Jedro

Obtoženčev zagovornik ter nobeden od drugih udeležencev postopka pred sodiščem prve stopnje, niti preiskovalni sodnik ali sodeči senat, niso zaznali, da bi imel obtoženec težave s sluhom. Nasprotno kaže, da je obtoženec spremljal dogajanje tako v postopkih nujnih preiskovalnih dejanj, ko je bil zaslišan in ko sta bili zaslišani dve priči, saj je pri tem sodeloval z vprašanji in pripombami.

Pravilno je bilo ugotovljeno in ocenjeno, da se zagovor obtoženca in izpovedba priče skladata zgolj glede tega, kar se jima je zdelo pomembno za ta kazenski postopek, to je glede vprašanja, ali je obtoženec sodeloval pri dejanju in vedel zanj, sicer pa se zagovor obtoženca ter izpovedba zgoraj navedene priče glede drugih okoliščin ne skladata.

Obravnavano kaznivo dejanje je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ko je zanesljivo ugotovilo, da je bila z načinom prevoza tujcev povzročena nevarnost za njihova življenja in zdravje, pri čemer je šlo za konkretno nevarnost, še posebej, ker je navedeni način prevoza že imel za posledico, da je tujcem v vozilu primanjkovalo zraka in niso mogli dihati.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil za plačilo, saj so tujci, kot izhaja iz izvedenih dokazov (zaslišanja prič) za prevoz plačali organizatorju 3.500,00 EUR, ob tako prejetih zneskih pa bi za svoj del naloge sorazmeren del plačila prejel tudi obtoženec.

Izrek

I. Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 900,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 46. člena KZ-1, 47. člena KZ-1 ter šestega odstavka 308. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša 3.000,00 EUR, kar mora obtoženec plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, določi en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 29.5.2021 od 13.50 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona Samsung Galaxy A50 z vstavljenima SIM karticama. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso pa je odmerilo na 600,00 EUR (tarifna št. 7115 Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, iz vsebine pritožbe pa je razvidno, da uveljavlja kršitev pravice do obrambe, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter izpodbija odločbo o kazenski sankciji ter odločbo stroških postopka. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe ter mu vrne zasežen mobilni telefon s SIM karticama.

3. Obtoženčev zagovornik navaja, da vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 370. členu ZKP, to je zaradi bistvene kršitve kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah in stroških postopka, taksi ter stranski kazni in stranski denarni kazni ter varnostnega ukrepa odvzema predmetov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb obeh pritožnikov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, ki je skladna s 17., 18. in drugim odstavkom 355. člena ZKP, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to je sklop tistih dejstev in okoliščin, ki so za obravnavano kaznivo dejanje po objektivni in subjektivni strani pravno pomembna in odločilna. Na tej podlagi je, ob pravilni uporabi kazenskega zakona, sprejelo pravilno odločitev o krivdi obtoženca, kar je v razlogih izpodbijane sodbe izrazilo tako, da jo je mogoče sprejeti brez pomislekov, saj pri tem ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo le tistega, kar iztrgano iz konteksta ter tudi protispisno, izpostavljata pritožnika, ampak je presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze v medsebojni povezavi, pri tem je enako pazljivo preizkusilo in ugotovilo tako dejstva, ki obtoženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in Ustave Republike Slovenije.

