s toženko sklenil dogovor, po katerem se bo lahko na svojo zahtevo na stanovanju vknjižil kot solastnik, tožnik ni uspel dokazati. Zaključek sodišč nižjih stopenj, da kupnina, pridobljena s prodajo nepremičnine v B., predstavlja sredstva toženke, je ob takšni ugotovitvi povsem logičen in materialnopravno pravilen. Revident zgolj pavšalno navaja, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj soglaša s takšnimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, saj niti ne konkretizira, do katerih pritožbenih navedb se ni opredelilo (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP),(2) zato je tudi zavrnitev tega zahtevka povsem pravilna. Izpodbijana sodba vsebuje razloge, ki objektivno omogočajo njen preizkus (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Zaradi nejasnostni revizijskih navedb Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da tožnikova trditev, da je bil dejanski kupec nepremičnine v B. (in torej ni šlo za darilo, pač pa za njegova sredstva ali celo za skupni nakup pravdnih strank), na utemeljenost obeh primarnih zahtevkov, ki se nanašata na stanovanje v S. nima nobenega vpliva. Ker je bila toženka na tej nepremičnini vknjižena kot izključni lastnik, njena prodaja, če je predstavljala kršitev s tožnikom sklenjenega dogovora o skupnem lastništvu, lahko daje temelj zgolj za zahtevek iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti ali neupravičene pridobitve, nikakor pa ne za zahtevek, usmerjen v pridobitev lastninske pravice na premoženju, ki ga je toženka pridobila s kupnino od navedene prodaje. Omenjene tožnikove trditve se zato lahko izkažejo za relevantne pri revizijskem preizkusu odločitve o podrednem tožbenem zahtevku.

Glede podrednega zahtevka:

12. Ta zahtevek je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno presojalo z uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi iz 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(3) zaradi kasneje odpadle podlage, pri čemer je izhajalo iz zaključka, da toženki izročeni znesek za nakup nepremičnine v B. v višini 22.951,00 EUR (takrat 5.500.000,00 EUR), predstavlja darilo. Po ustaljeni sodni praksi, ki temelji na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987,(4) je lahko pri darilu nagib darovalca tako pomemben, da preide v kavzo pogodbe, saj sicer do darila ne bi prišlo. Če je zaradi kasnejših okoliščin pravna podlaga darila odpadla, je s tem posel prenehal veljati,(5) darovalec pa pridobi možnost uveljaviti kondikcijski zahtevek.

13. Revizijska trditev, da je pritožbeno izpodbijanje zaključka o darilu ostalo preslišano (postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je dovolj jasno pojasnilo, da se pri tem zaključku pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, s čimer je zadostilo zahtevanemu standardu obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje, ki je tudi sicer nižji kot pri odločbi sodišča prve stopnje, če ta že vsebuje dovolj izčrpne razloge.(6) Tožnik v reviziji tudi v tem delu ne pove, katere pritožbene trditve so ostale spregledane. Enako neutemeljena je kritika, da se sodišče ni opredelilo do njegovega stališča, da zgolj zaradi tega, ker zveza s toženko ne uživa zaščite po družinskem pravu, ne sme biti v slabšem položaju. Sodišči nižjih stopenj zahtevkov namreč nista zavrnili zato, ker tožnik s toženko ni bil v zunajzakonski skupnosti, pač pa zato, 1.) ker ni dokazal, da je bil nagib za darilo v skrivanju premoženja pred sorodniki, in 2.) ker se njegove trditve o odpadlem nagibu ustvaritve skupnega življenja ne nanašajo na pogodbo o nakupu nepremičnine v B., pač pa na pogodbo o nakupu stanovanja.

14. Materialnopravni zaključek, da gre pri izročenem denarju za nakup nepremičnine v B. za darilo toženki, skuša tožnik izpodbiti z izkrivljenim predstavljanjem ugotovljenih dejstev. Sodišči nižjih stopenj namreč nista ugotovili, da je tožnik parcelo v B. kupil z lastnimi sredstvi, kot to prikazuje v reviziji, pač pa, da je tožnik toženki izročil denar, s katerim je nato toženka plačala kupnino po pogodbi, v kateri je nastopala kot kupka. Revizijsko sodišče soglaša z zaključkom sodišč nižjih stopenj, da se tako ugotovljena dejstva lahko iztečejo le v sklepu, da gre pri izročenem denarju za darilo. S kakšnim nagibom je omenjeni znesek izročil, na pravno kvalifikacijo njunega medsebojnega razmerja nima odločilnega vpliva.

