Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSK Sodba in sklep II Kp 39138/2018

ECLI:SI:VSKP:2020:II.KP.39138.2018 Kazenski oddelek

kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu opis dejanja pravna opredelitev dejanja dokazna ocena odločilna dejstva verodostojnost izpovedbe odvzem motornega vozila sorazmernost uporabnik vozila nedovoljena pritožba sprememba obtožbe
Višje sodišče v Kopru
16. julij 2020
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanja v obtožbi, ampak izključno na opis dejanja v obtožbi. V konkretnem primeru pa je opis obravnavanega dejanja v obtožnem predlogu upoštevajoč modifikacijo na glavni obravnavi tak, da obdolžencu očita kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, kot je obravnavano dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje. Prekoračitev obtožbe torej ni podana.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega XY in lastnika odvzetega osebnega avtomobila AA se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba BB se kot nedovoljena zavrže. III. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženega XY spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let in šestih mesecev ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 48. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornih vozil B kategorije za čas osmih mesecev. Po šestem odstavku 324. člena KZ-1 je odvzelo osebni avtomobil, znamke 1, tip Z, št. šasije 00000. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 3.036,22 EUR v desetih zaporednih mesečnih obrokih in sodno takso v višini 96,00 EUR. Z isto sodbo je po drugem odstavku 357. člena ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ ter posledično odločilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun.

2. Zoper sodbo so z isto vlogo vložili pritožbe obdolženec, lastnik odvzetega osebnega avtomobila AA in BB, ki trdi, da je dejanska uporabnica odvzetega osebnega avtomobila. Navajajo, da vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo razveljavi in jo vrne na prvo stopnjo oziroma jo spremeni in obdolženega v celoti oprosti, vrne Kio in vso škodo lastniku in dejanski uporabnici.

3. Pritožbi obdolženca in lastnika odvzetega osebnega avtomobila AA nista utemeljeni, pritožba BB pa ni dovoljena.

4. Pritožbeni očitki obdolženca oziroma lastnika odvzetega predmeta, ki se nanašajo na spremembo pravne opredelitve obravnavanega dejanja iz obtožbe s strani sodišča prve stopnje, niso utemeljeni. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanja v obtožbi, ampak izključno na opis dejanja v obtožbi. V konkretnem primeru pa je opis obravnavanega dejanja v obtožnem predlogu upoštevajoč modifikacijo na glavni obravnavi tak, da obdolžencu očita kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, kot je obravnavano dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (prekoračitev obtožbe) torej ni podana.

5. Pritožbeno zatrjevano nasprotje med krivdorekom in točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče prve stopnje povzema zakonsko dikcijo kaznivega dejanja nevarne vožnje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvi in (ali) tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. čl. KZ-1, predstavljajo zgolj subjektivno videnje pritožnikov.

6. V nasprotju s pritožbenimi navedbami obdolženca oziroma lastnika odvzetega predmeta pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu pravilno in popolno ugotovilo. Dokazno oceno je namreč sprejelo po skrbnem pretehtanju vseh izvedenih relevantnih dokazov, torej je tehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obdolženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbene navedbe z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponujanjem svojega subjektivnega videnja obravnavane zadeve zato ne more biti uspešne.

