Jedro

Dvom v tožnikovo identiteto je izkazan s tem, da tožnik v postopku ni predložil nobenega dokumenta s sliko in ker je na zaslišanju povedal, da se je na Hrvaškem ob podaji prošnje predstavil pod drugim imenom kot v Sloveniji. Tretji razlog za obstoj dvoma v identiteto tožnika je sodišče ugotovilo v tem, da je bil tožnik na zaslišanju tudi precej neprepričljiv, ko je sodišču pojasnjeval, da je potni list pozabil skupaj s prtljago na tovornjaku, ko je prišel na Hrvaško, čeprav iz njegovega opisa izhaja, da je imel samo eno prtljago z rezervno obleko in obutvijo.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se v četrti vrstici izreka odločbe tožene stranke št. 2142-84/2013/3 (1313-09) z dne 26. 3. 2013 številka „26“ nadomesti s številko „25“, v preostalem delu pa se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka, odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1. 1982 v kraju ..., državljanu Maroka, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 25. 3. 2013 od 16.50 ure do dne 26. 6. 2013 do 16.50 ure.

Prosilec ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi do izdaje tega sklepa, ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Prosilec je pri podaji prošnje navedel, da pri sebi trenutno nima nobenega osebnega dokumenta. Navedel, da je svoj maroški potni list skupaj s prtljago pozabil na tovornjaku, s katerim je pripotoval ilegalno iz Turčije v Hrvaško. Uradna oseba je prosilca soočila s policijsko depešo PP Brežice, št. 225-16/2013/1 (3J697-06) z dne 27. 2. 2013, kjer je bil obravnavan po ilegalnem prehodu, iz katere izhaja, da se je pred odhodom iz Turčije znebil svojega potnega lista in identifikacijskih dokumentov. Prosilec je odgovoril, da navedbe iz depeše ne držijo, da ga je prevajalec na policijski postaji verjetno napačno razumel in še enkrat dodal, da je potni list in prtljago pozabil na tovornjaku. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bil A.A. po nastanitvi v Center za tujce tudi v postopku vračanja na Hrvaško. V zvezi s tem je MNZ dne 21. 3. 2013 po faksu pridobilo odgovor hrvaških varnostnih organov, da oseba s takšnimi osebnimi podatki, kot jih je navajal tujec v postopku s policisti, ne obstaja v njihovih evidencah in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar so prevzem tujca zavrnili. Iz navedenega izhaja, da se je prosilec na Hrvaškem, v kolikor se je tam nahajal, najverjetneje predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. Pristojni organ ugotavlja, da navedeni razlogi niso zadostni in utemeljeni, da prosilec potuje brez osebnih dokumentov, saj je iz izvorne države po njegovi izjavi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji odpotoval s svojim potnim listom iz Maroka do Turčije.

2. Na policijski postaji je navedel, da je pred odhodom iz Turčije svoj potni list odvrgel stran, nato pa se je skrit v tovornjaku odpeljal proti Italiji. To izjavo je ob podaji prošnje sicer spremenil in navedel, da je iz Turčije odpotoval skrit v tovornem vozilu. Ko je tovorno vozilo zapustil, mu je bilo rečeno, da se nahaja v Italiji. V tej državi ga je prijela policija in ga odpeljala v Center za tujce, kjer je bil nastanjen tri mesece, nato pa je bil preseljen v azilni dom (Kutina, Zagreb). Tu je ugotovil, da se nahaja na Hrvaškem in da to ni v Evropski uniji. Zaradi tega se je skupaj s še eno osebo odločil, da Hrvaško zapusti in odide v eno od držav Evropske unije. Z vlakom je tako odšel v bližino hrvaško-slovenske meje in ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, kjer je bil prijet s strani slovenske policije in nastanjen v Center za tujce. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito je tudi povedal, da svoj potni list ni odvrgel stran v Turčiji, ampak ga je skupaj s prtljago pozabil v tovornjaku, s katerim je prišel do Hrvaške. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Pristojni organ je pri tem upošteval tudi, da je prosilec spreminjal izjave o tem, kje ima svoj osebni dokument. Ob tem pa ne gre prezreti tudi dejstva, da je prosilec, ko je zapustil izvorno državo, imel tudi svoj potni list, katerega naj bi pozabil na tovornjaku na Hrvaškem. Na vprašanje uradne osebe, ali si je v tem času, odkar je nastanjen v Centru za tujce, poskušal urediti kakšen svoj osebni dokument, odgovoril, da mu v Centru za tujce ni nihče rekel, da potrebuje osebni dokument in dodal, da si bo poskusil pridobiti osebno izkaznico ali pa kakšen drug osebni dokument, vendar to ne bo lahko, saj so Maročani okupirali Zahodno Saharo in zato od Maročanov težko dobiš katerikoli osebni dokument. Iz vsega navedenega je razvidno, da prosilec očitno zavaja uradne organe in da je omejitev gibanja iz tega razloga nujna. V izjavi je sam navedel, da si je potni list v Maroku uredil sam, čeprav je za to moral večkrat na upravno enoto. Takoj, ko je potni list pridobil, pa je izvorno državo zapustil. Pristojni organ dvomi v prosilčevo istovetnost tudi iz razloga, ker hrvaški varnostni organi osebe s takšnimi osebnimi podatki niso imeli v postopku in ga tudi v času formalne najave za vračanje po sporazumu niso sprejeli.

