Jedro

V tožbi tretjega zaradi nedopustnosti izvršbe je na tožniku trditveno in dokazno breme, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da se izrek sodbe, s katerim se nalaga izpraznitev in izročitev prostorov v II. nadstropju stavbe B. 8, L., ne nanaša na tožnika in zoper njega ni izvršljiv. Zavrnjen je tudi zahtevek, da se izvršba, dovoljena pod 0001 In 2006/00351 v zvezi s sklepom Višjega sodišča, opr. št. II Cpg 960/2006, sklepom Okrajnega sodišča In 2006/00351 in sklepom Višjega sodišča, opr. št. II Ip 1262/2008, na tožnika kot tretjega ne nanaša, je zanj neizvršljiva in nedopustna. Posledično je zavrnjen tudi tožnikov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka sodbe). Tožeči stranki je naložena obveznost plačila 358,00 € pravdnih stroškov tožene stranke (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Meni, da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da je odločalo o drugačnem zahtevku, kot je bil postavljen v tožbi. V tožbi ni bil postavljen ugotovitveni zahtevek pod 1. alinejo izreka sodbe. Kot zmotno pa ocenjuje tudi uporabo materialnega prava, saj bi sodišče moralo upoštevati 64. in 65. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ne pa 59. člena. Meni, da mu je uspelo dokazati verjetnost lastninske pravice na stvareh, opremi, inventarju in nadometni inštalaciji, s čimer je izkazal na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Opozarja, da je bila pogodba o uporabi prostorov sklenjena v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po katerem so oprema, inventar in instalacije samostojna lastnina in ne sestavina nepremičnine. Ker sodišča, katerih sodbe in sklepi so našteti v tožbi, in ki za pritožnika ne veljajo, niso izvedla dokazov ter zagotovila kontradiktornega postopka, je prišlo do razsodbe, s katero se „izpraznitev in izročitev“ ne nalaga pogodbeni pravni osebi, s katero je obstajala veljavna pogodba, temveč tretjemu, ki je prostore uporabljal. Že v sodbi je prišlo do prikrite spremembe dolžnika. Osebi, ki naj bi stopila na mesto dolžnika, v zvezi z dokazovanjem pravnega nasledstva niso bila zagotovljena ustrezna procesna jamstva. Tožena stranka je vložila tožbo proti P. I.. kot nepravi dolžnici, ker je uvidela, da materialno pravnih učinkov in ciljev po pogodbi s T. P.. in njenimi pravnimi nasledniki ne bi mogla doseči. T. P.. in I. N., kot njen pravni naslednik, v prostorih, za katere je obstajala pogodba, stvari in opreme, ni pozabil, skladiščil, temveč jih je imel vse do deložacije v pravni posesti. Tožena stranka, sodišče ali kdo drug pa mu do danes niso naložili, naj jih izprazni. Tudi stroški najemnine in obratovanja so bili redno poravnani. Meni, da ni pojasnjeno, zakaj naj bi bila tožba deloma nedovoljena. Sam jo ocenjuje kot dovoljeno, saj ustreza pravilom dovoljenosti v zvezi z ugovornim postopkom. Trdi, da je ustanovitelj T. P.. in tudi njen pravni naslednik. Nanj kot na ustanovitelja so prešle pravice in obveznosti T. P.. po njenem prenehanju. Kot tretji bi zato moral sodelovati v pravdi, v kateri si je tožena stranka izposlovala izvršilni naslov. Tožnik v pravdi ni bil stranka, pa bi moral biti. Legitimacija strank se je šele razčiščevala. Sodišče je nedopustno zanemarilo pravna dejstva, izročitev in izpraznitev pa zahtevalo od pravnega subjekta, ki je imel prostore v nepravni posesti, brez povezave s T. P.., njenim ustanoviteljem in z upnico. Nobenega ustavno dopustnega razloga ni, da se je tretjemu, novemu dolžniku, omejila pravica do izjave in pravnega sredstva, ves čas pa se krši tudi kontradiktornost postopka. Trditev sodišča, da tožnik nima pravnega interesa, ker naj bi bila izvršba že opravljena, je nevzdržna. Izvršbo je opravil izvršitelj, saj je prav on izročil nepremičnino upnici. Takšno ravnanje je seveda nedopustno. Sodišče bi vsekakor moralo z izvršbo počakati ter šele po končanju vseh postopkov odločiti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zaradi izpraznitve stanovanja in izročitve stanovanja v posest upniku. Zahtevek tožnik utemeljuje s svojo lastninsko pravico na premičninah, ki so bile v stanovanju. Zatrjuje sicer tudi stvarne pravice, ki naj bi jih na stanovanju, katerega izpraznitev je predmet izvršbe, imel na osnovi pogodbe, ki jo je s toženo stranko sklenila družba T.P.., ni pa te pogodbe predložil, niti razumljivo povzel njene vsebine.

