Jedro

Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Odvzem predmetov osebi, ki ni udeležena v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je dovoljen le, če je za varstvo drugih primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale (2. in 15. člen Ustave). Kot izhaja že iz Ustavne odločbe Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 mora sodišče pri odločanju o odvzemu motornega vozila tehtati med težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet, katerega lastnik je, odvzema na eni strani in razloge splošne varnosti na drugi strani. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika je pomembna predvsem vrednost motornega vozila, ki se odvzame. Na drugi strani pa je relevantna nevarnost, da ga storilec še naprej poseduje, ki se izraža v potrebi po prometni varnosti, po varovanju življenja in zdravja ljudi ali v razlogih morale.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Idriji je s sodbo z dne 7. 11. 2019 A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pod točko II izreka je obtožni predlog za kaznivo dejanje mučenja živali po prvem odstavku 341. člena KZ-1 zavrnilo iz razloga po 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Za kaznivo dejanje pod točko I izreka mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti in šest mesecev. Izreklo mu je stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas osem mesecev. Na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 je obsojenčevemu očetu B. B. odvzelo osebni avtomobil Kia Ceed. Za ta del postopka je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, glede kaznivega dejanja pod točko II izreka pa odločilo, da stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenca in lastnika odvzetega vozila B. B. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo C. C. kot dejanske uporabnice odvzetega vozila pa je kot nedovoljeno zavrglo. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, odvetnica Mojca Cigale Kršinar, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. Glede očitane kršitve kazenskega zakona, ker v opisu ni konkretiziran zakonski znak iz 1. in 3. alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, navaja, da te kršitve obsojenec v pritožbi ni uveljavljal. V pritožbi je navajal le, da ni jasno, ali se očita eno ali dve dejanji, ali se torej kršitve iz relevantnih zakonskih alinej očitajo alternativno ali kumulativno. Na takšen očitek je pritožbeno sodišče odgovorilo v 5. točki obrazložitve, sicer je pa že iz izreka sodbe razvidno, da gre za eno kaznivo dejanje, storjeno z dvema kršitvama, to je z neupoštevanjem pravil o prehitevanju in z neprilagojeno hitrostjo vožnje v križišču. Tudi kršitve kazenskega zakona, ker v izreku niso navedene konkretne določbe pravil o varnosti cestnega prometa, obsojenec v pritožbi po ugotovitvah tožilca ni uveljavljal. Tudi sicer pa so kršitve cestnoprometnih pravil v 324. členu KZ-1 taksativno naštete (drugače kot v 323. členu KZ-1), zato kršitev ni podana. Glede očitane procesne kršitve, ker ni pojasnjeno, s kolikšno hitrostjo je vozil obsojenec, tožilec navaja, da ustrezna pojasnila v tej zvezi vsebujeta obe sodbi, pri čemer pa ta tudi ni odločilna, saj se očita kršitev pravil o prilagoditvi hitrosti vožnje in ne o prekoračitvi dovoljene hitrosti. Meni, da je zakonski znak neposredne ogroženosti ustrezno konkretiziran z navedbo, da je obsojenec z vozilom sunkovito in ostro zapeljal preko razvrstilnega pasu, zaradi česar je moral D. D. sunkovito zavirati, da se je izognil trčenju, s tem pa ga je obsojenec neposredno ogrožal. Oškodovanec je tako nesrečo oziroma hujšo posledico sam preprečil z ustreznim pravočasnim dodatnim aktivnim ravnanjem. Subjektivni element pa je ustrezno obrazložen v 8. točki obrazložitve sodbe, tako glede vožnje brez vozniškega dovoljenja, glede pomena in nevarnosti kršitve pravil o prehitevanju in hitrosti, zlasti v območju križišča, kot glede pristajanja na posledico ogrožanja udeležencev v prometu. Višje sodišče pritožbenih navedb v tej zvezi ni spregledalo in se je do njih opredelilo v 7. točki obrazložitve. Tudi glede odvzema osebnega vozila je sodišče prve stopnje navedlo okoliščine (dostop do ključev in vozila), ki utemeljujejo, da je formalni lastnik vozila najmanj omogočil, če ne celo dopustil oziroma dovolil vožnjo storilcu in obrazložilo nevarnost, ki jo odvzem preprečuje in tudi sorazmernost ukrepa. O tem se je v točki 9 sodbe opredelilo tudi višje sodišče. Kolikor pa zahteva izpostavlja okoliščine glede dostopnosti ključev in tudi kolikor zanika prehitevanje, razporejanje na razvrstitveni pas in izvedbo manevra, pa nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnica sodišču očita kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, to je v vprašanju, ali je dejanje, za katerega je A. A. obsojen, kaznivo dejanje. Trdi, da v opisu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu niso konkretizirani vsi zakonski znaki po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, in sicer da ni podan konkretni opis neupoštevanja pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji in o neprilagojenosti hitrosti vožnje v križišču. Očita tudi, da v opisu dejanja niso navedeni konkretni cestnoprometni predpisi, ki so bili kršeni. Pri tem poudarja, da gre za blanketno normo in trdi, da bi zato morala biti kršitev cestnoprometnih predpisov že v izreku sodbe konkretno opredeljena z opisom pravila, ki je bilo kršeno in z navedbo predpisa, ki je bil kršen.