3. Za zavajanje in zlorabo postopka po peti in šesti točki 55. člena ZMZ se med drugim šteje, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost in da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu pete in šest točke 55. člena ZMZ, izhaja iz policijske dokumentacije in izjav prosilca pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše PP Brežice ni razvidno, da bi prosilec tam izrazil namero, da bi v Republiki Sloveniji želel zaprositi za mednarodno zaščito. Zaradi tega je bil po končanem postopku na policiji istega dne nastanjen v Center za tujce v Postojni od dne 27. 2. 2013, nato pa je šele dne 21. 3. 2013 napisal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, zakaj ni že na policiji ali takoj po nastanitvi v Centru za tujce izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, je prosilec pojasnil, da je že takoj, ko so ga prijeli policisti v angleškem jeziku povedal, da želi zaprositi za mednarodno zaščito ter tudi nato v prisotnosti tolmača za arabski jezik, vendar te izjave tam niso upoštevali. Šele po tolikih dnevih bivanja v Centru za tujce naj bi mu drugi tujci povedali, da mora glede tega napisati izjavo in tako je dne 21. 3. 2013 policistom v Centru za tujce predal lastnoročno izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Pristojni organ glede tega ugotavlja, da je prosilec lastnoročno izjavo podal isti dan, ko so hrvaški varnostni organi zavrnili njegov sprejem in o tem po faksu obvestili MNZ oziroma Center za tujce. O tem, da ga Hrvaška ne bo sprejela, je bil tudi najverjetneje obveščen s strani pooblaščene uradne osebe v Centru za tujce oziroma je bilo to le naključje, da je istega dne podal tudi lastnoročno izjavo, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito. Iz policijske dokumentacije izhaja tudi, da je bila prosilčeva ciljna država Italija. Iz spisovne dokumentacije in prosilčevih navedb izhaja, da je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil izključno iz razloga, da bi onemogočil prisilno odstranitev iz države, kar bi lahko dosegel s tem, da bi bil nastanjen na odprtem oddelku azilnega doma.

