Jedro

Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, saj se s formalno obrambo obdolžencu zagotavlja enakopravnost z nasprotno stranko – državnim tožilcem. Vendar zgolj postavitev zagovornika še ne pomeni avtomatsko, da je izpolnjena zahteva po učinkoviti obrambi. Formalno obrambo lahko ovirajo različne okoliščine, med drugim tudi zagovornikovo izmikanje obveznostim. Kadar postavi zagovornika, je sodišče je dolžno reagirati na njegovo neučinkovitost oziroma nestrokovnost takrat, kadar je ta očitna (primeroma, če zagovornik v postopku sploh ni aktiven ali opusti ključno procesno dejanje, pa tega ni mogoče pripisati taktiki obrambe ali (nenamerno) šibki argumentaciji) oziroma kadar je na neučinkovitost utemeljeno opozorjeno. Nestrinjanje z načinom formalne obrambe, ki jo je sodišče v celoti zagotovilo, ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovite obrambe v kazenskem postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 28114/2021 z dne 1. 12. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta in osem mesecev zapora ter denarno kazen tristo dnevnih zneskov po deset evrov, skupaj tri tisoč evrov, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Izreklo mu je tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let in varnostni ukrep odvzema predmetov – specificiranega mobilnega telefona. V izrečeno kazen zapora mu je vštelo čas, prestan v priporu od 29. 5. 2021 od 13:50 ure dalje. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik. Navaja, da zahtevo vlaga zaradi precejšnjega dvoma v resničnost odločilnih dejstev, absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3. Z zahtevo za varstvo zakonitosti1 pravnomočno sodbo izpodbija tudi sam obsojenec, brez izrecne navedbe razlogov in s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti vseh obtožbenih očitkov.

4. Na zahtevi je, skladno z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), odgovorila vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin in predlagala, da ju Vrhovno sodišče zavrne.

5. Odgovora sta bila poslana v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, pri čemer se je o odgovoru izjavil le zagovornik, ki je vztrajal pri zahtevi.

B.1

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje.2 Zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi nepravilne odmere kazni, če pri tem sodišče ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu.3 Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v svoji zahtevi obrazloženo sklicuje. Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.4 Skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP se sme na kršitve iz prvega odstavka tega člena vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljaviti v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Drugače povedano, zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le, če je izpolnjen pogoj predhodne (formalne in materialne) izčrpanosti pravnih sredstev.5 B.2

7. Zagovornik najprej navaja, da zahtevo vlaga zaradi precejšnega dvoma v resničnost ugotovljenih dejstev. Slednje ne predstavlja enega od dopustnih razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ima sicer na podlagi 427. člena ZKP pooblastilo, da samo, po uradni dolžnosti razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo tudi, če nastane pri odločanju o zahtevi precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev. Takšen dvom pa Vrhovnemu sodišču pri obravnavi te zahteve, nasprotno od trditev zahteve, ni nastal. Zagovornikova prizadevanja vzbuditi dvom v pravnomočno ugotovljena dejstva6 tako po vsebini ne presežejo uveljavljanja nedovoljenega razloga.

8. Obsojenec v zahtevi prvostopenjski sodbi očita tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da naj bi bili povzetki dokazov v sodbi protispisni, povsem pavšalno pa tudi, da naj bi bili prevodi listin v postopku netočni. Vendar vsebina njegovih izvajanj pokaže, da skuša pod videzom kršitve določb kazenskega postopka uveljavljati nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Obsojenec namreč nasprotuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, preko katere je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo dejanske zaključke.7 Enako velja tudi za obsojenčeve navedbe v zahtevi, da ne obstaja niti en dokaz, da se je nahajal na kraju prevzema tujcev.