Tretji lahko s tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe na določen predmet (t. i. izločitvena tožba) uspe, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (1. odstavek 64. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 51/1998 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ). Predmet izvršbe je nepremičnina, stanovanje, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da so trditve o tožnikovem lastništvu premičnin irelevantne. Kakšno stvarno ali drugo pravico naj bi tožnik na stanovanju imel, iz trditev tožeče stranke ni razvidno. Pogodbe z dne 3.5.1990, na katero se v II. točki tožbe sklicuje, ni predložil, zato tudi iz nje ni mogoče razbrati, ali tožnik na stanovanju zatrjuje lastninsko ali kakšno drugo stvarno pravico; ali mogoče svojo pravico izvaja iz najemnega razmerja. Poleg stvarne pravice zatrjuje namreč tudi obstoj najemne pogodbe, sklenjene med M. L. in T.P. Trditveno in dokazno breme glede pravice, ki naj bi jo na predmetu izvršbe imel, je na strani tožnika, ki obstoj te pravice zatrjuje (212. čl. ZPP). Že trditvenega bremena, izpolnitev katerega bi zagotovila sklepčnost tožbe, tožnik ni zmogel. Pravice, ki je po tožnikovem prepričanju osnova za njegovo bivanje v stanovanju, zasedbo stanovanja s premičninami, tožnik ni opredelil. Gre za temeljno dejstvo, ki je osnova za tožbo, zato bi bilo tudi od tožnika tudi kot laika (brez strokovnega znanja) pričakovati, da ga bo podal. S sugeriranjem pravice, ki bi lahko preprečila izvršbo, bi sodišče poseglo v načelo dispozitivnosti oz. porušilo ravnovesje med procesnima subjektoma. Odsotnost materialnega procesnega vodstva zato ne pomeni kršitve postopka. Sicer pa pritožnik te kršitve postopka niti ne zatrjuje, sodišče pa je po uradni dolžnosti ni dolžno upoštevati, ker bi šlo za relativno bistveno kršitev postopka, če bi bila podana.

Poleg nedopustnosti izvršbe tožnik zahteva tudi ugotovitev dejstev: da se izrek sodbe nanj ne nanaša in da se izvršba ne nanaša nanj kot tretjega. Z ugotovitveno tožbo je mogoče zahtevati ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (1. odstavek 181. čl. ZPP). Na dejstva je stranka dolžna opreti tožbeni zahtevek, ne morejo pa biti predmet zahtevka. Kolikor tožnik zahteva ugotovitev dejstev, je tožba nedopustna, zanjo tožnik tudi nima pravnega interesa, zato bi jo bilo potrebno zavreči. Ker pa tovrstna sprememba odločitve na tožnikov položaj ne bi imela vpliva, pritožbeno sodišče prvostopenjske sodbe ne spreminja.

Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje odločalo o drugačnem zahtevku, kot je postavljen s tožbo, ni razumljiva. Zahtevek, kakor ga je s tožbo postavil tožnik, je namreč dobesedno povzet v izreku sodbe.

Ker tožnik ni dolžnik v izvršbi, katere nedopustnost zatrjuje, je utemeljena pritožba trditev, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na 59. čl. ZIZ. Pritožnik pravilno opredeljuje pravno naravo zadeve, ko se sklicuje na 1. odstavek 64. čl. in 3. odstavek 65. čl. ZIZ. Dejstvo, da sodba ne vsebuje ustrezne pravne podlage, predstavlja formalno pomanjkljivost in pomeni kršitev 4. odstavka 324. čl. ZPP, na odločitev pa ni imelo vpliva. Sodišče prve sodbe je namreč tožbeni zahtevek pravilno opredelilo in obravnavalo kot zahtevek tretjega in ne dolžnika.

Vse pritožbene navedbe, ki grajajo neudeležbo tožnika v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov; ki se tičejo tožnikovega odnosa do premičnin v stanovanju, pravnega nasledstva družbe T. P. in druge, v dani situaciji, ko ni znano, s katero pravico tožnik utemeljuje nedopustnost izvršbe, niso bistvene. Pritožnik celo v pritožbi ne opredeli, katera njegova pravica preprečuje izvršbo. S pritožbenim sklicevanjem na pogodbo z dne 30. 5. 1990, ki ni bila predložena, niti ni bila povzeta njena vsebina, pritožnik ne more doseči drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena