Jedro

Ne gre za pomembno pravno vprašanje, če je določba jasna in ne potrebuje dodatne razlage. Prav takšna je določba 120. člena ZZK-1, ki določa sodno pristojnost pri odločanju o vpisih v zemljiško knjigo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po vseh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 9. 2009. S to odločbo je tožena stranka izrekla za nično odločbo Upravne enote Jesenice z dne 18. 8. 2008, s katero je ta odločila, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah odreja, da pri vl. št. ... k. o... v B listu pri spremembah pri lastnikih doda, da gre za vknjižbo lastninske pravice A. s člani.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. V obravnavani zadevi revidentka zatrjuje, da vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 eurov. Za dovoljenost revizije po 1. točki prvega odstavka 83. člena ZUS-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je predmet upravnega spora zadeva, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, pa mora presegati 20.000,00 EUR. Prvi pogoj se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek. Pravilo "vrednostne revizije" torej ni namenjeno tistim zadevam, v katerih pravica ali obveznost nista izražena v denarnem znesku. Ker pravica, ki jo v obravnavanem primeru uveljavlja revidentka, ni pravica, ki bi bila izražena v denarju, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V uvodu revizije označena vrednost spornega predmeta je tako v obravnavanem primeru neupoštevna.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 obe z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2008 obe z dne 9. 4. 2009).

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, „ali je upravna enota s tem, ko je z odločbo odredila, da se pri vl. št. ... k. o... v B listu pri spremembah pri lastnikih doda, da gre za vknjižbo lastninske pravice revidenta, res odločila v zadevi iz sodne pristojnosti in na ta način posegla v pristojnost sodišča ter ali je posledično zato ta odločba nična.“

8. Tako izpostavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Zakon o zemljiški knjigi – ZZK-1 namreč v 120. členu določa, da o vpisih v zemljiško knjigo (kot glavni vpisi so po 27. členu ZZK-1 opredeljeni vknjižba, predznamba in zaznamba) odloča zemljiškoknjižno sodišče po postopku, določenem s tem zakonom. Navedena določba ZZK-1 torej jasno in nedvoumno določa sodno pristojnost za odločanje o zemljiškoknjižnih vpisih, kar pomeni, da upravni organ ni pristojen odrejati vpisov v zemljiško knjigo. Ker gre po presoji Vrhovnega sodišča za jasno določbo, ki ne potrebuje dodatne razlage, saj je vsebina zakonske določbe jasna in določna, revidentka pa tudi ni navajala ne izkazala, da bi izpostavljeno vprašanje v teoriji ali praksi povzročalo kakšne dileme, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost te revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revidentka ni izkazala niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker v obravnavani zadevi revidentka zgolj pavšalno navaja, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča zanjo zelo hude posledice, ker je od te odločitve odvisno, ali je iz vpisa v zemljiški knjigi, ki je javna knjiga, tudi navzven razvidno, kateri pravni režim velja za razpolaganja in upravljanje s premoženjem, zatrjevanih posledic pa niti ne konkretizira niti ne izkaže, presoja zelo hudih posledic izpodbijane odločitve sploh ni mogoča (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008, X Ips 428/2009, X Ips 483/2009). Zato za dovoljenost te revizije ni izpolnjen pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Glede na to, da revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.