Jedro

Podrejeno zatrjevani nagib za prispevano kupnino za nakup parcele po pogodbi z dne 17. 6. 2005 (ki bi odpadel s prodajo te parcele z dne 29. 8. 2007 oziroma z boleznijo tožnika leta 2008) na šele 22. 11. 2010 (za povsem drugo nepremičnino) sklenjeno prodajno pogodbo (na katero tožnik opira primarni in podrejeni tožbeni zahtevek) ne more imeti nobenega vpliva.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka uveljavljala, da je njen solastniški delež na nepremičnini ID znak 753-X do 3/4 nepremičnine, in da je delež tožene stranke M.S., na nepremičnini ID znak 753-X do 1/4 nepremičnine, in da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki za vknjižbo lastninske pravice primerno listino na podlagi katere se bo pri nepremičnini ID znak 753-X lahko opravila vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke: L.M. do 3/4, ker bo sicer v nasprotnem primeru tako listino nadomeščala ta pravnomočna sodba. V II. točki izreka pa je stroškovno zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 55.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 dalje do plačila. Pod III. točko izreka je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.427,50 EUR in v primeru zamude roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da je predstavljal denar za nakup parcele v B. darilo tožnika toženki, in da je posledično denar v višini 39.000,00 EUR, ki ga je toženka dobila s prodajo te iste parcele njen. Pri tem je iz celotne izpovedbe tožnika vzelo le tisto, kar je ustrezalo temu, da bi naj tožnik toženki to parcelo podaril. Tožnik pa je jasno povedal: „Glejte, jaz bi ji dal vse takrat v tistem obdobju, trikrat več kot sem ji dal. Verjetno sem tudi ji to podaril, lahko tudi tako imenujete, ker sem vedno smatral, da bom na koncu pri njej končal. Da se bom ločil in bom pri njej končal in bo torej vseeno, če ona ima ali jaz imam ali skupaj imava. Jaz sem to kupil in ustvaril, zdaj pa lahko to imenujete tudi darilo, če hočete“. Iz celotne izpovedbe tožnika jasno izhaja, da so bila denarna sredstva njegova, in da je bila parcela kupljena z namenom gradnje stanovanjske hiše za tožnika in toženko. Zgolj iz zapisa, ki ga sodišče prve stopnje povzema v sodbi „verjetno sem ji to tudi podaril“ in „jaz sem to kupil in ustvaril, zdaj pa lahko to imenujete tudi darilo, če hočete“ ne pomeni, da gre za darilo, kot je to zaključilo sodišče. Vse nadaljnje izpovedbe tožnika govorijo ravno nasprotno, in sicer, da je bila parcela kupljena z namenom skupnega življenja s toženko in gradnjo hiše in popolnoma iz sredstev tožnika, na ime toženke pa vpisana zato, ker tožnik ni želel, da bi njegova družina izvedela za obstoj te parcele. Tožnik nadalje nikjer ne navaja, da je bil v kolikor bi sodišče štelo, da je bilo med strankama dejansko sklenjena darilna pogodba, nagib za tako pogodbo skrivanje premoženja pred družino, ki ga tožnik omenja in za katero sodišče zmotno zapiše, da je bil tožnikov nagib zgolj razlog, zakaj se omenjena parcela napisala na ime toženke. V svojih vlogah in tudi ob zaslišanju je jasno povedal, da je bila parcela kupljena z namenom gradnje hiše za njega in toženko, zato je parcelo napisal na ime toženke, saj ni želel, da bi v tem času, ko je bil še poročen, njegova družina zvedela za omenjeno parcelo. OZ in sodna praksa sta glede odpadlega nagiba jasna in določata, da v primeru, ko gre za zelo pomemben nagib brez katere danega darila ne bi bilo, postane tak nagib del pravne podlage darilne pogodbe, in če pravna podlaga odpade zaradi pozneje nastalih okoliščin, s tem posel preneha veljati. To je zapisal tudi tožnik v svoji vlogi, ko je iz previdnosti ugovarjal, da v kolikor bi sodišče štelo, da so denarna