Jedro

Terjatve, ugotovljene z neposrednim izvršljivim notarskim zapisom, zastarajo v desetletnem zastaralnem roku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, sklep o izvršbi razveljavilo in ustavilo postopek izvršbe. Sledilo je dolžnikovemu stališču, da je, ob dejstvu, da je zapadla 20.8.1996, predlog za izvršbo pa je bil vložen 15.9.2005, upnikova terjatev zastarala.

Sodišče druge stopnje je upnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno uporabili 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89, Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju ZOR), nista pa uporabili 1. odstavka 379. člena ZOR, ki se v konkretni zadevi uporablja v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01). Podlaga za začetek izvršilnega postopka je bil notarski zapis, ki predstavlja izvršilni naslov. Skupna lastnost vseh terjatev, ki so ugotovljene z enim od izvršilnih naslov, je v tem, da upnik ne more vložiti nove tožbe z identičnim zahtevkom, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Do ugotovitve terjatve v notarskem zapisu je terjatev lahko sporna, po ugotovitvi njenega obstoja v izvršljivem notarskem zapisu pa o njenem obstoju ne more biti več nobenega dvoma. Zaradi tega je za take terjatve določen daljši, to je desetletni zastaralni rok iz prvega odstavka 379. člena ZOR. Ne gre prezreti, da je notariat javna služba, katere delovno področje in pooblastila določa zakon, notarji pa so osebe javnega zaupanja. Notar zato v primeru sestave izvršljivega notarskega zapisa predstavlja „pristojni organ“ iz prvega odstavka 379. člena ZOR.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po določbi 375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP vročena obema strankama. Upnik pritrjuje stališču Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, da sta sodišči prve in druge stopnje kršili materialno pravo. Dolžnik na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Formalna predpostavka za dopustnost izvršilnega postopka je obstoj izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je kvalificirana javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njej ugotovljena(1). Predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo(2). Posamezna listina ima lastnost izvršilnega naslova, če je to predvideno z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – ur. p. b. in nasl., v nadaljevanju ZIZ) ali z drugim zakonom (primerjaj s prvim odstavkom 17. člena ZIZ).

Izvršljiv notarski zapis kot eden izmed izvršilnih naslovov (2. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ) je javna listina (drugi odstavek 3. člena Zakona o notariatu, Ur. l. RS, št. 13/94 – 33/07, v nadaljevanju ZN) o pravnih poslih in izjavah volje, za katero so predpisane stroge obličnostne zahteve in ima visoko stopnjo verodostojnosti (43. in 44. člen ZN). Če se dolžnik strinja in je terjatev zapadla, pridobi učinek neposredne izvršljivosti (4. člen ZN).

Vprašanje zastaralnega roka za terjatve, ugotovljene z izvršljivim notarskim zapisom, eksplicitno ni zajeto z nobenim pravnim predpisom, zato se postavlja vprašanje, ali je treba uporabiti pravilo o splošnem petletnem zastaralnem roku iz 371. člena ZOR. Na podlagi primerjave časa, ki je potreben za zastaranje posameznih terjatev v skladu z ZOR, lahko ugotovimo, da je krajši zastaralni rok predpisan npr. za ponavljajoče terjatve, „manj pomembne“ terjatve, terjatve med gospodarskimi subjekti in terjatve, pri uveljavljanju katerih utegnejo nastajati težave z dokazovanjem (372., 374., 375., 376. in 378. člen ZOR). Na drugi strani pa so npr. gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se dokazi uničili, okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok (379. člen ZOR).

Analiza pokaže, da se terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, upoštevajoč njegovo pravno naravo, razlikujejo od terjatev, ki zastarajo v splošnem zastaralnem roku. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo. Dokazovanje je zaradi dokazne moči javne listine (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., 45/08 v nadaljevanju ZPP) olajšano. Določba 371. člena ZOR, ki določa splošni zastaralni rok petih let, se zato na terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom, ne more nanašati. To pa pomeni, da gre za prekrito pravno praznino v okviru zastaranja obveznosti kot instituta prenehanja pravnega varstva terjatev, ki jo je treba z ustrezno metodo zapolniti.

V konkretnem primeru je takšna metoda zakonska analogija z določbo prvega odstavka 379. člena ZOR. Drži sicer, da notarski zapis kljub učinku neposredne izvršljivosti ni odločba, saj nima učinka pravnomočnosti, niti ni poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Uporabo zakonske analogije s prvim odstavkom 379. člena ZOR pa vendarle narekujejo pomembne stične točke neposredno izvršljivega notarskega zapisa in poravnave. Kot pri poravnavi tudi v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa ne more biti dvoma o obstoju terjatve. Terjatev z notarskim zapisom, ki je izvršilni naslov, dobi novo pravno naravo. Vprašanje iztožljivosti, enako kot pri poravnavi, ne more biti več aktualno. Neposredno izvršljiv notarski zapis in poravnava se lahko izpodbijata zaradi napak volje, o predmetu poravnave pa mora biti dovoljena sklenitev poravnave (4. člen ZN).

Notar sicer ni „pristojni organ“ v smislu prvega odstavka 379. člena ZOR. „Pristojni organi“ so sodišča, upravni organi in drugi organi, ki izdajajo odločbe pri izvrševanju javnih pooblastil (npr. Zavod za invalidsko in pokojninsko zavarovanje). Po oceni Vrhovnega sodišča pa vrhovna državna tožilka utemeljeno izpostavlja javnopravni element notarske dejavnosti. Notariat je že po Ustavi javna služba (drugi odstavek 137. člena Ustave RS), njegovo delovno področje in pooblastila pa določa zakon (prvi odstavek 1. člena ZN). Notarji imajo javna pooblastila in so imenovani po zakonsko določenem postopku s strani ministra za pravosodje (I. in II. poglavje ZN), ki ima nad opravljanjem njihovega dela tudi nadzorne pristojnosti (IX. poglavje ZN). Notariat je javna služba tudi v tistem delu, ko notar na zahtevo strank sestavlja zasebne listine (prvi odstavek 5. člena ZN), saj dejstvo, da gre za sestavljanje zasebnih listin, nikakor ne pomeni, da gre v takšnih primerih za zasebnopravno dejavnost, ki bi bila zunaj okvirov javnega pooblastila za javno službo. Takšen sklep velja ne glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZN, ki je ni mogoče razlagati tako, da je v določenem segmentu vzpostavljen zasebnopravni režim notarske službe(3).

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili pravo, ker sta šteli, da terjatev, ki je ugotovljena v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku. Ker je dolžnik poleg zastaranja v ugovoru zoper sklep o izvršbi uveljavljal še druge ugovorne razloge, ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane odločitve. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), da ponovno odloči o ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Odločitev o upnikovih stroških v postopku na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): D. Wedam Lukič, Civilno izvršilno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 1992, stran 47. Op. št. (2): V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 105. Op. št. (3): V drugem odstavku 5. člena ZN je določeno, da ima notar, kadar opravlja zadeve iz prvega odstavka 5. člena ZN (sestavljanje zasebnih listin, zastopanje strank v nepravdnih zadevah pred sodišči in drugimi državnimi organi), pravice in dolžnosti ter odgovarja kot odvetnik.