6. Iz izreka izpodbijane sodbe in njene obrazložitve ne izhaja, kot to zmotno zatrjuje obtoženčev zagovornik, da je obtoženec deloval kot član hudodelske združbe. Tak očitek ni na na obtoženca uperjala niti obtožnica, niti iz izpodbijane sodbe ne izhaja nič kar naj bi obtoženca povezovalo s hudodelsko združbo. Ravno tako ta pritožnik nima prav, da se obtožencu očita, da je "nekomu pridobil nesorazmerno premoženjsko korist". Pritožnik šele v pritožbi trdi, da obtoženec obravnavane kazenske zadeve sploh ni uspel "zadovoljivo slišati, kajti slušnega aparata ni več imel", česar razpravljajočega sodišča prve stopnje ni zmotilo. Po trditvah pritožnika je imel obtoženec težave tudi pri komunikaciji z zagovornikom. Tudi pritožbene navedbe obtoženca samega gredo v smeri, da je sodišče večkrat zanemarilo njegovo invalidnost (hude poškodbe sluha na obeh ušesih), da ni imel pripomočka za desno uho ter da se je naprava, ki jo je nosil na drugem ušesu, pokvarila. Trdi, da je večkrat v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da ne sliši dobro nobenih izjav, kar so otežile še maske, ki so bile obvezne (proti COVID-19), prevajalec, ki mu ga je dodelilo sodišče, pa je ves čas šepetal in rekel, naj ne skrbi, ker so to zgolj formalnosti ter da nimajo dokazov ter da bo vse v redu. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje tudi spreminjalo njegove izjave. Navaja, da njegov zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, ni izpolnjeval svojih zakonskih obveznosti, da je od njega zahteval denar za storitve, da se z njim ni posvetoval glede obrambe in ga ni poučil o tem kar se dogaja v sodnem procesu. Trdi še, da sta tako zagovornik kot tudi tožilka pritiskala nanj "zakaj nisem dal denarja" in grozila, da "bodo osebno poskrbeli, da bo ostal v zaporu". Tudi sodišču prve stopnje očita, da je ravnalo nestrokovno ter da se njegovi zadevi ni posvetilo tako kot bi se moralo.

7. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni seji ugotovilo, da obtoženec nosi slušni aparat in da ni nobenih problemov pri sporazumevanju. Obtoženec je vztrajal, da je pred sodiščem prve stopnje večkrat opozarjal, da ne sliši, vendar pregled spisovnih podatkov kaže nasprotno. Obtoženčev zagovornik ter nobeden od drugih udeležencev postopka pred sodiščem prve stopnje, niti preiskovalni sodnik ali sodeči senat, niso zaznali, da bi imel obtoženec težave s sluhom. Nasprotno kaže, da je obtoženec spremljal dogajanje tako v postopku nujnih preiskovalnih dejanj, ko je bil zaslišan in ko sta bili zaslišani dve priči, saj je pri tem sodeloval z vprašanji in pripombami. Enako izhaja iz zapisnikov o predobravnavnem naroku (z dne 21.7.2021 in 15.9.2021) ter narokih za glavno obravnavo (3.11.2021 in 1.12.2021). Iz navedenih zapisnikov nasprotno od tega kar zatrjujeta pritožnika izhaja, da obtoženec ni imel problemov, da je na narokih aktivno sodeloval, pri čemer enako velja za njegovega zagovornika. Obtoženec je postavljal vprašanja pričam in tudi dajal pripombe. Spisovno gradivo ne kaže, da bi obtoženec imel težave na katere opozarja v pritožbi in da bi nanje opozarjal. O nezmožnosti spremljanja postopka pred sodiščem prve stopnje zaradi problemov s sluhom, sta obtoženec in njegov zagovornik prvič navedla v pritožbi, vendar, kot že zgoraj navedeno, nič ne kaže, da bi bil obtoženec zaradi tega prikrajšan pri svoji obrambi in da je na to opozarjal. 8. Obtoženec je res pred sodiščem prve stopnje na predobravnavnem naroku 15.9.2021 izjavil, da "si želi postaviti drugega zagovornika" ter da mu bodo tega priskrbeli njegovi sorodniki, vendar je sodišče prve stopnje predobravnavni narok opravilo v navzočnosti zagovornika po uradni dolžnosti, ker je obtoženec od predhodno opravljenega predobravnavnega naroka 21.7.2021 imel dovolj časa, da si priskrbi drugega zagovornika ali zahteva razrešitev obstoječega. Razrešitev obstoječega zagovornika je obtoženec predlagal šele na glavni obravnavi 3.11.2021, ko je, tako kot v pritožbi, navajal, da zagovornik ne opravlja svojih dolžnosti, da ga ni obiskal v priporu, da mu ni predložil dokazov in da je pričakoval plačilo, čeprav je postavljen po uradni dolžnosti. Kot potrjuje spisovno gradivo, je predsednica sodišča prve stopnje o predlogu obtožencu odločila s sklepom z dne 16.11.2021 (listovni št. 464 in 465) in njegov predlog zavrnila, ker je ugotovila, da navedbe obtoženca niso utemeljene. Obtoženec v pritožbi ne navaja nič novega, kar ne bi že preizkusila predsednica sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da obtoženčev zagovornik pri obrambi obtoženca ni bil pasiven, ampak je aktivno sodeloval na narokih, predvsem na glavni obravnavi, na kateri so se izvajali dokazi, saj je postavljal vprašanja pričam in podajal pripombe na izvedene dokaze. Tudi iz pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika izhaja, da med njim in obtožencem ni bilo problemov v komunikaciji, saj se pritožbene navedbe obtoženca in njegovega zagovornika skladajo v bistvenih delih, kar pomeni, da se je zagovornik, postavljen po uradni dolžnosti, z obtožencem moral posvetovali, zato obtoženec nima prav, ko trdi nasprotno in zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do obrambe.