15. Tožnik pa v reviziji utemeljeno opozarja, da je podredni tožbeni zahtevek opiral tudi na navedbo, da je bil nagib za izročitev denarja v izgradnji hiše na parceli v B. in ustvaritvi skupnega življenja s toženko, ki pa je nato z razpadom njune zveze spomladi 2011 odpadel. Sodišče prve stopnje se do te navedbe ni opredelilo, pritožbeno sodišče pa jo je odpravilo z argumentom, da je tožnik tudi podredni zahtevek gradil izključno na podlagi pogodbe o nakupu stanovanja z dne 22. 11. 2010, na katero pa nagib za darilo pri nakupu nepremičnine v B. po pogodbi z dne 17. 6. 2005 nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče tožniku torej očita nesklepčnost tožbe glede podrednega kondikcijskega zahtevka, kolikor se nanaša na darilo pri nakupu nepremičnine v B., ker naj bi to trditev opiral le na pogodbo o nakupu stanovanja. Vrhovno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sklepčnost vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zato njena napačna presoja ne predstavlja procesne kršitve, kot to zmotno opredeli revident. 16. Revizijsko sodišče se strinja z revidentom, da, čeprav je večino svojih naporov v tej pravdi res osredotočil na oba primarna zahtevka in pojasnjevanje izvora kupnine za nakup stanovanja, tako zatrjevanega nagiba glede na celoto njegovih navedb(7) pomensko ni mogoče razumeti tako utesnjujoče, kot to pojasnjuje pritožbeno sodišče. Izročeni denar (darilo) se glede na postavljene trditve povsem jasno nanaša na nepremičnino v B., torej na okoliščine v zvezi z njenim nakupom, zatrjevani nagib pa na obstoj namere pravdnih strank za skupno življenje. V kolikor bi tožnik dokazal obstoj takšnega nagiba, njegov prehod v samo podlago darila ter nadalje, da je podlaga darila s kasnejšim razpadom zveze s toženko odpadla, mu to na podlagi določb 190. člena OZ daje zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve. Drugače rečeno, postavljene trditve v tem obsegu povsem zadostujejo za sklepčnost tožbe, zato je pritožbeno sodišče z nasprotnim stališčem zmotno uporabilo materialno pravo.

17. Gornji razlogi pa še ne omogočajo razveljavitve odločitve o podrednem tožbenem zahtevku v celoti. Po pravni teoriji(8) in sodni praksi(9) je v slovenskem pravu pri reparacijskih zahtevkih iz naslova neupravičene pridobitve uveljavljeno obogatitveno načelo, skladno s katerim lahko prikrajšani zahteva zgolj povračilo tistega, za kar je bil okoriščanec okoriščen brez pravne podlage. Zaradi odpadle pravne podlage je to lahko le znesek izročenega darila, torej znesek v višini 22.951,00 EUR. Pri preostalih zneskih (s prodajo pridobljena kupnina v višini 39.000,00 EUR, natečene obresti v višini 6.000,00 EUR, ter znesek, nakazan s strani družbe M. d. o. o.) ne gre za prehod premoženja od tožnika k toženki na podlagi sklenjene darilne pogodbe, zato v tem obsegu revizija ni utemeljena.

18. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje deloma ostalo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje v delu, ki se nanaša na pravnomočno odločitev o podrednem tožbenem zahtevku v višini 22.951,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in o stroških postopka (drugi odstavek 380. člena ZPP), ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ). Vpis v zemljiško knjigo se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo (drugi odstavek 49. člena SPZ).

Op. št. (2): Primerjaj razloge pritožbenega sodišča v 6. in 7. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (3): Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ). Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 854/2006, II Ips 916/2006, II Ips 206/2010. Op. št. (5): Primerjaj prvi odstavek 39. člena OZ.

Op. št. (6): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 102/2013, II Ips 699/2009, II Ips 678/2007, II Ips 922/2006 ...

Op. št. (7): Primerjaj zlasti tožnikovi vlogi na r. št. 30 in r. št. 33. Op. št. (8): Polajnar Pavčnik, A.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, strani 46 in 47. Op. št. (9): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 333/2011, II Ips 718/2008, II Ips 45/2013, II Ips 77/2007.