sredstva tožnika res predstavljala darilo, da je nagib s tem, ko je toženka s tožnikom prekinila zvezo, odpadel. Denarna sredstva, v kolikor jih sodišče prve stopnje šteje za darilo, so bila vsekakor dana zato, da se kupi parcela, z namenom, da bosta pravdni stranki postavili stanovanjsko hišo za skupno življenje. Tožnik je hudo zbolel, toženka z njim ni videla prihodnosti in je postopoma prekinila zvezo. Ker je pravni posel prenehal veljati, se lahko zahteva vrnitev darila, kar po vsebini zahtevek za izstavitev zk listine je. Jasno je, da določbe o preklicu v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, pač pa odločanje o odpadlem nagibu. Obe stranki priznavata, da je bila parcela kupljena z namenom gradnje hiše za skupno življenje, do česar pa ni prišlo, ko je toženka zvezo s tožnikom prekinila. Pravna podlaga vsake darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi premoženjske koristi obdarjencu, kar pogosto spremljajo nagibi. V primeru, ko je nagib tako močan, da daritve brez njega ne bi bilo, postane del pravne podlage, ki pa je sestavni del vsake pogodbe in je od nje odvisen obstoj pogodbe tudi potem, ko je že bila veljavno sklenjena in realizirana. Sodišče prve stopnje se v točki 21 spušča v obravnavanje preklica darilne pogodbe, čeprav tožnik ne toži iz naslova preklica. Če je tožnik želel preklicati darilno pogodbo, bi tak zahtevek in navedbe v tej smeri tudi postavil. Sodišče navede samo, da je bil nagib skrivanje premoženja pred družino, in da je to povedal sam tožnik, pri čemer tega nikoli ni povedal. Sodišče se ni spustilo v obravnavanje odpadlega nagiba, ko pa sodna praksa in zakonodaja jasno pravita, kako razsojati v primeru odpadlega pomembnega nagiba. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikov zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zastaral, ker je zastaralni rok pričel teči že 17. 6. 2005, ko je toženka postala lastnica nepremičnine, temveč je zastaranje pričelo teči šele, ko sta stranki zvezo prekinili, to je 23. 6. 2011. Sodišče prve stopnje sicer dodatno navede, da je obogatitveni zahtevek neutemeljen, saj toženka naj ne bi bila obogatena brez pravnega temelja (sodišče pravni temelj vidi v darilni pogodbi), vendar je takšno stališče zmotno. Tožnik je bil ob financiranju sredstev prepričan, da bo v zameno za njegov denarni zahtevek omogočena vknjižba njegove lastninske pravice. Sodišče, ki šteje za pravno podlago za premik premoženja k toženki darilno pogodbo, se sploh ne opredeli do dejstva, da je nagib za darilo odpadel in je s tem odpadla pravna podlaga. Ugovor zastaranja toženke ni upošteven, saj zastaranje začne teči šele zatem, ko nastanejo pogoji za to, da lahko pravdna stranka svojo terjatev uveljavlja. Tožnik se ne sklicuje na zadržanje zastaranja, temveč na splošne pogodbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaranju. V tožbi je tožnik ponudil dejansko podlago k tej pravni podlagi: odpadlost nagiba v sklenjenem poslu in pridobitev lastninske pravice po določbah Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Sodišče bi ob tako jasnem utemeljevanju se moralo odločiti za eno od zgoraj naštetih podlag in katerokoli bi upoštevalo, bi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodba ima tako pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj se niti ne opredeli do pravne podlage, ki jo tožnik uveljavlja. Prav tako so tudi znotraj same sodbe nasprotja o odločilnih dejstvih tako glede nagiba za daritev in preklica darilne pogodbe. Tožnik predlaga spremembo sodbe tako, da se naj tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)) in uveljavljenih pritožbenih razlogov ni našlo nobene uradno upoštevne, niti pavšalno uveljavljene