9. Obsojenčevi pavšalni očitki, da naj bi bila izrečena mu kazenska sankcija „nerealna“, pri čemer se sklicuje le na en časopisni članek o določenem storilcu istovrstnega kaznivega dejanja, ne presežejo nasprotovanja pravilnosti odmere kazni. Slednje, kot že pojasnjeno, ne predstavlja razloga, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Za presojo navedb o kršitvi ustavnega načela enakosti v povezavi s kazensko sankcijo, bi moral namreč vložnik navesti izbor konkretnih primerov iz sodne prakse in na njihovi podlagi obrazloženo utemeljiti, da je bila v primerljivih okoliščinah za istovrstno kaznivo dejanje drugim obdolžencem izrečena drugačna (milejša) kazenska sankcija. Tem merilom obsojenec v zahtevi ne zadosti.

10. Nadalje gre glede zagovornikovih očitkov, da sta nižji sodišči nepravilno uporabili materialno pravo in napačno tolmačili vsebino instituta sostorilstva ugotoviti, da so le-ti neizčrpani. V pritožbah sta namreč zagovornik8 in obsojenec9 zaključke prvostopenjskega sodišča glede sostorilstva izpodbijala le po dejanski plati, kot nedokazane,10 nista pa jih umestila v okvir kršitve določb kazenskega zakona, saj nista omenjala vprašanja o odločilnosti obsojenčevega prispevka k prevozu tujcev. Neizčrpane so tudi obsojenčeve pavšalne navedbe o zatrjevanih nepravilnostih pri tolmačenju na glavni obravnavi, češ da naj bi bil prisoten samo en prevajalec za dva srbska državljana. Enako velja tudi za zagovornikove navedbe v zahtevi, da naj bi bilo to kaznivo dejanje mogoče obsojencu očitati le, če bi pridobil nesorazmerno visoko plačilo glede na opravljeno delo. V pritožbah je bila namreč izpodbijana le dokazanost dejanske ugotovitve, da je obsojenec prejel plačilo, pavšalno je bilo navedeno tudi, da pridobljena korist ni bila nesorazmerno visoka, vendar ne v smislu kršitve kazenskega zakona. Kot v odgovoru navaja tožilka, se obsojencu niti ni očitalo, da bi pridobil nesorazmerno visoko korist, niti tega ne zahteva zakonska dikcija. Pomembno je zgolj, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je obsojenec za svojo vlogo pri obravnavanem kaznivem dejanju prejel plačilo. Iz pravnomočne sodbe tako izhaja, da so tujci organizatorjem za celotno pot plačali 3.500,00 EUR, da sta bila obsojenec in sostorilka B. B. del verige sostorilcev znotraj organizirane poti tujcev ter da sta od skupnega zneska prejela vsak sorazmeren del za svoj opravljen del poti. Plačilo 3.500,00 EUR v danih okoliščinah nedvomno predstavlja visok znesek, ki je ogrozil ekonomsko varnost tujcev. Kako točno se je ta znesek delil naprej, pa za presojo v obravnavani zadevi ni relevantno.

_Glede obsojenčeve zmožnosti osebne obrambe_

11. Tako obsojenec kot zagovornik v zahtevah navajata, da zaradi težav s sluhom (naglušnost na obe ušesi) obsojenec pred prvostopenjskim sodiščem ni bil zmožen učinkovito spremljati glavne obravnave, niti se učinkovito braniti, saj postopka ni slišal in razumel. Dodatno naj bi ga zavedlo tudi izvajanje sodnega tolmača za srbski jezik, ki da je ves čas šepetal, opozorila obsojenca, da ne sliši, pa zavračal češ, da je vse skupaj le formalnost in da nimajo dokazov. S tem v zvezi prilagata tudi zdravstveno dokumentacijo. Nadalje zagovornik uveljavlja še kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da naj bi bil obsojenec zaradi ravnanja sodnega tolmača, ki sodišča ni seznanil z obsojenčevimi težavami, prikrajšan za pravico uporabljati v postopku svoj jezik. Zagovornik pritožbenemu sodišču očita, da naj bi tem očitkom dalo „premajhno težo“. Obsojenec pa prvostopenjskemu sodišču očita, da ga je sam izrecno seznanil, da ne sliši in postopka ne more spremljati, pa naj bi sodišče ta njegova opozorila ignoriralo oziroma njegove omejitve celo „izkoristilo“ v njegovo škodo.