6. Po pregledu pritožbe obsojenca in njegovega očeta B. B. ter razlogov drugostopenjske sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnika v njej nista uveljavljala kršitve kazenskega zakona in tudi po vsebini nista zatrjevala, da zakonski znaki po 1. in 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 niso konkretizirani, ker ni konkretiziran očitek neupoštevanja pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji ter neprilagojene hitrosti vožnje v križišču. Enako velja glede očitka, da blanketna norma v opisu ni navedena. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sme vložnik sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vložnik zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. Tega pa pritožnika v pritožbenem postopku glede navedenega očitka nista storila.

7. Vložnica v zahtevi prvostopenjskemu sodišču očita še kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da je z odločitvijo o odvzemu motornega vozila Kia Ceed obsojenčevemu očetu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Navaja, da je sodišče obsojenčevemu očetu kot lastniku vozila to odvzelo, ker je bil kot lastnik vozila pasiven in se ni posebej zaščitil, da obsojenec ključev od vozila ne bi vzel brez dovoljenja in jih je puščal tam, kjer so se sicer nahajali. Poudarja, da se obsojenčev oče ni strinjal z uporabo vozila s strani obsojenca, saj mu uporabe ni dovolil in da obsojenec ponavadi uporablja vozilo znamke Audi in ne predmetno vozilo. Po presoji vložnice zato ni podana sorazmernost med ciljem tega ukrepa, to je zagotavljanjem varnosti cestnega prometa in posegom v lastninsko pravico lastnika vozila.

8. Očitek ni utemeljen. Sodišče je vozilo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno oziroma je bilo uporabljeno za kaznivo dejanje, odvzelo na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 (v zvezi s tretjim odstavkom 73. člena KZ-1). Ta določa, da se storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, to vzame. Vzame se tudi, če je last druge osebe, če je ta oseba storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti, vožnjo omogočila, dopustila ali dovolila. Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave.1 Odvzem predmetov osebi, ki ni udeležena v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je dovoljen le, če je za varstvo drugih primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale (2. in 15. člen Ustave). Kot izhaja že iz Ustavne odločbe Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 mora sodišče pri odločanju o odvzemu motornega vozila tehtati med težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet, katerega lastnik je, odvzema na eni strani in razlogi splošne varnosti na drugi strani. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika je pomembna predvsem vrednost motornega vozila, ki se odvzame. Na drugi strani pa je relevantna nevarnost, da ga storilec še naprej poseduje, ki se izraža v potrebi po prometni varnosti, po varovanju življenja in zdravja ljudi ali v razlogih morale.2

9. Obstoj navedenih pogojev za odvzem vozila po šestem odstavku 324. člena KZ-1, vključno s presojo sorazmernosti izreka tega varnostnega ukrepa, je prvostopenjsko sodišče presojalo in ugotovilo, da so vsi pogoji za izrek ukrepa izpolnjeni, čemur je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenčev oče kot formalni lastnik vozila vedel, da je bilo obsojencu odvzeto vozniško dovoljenje, da torej vozila ni imel pravice voziti, pa mu je kljub temu vožnjo dopustil, saj je imel obsojenec še naprej dostop do vozila in temu pripadajočih ključev. Ob takšni ugotovitvi sodišča se navedbe, s katerimi vložnica zatrjuje, da lastnik vozila obsojencu ni dovolil njegove uporabe in da je bil pasiven, izkažejo za nerelevantne, saj zadošča, da je oče uporabo vozila obsojencu dopustil ali omogočil. Sodišče je poleg tega ugotovilo tudi, da je odvzeto vozilo večinoma uporabljal obsojenec, ki sicer formalno nima v lasti nobenega vozila, da je z njim izvršil hujše prekrške (neprilagojena hitrost, nepravilno prehitevanje, zlasti na območju križišča, vožnja brez vozniškega dovoljenja) in da je tudi sicer predkaznovan za