9. Iz pritožbe obtoženca nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih dokazov, katerih izvedbo je predlagal (dokaz z video posnetkom na bencinskih črpalkah ter natančno ugotovitev njegove časovne poti, ki naj bi jo potreboval od kraja kjer naj bi bil viden, do kraja, kjer so ga ustavili). Ta pritožbena navedba nima podlage v listinski dokumentaciji (zapisnikih o predobravnavnem naroku in glavnih obravnavah), niti v drugem spisovnem gradivu. Obtoženec to uveljavlja šele v pritožbi, čeprav ni navedel opravičljivega razloga, da tega predloga ne bi mogel podati že pred sodiščem prve stopnje. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba obtoženca, da je sodišče prve stopnje "spremenilo njegove izjave", saj se tudi pritožbene navedbe v bistvenem skladajo s tem kar je v svoj zagovor povedal pred sodiščem prve stopnje in kar je pravilno povzeto v izpodbijani sodbi.

10. Bistvo pritožbenih navedb obeh pritožnikov je, da obtoženec z obravnavanim kaznivim dejanjem nima ničesar, da ni bil na kraju, kjer je B. B. v kombinirano vozilo Opel Movano prejela 22 tujih državljanov (18 državljanov Pakistana in 4 državljane Bangladeša), da ga na kraju nihče ni videl ter da o tem ni nobenega dokaza. Obtoženec je bil zaustavljen na avtocesti v smeri proti Ljubljani, kar potrditvah obtoženčevega zagovornika tudi ni logično, v kolikor naj bi bil "izvidnica za kombinirano vozilo s tujci, na poti v Italijo". Oba pritožnika izpostavljata predvsem to, da v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišani priči C. C. in Č. Č. obtoženca nista omenjala in ga tudi nista videla, osebno prepoznala, niti nista videla njegovega avtomobila na kraju vstopa tujcev v kombinirano vozilo, niti kdaj pozneje.

11. Gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je obtoženčev zagovor, ki ga obtoženec (in njegov zagovornik) ponavlja v pritožbi, pravilno povzelo v izpodbijani sodbi ter ga natančno analiziralo ter zanesljivo ocenilo, tako samega zase kot tudi v povezavi z oceno drugih izvedenih dokazov, predvsem izpovedbo priče B. B., izpovedbami treh policistov (D. D., E. E. in F. F.) ter izsledkov pregleda komunikacij po telefonu B. in obtoženca. Oceno obtoženčevega zagovora in drugih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prepričljivo in razumno obrazložilo v točkah 5 do 9 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za natančno analizo izvedenih dokazov ter njihovo oceno, ki prepriča v končnem zaključku, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil tako kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe ter da je njegova krivda ugotovljena s stopnjo prepričanja (drugi odstavek 3. člena ZKP). Obtoženčev zagovornik zmotno trdi, da je sodišče oprlo sodbo na "domnevno izpoved E. E., ki v tej kazenski zadevi sploh ni bil zaslišan". Prej navedena priča je bila zaslišana na glavni obravnavi 1.12.2021, njegovo izpoved pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 7. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče k izredno podrobni in natančni ter vsestranski analizi izvedenih dokazov in njihovi oceni, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje nima česa dodati. Pravilno je bilo ugotovljeno in ocenjeno, da se zagovor obtoženca in izpovedba priče B. B. skladata zgolj glede tega, kar se jima je zdelo pomembno za ta kazenski postopek, to je glede vprašanja, ali je obtoženec sodeloval pri dejanju in vedel zanj, sicer pa se zagovor obtoženca ter izpovedba zgoraj navedene priče glede drugih okoliščin ne skladata, kot je podrobno obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 5 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi dalo pravo težo izpovedbam prič D. D., F. F. in E. E. Prva dva sta bila policista, ki sta bila v patrulji, ki je zaustavila kombinirano vozilo, ki ga je vozila B., drugi (E. E.) pa je bil tisti, ki je sprejel klic osebe, da je na odcepu za Podbeže videla kombi z napisom hitre pošte, v katerega vstopajo tujci, v bližini pa naj bi se nahajal tudi Fiat tujih registrskih številk. Prej navedena priča je izpovedala, da je to informacijo takoj posredovala policijski postaji, preko zveze sta to sporočilo slišala tudi policista D. D. in F. F. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo in ocenilo časovno dinamiko poteka dogajanja od obvestila OKC PU Koper patruljam, da je bilo opaženo natovarjanje na območju odcepa za Podbeže, nato policijsko opažanje kombija na relaciji Podgrad – Kozina s strani patrulje v sestavi policistov D., F. in vožnja te policijske patrulje za kombijem ter končno ustavitev, nato opažanje vozila Fiat Tipo srbskih registrskih tablic na Kozini in naposled zaustavitev osebnega vozila Fiat Tipo, katerega je vozil obtoženec. To je podrobno obrazložilo v točki 8 izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče nima česa dodati. Res je, da priči, ki sta bili zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih dejanj na kraju natovarjanja nista videli obtoženca, vendar pritožbeno sodišče sprejema argumentacijo v 8. točki izpodbijane sodbe, da je treba upoštevati, da se natovarjanje vrši hitro in da tujci niso pozorni na dogajanje, temveč le na to, da se čimprej namestilo v prevozno sredstvo in da niso opaženi. Pomembna okoliščina namreč je, da priči, ki sta bili zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, na kraju, kjer sta vstopala v kombinirano vozilo, nista opazila niti šoferja, torej B., glede katere ni dvoma, da je bila na kraju prisotna, saj je bila skupaj s tujci kot voznica kombiniranega vozila Opel Movano v nadaljevanju tudi zaustavljena. Pritožnika neutemeljeno ne dajeta pomembne vloge okoliščini, da je obtoženec na dan prijetja na telefon, ki ga je tedaj uporabljal, prejel dva klica s telefonske številke 12345678, glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pripada G. G., ki je sodeloval pri obravnavanem kaznivem dejanju in tudi komuniciral s B. B. Dva klica iz prej navedene številke je obtoženec prejel potem, ko je bil že ustavljen s strani policije in se ni mogel oglasiti. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obtoženčevo vlogo pri obravnavanem kaznivem dejanju izkazujejo tudi izsledki pregleda komunikacij po telefonu tako B. kot obtoženega. To je podrobno in prepričljivo obrazložilo v 9. točki izpodbijane sodbe, kjer je tudi prepričljivo odgovorilo na obtoženčeve navedbe v njegovem zagovoru, da je na dan storitve obravnavanega kaznivega dejanja komuniciral po telefonu s B. B., kar se ni izkazalo za resnično.