12. Za zagotovitev poštenega postopka in enakosti orožij mora imeti obdolženec v kazenskem postopku pravico do učinkovite udeležbe v postopku. Zgolj sojenje v (fizični) navzočnosti obdolžencu ne zagotavlja učinkovite udeležbe v postopku, temveč mora biti obdolženec tudi zmožen materialne obrambe ter mu mora biti zagotovljeno, da lahko spremlja (_to hear and to follow_) potek kazenskega postopka. Navedeno je vgrajeno v jedro konktradiktornega postopka, v kazenskih zadevah pa konkretneje v pravico obdolženca, da se brani sam.11 Pravico do obrambe v kazenskem postopku namreč obdolženec izvaja bodisi sam (osebna obramba) ali s strokovno pomočjo zagovornika (formalna obramba). Kdaj je pri obdolžencu podana takšna telesna ali psihična pomanjkljivost ali kakšna druga posebna okoliščina (na primer odvzem poslovne sposobnosti, duševna zaostalost), zaradi katere se obdolženec ni zmožen sam uspešno braniti, je najprej dejansko vprašanje, o katerem se odloča v vsakem konkretnem primeru.12

13. V obravnavani zadevi je nesporno, da obsojenec ni gluh, ima pa težave s sluhom.13 Kot navaja obsojenec sam, slabše sliši na obe ušesi, pri čemer na obeh ušesih uporablja slušni aparat. Obsojenec v zahtevi, tako kot že v pritožbi, pavšalno trdi, da mu v času prvostopenjskega sojenja slušni aparat ni deloval, česar sicer pred prvostopenjskim sodiščem ni navedel. Nadalje ni nepomembno, da je bila obsojencu v predmetnem postopku ves čas zagotovljena formalna obramba z zagovornikom, postavljenim po uradni dolžnosti, v skladu s prvim v zvezi s četrtim odstavkom 70. člena ZKP. V postopku je sodeloval tudi tolmač za srbski jezik.

14. Nadalje je pritožbeno sodišče razumno ugotovilo, da iz listin v spisu izhaja, da obsojenec tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem ni nikoli navajal, da postopka ne bi slišal oziroma ne bi mogel spremljati, niti tega ni zaznalo sodišče samo. Nasprotno, pregled spisa pokaže, da je bil obsojenec v postopku ves čas aktiven. Tako je že pred preiskovalnim sodnikom podal podroben zagovor, odgovarjal na vprašanja, se odzival na predloge drugih udeležencev postopka, na zapisnik ni imel pripomb.14 Enako izhaja tudi iz zapisnikov o predobravnavnem naroku,15 kjer je po branju obtožbe in podanih pravnih poukih obsojenec izrecno izjavil, da oboje razume, ne da bi navajal, da česa ni slišal. Odzival se je na vprašanja sodišča. Na glavni obravnavi16 je obsojenec ponovno potrdil, da razume obtožbo in pravne pouke. V zagovoru je obširno odgovarjal na vprašanja sodišča, zagovornika in državnega tožilca. Pri tem iz vsebine njegovih odgovorov, ki so bili skladni z vprašanji, ne izhaja, da katerega od vprašanj ne bi razumel ali slišal, niti tega ni trdil obsojenec sam. V nadaljevanju je postavljal vprašanja pričam17 in podal končno besedo, v kateri se je vsebinsko odzval na končni besedi tožilca in zagovornika, iz česar izhaja, da ju je bil sposoben slišati in razumeti. Obsojenec pri tem nikoli ni navedel, da česa ne bi slišal ali da bi imel težave s sluhom; to je zatrjeval šele v pritožbi. Po presoji Vrhovnega sodišča je te navedbe pritožbeno sodišče zavrnilo z razumnimi razlogi. Da je bil obsojenec sposoben spremljati postopek in sodelovati v njem, navsezadnje izhaja tudi iz zapisnika o pritožbeni seji v navzočnosti strank pred pritožbenim sodiščem z dne 30. 6. 2022. V zvezi s tolmačem pa gre izpostaviti, da v zahtevi obsojenec sam navaja, da je bilo sodišče tisto, ki je tolmača posedlo zraven obsojenca ravno z namenom, da ga bo obsojenec dobro slišal. Iz listin spisa tudi ne izhaja, da bi tolmač sodišče opozoril na to, da obsojenec česa ne sliši, niti, da bi tolmač kakorkoli nestrokovno opravljal svoje delo, niti da obsojenec česa ne bi razumel ali da bi imel kakšne pripombe na tolmačenje.

