Jedro

Kadar storilec izjavi, da priznava krivdo po obtožbi, predsednik senata v smislu 285.c člena ZKP presodi tudi, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi, pri čemer je vezan le na opis dejanja v obtožbi, ne pa tudi na njegovo pravno opredelitev. Zato sodišče, ko sprejme priznanje krivde, vendar se s pravno kvalifikacijo v obtožbi ne strinja, ni dolžno zavrniti priznanja krivde, temveč lahko dejanje samo drugače pravno opredeli.

Sama vožnja v prtljažniku pa sama zase nujno še ne pomeni izpostavljanje nevarnosti, saj je tak potnik praviloma v enakem položaju kot tisti, ki sedi v potniški kabini na sedežu, vendar ni privezan z varnostnim pasom. Vsaka kršitev pravil cestnega prometa pa še ne pomeni izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje potnikov, kot to meni pritožba, temveč morajo biti podane še druge objektivne ali s strani storilca subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, kar znaša 5.000,00 EUR. Denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev, če pa se jo ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska določi en dan zapora. Po prvem odstavku 48. a člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za dobo treh let ter mu po 56. členu KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu od 29.9.2022 od 14.57 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 ter po osmem odstavku 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov in sicer osebnega vozila znamke Alfa Romeo, tip 159, reg.št. TG 000 ter mobilni telefon Realme z IMEI številkama. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, sodno takso pa je sodišče odmerilo za izrečeno kazen po tarifni številki 7114 ZST-1 v višini 280,00 EUR, za stransko denarno kazen po tarifi številki 7119 ZST v višini 35,00 EUR, za stransko kazen izgona tujca po tarifni številki 7119 ZST-1 v višini 35,00 EUR ter za varnostni ukrep odvzema predmetov po tarifni številki 7110 ZST-1 v višini 35,00 EUR.

2. Zoper sodbo se iz razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje okrožna državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila obtoženčeva zagovornica in sodišču druge stopnje predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je bila izpodbijana sodba izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde s tem, da je sodišče samo opredelilo kaznivo dejanja, namesto po šestem odstavku 308. člena KZ-1, po tretjem odstavku istega člena. Kot je obrazložilo v 3. točki sodbe iz opisa dejanja v obtožbi pa tudi iz priloženih fotografij, ne izhaja, da so bili prebežniki z načinom vožnje izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje. Dejstvo, da sta oba otroka sedela v prtljažniku vozila brez otroških sedežev z varnostnimi pasovi, samo po sebi ne predstavlja izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje, saj ob tem niso izkazane in opisane še kakšne druge spremljajoče okoliščine, ki bi tak prevoz opredelile kot nehuman, nezdrav ali smrtno nevaren, trditev o možnosti prometne nesreče pa predstavlja le hipotetično nevarnost. Iz fotografij pa tudi ni razvidno, da sta bila oba otroka še tako majhna, da bi glede na njuno telesno višino v smislu 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, morala sedeti v otroških sedežih. Vsaka protipredpisna vožnja zato še ne pomeni izpostavljanja nevarnosti v smislu kvalificirane oblike po šestem odstavku 308. člena KZ-1. 6. Državna tožilka sodišču prve stopnje uvodoma očita kršitev postopkovnih pravil, saj kolikor se ni strinjalo s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, ne bi smelo sprejeti obtoženčevega priznanja krivde. S tem, ko je obtoženec krivdo priznal, pa je priznal tudi, da je prebežnike z načinom vožnje izpostavil nevarnosti, kar iz opisa dejanja tudi izhaja. Vožnja otrok v prtljažniku, ki namenjen prevozu ljudi temveč tovora, brez sedežev in na trdi podlagi s prtljago med nogami, tudi ni human način prevoza in bi pri otroku lahko pustil dolgotrajne posledice na duševnem zdravju. Oba otroka sta bila stara 7 in 8 let in gotovo nista bila višja od 150 cm.

7. S pritožbenim stališčem sodišče druge stopnje ne soglaša. Kadar storilec izjavi, da priznava krivdo po obtožbi, predsednik senata v smislu 285.c člena ZKP presodi tudi, ali je priznanje podprto z drugimi dokazi, pri čemer je vezan le na opis dejanja v obtožbi, ne pa tudi na njegovo pravno opredelitev. Zato sodišče, ko sprejme priznanje krivde, vendar se s pravno kvalifikacijo v obtožbi ne strinja, ni dolžno zavrniti priznanja krivde, temveč lahko dejanje samo drugače pravno opredeli. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 55009/2013 z dne 26.11.2015, na katero se sklicuje pritožba (točka 7), ki pa še poudarja, da predmet sporazuma o priznanju krivde ne more biti pravna opredelitev kaznivega dejanja. V citirani zadevi zato ne gre za primerljivo pravno situacijo, zaradi česar tudi ne gre sprejeti pritožbenega stališča, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru nestrinjanja s pravno kvalifikacijo, priznanje zavrniti.

