Jedro

Pravnomočna odločba ne pomeni, da so vsi njeni elementi že avtomatsko vključeni v posledice pravnomočnosti in da zato o nobenem od teh (oziroma v tej povezavi o novih pravicah) ni mogoče več odločati. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka za nižjo (II. kategorijo) invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Takšna ali drugačna odločitev o vzroku invalidnosti (v prejšnji in sedanji invalidski odločbi) tudi v obravnavanem primeru ni vplivala na odločitev o priznanju kategorije invalidnosti (v odločbi toženke z leta 2002 in sedanji odločbi sodišča) in o priznanju pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od izvršitve te sodbe, povrniti tožeči strani njene revizijske stroške v znesku 368,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 8. 5. 2013 in 24. 9. 2013 (I. točka izreka), tožnico od 5. 3. 2013 dalje razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % (II. točka izreka), odločilo, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine, o njeni odmeri in izplačevanju pa bo odločila toženka v roku trideset dni po pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Svojo odločitev je sodišče oprlo predvsem na mnenje sodnega izvedenca - specialista medicine dela, ki je opredelil tudi, da je invalidnost tožnice posledica poklicne bolezni v deležu 30% in bolezni v deležu 70%, pri tem pa je izpostavil, da je bila pri tožnici že leta 1996 ugotovljena poklicna bolezen kot glavna bolezen, ki je vplivala na invalidnost, in navedel, da je v kasnejši odločbi - o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti kot vzrok napačno navedena bolezen, saj ne upošteva ekcema tožnice zaradi poklicne bolezni. Od takrat je prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice, kar narekuje priznanje I. kategorije invalidnosti in določitev deljenega vzroka invalidnosti, saj pri tožnici že vedno obstaja tudi poklicna bolezen, ki prispeva svoj delež k invalidnosti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

4. Med drugim je obrazložilo, da je zmotno stališče pritožbe, da naj bi bilo z izpodbijanima odločbama poseženo v pravnomočno odločbo toženke z dne 24. 10. 2002 - s katero je bila ugotovljena II. kategorija invalidnosti tožnice zaradi bolezni. Sodišče je namreč tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % šele 5. 3. 2013 in zato ni kršilo načela pravnomočnosti.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, le v zvezi z opredelitvijo vzroka tožničine invalidnosti, vlaga revizijo toženka. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in očita sodišču tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se besedna zveza „zaradi poklicne bolezni 30 % in bolezni 70 %“ nadomesti s tekstom „zaradi posledic bolezni.“ Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek.

6. V reviziji navaja, da naj bi sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o vzroku za nastanek I. kategorijo invalidnosti, nepravilna pa naj bila tudi odločitev sodišča druge stopnje, saj bi bilo treba upoštevati, da je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti (pravilno II. kategorijo) v posledici bolezni z odločbo z dne 24. 10. 2002, ki je postala pravnomočna (potrjena je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 12. 2. 2003). Pravnomočnost obsega tudi vzrok takrat ugotovljene invalidnosti. Vzrok invalidnosti je bil bolezen. Sodišči nista upoštevali „pravnomočno ugotovljenega odločilnega pravnega dejstva“ glede vzroka za nastanek invalidnosti oziroma bolezni in sta na ta način zmotno uporabili določbo 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Opozarja tudi na določbo 158. člena Ustave Republike Slovenije. Odločitev sodišč, ki sta se tako kot sodni izvedenec spustili v obravnavanje dejstev, ki so del pravnomočno zaključenih postopkov, predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da je sodišče tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi poklicne bolezni in bolezni šele od 5. 3. 2013 dalje in zato ni kršilo načela pravnomočnosti, tudi sicer pa so dejanske ugotovitve povsem drugačne kot v zadevi iz leta 2002. Delež vzroka iz leta 2002, na katere se sklicuje toženka, tudi ni bil pravnomočno določen, zaradi česar tožnica zavrača pravna naziranja toženke.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tolmačenje toženke zaradi zmotne uporabe določbe 225. člena ZUP in posledično podane bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljeno. Z odločbo toženke z dne 24. 10. 2002 (na katere se ta sklicuje) je bilo odločeno, da se tožnica razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do razporeditve na drugo delovno mesto itd. To ne pomeni, da je ta odločba, ki je sicer postala pravnomočna, postala materialno pravnomočna tudi glede odločitve o vzroku za invalidnost - in sicer tako, da o drugačnem vzroku invalidnosti (v obsegu že ugotovljene invalidnosti) ne bi bilo mogoče več odločati, še posebej ker so bile tožnici s sedanjo sodbo poleg drugačne kategorije invalidnosti (I. kategorija, pred tem II. kategorija) priznane druge pravice kot z odločbo, na katero se sklicuje toženka.

11. Pravnomočna odločba ne pomeni, da so vsi njeni elementi že avtomatsko vključeni v posledice pravnomočnosti in da zato o nobenem od teh (oziroma v tej povezavi o novih pravicah) ni mogoče več odločati. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), kar pa ne obsega tudi v prejšnji odločbi ugotovljenega vzroka za nižjo (II. kategorijo) invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni tudi odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Takšna ali drugačna odločitev o vzroku invalidnosti (v prejšnji in sedanji invalidski odločbi) tudi v obravnavanem primeru ni vplivala na odločitev o priznanju kategorije invalidnosti (v odločbi toženke z leta 2002 in sedanji odločbi sodišča) in o priznanju pravice do invalidske pokojnine (1).

12. Ugotovljen vzrok invalidnosti tudi sicer kasneje zavarovancu ne onemogoča, da bi lahko zaradi drugega vzroka invalidnosti zahteval in uveljavljal še druge pravice iz invalidskega zavarovanja ali pravice v večjem obsegu. Vzrok invalidnosti v posledici bolezni oziroma poklicne bolezni je kot dejanski vzrok enak - gre za bolezen zavarovanca. Ta bolezen pa ima značaj poklicne bolezni, če je do nje prišlo z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določeno delovno mesto ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje (68. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2). Opredelitev poklicne bolezni se lahko spreminja, spreminja se lahko tudi določitev (seznam) bolezni, ki so sploh poklicne bolezni (tudi v povezavi z dodatnimi znanji o neposrednem vplivu delovnega procesa in pogojev dela - glej Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar - Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89 ter Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni - Ur. l. RS, št. 85/2003, v povezavi s prvim odstavkom 428. člena ZPIZ-2). Lahko pride tudi do novo ugotovljenih dejstev o naravi same bolezni in izpostavljenosti delavca na delovnem mestu. Zato ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti (kot posledica bolezni), ne more biti ovira za to, da se vzrok v ponovnem postopku ne opredeli drugače. Ker tudi sicer odločitev o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti od 5. 3. 2013 ne posega v prejšnje odločbe, sodišči druge in prve stopnje s takšno odločitvijo nista zmotno uporabili materialnega prava niti bistveno kršili določb postopka.

13. Glede na navedeno v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Ker toženka z revizijo ni uspela, tožnica pa je vložila odgovor na revizijo, in v njem utemeljeno grajala stališče revidenta, je upravičena tudi do povračila stroškov odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi v skupnem znesku 368,44 EUR.

Op. št. (1): Tožena stranka ne ugovarja, da ni bila izpolnjena gostota pokojninske dobe.