cestnoprometne prekrške. Zaključilo je, da je podana realna nevarnost, da bi obsojenec ob vrnitvi vozilo Kia Ceed naprej uporabljal in izvrševal nove prekrške in kazniva dejanja in s tem ogrožal udeležence v cestnem prometu. Ocenilo je, da je glede na ugotovljena dejstva podana sorazmernost med posegom v lastninsko pravico lastnika vozila in varovano splošno varnostjo v prometu. Z navedenimi razlogi je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljilo svojo odločitev o odvzemu vozila, skladno s pogoji, ki jih določa šesti odstavek 324. člena KZ-1, ki ga je sodišče tudi ustavno skladno razlagalo. Kolikor pa vložnica nasprotuje ugotovitvam sodišča glede dostopnosti ključev vozila obsojencu in uporabi tega vozila s strani obsojenca, pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Izpodbijanima sodbama vložnica očita še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da nimata razlogov o tem, katera pravila cestnega prometa je obsojenec z obravnavanim dejanjem kršil, saj ne navedeta, katera izmed naštetih pravil v 7. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe so bila kršena in s katerimi konkretnimi obsojenčevimi ravnanji. Ravno tako ni obrazložen očitek, da se obsojenec ni prepričal, preden je zapeljal preko razvrstilnega pasu za vožnjo naravnost, če to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih vložnica sodbama nižjih sodišč nadalje očita glede ugotovitve hitrosti vozila, ki ga je v obravnavanem dejanju vozil obsojenec. V zvezi z ugotovitvijo izvedenca, da je vozil hitreje kot oškodovanec, ki je vozil 45 km/h, pa meni, da bi moralo sodišče navesti oceno, kako je to vplivalo na dogodek in na ogroženost oškodovanca. Neobrazloženost očita tudi glede povzročitve neposredne nevarnosti za življenje in telo oškodovanca, pri čemer trdi, da ugotovitev, da je zaradi očitane vožnje obsojenca motorist zaviral, da bi preprečil trčenje, s čimer je bilo neposredno ogroženo življenje in telo oškodovanca, ne zadošča. Nazadnje vložnica odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih očita sodišču še glede obrazložitve subjektivnega elementa kaznivega dejanja. Meni, da sodbi ne vsebujeta razlogov tako o zavestni kot o voljni sestavini naklepa. Sodbi namreč po presoji vložnice ne navajata dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale, da se je obsojenec zavedal neizogibnega nastanka prepovedane posledice, ali da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje ali telo in da je konkretno nevarnost tudi hotel povzročiti. Pri tem vložnica poudarja, da mora biti naklep podan tako do kršitve cestnoprometnih pravil kot do konkretne ogrozitvene posledice.

11. Tudi očitek neobrazloženosti prvostopenjske sodbe o tem, katere konkretne določbe Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) je obsojenec s svojim ravnanjem kršil in glede očitka, da se obsojenec ni prepričal, če lahko brez nevarnosti za druge zapelje na drug razvrstilni pas v križišču, je materialno neizčrpan. Glede hitrosti vozila, ki ga je vozil obsojenec, je sodišče pojasnilo, da izvedenec njegove točne hitrosti zaradi pomanjkanja podatkov ni mogel izračunati, je pa ugotovil, da je moral peljati znatno hitreje od oškodovanca, ki je vozil s hitrostjo 45 km/h. Ker pa je obsojencu očitana neprilagojena hitrost in ne prekoračitev dovoljene hitrosti, pa točna hitrost obsojenčevega vozila niti ni bistvena.3 Glede vpliva neprilagojene hitrosti obsojenčevega vozila v križišču na nastanek prepovedane posledice pa je treba poudariti, da je potrebno obsojenčevo vožnjo v križišču, s katero je izpolnil znake več prekrškov, presojati kot celoto. Neprilagojene hitrosti in nepravilnega prehitevanja, vse v križišču, v katerega je obsojenec pripeljal z neprilagojeno hitrostjo in v njem oviral drugega udeleženca cestnega prometa (oškodovanca), ko se ni varno vključil na prometni pas, po katerem je vozil oškodovanec (in tudi obsojenec, preden ga je prehitel), pri čemer pred tem manevrom tudi ni ustrezno preveril, če lahko to varno stori in ni nakazal svoje namere, ravno tako oškodovancu pred tem manevrom ni dal prednosti, ni mogoče presojati ločeno, saj je vožnja obsojenca z vsemi očitanimi kršitvami rezultirala v prepovedano posledico. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga sodišče povzema na 7. in 8. strani obrazložitve sodbe, je oškodovanec na motorju intenzivno zaviral ravno zato, ker ga je obsojenec z vozilom obvozil in mu zaprl pot. Sodišče je zaključilo, da je obsojenec s tem, ko je oškodovancu sekal pot, saj je njegov vozni pas prečkal in njim nato zapeljal izven vozišča neposredno pred njim, neposredno ogrožal življenje in telo oškodovanca. Sodišče je torej o neposredni ogroženosti oškodovanca sklepalo na podlagi opisanega ravnanja obsojenca in reakcije oškodovanca, da je trčenje z obsojencem preprečil. S tem je sodišče takšen zaključek zadostno in tudi logično obrazložilo. Kolikor pa se vložnica s takšno presojo sodišča ne strinja, pa posega na področje dejanskega stanja. Tudi z navedbami, s katerimi vložnica kot nesprejemljive označuje zaključke sodišča glede nepravilnega prehitevanja oškodovanca s strani obsojenca v križišču, pod videzom zatrjevane procesne kršitve v resnici izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Glede subjektivnega odnosa do dejanja vložnica pravilno opozarja, da mora biti ta podan tako glede obsojenčevega ravnanja, to je do kršitve cestnoprometnih predpisov kot glede prepovedane posledice, to je do povzročitve neposredne nevarnosti za življenje ali telo drugega udeleženca v prometu. Neutemeljeno pa vložnica zatrjuje, da obstoja tega elementa kaznivega dejanja sodišče ni obrazložilo. Obrazložitev je res nekoliko skopa, vendar upoštevajoč ugotovljena dejstva in okoliščine, ki zadevajo način storitve kaznivega dejanja, vseeno zadostna. Kot izhaja iz 8. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, predvsem iz njenega zadnjega odstavka, je sodišče upoštevajoč sam način izvršitve dejanja ter osebne lastnosti in izkušnje obsojenca ugotovilo, da je obsojenec dejanje storil naklepno, da se je dejanja in njegovih posledic zavedal, tudi kršitve pravil o prehitevanju in hitrosti ter pomena in nevarnosti, ki jo takšne kršitve prinašajo in tudi, da ne sme voziti, pa je vseeno ravnal na očitan način, kar z drugimi besedami pomeni, da je v posledico privolil (eventualni naklep). Zavedal se je torej, da predmetne kršitve cestnoprometnih pravil ob rednem toku dogodkov privedejo do nastanka prepovedane posledice oziroma da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje ali telo konkretnega oškodovanca in je v to privolil. Navedeno potrjuje tudi ugotovitev sodišča, da je obsojenec vozil drzno, saj si je upal preveč, in brezobzirno, saj se ni oziral na druge udeležence prometa, tako tudi ne na oškodovanca, katerega je prehiteval in katerega je z očitanim načinom vožnje neposredno ogrožal. Do predmetnega očitka se je opredelilo tudi drugostopenjsko sodišče, ki je presoji prvostopenjskega sodišča pritrdilo. Očitek neobrazloženosti izpodbijanih sodb je zato neutemeljen.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane, delno pa je bila zahteva materialno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec nima zaposlitve, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Da pomeni odvzem predmetov v prekrškovnem in kazenskem postopku poseg v pravico iz 33. člena Ustave, je Ustavno sodišče RS presodilo že v odločbah št. Up-106/96 z dne 10. 7. 1997, 13. točka obrazložitve, št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998, 6. točka obrazložitve, in št. U-I-186/09, Up-878/09 z dne 28. 9. 2011, 15. točka obrazložitve. 2 Tako tudi dr. Zlatko Dežman, komentar 323. in 324. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), ur.: Damjan Korošec, Katja Filipčič in Stojan Zdolšek, Ljubljana, 2019, str. 630, 631 in 651. 3 Bistvo očitka po 3. alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 namreč ni v prehitri vožnji v smislu prekoračitve dovoljene hitrosti, temveč v neprilagojeni hitrosti vožnje, v konkretnem primeru v križišču, torej v prehitri vožnji v smislu neustrezne prilagoditve hitrosti, da bi obsojenec v križišču lahko vozil s potrebno posebno previdnostjo in da bi lahko varno ustavil in spustil mimo vozila, ki imajo na križišču prednost kot to veleva drugi odstavek 45. člena ZPrCP.