Jedro

Tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso sklepčne. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da si je neugotovljenega dne v spornem obdobju protipravno prilastil dva mobilna telefona, ki sta last delodajalca in sta mu bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri delodajalcu. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je imel navedena mobilna telefona pri sebi doma, pri čemer je bil prvi telefon dan iz prometa in je bil več let v njegovem predalu, drugi telefon pa je domov odnesel pomotoma, saj je bil zaradi telefonskega klica, da je babica v zelo slabem zdravstvenem stanju in da bo zoper njega opravljena hišna preiskava, zmeden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da sta mu bila oba telefona zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri toženi stranki, da je bil na delovnem mestu telefonski operater upravičen do posesti in do uporabe le enega mobilnega telefona in da je imel navedena mobilna telefona poleg že enega (ustrezno evidentiranega) telefona. Pravilno je tudi presodilo, da iz tožnikovih trditev, da je šlo za mobilna telefona tožene stranke in da sta bila oba telefona toženi stranki vrnjena, izhaja, da je tožnik vedel, da nista njegova in da ju ne sme zadržati. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, ne izhaja, da očitek iz izredne odpovedi, ki se nanaša na prilastitev dveh mobilnih telefonov, ki sta bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2015, ugotovitev, da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu poravnati vse prispevke iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da si telefonov ni prilastil in da je imel ves čas v uporabi en sam telefon, enega pa je po pomoti odnesel domov, ker je bil popolnoma enak kot njegov. Ta telefon je zjutraj vrnil, takoj ko je ugotovil napako. Poudarja, da je bil pod stresom zaradi slabega zdravstvenega stanja babice in opravljene hišne preiskave. Tretji telefon pa je bil že davno iz prometa. Pri toženi stranki telefonov nikdar niso vračali niti ne pozna pravila, da bi ga moral vrniti ali dati v uničenje. Navaja, da v zvezi s tem ni dobil ustnih ne pisnih navodil. Za poneverbo je potreben naklep, ki pa ga pri tožniku ni. Dejanje mu je bilo neupravičeno očitano. Gre za diskriminacijo oziroma šikano, saj je tožnik pri toženi stranki delal dobro, bil je ugleden in na njegovo delo ni bilo pripomb. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni zaslišalo tožnika oziroma ni opravilo glavne obravnave, da bi razčistilo sporna dejstva. Tožnik ni storil očitanega kaznivega dejanja. Točki 12. in 13. obrazložitve sodbe sta nerazumljivi. Ponovno poudarja, da je imel doma le nek star pokvarjen telefon in ko je hotel dobiti novega, so mu da dali. Posebej je vprašal tudi, če mora starega vrniti, pa je bil odgovor negativen. Drugi telefon pa je vzel pomotoma. Oba telefona sta bila neuporabljena. Samo dejanje ni materialno ali moralno škodovalo toženi stranki. Tožena stranka je informacijo o hišni preiskavi razumela narobe in tožnik ni bil nikoli pridržan.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, zlasti točki 12. in 13. obrazložitve. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.) niso sklepčne, v 13. točki obrazložitve pa zgolj pojasnilo, kaj pomeni sklepčnost tožbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo jasne razloge o nesklepčnosti tožnikovih navedb in s tem v zvezi za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika oziroma opravilo glavne obravnave, da bi razčistilo sporna dejstva. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe ZPP, ki določajo postopanje sodišča v primeru izostanka odgovora na tožbo. Tako je v skladu z določbo 318. člena ZPP preverilo: 1. ali je bila toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pravilno je ugotovilo, da iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe). Ob nadaljnji ugotovitvi, da odprava nesklepčnosti ni mogoča, saj so navedbe tožnika popolne in ker glede na vsebino podanih navedb tožnik nesklepčnosti ne bi mogel odpraviti niti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (četrti odstavek 318. člena ZPP), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pri tem je pravilno opravilo materialnopravno presojo, ali iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Sankcija za pasivnost tožene stranke (prepozen odgovor na tožbo) ni ugoditev kakršnemukoli zahtevku, pač pa le takemu, pri katerem njegova utemeljenost izhaja iz dejstev v zvezi s historičnim dogodkom, navedenih v tožbi oziroma njeni dopolnitvi.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu telefonski operater. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je očitala, da si je neugotovljenega dne v obdobju od 3. 7. 2018 do 26. 7. 2018 protipravno prilastil dva mobilna telefona, ki sta last delodajalca in sta mu bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri delodajalcu, in sicer A. in B.. Tožena stranka je očitek utemeljevala s tem, da je bila v četrtek 26. 7. 2018 s strani Policije obveščena, da je bila tožniku začasno odvzeta prostost, tožniku pa so bili odvzeti trije mobilni telefoni, ki so bili po navedbah tožnika last tožene stranke. Glede na to, da je bil tožnik skladno s pogodbo o zaposlitvi in internimi pravili tožene stranke v okviru dela na delovnem mestu telefonski operater upravičen do posesti in uporabe zgolj enega mobilnega telefona, ki je bil kot tak tudi edini ustrezno evidentiran, je tožena stranka ugotovila, da si je tožnik preostala dva mobilna telefona, ki sta last tožene stranke in sta bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri njej, in sicer telefona B. in A., protipravno prilastil. Tožniku je očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem in prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 s sprem.).

