Jedro

Z izgubo zavarovalnih pravic se praviloma izjalovi pogodbeni namen voznika v zvezi z zavarovanjem njegove avtomobilske odgovornosti. Zato je institut izgube zavarovalnih pravic uporaben le v izjemnih primerih voznikovega nedopustnega ravnanja, ki ima praviloma za posledico znatno povečanje rizika nastanka škode.

Izrek

Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da tožnici plača 3.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 1997 do 31. 12. 2001. 2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo toženčevo pritožbo proti prvostopenjski sodbi.

3. Odločilno materialnopravno stališče obeh nižjih sodišč je, da je toženec (ki je s tožnico sklenil pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) izgubil svoje zavarovalne pravice, ker po škodnem dogodku ni poskrbel, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti, čeprav je bil alkotest pozitiven.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 643/2010 dopustilo revizijo glede razlage določbe 3.b točke prvega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju AO-95/1), ki predstavljajo sestavni del sporne zavarovalne pogodbe.

5. Toženec je nato vložil pravočasno revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in v okviru dopuščenosti revizije. Revident argumentirano nasprotuje stališču nižjih sodišč, da bi moral voznik zahtevati odvzem krvi z analizo, v vsakem primeru, ko alkotest pokaže več kot 0,00 grama alkohola v njegovem organizmu. Ob dejstvu, da je toženec v času opravljanja preizkusa z alkoskopom imel 0,11 promila (ob dovoljenih 0,5), od toženca ni mogoče zahtevati, da bi sam poskrbel za dodatno analizo, s katero bi bila potem natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti. Drugačna razlaga zavarovalnih pogojev bi bila drastično prestroga in neživljenjska.

6. Revizija je bila vročena tožnici, ta pa nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da se je do vsebine spornih določb zavarovalne pogodbe mogoče dokopati že z osnovno razlagalno metodo(1), ni pa pravilen rezultat razlage, ki predstavlja podlago odločitev nižjih sodišč. Pri razlagi spornih pogodbenih določb se namreč ni vedno mogoče držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba upoštevati skupen namen pogodbenikov in upoštevati načela obligacijskega prava.(2) Tako je treba upoštevati, da sta pravdni stranki sklenili zavarovalno pogodbo (ki je odplačen pravni posel) zato, da bi ob upoštevanju pogodbenih elementov aleatornosti in disperzije rizika, bil toženec razbremenjen končnega plačila odškodnine tretjemu za škodo, ki bi mu jo povzročil z uporabo motornega vozila. Izguba zavarovalnih pravic za zavarovanega voznika pomeni, da zavarovalnica le začasno krije škodo tretjega, nato pa izplačani znesek regresira od tistega, ki je izgubil zavarovalne pravice. Z izgubo zavarovalnih pravic se praviloma izjalovi pogodbeni namen voznika v zvezi z zavarovanjem njegove avtomobilske odgovornosti. Zato je institut izgube zavarovalnih pravic uporaben le v izjemnih primerih voznikovega nedopustnega ravnanja, ki ima praviloma za posledico znatno povečanje rizika nastanka škode. Aplikacija navedenega pravnega instituta v drugih primerih bi bila zato v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.(3)

9. Revizijsko sporna je razlaga določbe zavarovalnih pogojev o presumpciji, da je voznik pod vplivom alkohola, če je alkotest pozitiven, voznik pa ne poskrbi, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti, pri čemer je treba upoštevati, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola (tretji odstavek 3. člena AO-95/1). Upoštevaje navedeno polje razlage, v nobenem primeru ni mogoče razlagati zavarovalnih pogojev tako, da mora voznik poskrbeti za natančno ugotavljanje stopnje svoje alkoholiziranosti že v primeru, če je rezultat alkotesta višji od 0,00 promila alkohola. Takšen rezultat alkotesta namreč ni povezan z nedopustnostjo ravnanja voznika in vozniku zato tudi ne more biti naloženo breme dodatnega natančnega ugotavljanja alkoholiziranosti. Voznik je tako zavezan k dodatnemu ugotavljanju alkoholiziranosti le v primeru, če je rezultat alkotesta večji od 0,5 promila alkohola. Ob revizijsko neizpodbojni dejanski ugotovitvi, da je bil toženčev rezultat alkotesta 0,11 promila alkohola in v okviru relevantnih trditev strank, tako ni mogoče šteti, da je bil toženec pod vplivom alkohola in zato toženec zaradi tega razloga tudi ni mogel izgubiti zavarovalnih pravic.

10. Napačna razlaga zavarovalnih pogojev predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. S tem v zvezi se pokaže, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na napačni podlagi in zato ni ugotavljalo druge okoliščine, ki je lahko razlog za izgubo zavarovalnega kritja (zapustitev kraja dogodka, ne da bi voznik nudil osebne podatke in podatke o zavarovanju vozila).(4) S tem v zvezi je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je zato Vrhovno sodišče pri odločanju upoštevalo določbe drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

11. Odločitev o revizijskih stroških ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj določbe 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki ga je glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika – OZ treba uporabiti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja.

Op. št. (2): Primerjaj 99. člen ZOR.

Op. št. (3): Primerjaj določbo 12. člena ZOR.

Op. št. (4): Primerjaj četrti odstavek 4. strani prvostopenjske sodbe in tožbene trditve.