Jedro

Prevoz dveh tujcev - otrok (pri čemer iz opisa ni razvidna njuna starost, niti ne druge okoliščine, od katerih je odvisna tudi uporaba otroških sedežev) v prtljažnem delu vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov sam po sebi ne dosega opisanega tveganja, ki grozi, da se bo sprevrglo v poškodbo zavarovane dobrine. Iz opisa dejanja ne izhajajo nobene dodatne okoliščine, ki bi prevoz opredelile kot nehuman in bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza (na primer, da bi otroka v vozilu premetavalo, ali druge okoliščine, kot so stisnjenost, pomanjkanje zraka, nevarna vožnja).

Stališču, kot ga ponuja vložnik, da sodišče v nobenem primeru ne sme sprejeti priznanja krivde, kadar se ne strinja s pravno kvalifikacijo iz obtožbe, ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava obsojenca še vedno obsodilo za isto kaznivo dejanje, le da po temeljni in ne kvalificirani obliki, s tem pa ravnalo tudi v njegovo korist. V danih okoliščinah ni mogoče prepoznati kršitve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 25,00 EUR, skupaj 5.000,00 EUR. V izrečeno zaporno kazen mu je vštelo čas pripora. Na podlagi prvega odstavka 48.a člena KZ-1 je obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za obdobje treh let, v skladu s 73. členom KZ-1 in osmim odstavkom 308. člena KZ-1 pa še varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer osebnega vozila in mobilnega telefona. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona v obsojenčevo korist, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

3.Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Odgovor je podala zagovornica, odvetnica Martina Cupin, in v njem izrazila nestrinjanje s stališči državnega tožilca. Ocenila je, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je sprejelo obsojenčevo priznanje krivde in kaznivo dejanje hkrati drugače pravno kvalificiralo.

B.

4.V obravnavani zadevi je obsojenec na predobravnavnem naroku priznal storitev kaznivega dejanja po obtožnici, ki mu je očitala kaznivo dejanje po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Sodišče je njegovo priznanje sprejelo, očitano dejanje pa nato (ob presoji, da ni konkretiziran kvalifikatorni znak izpostavljanja tujcev nevarnosti za življenje in zdravje) pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1.

5.Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP z navedbami, da opis očitanega dejanja izpolnjuje vse zakonske znake po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kvalificirana oblika izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje je po mnenju vložnika podana in izkazana, saj je prevažanje otrok v prtljažniku brez otroških sedežev in varnostnih pasov lahko smrtno nevarno, nehumano in nedostojno. Splošno znano dejstvo je, da do najtežjih poškodb pri prometnih nesrečah pride prav zaradi neuporabe varnostnega pasu, ko potnike vrže skozi okno, zaradi česar največkrat utrpijo hude posledice, kar še toliko bolj velja za otroke.

6.Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je mogoče ugotoviti, da kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča oddaljena in hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa mora biti podano tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine. Vrhovno sodišče je takšno poudarjeno tveganje v preteklih odločbah prepoznalo v nehumanem in nevarnem načinu prevoza, zaradi katerega so osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, še bolj pa bi bile v primeru nenadnih prometnih situacij.

7.V obravnavani zadevi je opis nevarnosti konkretiziran z navedbo, da je obsojenec dva izmed tujcev, in sicer dva otroka, vozil v prtljažniku vozila brez otroškega sedeža ter varnostnih pasov in bi lahko ob hitrih voznikovih manevrih ali prometni nesreči utrpeli hude telesne poškodbe ali celo umrli.

8.Takšen opis po presoji Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje zakonskega znaka izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje. Prevoz dveh tujcev - otrok (pri čemer iz opisa ni razvidna njuna starost, niti ne druge okoliščine, od katerih je odvisna tudi uporaba otroških sedežev; iz spisovnega gradiva pa izhaja, da sta bila otroka stara 7 in 8 let) v prtljažnem delu vozila brez otroškega sedeža in varnostnih pasov sam po sebi ne dosega opisanega tveganja, ki grozi, da se bo sprevrglo v poškodbo zavarovane dobrine. Iz opisa dejanja ne izhajajo nobene dodatne okoliščine, ki bi prevoz opredelile kot nehuman in bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi načina prevoza (na primer, da bi otroka v vozilu premetavalo, ali druge okoliščine, kot so stisnjenost, pomanjkanje zraka, nevarna vožnja). Nevarnost je v obravnavanem dejanju opisana le s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu, kar pa za izpolnjenost zakonskega znaka ne zadošča. Posledično je pravna opredelitev očitanega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 pravilna in zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