4. Pristojni organ na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da so za omejitev gibanja v konkretnem primeru nedvomno podani razlogi iz pete in šeste točke 55. člena ZMZ. Po ZMZ za omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru, glede na vse zgoraj navedeno, podani utemeljeni razlogi za ugotovitev, da gre nesporno za zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno in sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene iz tega razloga. Pristojni organ je ugotovil, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu pete in šeste točke 55. člena ZMZ, z odločitvijo o omejitvi gibanja pa pristojni organ ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi ga pristojni organ omejil na območje azilnega doma, bi prosilec lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, tako pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje meja z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so to npr. ekonomski in drugi in ne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel v ciljno državo Italijo, kar bi organu onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav prosilec po mnenju pristojnega organa kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Prav tako je v času obravnave na policiji navajal, da je želel priti v Italijo, vendar je bil zaveden in je iz tovornjaka izstopil na Hrvaškem, kjer je bil obravnavan s strani policije in po njegovi izjavi tudi zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na to, da so pred tem hrvaški varnostni organi zavrnili njegov sprejem, pa ostaja tudi dvom v njegovo zatrjevano istovetnost, saj so le ti v odgovoru zapisali, da osebe s takšnimi osebnimi podatki niso imeli v postopku. Poleg tega je pristojni organ upošteval tudi naknadno ugotovitev s posredovanjem prosilčevih prstnih odtisov v bazo Eurodac, da se je prosilec leta 2012 nahajal tudi v Grčiji in bil tam dne 19. 7. 2012 obravnavan kot tujec. Slednje dejstvo pa je prosilec pri podaji prošnje za mednarodno zaščito tudi prikril. 5. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka tožniku očita, da je dokumente vrgel stran, kot to izhaja iz depeše, vendar pa tožena stranka tu ne upošteva, da depeše tožnik ni podpisal in da je zelo verjetno, da je tolmač tožnikovo izjavo na policijski postaji narobe prevedel. Če je tožnik jasno izpovedal, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, ni verjetno, da se je na Hrvaškem izdajal za drugo osebo. Če pa je Hrvaška naredila napako in nima urejenih evidenc, pa to ni tožnikova krivda. Zakaj bi tožnik, ki želi priti v državo Evropske skupnosti, pri podaji prošnje pri toženi stranki navedel, da je za mednarodno zaščito zaprosil na Hrvaškem. Ni jasno, zakaj podatki v spisu navajajo kot kraja podaje prošnje Kutino in Zagreb? Tožena stranka je vodila postopek vrnitve tožnika nazaj na Hrvaško kot v varno tretjo državo. Kakšne pravne nasvete je tožnik dobil, ko je bil zaprt v Postojni, predno je podal prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila. Iz spisa ni razvidno, ali je tožnik prejel knjižico namenjeno prosilcem, in v kateri so navedena pravila za mednarodno zaščito. Mogoče so tožniku inšpektorji rekli, da bo vrnjen na Hrvaško, ker je tožnik sam navedel, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Vse te okoliščine niso pojasnjene. Pojasnjeno tudi ni, kaj tožnik razume pod pojmom mednarodna zaščita. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče na obravnavi tožnika natančno izpraša, kako je potekalo potovanje iz Maroka, kaj se je dogajalo na Hrvaškem, kako je z njegovimi dokumenti, ali mu jih je kdo pripravljen preskrbeti, kdaj je dobil knjižico, ki jih morajo dobiti tujci, ki zaprosijo za mednarodno zaščito. V izpodbijanem sklepu ni razlogov o tem, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa, na primer omejitev gibanja na območje azilnega doma (ko je gibanje prosilca za mednarodno zaščito prav tako nadzorovano in varovano). Predlaga odpravo ali razveljavitev sklepa.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba je delno utemeljena.

8. Tožnik je na zaslišanju povedal, da mu je gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ko so prostor in druge okoliščine sicer dobre, da biva v sobi z osebo, s katero je potoval iz Turčije in da je dovolj velik, vendar, da se počuti kot v zaporu. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1) na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja(5) in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) Zato je treba glede na kratko povzeti opis izvajanja omejitve gibanja, ki ga je podal tožnik na glavni obravnavi in primerljivo prakso izvajanja tovrstnih ukrepov v Centru za tujce Postojna, v povezavi z upravno-sodno prakso Upravnega sodišča (npr. I U 1369/2012-38 z dne 18. 9. 2012) in ustavno-sodno prakso Ustavnega sodišča (npr. odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011) šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave.

9. Sodišče se je z neposrednim zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi prepričalo, da je tožnik zelo prepričljivo in tudi na videz verodostojno, ko je dobesedno večkrat ponovil, kaj in kako je povedal policistom ob prijetju, pojasnil, da je že policistom ob prisotnosti prevajalca na policijski postaji povedal, da želi azil v arabskem in angleškem jeziku. Povedal je tudi, da je takoj po prihodu v Slovenijo iskal policijsko postajo oziroma sta skupaj z B.B. (tožnik v zadevi I U 513/2013) iskala policijsko postajo in da sta namenoma hodila nasproti policistom in nista bila prijeta proti svoji volji. Tožnik je tudi prepričljivo povedal, da ni imel nobenega dvoma, da je ustna izjava policistom dovolj in da je šele po pojasnilu ilegalnih pribežnikov iz arabskega sveta v Centru za tujce ugotovil, da mora podati pisno izjavo. Ta način izpovedovanja dogodkov po mnenju sodišča v konkretnem primeru odtehta indic, ki izhaja iz policijske depeše z dne 27. 2. 2013, in na katerega je tožena stranka oprla odločitev v povezavi z 5. in 6. točko 55. člena ZMZ, da tožnik ni ustno izrazil namere zaprositi za azil. Ta depeša je namreč brez podpisa ali žiga, zato nima večje dokazne vrednosti od zaslišanja tožnika na glavni obravnavi; po ZMZ (2. odstavek 36. člena ZMZ) pa bi morala policija ob izkazani pisni nameri tožnika za mednarodno zaščito z dne 21. 3. 2013 izpolniti registracijski list in ugotoviti njegovo istovetnost in pot, po kateri je prišel v Slovenijo, a tega registracijskega lista v spisu ni. Zaradi tega dejstvo, da je tožnik dne 21. 3. 2013 napisal pisno izjavo o nameri za azil, potem ko je bil dne 28. 2. 2013 nastanjen c Center za tujce, ne more biti zadosten razlog za ugotovitev, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času; razlog, da je prošnjo vložil samo za to, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, pa ne pride v poštev tudi zato, ker je tožnik na zaslišanju potrdil navedbo v prošnji, da je borec za neodvisnost Zahodne Sahare in da je politični preganjanec. Določilo 6. točke 55. člena ZMZ je namreč mogoče uporabiti samo takrat, ko je tožnik izključno iz razloga, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, vložil prošnjo za azil. V predmetni zadevi torej ni zakonite podlage za omejitev osebne svobode tožniku na podlagi 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.

10. Vendar pa sodišče ni tožbi v celoti ugodilo, kajti sodišče se je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnika prepričalo, da obstaja dvom v tožnikovo identiteto, kar je sicer ugotovila že tožena stranka v izpodbijanem aktu. Dvom v tožnikovo identiteto je izkazan s tem, da tožnik v postopku ni predložil nobenega dokumenta s sliko in ker je na zaslišanju povedal, da se je na Hrvaškem ob podaji prošnje predstavil pod drugim imenom kot v Sloveniji in sicer kot C.C., to pa je storil zato, ker se je bal, da bi ga vrnili v Maroko. Tretji razlog za obstoj dvoma v identiteto tožnika je sodišče ugotovilo v tem, da je bil tožnik na zaslišanju tudi precej neprepričljiv, ko je sodišču pojasnjeval, da je potni list pozabil skupaj s prtljago na tovornjaku, ko je prišel na Hrvaško, čeprav iz njegovega opisa izhaja, da je imel samo eno prtljago z rezervno obleko in obutvijo. Šele, če bi tožnik povedal, da je imel pri sebi več kosov prtljage, a je pozabil samo torbo, kjer je imel potni list, bi bila njegova izpoved morda bolj prepričljiva. To, da je EURODAC zadetek pokazal, da naj bi tožnik že v Grčiji zaprosil za azil, pa še ne dokazuje, da je tožnik v postopku v Sloveniji povedal svoje pravo ime in priimek. Tožnik je kljub temu, da naj bi bil borec za neodvisnost Zahodne Sahare, v Maroku pridobil potni list, saj je z njim odpotoval proti Evropi, povedal pa je tudi, da bo njegov stric poskušal pridobiti osebni dokument. Če bo tožnik med postopkom pridobil osebni dokument iz Maroka, ki bo potrjeval njegovo zatrjevano identiteto, bo odpadla še zadnja podlaga za omejitev osebne svobode, do takrat pa je izpodbijani akt zakonit na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Kar pa zadeva načelo sorazmernosti in v okviru tega test nujnosti, se sodišče sklicuje na utemeljitev tožene stranke glede na to, da tožnik v tožbi tega tehtanja ni omajal, tožnik je namreč že enkrat zapustil državo in sicer Hrvaško, kljub temu, da je tam tekel postopek za priznanje mednarodne zaščite, zato v zvezi z načelom sorazmernosti (test nujnosti) sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odst. 71. člena ZUS-1).

11. Sodišče pa je kljub navedenemu delno ugodilo tožbi in je popravilo napako v izreku izpodbijanega akta, ki jo je potrdila tudi tožena stranka na glavni obravnavi, in ki ni zgolj pomota, saj ta odločitev posega v tožnikovo pravico do osebne svobode glede na to, da bi tožena stranka z izpodbijanim aktom lahko tožniku določila omejitev osebne svobode samo v trajanju 3 mesecev (4. odst. 51. člena ZMZ), ne pa v trajanju 3 mesecev in 1 dan.

12. V preostalem delu je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odst. 63. člena ZUS-1).