15. Tako opisan potek postopka pokaže, da zagovornikova navajanja o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe nimajo opore v spisovnih podatkih.18 Obsojenec je namreč ob prisotnosti zagovornika razumel vsebino in pomen procesnih dejanj, v celoti mu je bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist ter izjavljanje o obremenilnih dokazih, kar je tudi izkoristil, v postopku je aktivno sodeloval in nikoli ni navajal, da česa ne bi slišal ali razumel, niti v zvezi s tem predlagal kakršnihkoli ukrepov. Sodišče pa, glede na obsojenčevo aktivno sodelovanje pri zaslišanju prič in podajanju dokazov, tudi ni imelo razloga, da bi podvomilo v njegovo zmožnost sodelovati v postopku. Zatrjevana kršitev zato ni podana.

_Glede kršitve pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave_

16. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja še, da v kazenskem postopku ni imel ustrezne obrambe. Postavljen mu je bil je zagovornik po uradni dolžnosti, ki pa po obsojenčevi oceni ni vestno opravljal svojega dela in ni imel primernega odnosa ter stika z obsojencem. Zato obsojenec ni prejel primernih pravnih nasvetov in informacij, zagovornik pa je deloval v njegovo škodo.

17. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je bistven element pravice do poštenega sojenja, saj se s formalno obrambo obdolžencu zagotavlja enakopravnost z nasprotno stranko – državnim tožilcem. Zagovornik je v postopku obdolženčev strokovni svetovalec in pomočnik, ki opravlja procesna dejanja ob obdolžencu in je upravičen v obdolženčevo korist storiti vse, kar sme storiti obdolženec sam (prvi odstavek 75. člena ZKP), razen tistega, kar po naravi stvari ali izrecni zakonski določbi sme storiti samo obdolženec osebno. Vendar zgolj postavitev zagovornika še ne pomeni avtomatsko, da je izpolnjena zahteva po učinkoviti obrambi. Formalno obrambo lahko ovirajo različne okoliščine, med drugim tudi zagovornikovo izmikanje obveznostim.19 Eden izmed nujnih pogojev za učinkovito obrambo z zagovornikom je namreč zaupen odnos med obdolžencem in zagovornikom.20 Kadar postavi zagovornika, je sodišče je dolžno reagirati na njegovo neučinkovitost oziroma nestrokovnost takrat, kadar je ta očitna (primeroma, če zagovornik v postopku sploh ni aktiven ali opusti ključno procesno dejanje, pa tega ni mogoče pripisati taktiki obrambe ali (nenamerno) šibki argumentaciji21) oziroma kadar je na neučinkovitost utemeljeno opozorjeno.22

18. V konkretnem primeru je imel obsojenec med celotnim postopkom tudi formalno obrambo, ki je bila obvezna. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je obsojenec že na predobravnavnem naroku dne 15. 9. 2021 izjavil, da želi sam postaviti drugega zagovornika, vendar tega ni nikoli storil.23 Nato je na glavni obravnavi dne 3. 11. 2021 obsojenec predlagal razrešitev svojega zagovornika, češ da ne opravlja svojih dolžnosti, saj da ga ni obiskal v priporu, mu ni predložil dokazov in da je zahteval plačilo, čeprav je bil postavljen po uradni dolžnosti. Predsednica senata je predlog za razrešitev zavrnila s sklepom z dne 16. 11. 2021, ker je ugotovila, da obsojenčeve navedbe niso utemeljene.

19. Kot je ugotovilo že pritožbeno sodišče, iz podatkov spisa ne izhaja, da postavljeni zagovornik ne bi ustrezno opravljal svoje dolžnosti. Zagovornik je tekom postopka ves čas aktivno sodeloval pri obsojenčevi obrambi, in sicer je bil prisoten na narokih, postavljal vprašanja pričam in podajal pripombe na izvedene dokaze ter vlagal pravna sredstva. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta se pritožbi obsojenca in zagovornika vsebinsko prekrivali in je iz navedenega razumno sklepalo, da se je zagovornik pred vložitvijo pritožbe moral posvetovati z obsojencem. Zlasti zagovornikova seznanjenost z zatrjevanimi obsojenčevimi zdravstvenimi omejitvami ponovno kaže na to, da je zagovornik predhodno moral biti v stiku z obsojencem. Iz povzetega je pritožbeno sodišče razumno ugotovilo, da je zagovornik obsojenca korektno zagovarjal.24

20. Glede na pojasnjeno po presoji Vrhovnega sodišča obsojenec z zatrjevano kršitvijo pravice do obrambe ne more uspeti. Odvetniki so namreč pri svojem delu samostojni in neodvisni (3. člen Zakona o odvetništvu, v nadaljevanju ZOdv), pri zastopanju pa so dolžni ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike (drugi odstavek 11. člena ZOdv). Le zaradi dejstva, da obsojenec ni bil oproščen obtožbe oziroma da sodišče ni sledilo obsojenčevim izvajanjem, ni mogoče sklepati, da obsojenec ni bil deležen učinkovite strokovne pomoči. Nestrinjanje z načinom formalne obrambe, ki jo je sodišče v celoti zagotovilo, zato ne more pomeniti kršitve pravice do učinkovite obrambe v kazenskem postopku.

_Glede zavrnitve dokaznega predloga_

21. Zagovornik nadalje uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po vpogledu v videoposnetke nadzornih kamer na bencinskih črpalkah kot prepozen. Zagovornik nadalje navaja, da bi imelo gibanje obsojenčevega vozila izjemen pomen za presojo, ali je res imel vlogo predhodnice oziroma izvidnice, torej ali se je njegovo gibanje kakorkoli ujemalo z gibanjem vozila B. B. 22. Glede izvajanja dokazov in odločanja o dokaznih predlogih strank je Ustavno sodišče Republike Slovenije oblikovalo naslednja merila: (1) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (3) predlagani dokaz mora biti pravno upošteven; (4) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (5) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza. Kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan. Odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene.25 V primeru obravnave dokaznih predlogov obrambe v korist obdolženca torej ustavnosodna praksa veleva, da je izvedba razbremenilnih dokazov nujna, kadar so pravno relevantni oziroma upoštevni, dovoljeni, zanesljivi, jih je mogoče izvesti in niso evidentno neuspešni ter kadar je dokazni predlog za izvedbo takšnih dokazov ustrezno obrazložen.26 Dokazni predlog mora biti substanciran ne samo glede dokaznega sredstva, temveč tudi glede dejstva, katerega želi stranka s tem dokazom dokazati.27

23. Obsojenec v postopku pred prvostopenjskim sodiščem posebnih dokaznih predlogov ni podal, je pa v končni besedi kratko navedel, da bi se iz vpogleda v posnetke videonadzornih kamer bencinskih servisov videlo, da je vinjeti na bencinskem servisu kupila B. B.28 Nadalje je v pritožbi obsojenec ponovil svoj zagovor, da je prišel v Slovenijo iskat službo, pri čemer sta zaradi delitve stroškov s B. B., ki je imela ločene opravke v Sloveniji, le skupaj potovala. Kritičnega dne sta se ustavila na bencinski postaji, kjer je obsojenec natočil gorivo, B. B. pa je kupila vinjeto za obsojenčev avto. Ne ve, zakaj je B. B. kupila še vinjeto za kombi in da on nima nič s tem. Nato je v pritožbi obsojenec navedel: „_vse to pa bi lahko dokazal video posnetek z bencinske črpalke_“. Glede na povzeto iz utemeljitve spornega dokaznega predloga ne izhaja, kot navaja zagovornik, da naj bi se z vpogledom v videonadzorne kamere dokazovalo, da obsojenec in B. B. nista vozila po isti trasi. Ravno nasprotno, obsojenec je dokazni predlog utemeljeval z navedbo, da bi vpogled v videonadzorne kamere dokazal, da je, ko sta se obsojenec in B. B. _skupaj_ nahajala na bencinskem servisu, bila B. B. tista, ki je kupila vinjeti.