9.Vložnik kvalificirano obliko kaznivega dejanja utemeljuje tudi z okoliščinami, ki v opisu očitanega dejanja niso zatrjevane (da je osebno vozilo imelo pet sedežev in pet varnostnih pasov, v njem pa se je prevažalo devet oseb, poleg voznika še štirje odrasli in štirje otroci). Ker so za presojo pravilne pravne kvalifikacije pomembna izključno dejstva, ki izhajajo iz opisa očitanega dejanja, vložnikove navedbe v delu, ki opis presegajo, ne morejo biti relevantne.

10.Nadalje vložnik zatrjuje še, da je sodnik ravnal napačno, ko je po obsojenčevem priznanju krivde spremenil pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja. Navaja, da sodnik v primeru, če se s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ni strinjal, priznanja ne bi smel sprejeti. Svojega stališča vložnik podrobneje ne argumentira, prav tako ne zatrjuje kršitve pravic obrambe zaradi spremembe pravne kvalifikacije. Kršitve, ki jo v ravnanju sodišča prepozna, ne konkretizira.

11.Vrhovno sodišče je že presodilo, da priznanje krivde ne vpliva na sodnikovo materialnopravno presojo dejanja. Pravilo drugega odstavka 354. člena ZKP, po katerem sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja, velja tudi za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde. Prav tako je že judiciralo, da priznanje krivde ne zajema priznanja pravne opredelitve. Temu stališču pritrjuje tudi ureditev pritožbenih razlogov, saj je kot razlog za vložitev pravnega sredstva zoper sodbo, izrečeno na podlagi sprejetega priznanja krivde, izključena zgolj zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kar a contrario pomeni, da je kršitev kazenskega zakona dovoljen pritožbeni razlog.

12.Stališču, kot ga ponuja vložnik, da sodišče v nobenem primeru ne sme sprejeti priznanja krivde, kadar se ne strinja s pravno kvalifikacijo iz obtožbe, ni mogoče pritrditi. V obravnavani zadevi je sodišče ob materialnopravni presoji očitanega dejanja, ki ga je obsojenec priznal in ki ga je obtožba pravno opredelila po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ugotovilo, (i) da opis dejanja ne konkretizira zakonskega znaka izpostavljanja nevarnosti za življenje in zdravje, ki bi utemeljeval kvalificirano obliko kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, in (ii) da očitano in priznano dejanje izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Ob pravilni uporabi materialnega prava je obsojenca še vedno obsodilo za isto kaznivo dejanje, le da po temeljni in ne kvalificirani obliki, s tem pa ravnalo tudi v njegovo korist. V danih okoliščinah obravnavane zadeve ni mogoče prepoznati kršitve.

C.

13.Vrhovno sodišče je ob navedenem ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023, I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020, I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024.

Op. št. (2)Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024.

Op. št. (3)Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013, I Ips 55009/2013-365 z dne 26. 11. 2015.

Op. št. (4)Primerjaj: v zadevi I Ips 60778/2011-213 z dne 12. 12. 2013 je Vrhovno sodišče sámo poseglo v pravnomočno sodbo in je dejanja, ki jih je obsojenec priznal in so bila v obtožbi opredeljena kot več posameznih kaznivih dejanj, pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje; iz sodbe I Ips 55009/2013-365 z dne 26. 11. 2015 izhaja stališče, da sodišče obsojenčevega priznanja krivde ne bi smelo sprejeti, ker je pravilna uporaba materialnega prava narekovala obsodbo za drugo kaznivo dejanje; iz sodbe I Ips 43513/2022 z dne 13. 6. 2024 izhaja, da dejanje, ki ga je obsojenec priznal na predobravnavnem naroku, ne izpolnjuje zakonskega znaka nevarnosti za zdravje in življenje tujcev, kar pa na pravno opredelitev dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 ni vplivalo, saj se je obsojencu očitalo tudi ravnanje v hudodelski združbi. Vrhovno sodišče zato v pravno opredelitev kaznivega dejanja ni poseglo, je pa poseglo v opis dejanja in posledično znižalo zaporno kazen.