8. Obtožba je v konkretnem primeru zatrjevala zakonske znake po šestem odstavku 308. člena KZ-1 in sicer, da je obtoženec potnike v vozilu izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, saj je dva otroka vozil v prtljažnem prostoru vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov in bi lahko ob hitrih voznikovih manevrih ali prometni nesreči utrpeli hude telesne poškodbe ali celo umrli. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pa tak opis ne navaja konkretnejših okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti možnost nastanka hude telesne poškodbe ali smrti. Kdaj bi lahko prišlo do takšne posledice, je odvisno od več okoliščin, bodisi načina prevažanja potnikov ali pa tudi same vožnje, pri čemer ni nujno, da je življenje ali zdravje potnikov že konkretno ogroženo, kot je to veljalo pred spremembo zakona. V praksi bi tako lahko šlo za primere, ko so potniki skupaj s prtljago v potniški kabini ali prtljažniku tako nagneteni, da bi jih že običajna vožnja lahko ogrožala, ali pa, ko bi vozilo upravljal storilec, ki nima vozniškega dovoljenja ali ne zna voziti, ali pa je pod vplivom alkohola ali drugih substanc. Sama vožnja v prtljažniku pa sama zase nujno še ne pomeni izpostavljanje nevarnosti, saj je tak potnik praviloma v enakem položaju kot tisti, ki sedi v potniški kabini na sedežu, vendar ni privezan z varnostnim pasom. Vožnja z neprivezanim varnostnim pasom je po 33. členu Zakona o pravilih cestnega prometa prekršek, enako velja tudi za vožnjo otroka, ki bi se smel prevažati le v otroškem sedežu (14. odstavek 88. člena istega zakona). Vsaka kršitev pravil cestnega prometa pa še ne pomeni izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje potnikov, kot to meni pritožba, temveč morajo biti podane še druge objektivne ali s strani storilca subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. 9. Spričo povedanega iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja zatrjevana izpostavljenost nevarnosti za življenje in zdravje potnikov, niti se ni mogoče strinjati s pritožnico, da je bil prevoz otrok nehuman in bi lahko negativno vplival na njuno duševno zdravje. Iz albuma fotografij je namreč razvidno, da prtljažnik vozila ni bil zaprt prostor, pač pa je šlo za vozilo – karavan, otroka pa sta sedela vsak na svojemu koncu prtljažnika s pokrčenimi nogami in resnici na ljubo, dokaj udobno. Ker sta se dejansko nahajala v istem prostoru kot ostali potniki, nista bila prav nič v slabšem položaju in zato tudi s tega vidika ni utemeljeno zatrjevanje o nehumanem prevozu.

10. Državna tožilka opozarja tudi na razlikovanje med prepovedano posledico po poprejšnji ureditvi (povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje) s sedaj veljavno (izpostavljanje nevarnosti), kjer je ogrozitvena posledica predvidena kot hipotetična možnost. Načeloma to sicer drži, vendar pa se mora načelo pravne predvidljivosti iz 2. člena Ustave ustrezno odraziti tudi v konkretnih življenjskih primerih, ki so obravnavani kot kaznivo dejanje. Dvoma ni, da v primeru ilegalnih prevozov število potnikov praviloma presega dovoljene zakonske standarde, vendar pa je kljub temu treba v vsakem primeru oceniti, ali tak način vožnje dejansko pomeni izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje oziroma, ali gre zgolj za prekršek po Zakonu o varnosti cestnega prometa. Nenazadnje je takšno razlikovanje potrebno že zaradi višine predpisane maksimalne zaporne kazni in sicer za tretji odstavek 308. člena KZ-1 (10 let zapora) in po šestem odstavku 308. člena KZ-1 (15 let zapora). Jasno je, da zgolj storjeni prekršek ne more upravičiti tako drastičnega povišanja maksimalne kazni.

11. Ker glede na vse obrazloženo pritožba okrožne državne tožilke ni utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da državna tožilka s pritožbo ni uspela, izrek o stroških pritožbenega dela postopka, kot nepotreben odpade.