procesne kršitve, saj ima sodba o odločilnih dejstvih zadostne razloge, oziroma v razlogih sodbe ni takih nasprotjih o odločilnih dejstvih, da je ne bi bilo moč preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi dovolj popolno in pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje in odločilo pravilno, ko je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (točka 8 do 13), da tožnik ni uspel dokazati, da je njegov solastninski delež na zgoraj navedenem stanovanju (opredeljenem v izreku sodbe) 3/4, ker da je v tem delu sam prispeval sredstva za nakup v višini 3/4 kupnine, ter da tudi ni izkazal svojih trditev, da je bil skrita pogodbena stranka v prodajni pogodbi z dne 22. 11. 2010, v kateri je kot kupec navedena toženka, in da sta se s toženko dogovorila, da bo tožnikova lastninska pravica v tem stanovanju vpisana v zemljiško knjigo kadarkoli bo to želel oziroma zahteval, toženka pa izrecno zanikala, da bi med njima bil sklenjen zavezovalni pravni posel, s katerim bi se stranki dogovorili, da bo lastninska pravica prešla na tožnika. Kot izhaja iz razlogov sodbe ob povzemanju tožbenih navedb tožnika (točka 1) je tožnik glede primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice in izdaje zk listine navajal: - da je 17. 6. 2005 na ime toženke s svojimi sredstvi kupil parcelo v B. od prodajalec M. in B.F. za 5.500.000,00 SIT (22.951,00 EUR), - da je toženka to parcelo prodala po pogodbi z dne 29. 8. 2007 v soglasju s tožnikom za 39.000,00 EUR in denar v soglasju s tožnikom naložila na banko na svoje ime, - da je 22. 11. 2010 toženka kupila stanovanje v S. B., ki je predmet tega postopka za 80.500,00 EUR, - da je bila ta kupnina formirana iz zneska 39.000,00 EUR kupnine za nepremičnino v B. povečanega za natekle obresti 6.000,00 EUR, iz zneska 10.000,00 EUR iz naslova podjetja M.S. D. d.o.o., katerega solastnica in direktorica je bila toženka in 20.000,00 EUR iz sredstev bančnega kredita, ki ga je najela toženka na svoje ime, - da je tožnik v prodajni pogodbi z dne 22. 11. 2010 nastopal kot skrita pogodbena stranka s svojimi izključnimi finančnimi sredstvi v višini 55.000,00 EUR in iz razloga, bi to premoženje skril pred ženo, - da je bilo med strankama dogovorjeno, da se bo v zemljiško knjigo lastninska pravica na navedenem stanovanju vpisala na ime tožnika, ko bo tožnik to želel oziroma zahteval. 7. Znesek 39.000,00 EUR, ki naj bi predstavljal del kupnine za sedaj sporno nepremičnino, je sodišče prve stopnje povsem sprejemljivo opredelilo kot denar toženke. V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da ta znesek predstavlja kupnino po prodajni pogodbi z dne 29. 8. 2007, s katero je bila prodana parcela v B., in da je prodajalka v tej pogodbi toženka, in da je kupec tudi njej kot prodajalki nakazal kupnino, tožnik pa pri tej pogodbi zgolj posredoval kot izkušena oseba v poslih z nepremičninami. Glede na navedeno, in ko nadalje ni sporno, da je toženka za nakup stanovanja najela posojilo 20.000,00 EUR, ko tožnik ni izkazal navedb, da so od zneska 39.000,00 EUR natekle obresti v znesku 6.000,00 EUR, ki naj bi jih tožnik prav tako kot lastna sredstva vložil v nakup stanovanja in tudi ne navedb o znesku 10.000,00 EUR iz sredstev M.S. D. d.o.o. (kar pritožbeno ni več sporno), je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je sam prispeval sredstva za nakup spornega stanovanja oziroma vsaj v višini 3/4 kupnine. Prav tako svoje trditve, da naj bi se s toženko dogovorila, da mu bo kadarkoli bo to želel oziroma zahteval, omogočila vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni z ničemer izkazal. Posledično je tako povsem utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek.

8. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo 55.000,00 EUR s pripadki. Tožnik je podrejeni tožbeni zahtevek postavil v vlogi z dne 1. 3. 2012 in v njej prvenstveno navajal, da ta znesek predstavlja del kupnine za sporno stanovanje po pogodbi z dne 22. 11. 2010, ki ga je plačal iz svojih sredstev, in sicer: 39.000,00 EUR od prodaje parcele v B., z nateklimi obrestmi v višini 6.000,00 EUR, 10.000,00 EUR iz sredstev M.S. D. d.o.o.. Ob tem je navedel, da je toženka v primeru, da primarnemu zahtevku ne bo ugodeno, v tem znesku neupravičeno obogatena, saj je zemljiškoknjižna lastnica nakupljenega stanovanja do celote (čeprav je prispevala le 1/4 lastnih denarnih sredstev), tožnik ki je bil prepričan, da bo zameno za to dovoljena vknjižba njegove lastninske pravice v sorazmerju z njegovim prispevnim deležem kupnine, pa prikrajšan.

9. Sodišče prve stopnje je v razlogih (točka 23) sicer zmotno navedlo, da tožnik ne more uspeti v delu zahtevka za vračilo 45.000,00 EUR (39.000,00 + 6.000,00 EUR obresti) zaradi zastaranja tega dela zahtevka. Ker tožnik opira podrejeni tožbeni zahtevek na pogodbo z dne 22. 11. 2010, na podlagi katere naj bi plačal del kupnine (55.000,00 EUR) iz svojih sredstev, bi tako do zatrjevanega prehoda premoženja iz sfere tožnika v sfero toženke prišlo s sklenitvijo pogodbe za nakup spornega stanovanja z dne 22. 11. 2010, od sklenitve te pogodbe pa do vložitve tožbe oziroma postavitve podrejenega tožbenega zahtevka (1. 3. 2012) pa ni preteklo 5 let. Ne glede na navedeno pa je tožbeni zahtevek za vračilo 45.000,00 EUR, kakor tudi zahtevek za vrnitev 10.000,00 EUR, oziroma skupaj 55.000,00 EUR, neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je znesek 39.000,00 EUR pravilno opredelilo kot denar toženke kot prodajalke, ki ga je po pogodbi z dne 29. 8. 2007 kupec nakazal na njen TRR. Prav tako tožnik nadalje ni izkazal, da bi od zneska 39.000,00 EUR natekle obresti v višini 6.000,00 EUR, in ki naj bi jih kot lastna sredstva tožnik vložil v nakup sporne nepremičnine. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje (točka 24), da za vrnitev zneska 10.000,00 EUR (dela podrejenega obogatitvenega zahtevka), ki naj bi jih toženki nakazala družba M.S. D. d.o.o. niti ni aktivno legitimiran, znesek 5.000,00 EUR pa je bil toženki nakazan iz naslova vrnitve posojila, za dodatnih 5.000,00 EUR pa niti ni dokazano, da bi ta znesek bil nakazan toženki (kar pritožbeno ni sporno).