12. Obtoženec v pritožbi nadalje trdi, da je policija ravnala nezakonito, ko mu je zasegla mobilni telefon, kot tudi, da ni privolil v pregled vsebine telefona. Navaja, da je zahteval, da se mobilni telefon izloči iz dokazov, "kar sta odvetnik in sodišče tudi nezakonito prezrla".

13. Tudi gornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je obtoženec zahteval izločitev dokazov, nasprotno, na predobravnavnem naroku 15.9.2021, obtoženec in njegov zagovornik nista imela dokaznih predlogov, niti predlogov za izločitev dokazov, zato je tudi navedena pritožbena navedba novota, ki tudi ni utemeljena, saj spisovni podatki potrjujejo, kot je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe, da je bil obtožencu mobilni telefon z dvema SIM karticama zasežen po tem, ko je bil predhodno seznanjen, da obstajajo razlogi za sum, da je storil ali sodeloval pri obravnavanem kaznivem dejanju ter mu je bil podan ustrezni pravni pouk. Iz zapisnika o zasegi predmetov je razvidno, da obtoženec ni imel pripomb na zapisnik, pri zapisniku je sodelovala tudi tolmačka za srbski jezik H. H. Ravno tako pritožnik nima prav, da ni privolil v preiskavo elektronske naprave (mobilnega telefona), saj nasprotno izhaja iz listine "privolitev za preiskavo elektronske naprave" z dne 29.5.2021, pri sestavi katere je sodelovala prevajalka za srbski jezik in je obtoženec, tedaj osumljenec, izjavil, da je vsebino v celoti razumel. Glede na navedeno obtoženec nima prav, da temelji izpodbijana sodba na nezakonitih dokazih.

14. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vlogo obtoženca pri obravnavanem kaznivem dejanju kot je opisana v izreku izpodbijane sodbe. O tem ima izpodbijana sodba prepričljive razloge v 10. točki, kjer je pojasnjena vloga obtoženca kot "izvidnice pri prevozu ilegalnih prebežnikov" ter delitev dela med sostorilci. Tudi subjektivna stran obravnavanega kaznivega dejanja je bila zanesljivo ugotovljena, zato obtoženčev zagovornik nima prav, da je šlo v obravnavani zadevi za "izostanek naklepa". Sodišče prve stopnje je zaključek, da je obtoženec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom razumno obrazložilo v 11. točki izpodbijane sodbe. Obravnavano kaznivo dejanje je pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ko je zanesljivo ugotovilo, da je bila z načinom prevoza tujcev povzročena nevarnost za njihova življenja in zdravje, pri čemer je šlo za konkretno nevarnost, kot je opisano tudi v izreku izpodbijane sodbe, še posebej, ker je navedeni način prevoza že imel za posledico, da je tujcem v vozilu primanjkovalo zraka in niso mogli dihati, kot je potrdila priča C. C. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obtožencu te okoliščine niso mogle ostati neznane.

15. Iz zgoraj navedenega tako izhaja, da pritožnika neutemeljeno izpodbijata dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter ponujata lastno dokazno oceno, katero pa pritožbeno sodišče ne sprejema, medtem ko v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni bila pristranska kot zatrjujeta pritožnika.

16. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo o kazenski sankciji tako v okviru pritožbenih navedb kot tudi na podlagi 386. člena ZKP. Odločbo o kazenski sankciji je sodišče prve stopnje obrazložilo v 12. do 15. točki izpodbijane sodbe. Obtoženec nima prav, ko zatrjuje, da je izrečena zaporna kazen "nerealna" oziroma prestroga ter da tako visoka zaporna kazen ni bila izrečena niti tistim, ki so organizatorji tovrstnih kaznivih dejanj oziroma tistim, ki so jih večkrat ponovili. Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana zaporna kazen od treh do 15 let in denarna kazen. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo zaporno kazen v trajanju treh let in osmih mesecev, kar pomeni, da je izrečena zaporna kazen blizu spodnje meje predpisane zaporne kazni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ-1 ter kazen odmerilo v mejah, ki je z zakonom predpisana za obravnavano kaznivo dejanje, glede na težo kaznivega dejanja in obtoženčevo krivdo, pri tem je sledilo tudi določbi drugega odstavka 49. člena KZ-1, saj je upoštevalo vse okoliščine primera, tako osebne okoliščine na strani obtoženca kot tudi okoliščine samega dejanja, pri tem pravilno ni spregledalo števila tujcev, kot tudi, da je bil obtoženec v svoji domovini že obsojen za kazniva dejanja. Pravilno je nadalje ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne obstojijo posebne olajševalne okoliščine, ki bi vplivale na odmero kazni, kot je obrazložilo v 12. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine) in obtožencu izreklo primerno zaporno kazen.

17. Obtoženec trdi, da je tudi izrečena denarna kazen prestroga, pri tem izpostavlja, da "ni prejel niti ne bi sprejel niti enega centa", kot se mu očita. Pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil za plačilo, saj so tujci, kot izhaja iz izvedenih dokazov (zaslišanja prič) za prevoz plačali organizatorju 3.500,00 EUR, ob tako prejetih zneskov pa bi za svoj del naloge sorazmeren del plačila prejel tudi obtoženec kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

18. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obtožencu pravilno izreklo denarno kazen, ki je tudi sicer obligatorna, pri tem je upoštevalo težo kaznivega dejanja, okoliščino, da je šlo za prevoz večjega števila tujcev in osebne okoliščine obtoženca ter njegove premoženjske razmere. Denarno kazen je pravilno odmerilo na 300 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kot je obrazložilo v 13. točki izpodbijane sodbe. Obtoženec nima prav, da sodišče prve stopnje zoper njega ni vodilo poštenega postopka, kar naj bi bilo razvidno tudi v izrečenih kaznih, saj je sodišče prve stopnje, kot že rečeno, upoštevalo vse okoliščine primera, enako je ravnalo tudi pri izreku denarne kazni, ki jo je odmerilo skladno s 47. členom KZ-1. Tako je ravnalo tudi pri izreku stranske kazni izgona tujca iz države, kar je prepričljivo obrazloženo v 15. točki izpodbijane sodbe. Navedeno stransko kazen obtoženec neutemeljeno izpodbija. Okoliščina, ki jo izpostavlja, da ima ta stranska kazen posledice glede na naravo njegovega dela (vožnja tovornjaka po Evropi), ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje ter tudi ne kaže, kot zmotno trdi pritožnik, da "sodišče dela svoje napake iz nagnjenosti, samo da mu uniči življenje".

19. Obtoženec izpodbija tudi odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov (mobilnega telefona s pripadajočima SIM karticama). Trdi, da mu je sodišče navedene predmete neutemeljeno in nezakonito odvzelo, telefon ni bil kupljen z namenom storitve kaznivega dejanja in z njim ni bilo storjeno kaznivo dejanje, poleg tega je telefon predstavljal darilo in mu čustveno veliko pomeni. Sodišče prve stopnje je odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov obrazložilo v 16. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil mobilni telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, zato je ravnalo pravilno, ko ga je odvzelo in je to prepričljivo obrazložilo.

20. Obtoženec smiselno izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar neutemeljeno. To odločbo je sodišče prve stopnje obrazložilo v 17. točki izpodbijane sodbe. Velja načelo, da je obtoženec, ki je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Oprostitev plačila teh stroškov je izjema, ki jo mora izkazati obtoženec (obramba). Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik niso take, da bi utemeljevale oprostitev plačila. Obtoženec je samski, nima preživninski obveznosti ter očitno pridobitno sposoben, zato ne more biti ogroženo njegovo vzdrževanje.

21. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

22. Obtoženec s svojo pritožbo in pritožbo svojega zagovornika ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini, kot izhaja iz izreka te sodbe. Sodna taksa ima podlago v ZST-1 (tarifna št. 7122).