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 sklepčne in da tožnik ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem in tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Glede na to so pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem znakov kaznivega dejanja in s tem v zvezi z obstojem odpovednega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena KZ-1 neutemeljene oziroma brezpredmetne.

9. Ne drži pa, da je tožba v celoti sklepčna. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikove navedbe glede neobstoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso sklepčne. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da si je neugotovljenega dne v obdobju od 3. 7. 2018 do 26. 7. 2018 protipravno prilastil dva mobilna telefona, ki sta last delodajalca in sta mu bila zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri delodajalcu, in sicer A. in B.. Tožnik je v zvezi s tem zatrjeval, da je imel navedena mobilna telefona pri sebi doma, pri čemer je bil prvi telefon dan iz prometa in je bil več let v njegovem predalu, drugi telefon pa je domov odnesel pomotoma, saj je bil zaradi telefonskega klica, da je babica v zelo slabem zdravstvenem stanju in da bo zoper njega opravljena hišna preiskava, zmeden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da sta mu bila oba telefona zaupana v zvezi z zaposlitvijo pri toženi stranki, da je bil na delovnem mestu telefonski operater upravičen do posesti in do uporabe le enega mobilnega telefona in da je imel navedena mobilna telefona poleg že enega (ustrezno evidentiranega) telefona. Pravilno je tudi presodilo, da iz tožnikovih trditev, da je šlo za mobilna telefona tožene stranke in da sta bila oba telefona toženi stranki vrnjena, izhaja, da je tožnik vedel, da nista njegova in da ju ne sme zadržati. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik, ne izhaja, da očitek iz izredne odpovedi, ki se nanaša na prilastitev dveh mobilnih telefonov, ki sta bila tožniku zaupana v zvezi z zaposlitvijo, ni utemeljen. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo tudi, da razlogi, ki jih je navajal tožnik, tj. da je imel en telefon pri sebi zato, ker je bil že več let neuporaben in drugega zato, ker ga je vzel po pomoti, ne izkazujejo, da očitanega ravnanja ni storil. Tožnik v pritožbi navaja še druge razloge, zakaj v obravnavanem primeru ni šlo za prilastitev mobilnih telefonov (npr. da mu je bilo ob zamenjavi starega mobilnega telefona izrecno rečeno, da mu starega telefona ni treba vrniti in da je drugega vzel pomotoma, ker je bil popolnoma enak kot njegov telefon), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne upošteva.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti 33. člen (ki se nanaša na vestno opravljanje dela), 34. člen (upoštevanje delodajalčevih navodil), 36. člen (obveznost obveščanja) in 37. člen ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja).

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da očitana kršitev ni podana, ker ni podan njegov naklep. Pri razlogu za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je pri krivdi delavca, poleg naklepa v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitanih kršitev alternativno določena tudi huda malomarnost. Pri hudi malomarnosti gre za vprašanje, ali je delavec ravnal s potrebno skrbnostjo. Ob tem da je tožnik vedel, da ne gre za njegova sredstva, temveč za sredstva v lasti tožene stranke, ki so mu bila zaupana v zvezi z delom, bi se moral zavedati, da navedenih telefonov ne more kar vzeti. Sodišče prve stopnje je tako tožnikovo ravnanje (četudi je en telefon vzel pomotoma, drugega pa je imel dlje časa doma v predalu) pravilno opredelilo kot hudo malomarno.

12. Ob tem, da je tožena stranka v izredni odpovedi navedla razloge, zakaj s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka (izguba zaupanja, nezmožnost stalnega nadzora tožnika, možnost ponovitve kršitve) in ob odsotnosti tožnikovih navedb o nasprotnem, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj nadaljnjega pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tudi dejstva, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v pritožbi (da njegovo ravnanje ni moralno ali materialno škodovalo toženi stranki; da je tožena stranka informacijo o hišni preiskavi razumela narobe; da tožnik ni bil nikoli pridržan, itd.) niso takšna, da bi utemeljevala nezakonitost odpovedi.

13. Glede na vse navedeno je tako pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, zato je bil tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnjen (tretji odstavek 318. člena ZPP).

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).