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami: da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da gre pri denarnih sredstvih, ki jih je tožnik prispeval k nakupu parcele v B. z dne 17. 6. 2005 za darilo toženki ter da se ob takem zaključku ni spustilo v obravnavanje odpadlega nagiba za tako darilo, da je bila parcela kupljena z namenom gradnje hiše, do česar pa ni prišlo, da je bil nagib tako pomemben, da brez njega darila ne bi bilo, da se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje preklica darilne pogodbe, ki ga tožnik ni zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil nagib za pogodbo z dne 17. 6. 2005 skrivanje premoženja pred družino, pa pritožbeno sodišče še dodaja:

12. Sodišče prve stopnje se je v razlogih opredelilo do kupne pogodbe z dne 17. 6. 2005, po kateri je toženka nakupila nepremičnino v B. za 5.500.000,00 SIT (22.951,00 EUR), pri čemer je to kupnino štelo za tožnikovo darilo toženki, in da je nakupljena nepremičnina po tej pogodbi njena last. Ob tem je navedlo, da ne verjame tožniku, da je bil njegov nagib za daritev kupnine za parcelo toženki oziroma vpis lastninske pravice za toženko, skrivanje premoženja pred svojo družino. Kot izhaja iz podatkov spisa (l. št. 62 in 63) je tožnik navajal, da ni šlo za darilo, temveč je želel skriti premoženje pred svojo družino, podrejeno pa še navedel „če bi sodišče štelo, da denarna sredstva za kupnino predstavljajo darilo, pa tožnik iz previdnosti navede, da je bil denar dan zato, da bi si stranki na parceli postavili hišo“. Iz teh sicer podrejenih navedb je razbrati, da je kot nagib za daritev kupnine navajal namen izgradnje stanovanjske hiše, je pa namen skrivanja premoženja pred svojo družino pred tem izrecno navedel v isti pripravljalni vlogi, ko je prvenstveno (kot sicer v celotnem postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi) navajal, da pri kupnini za nepremičnino po pogodbi z dne 17. 6. 2005 ni šlo za nobeno darilo. Pritožbi je sicer pritrditi, da se tožeča stranka ni sklicevala na razloge za preklic darila, in da se je sodišče prve stopnje kljub temu s temi razlogi ukvarjalo (točka 21), vendar pa to na pravilnost odločitve nima vpliva. Glede na prvenstveno zatrjevanje tožeče stranke v postopku na prvi stopnji in kar ponavlja tudi v pritožbi, da pri kupnini za parcelo v B. po pogodbi z dne 17. 6. 2005 ni šlo za darilo, je moč soglašati s sodiščem prve stopnje, da bi v tem primeru premoženje prešlo v sfero toženke 17. 6. 2005 in bi zato zahtevek bil zastaran (točka 18).

13. Vendar pa v obravnavanem primeru tožnik tako svoj primarni kot podrejeni zahtevek opira na kupno pogodbo z dne 22. 11. 2010, po kateri je toženka kupila sporno stanovanje in je tožnik prvenstveno vseskozi v postopku na prvi stopnji in tudi v pritožbi navajal, da je k nakupu te nepremičnine prispeval pretežni delež kupnine (3/4) oziroma 55.000,00 EUR izključno iz svojih sredstev, da je nastopal kot skriti kupec, zato da bi svoje premoženje skril pred svojimi sorodniki, in da se bo po dogovoru s toženko lahko kadarkoli bo hotel vknjižil kot lastnik nepremičnine v skladu s svojim prispevnim deležem. Podrejeni toženi zahtevek na plačilo 55.000,00 EUR pa je kot že zgoraj navedeno uveljavljal za primer, da njegovemu primarnemu zahtevku ne bo ugodeno in ga utemeljeval z neupravičeno obogatitvijo toženke in s svojim prikrajšanjem. Tožnik iz pogodbe z dne 17. 6. 2005 ne uveljavlja nobenega zahtevka, zato je neutemeljena njegova pritožbena navedba, da predstavlja po vsebini primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zk listine (ki ga opira na pogodbo z dne 22. 11. 2010) vrnitev darila (kupnine iz pogodbe z dne 17. 6. 2005). Podrejeno zatrjevani nagib za prispevano kupnino za nakup parcele po pogodbi z dne 17. 6. 2005 (ki bi odpadel s prodajo te parcele z dne 29. 8. 2007 oziroma z boleznijo tožnika leta 2008) na šele 22. 11. 2010 (za povsem drugo nepremičnino) sklenjeno prodajno pogodbo (na katero tožnik opira primarni in podrejeni tožbeni zahtevek) ne more imeti nobenega vpliva.

14. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato trpi sam svoje pritožbene stroške.