7. Pritožnika trdita, da je v obravnavanem primeru motorist NN vozil prehitro glede na razmere na cestišču, kot kasneje vozeči ni ohranjal varnostne razdalje in je zaradi svoje neizkušenosti z ABS sistemom nepravilno zaviral ter se s tem sam spravljal v nevarnost. Spredaj vozeče vozilo ni na kakršen koli način skušalo pretentati zadaj vozečega vozila, npr. da bi motorist mislil, da bo voznik avtomobila zavil levo, v resnici je pa desno, saj se je sprednje vozilo šele razvrščalo med pasovi na dovoljenem delu (med razvrstilnimi pasovi in preko črtkane črte). Ni mogoče govoriti o presekanju voznega pasu s strani osebnega avtomobila in posledično potrebi po obvozu ovire na voznem pasu, saj je bila ovira vseskozi v gibanju in je trajala le delček sekunde. Iz pritožbenih izvajanj torej izhaja, da je nevarno situacijo povzročil motorist NN. Te trditve so v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki brez dvoma kažejo, da nevarne situacije ni zakrivil motorist, ampak je obdolženec kot voznik osebnega avtomobila z neprilagojeno hitrostjo in prehitro pripeljal v semaforizirano križišče, saj je prehitel pred seboj pravilno vozečega voznika motornega kolesa NN, se že med prehitevanjem razporedil na razvrstilni pas za zavijanje levo, nato pa, ne da bi se prepričal, če to lahko naredi brez nevarnosti za druge udeležence v prometu, in brez da bi spremembo smeri vožnje nakazal s smernimi utripalkami, s svojim vozilom sunkovito in ostro zapeljal preko razvrstilnega pasu za vožnjo naravnost, po katerem je vozil motorist NN (torej neposredno pred njega), zaradi česar je moral NN sunkovito zavirati, da se je izognil trčenju, s tem pa ga je neposredno ogrožal, kot je to v izpodbijani sodbi prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpovedbe oškodovanca in zaslišanih policistov, ki so obtožbene očitke opisali skladno in prepričljivo, ter ugotovitve sodnega izvedenca cestno-prometne stroke. Pritožbeni očitek o neverodostojnosti navedene dokazne podlage ni utemeljen. Res je sicer, da se oškodovanec ni spomnil, kako točno je preprečil trčenje, ter ni zaznal nobenih sledi na vozišču, vendar to za presojo verodostojnosti njegove izpovedbe ni relevantno. Enako velja za okoliščine, da oškodovanec ni zahteval, da policista obdolženca sankcionirata, da ni podal formalne prijave dogodka, da ni prijavil škode ter da ni poiskal zdravniške oziroma psihološke pomoči. Oškodovančeva izjava, ki jo nadalje izpostavljajo pritožbene navedbe, da je policistom rekel, da morajo voznika ustaviti, sicer bo še koga ubil, po oceni pritožbenega sodišča ne kaže, da se oškodovanec v obravnavanem dogodku ni čutil neposredno ogroženega, ampak ravno nasprotno, potrjuje to dejstvo. Okoliščina, da državna tožilka ni sledila izpovedbama policistov glede očitanega kaznivega dejanja mučenja živali in je obtožbo za to dejanje umaknila, še ne pomeni neverodostojnega izpovedovanja policistov glede obravnavanega kaznivega dejanja, kot to zmotno izhaja iz pritožbenih trditev. Res je, da policista in oškodovanec niso znali odgovoriti na vsa obdolženčeva vprašanja ter da poteka obravnavanega dogodka niso opisali v "obliki časovno potne analize" oziroma točno kje v metrih natančno in točno kdaj v sekundah natančno so se ob dogajanju nahajali oni in obdolženec, vendar to nikakor ne vzbuja dvoma v njihovo verodostojnost, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Res je tudi, da so podane določene razlike med njihovimi izjavami ter med njihovimi izjavami in ugotovitvami sodnega izvedenca, ki pa se nanašajo na okoliščine, ki za presojo obravnavane zadeve niso bistvene (kdaj sta policista prispela na kraj dogodka; ali oziroma katero kolo motornega kolesa je blokiralo; kaj se je dogajalo z zadnjim kolesom motornega kolesa; ali je motorno kolo zanašalo v levo ali desno; itd.). Glede odločilnih okoliščin (vožnja obdolženca) so oškodovanec in policista ves čas izpovedovali skladno, njihove izjave pa so podprte z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca cestno-prometne stroke. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje utemeljeno ocenilo kot verodostojno in ga sprejelo v celoti, saj je izvedenec prepričljivo odgovoril na vsa odločilna vprašanja (točna hitrost osebnega avtomobila ne spada med odločilna dejstva) ter ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi argumentirano zavrnil ugovore obdolženca, drugačno pritožbeno stališče ni sprejemljivo. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi argumentirani prvostopenjski presoji, da je obravnavano vozilo v kritičnem času vozil prav obdolženec (drugi in tretji odstavek točke 8 izpodbijane sodbe), tega pritožbene navedbe s ponavljanjem argumentov, ocenjenih že v prvostopenjski sodbi, ne morejo izpodbiti. Pritožbene trditve, da obdolžencu v inkriminiranem času ni bilo odvzeto vozniško dovoljenje ter se ni zavedal, da vozila ne sme uporabljati, so v nasprotju z izvedenimi dokazi in razlogi, navedenimi v četrtem in petem odstavku točke 8 izpodbijane sodbe. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobenih nepravilnosti v zvezi s prvostopenjskimi zaključki glede krivde obdolženca. To vprašanje je sodišče prve stopnje skrbno pretehtalo in svojo presojo skladno in prepričljivo obrazložilo v zadnjem odstavku točke 8 izpodbijane sodbe ter navedenemu ni kaj dodati. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja, to je vsa odločilna dejstva, ki sodijo med objektivne in subjektivne zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, to je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo. Pritožbene navedbe, da so za obsodbo zadostovali subjektivni občutki zaslišanih prič in sodnega izvedenca ter da gre pri obsodbi za nadaljevanje "neupravičene sodne gonje" zoper obdolženca kot politično izpostavljeno osebo, tako predstavljajo zgolj subjektivno videnje pritožnikov.

