Jedro

Glede zatrjevane tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o svojem imenu, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite, prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbi tako, da je v četrti vrstici izreka sklepa tožene stranke, št. 2142-84/2013/3 (1313-09) z dne 26. 3. 2013 številko „26“ nadomestilo s številko „25“, v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1982 v kraju Medina, državljan Maroka, omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zaradi ugotovitve identitete tožnika oziroma suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ do prenehanja razlogov za omejitev gibanja, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 25. 3. 2013 do 26. 6. 2013. 2. Po presoji sodišča prve stopnje v predmetni zadevi ni zakonite podlage za tožniku izrečeni ukrep v 5. in 6. točki 55. člena ZMZ. Kljub navedenemu pa je sodišče presodilo, da obstaja dvom v tožnikovo identiteto, saj tožnik v postopku ni predložil nobenega dokumenta s sliko, neprepričljivo pa je tudi pojasnjeval, kako je izgubil svoj potni list. Zato je v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 glede ugotavljanja tožnikove identitete sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Sodišče pa je delno ugodilo tožbi in popravilo napako v izreku izpodbijanega sklepa, saj lahko tožena stranka izreče ukrep omejitve gibanja na podlagi četrtega odstavka 51. člena ZMZ le v trajanju treh mesecev in ne tri mesece in en dan.

3. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, kako je izgubil potni list in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da obstajajo razlogi za omejitev gibanja zaradi ugotovitve njegove istovetnosti. Meni tudi, da je tožena stranka prekoračila meje prostega preudarka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in ugodi tožbi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po drugem odstavku 55. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ pa omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V skladu s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1 pa sodišče v primerih, če je upravni organ pooblaščen, da odloči po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

7. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in iz tožnikovih izjav na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Ob podaji prošnje tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) izkazal svojo istovetnost. V prošnji za priznanje mednarodne zaščite je navedel, da je Maroko zapustil pred osmimi meseci. Z letalom se je iz Casablance odpeljal v Istanbul, kjer je živel približno tri mesece, nato pa je odšel v Grčijo. Po nekaj mesecih bivanja v Grčiji se je ilegalno s tovornjakom pripeljal do Hrvaške, nameraval pa je iti v Italijo. Ko je ugotovil, da je na Hrvaškem in ne v Italiji, je zaprosil za azil pod imenom B. B. Potni list naj bi po eni izjavi odvrgel v Turčiji, po drugi pa naj bi ga pozabil skupaj s prtljago na tovornjaku. Iz Hrvaške je ilegalno prestopil mejo Slovenije dne 26. 2. 2013. Po prijetju je bil na podlagi določbe 76. člena ZTuj-2 nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Pisno prošnjo za mednarodno zaščito je vložil 25. 3. 2013. 8. Istovetnost prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen Ztuj-2. Glede zatrjevane tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o svojem imenu, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite, prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja svoje identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pri odločanju o omejitvi gibanja ni prekoračila meje prostega preudarka, ta pa je bil uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je bil določen.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev v tej sodbi je skladna tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 636/2011, I Up 14/2013 in I Up 110/2013).

11. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.