24. Pravnomočna sodba zaključek o obsojenčevi vlogi sostorilca – izvidnice utemeljuje na naslednjih pravnomočno ugotovljenih dejstvih: - da sta obsojenec in B. B. skupaj pripotovala iz Srbije v Slovenijo z vozilom, ki ga je najel obsojenec,29 v Sloveniji pa je B. B. najela kombinirano vozilo; - da so kritičnega dne policisti PU Koper prejeli klic občana, da je pri odcepu za Podbeže v kombi bele barve vstopilo približno 15 ljudi in se peljejo proti Kozini, v neposredni bližini pa se nahaja še en avto Fiat, tujih registrskih tablic; - da je patrulja PU Koper istega dne v smeri Kozine ustavila kombi, katerega je vozila B. B., v vozilu pa se je nahajalo 22 tujcev, državljanov Bangladeša in Pakistana, brez dovoljenj za vstop v Republiko Slovenijo; - da je bil v nadaljevanju na relaciji Podbeže-Kozina 5 minut za ustavitvijo kombija in nekaj kilometrov naprej opažen tudi avto Fiat tujih registrskih tablic, ki so ga policisti ustavili in ugotovili, da ga vozi obsojenec; - da sta dva od tujcev zaslišana povedala, da so prišli v Slovenijo s pomočjo organizatorjev ilegalnih prevozov, katerim so za pot plačali vsak 3.500,00 EUR, ter s pomočjo vodiča, v Sloveniji pa jih je po dogovoru čakalo vozilo, v katerega so vstopili in bili kmalu ustavljeni; - da iz pregleda telefonske komunikacije za obsojenega in B. B. izhaja, da je B. B. v relevantnem času in pred kritičnim dnem komunicirala s telefonsko številko, ki je pripadala enemu od organizatorjev ilegalnega prevoza; B. B. je organizatorju med drugim na njegovo sporočilo o lokaciji pobiranja tujcev in da bodo tujci do tja rabili 20 minut odgovorila „i nama“, smiselno v prevodu „tudi mi/midva“,30 torej v množini, čeprav se je takrat v kombiju nahajala sama; da je imela B. B. obsojenčevo telefonsko številko v telefonu shranjeno kot „Interaction C“; in da sta bila kritičnega dne na obsojenčevem telefonu zabeležena dva (zaradi prijetja neodgovorjena) klica z omenjene telefonske številke organizatorja.

25. Na podlagi povzetih dokazov, torej zlasti klica občana, ki je na kraju vkrcanja tujcev poleg kombija opazil tudi vozilo Fiat, v kakršnem je bil nato, le nekaj kilometrov naprej od ustavitve kombi vozila, ustavljen obsojenec; SMS sporočila B. B. organizatorju, v katerem je uporabila množino; ter telefonskih klicev organizatorja na obsojenčev telefon, sta nižji sodišči onkraj razumnega dvoma zaključili, da je obsojenec s svojim vozilom pri obravnavanem kaznivem dejanju deloval kot predhodnica oziroma izvidnica kombi vozilu, v katerem je tujce prevažala sostorilka B. B. Tako obsojenčev zagovor, kot tudi navedbe B. B. (ki medsebojno nista bila skladna) pa sta – tudi v delu glede nakupa vinjet – nižji sodišči ocenili za neprepričljiva in v nasprotju z ostalimi dokazi. Iz navedenega sledi, da vprašanje, kdo je kupil vinjeti, za predmetni postopek sploh ni bilo relevantno in ne pravno upoštevno, ter ne bi v ničemer prispevalo k ugotovitvi odločilnih dejstev. Pravnomočna sodba iz okoliščin nakupa vinjete namreč ni izpeljala nikakršnih zaključkov, niti se s tem obsojenec, v luči ostalih povzetih dokazov, ne bi mogel razbremeniti očitka, da je deloval kot izvidnica. Obsojenec je namreč pri utemeljitvi spornega dokaznega predloga sam navedel, da sta se na bencinski postaji s sostorilko nahajala skupaj, pri čemer nakup vinjete na njegovo vlogo pri obravnavanem dejanju nima, niti ne bi mogel imeti nikakršnega vpliva. Spričo pojasnjenega zatrjevana kršitev pravic obrambe, ker pritožbeno sodišče ni sledilo obsojenčevemu dokaznemu predlogu, ni podana, temveč je bil predlog utemeljeno zavrnjen. Kolikor pa zagovornik v zahtevi ta dokazni predlog modificira oziroma navaja, da naj bi se z vpogledom v videoposnetke z bencinskih postaj ugotovilo tudi ali sta obsojenec in B. B. kritičnega dne potovala skupaj, pa s temi zatrjevanji ne more uspeti. Namreč, z navedenim sploh ne izpodbija odločitve pritožbenega sodišča v zvezi z obsojenčevih dokaznim predlogom, temveč se zavzema za dokazovanje povsem drugega dejstva, ki ni bil predmet prvotnega dokaznega predloga. Zato s tem ne more uspešno utemeljiti kršitve pravic obrambe.

C.

26. Glede na pojasnjeno zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane. Zato je Vrhovno sodišče, na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP, zahtevo zavrnilo.

27. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca, ki je brez zaposlitve in premoženja ter obsojen na daljšo zaporno kazen in mu je odvzeta prostost, oprostilo plačila sodne takse, ker bi bilo lahko s plačilom stroškov postopka ogroženo njegovo preživljanje.

28. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ker je obsojenec vložil tudi pravočasno dopolnitev zahteve, je Vrhovno sodišče obe vlogi obravnavalo kot celoto. 2 Sodba VSRS 151/2010 z dne 24. 2. 2011, tč. 5. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Ips 51056/2018 z dne 30. 6. 2022, tč. 6; sodba Vrhovnega sodišča Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021, tč. 6; sodba Vrhovnega sodišča I Ips 18/2008 z dne 5. 6. 2008, tč. 8; Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 911. 4 Sodbe VSRS I Ips 28724/2015 z dne 9. 6. 2016; I Ips 9645/22010 z dne 4. 2. 2016; I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008; idr. 5 Tako tudi sklepa VSRS I Ips 47924/2012 z dne 5. 9. 2013 in I Ips 48272/2012 z dne 13. 2. 2014 . 6 Trditve v zahtevi, da sostorilstvo obsojencu ni dokazano oziroma da ni dokazov, da bi bil obsojenec na kraju, kjer je B. B. vkrcala tujce; in da ni z ničemer izkazano, da bi obsojenec prejel plačilo oziroma da bi imel pri prevozu kakršnokoli vlogo. 7 Tako denimo navedene razlike med izpovedbo priče, da je bil Fiat opažen „v neposredni bližini“ in ugotovitvijo sodbe, da je bil Fiat opažen „na kraju dogodka“ ni mogoče pripisati protispisnosti, temveč pravnemu silogizmu; enako velja za okoliščino, da sicer tujci obsojenčevega vozila na kraju natovarjanja niso videli, kar je sodišče z uporabo logičnega izkustvenega sklepanja razložilo tako, da so hiteli v kombi in niso bili pozorni na okolico, so pa obsojenčevo prisotnost na kraju vkrcanja izkazali drugi dokazi; da je nadaljnji dokazni postopek pokazal, da v preiskavi ugotovljeni znesek plačila 3.200,00 EUR ni bil točen in je prava višina 3.500,00 EUR; da je B. B. organizatorju pred obravnavanim dogodkom napisala SMS sporočilo “odrinila sem“ (v ednini), pri čemer obsojenec zanemari sledeče sporočilo, ki uporablja množino (srbski jezik ne pozna dvojine) in kar je vse podrobno razdelano v 8. in 9. točki izpodbijane prvostopenjske sodbe; ter da naj ne bi podal privolitve za pregled elektronske naprave – telefona, pri čemer je pritožbeno sodišče utemeljeno ugotovilo, da se v spisu nahaja obsojenčeva podpisana privolitev, obsojenčeve navedbe s tem v zvezi pa je razumno ocenilo kot nepodprte z dokazi v spisu in neprepričljive (12.-13. tč. izpodbijane sodbe); da ni dokazano, da bi obsojenec deloval kot član hudodelske združbe, kar pa se mu niti ni očitalo in tega pravnomočna sodba tudi ni ugotovila. 8 Zagovornikova pritožba na l. št. 586-589. 9 Prevod obsojenčeve pritožbe na l. št. 570-576. 10 V pritožbah je bilo zatrjevano, da naj ne bi bilo dokazano, da je obsojenec deloval kot izvidnica, češ da za prevoz tujcev ni vedel in je bil z B. B. v Sloveniji le zaradi iskanja službe, kritičnega dne pa naj bi mu le predala prtljago. 11 Odločba ESČP Liebreich vs. Nemčija z dne 8. 1. 2008. 12 Sodba VSRS I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2017, tč. 9. 13 Prim. s sodbo VSRS I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2017, tč. 8, kjer je Vrhovno sodišče presodilo, da obsojenca, ki je sicer tako ali drugače fizično prikrajšan, ni mogoče enačiti z gluhimi ali nemimi obsojenci, v smislu prvega odstavka 70. člena ZKP. 14 Zapisnik I Kpd 28114/2021 z dne 30. 5. 2021. 15 Dne 21. 7. in 15. 9. 2021. 16 Narok dne 3. 11. 2021. 17 Narok dne in 1. 12. 2021 – obsojenec je vprašanja postavljal pričama C. C. in B. B. 18 Prim. s sodbama VSRS I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2017 in I Ips 1583/2014 z dne 1. 9. 2016, oboje zlasti v 9. tč. obrazložitve. 19 Odločbi ESČP Artico vs. Italija z dne 13. 5. 1980, tč. 33; in Vamvakas vs. Grčija z dne 9. 4. 2015, tč. 36. 20 Sodba VSRS I Ips 49475/2015 z dne 15. 10. 2020; odločbi ESČP Imbrioscia vs. Švica z dne 24. 11. 1993, tč. 41 in Daud vs. Portugalska z dne 21. 4. 1998, tč. 38. 21 Odločba ESČP Czekalla vs. Portugalska z dne 10.10. 2002, tč. 65 in 71. 22 Sodba VSRS I Ips 424/2007 z dne 10. 7. 2008. 23 S čimer je bilo zadoščeno obsojenčevi pravici do zagovornika po lastni izbiri. 24 Prim. s sodbo VSRS I Ips 424/2007 z dne 10. 7. 2008. 25 Odločbi USRS U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, tč. 16 in Up-88/05-21 z dne 14. 6. 2007. 26 29. člen URS in ustavna odločba Up 34/93 z dne 8.6.1995; Mag. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 795. 27 Sodba VSRS I Ips 292/2010 z dne 17. 3. 2011. 28 Tako ne drži, da bi obsojenec ta predlog podal šele v pritožbi, vendar takšne ugotovitve pritožbenega sodišča zahteva ne izpodbija. Tudi sicer je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča, kadar je dokazni predlog podan v kasnejši fazi postopka, vselej treba tehtati med prekluzijskim pravilom in načelom materialne resnice (tako npr. sodba VSRS I Ips 34485/2013 z dne 26. 11. 2015, tč. 8). 29 Slednje izhaja že iz obsojenčevega zagovora. 30 Kot pojasnjeno srbski jezik ne pozna dvojine.