8. Čeprav obdolženec ne izpodbija odločbe o kazenskih sankcijah, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenskih sankcij. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter je obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri je določilo tudi primerno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo. Ravnalo je tudi pravilno, ko je obdolžencu izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila za čas osmih mesecev. To je prepričljivo obrazložilo v izpodbijani sodbi tako, da v odločbo o kazenskih sankcijah ni treba poseči. 9. Tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede odvzema osebnega avtomobila je zakonita in pravilna ter obrazložena z razumnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pritožbene navedbe jih ne morejo izpodbiti. Po določbi šestega odstavka 324. člena KZ-1 se motorno vozilo, ki je last druge osebe, vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi mogla vedeti, da nima pravice voziti. Iz navedene določbe povsem jasno izhaja, da se motorno vozilo lahko odvzame tudi osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, drugačno pritožbeno stališče ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženčev oče, ki je formalni lastnik vozila znamke Kia, vedel, da je obdolženec brez vozniškega dovoljenja in da ima prepoved vožnje, pa mu je kljub temu dopustil vožnjo vozila. Pri tem je pravilno ocenilo izjavo AA, da sinu uporabe osebnega vozila ni dovolil in da mu tudi ključev ni dal. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi prvostopenjski presoji, da je podan razlog splošne varnosti cestnega prometa, tega pritožbene navedbe z nesprejemanjem prvostopenjskih ugotovitev, da je obdolženec v obravnavanem primeru vozil brez vozniškega dovoljenja, z neprilagojeno hitrostjo ter nepravilno prehiteval, kar je, kot obrazloženo zgoraj, zanesljivo ugotovljeno, z zavzemanjem lastnega stališča, da obdolženčeva sankcioniranost za prekrške v konkretnem primeru ni upoštevna, ter da varnost cestnega prometa z odvzemom navedenega osebnega avtomobila ne bo nič večja, saj obdolženec uporablja drug avtomobil, ne morejo izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno presodilo, da je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje (varnostjo prometa), in posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo. Pritožbene navedbe tako niso vzbudile dvoma o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da odvzame navedeno vozilo.

10. Obdolženec izpodbija tudi odločbo o stroških postopka, vendar neuspešno. Plačilo stroškov postopka je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo z utemeljitvijo, da obdolženec sicer ni redno zaposlen, vendar opravlja dela in pomaga pri družinskem podjetju ter sredstva za preživljanje iz tega naslova ima. Golo nesprejemanje teh ugotovitev za pritožbeni uspeh ne zadošča. 11. Glede pritožbe BB pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je podala oseba, ki do nje ni upravičena. Po petem odstavku 367. člena ZKP se zoper sodbo lahko pritoži tudi oseba, kateri je bil vzet predmet. Ker BB ni lastnica, ampak, kot izhaja iz pritožbenih navedb, dejanska uporabnica odvzetega osebnega avtomobila znamke 1, je njena pritožba nedovoljena in jo je bilo na podlagi 390. člena ZKP treba zavreči. 12. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj obrazloženo pritožbi obdolženega XY in lastnika odvzetega osebnega avtomobila AA kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP). Pritožbo BB pa je kot nedovoljeno zavrglo (390. člen ZKP).

13. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 144,00 EUR (tarifna št. 7122 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia