Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri tožnici zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % od določenega dne dalje podana invalidnost I. kategorije. Zato je tožbenemu zahtevku na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2013 in št. ... z dne 24. 9. 2013 (I. tč. izreka). Tožnico je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % od 5. 3. 2013 dalje (II. tč. izreka). Odločilo je, da ima tožnica pravico do invalidske pokojnine, toženi stranki pa naložilo, da odloči o njeni odmeri in izplačevanju v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške postopka v višini 454,45 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo, do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper II. tč. izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo II. tč. izreka, in sicer tako, da se besedna zveza „zaradi posledic poklicne bolezni 30 % in bolezni 70 %“ nadomesti z besedilom „zaradi posledic bolezni“. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da odločitev glede kombiniranega vzroka I. kategorije invalidnosti ni pravilna. Pri odločitvi bi bilo potrebno upoštevati, da je bila nazadnje razvrščena v III. kategorijo (pravilno: II. kategorijo) invalidnosti zaradi bolezni z odločbo z dne 24. 10. 2002, ki je postala pravnomočna. Poudarja, da pravnomočnost obsega tudi vzrok takrat ugotovljene invalidnosti, tj. bolezen. Tudi v vseh kasnejših odločbah, ko v postopkih do izdaje izpodbijane dokončne odločbe niso bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja, je bil v izvedenskih mnenjih ugotovljen vzrok v obliki bolezni in ne poklicne bolezni. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz vsebine že priznane pravice, pri tem pa ni upoštevalo pravnomočno ugotovljenega vzroka nastanka invalidnosti v obliki bolezni. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe ZPIZ-1, ki opredeljujejo vzrok nastanka invalidnosti kot tudi določbo 225. člena ZUP, ki opredeljuje institut pravnomočne odločitve v upravnem postopku.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke, vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih iz izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 5. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zavrne zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

V izvedenem dokaznem postopku je imelo sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za odpravo odločb tožene stranke in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 %.

Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se glede na določbo 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več podane preostale delovne zmožnosti. ZPIZ-1 v 62. členu opredeljuje vzroke za nastanek invalidnosti, in sicer kot vzroke določa poškodbo pri delu, poklicno bolezen, bolezen in poškodbo izven dela.

V izvedenih dokazih, konkretno v mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa ter njegovem zaslišanju, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke stranke št. ... z dne 24. 9. 2013 in št. … z dne 8. 5. 2013 ter tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % od 5. 3. 2013 dalje.

Sodni izvedenec je preučil sodni in upravni spis vključno z delovno dokumentacijo, natančno povzel obravnave tožnice na invalidskih komisijah vse od leta 1996 dalje. Ugotovil je, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % od 5. 3. 2013 dalje. Svoje mnenje je utemeljil s primerjavo ugotovljenega zdravstvenega stanja v letu 2002, ko je bila ugotovljena invalidnost in podane omejitve, s stanjem po desetih letih. Pojasnil, da sta novo ugotovljeni okvari zdravja degenerativni poliartritis obeh rok in začetna artroza desnega kolka, v dokumentaciji pa so navedena še druga stanja. Prva diagnoza po njegovem mnenju onemogoča delo, ki zahteva spretnost prstov in ročno spretnost, kar je navedeno med obremenitvami pri opisu dela delavke v pralnici. Zaradi opisanih in objektivno potrjenih okvar prstov rok ni zmožna opravljati dela, kjer je potrebna spretnost prstov in ročna spretnost in dela v hladnem okolju. Pojasnil je, da se poleg tega delo v pralnici opravlja stalno v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice, kar ni primerno za njeno zdravstveno stanje, saj je z RTG preiskavo dokazana nagnjenost medenice desno, zato je posledično prišlo do rotacije ledvene hrbtenice v smislu destrokonveksne kompenzatorne krivine. Posledično je hrbtenica manj primerna za ročno premeščanje težjih bremen in delo v prisilni drži. Poudaril je, da je pri kombiniranju vzrokov pomembno, da to ni izključen razlog, temveč le delni razlog za ugotovitev invalidnosti, zato je tudi določen v odstotkih. Na invalidnost je po njegovem mnenju vplivala tudi ponavljajoča se depresivna motnja, ki se je pojavljala v vseh izvedenskih mnenjih že od leta 2000 naprej in se stopnjevala od blage do hude, s psihotičnimi simptomi. Že v letu 2009 so bile ugotovljene tudi optične in slušne halucinacije. Pri tožnici je podano tudi stanje po tuberkulozi leve goleni ter potrjena poklicna preobčutljivost na določene snovi. Vse navedeno je po mnenju izvedenca narekovalo ugotovitev I. kategorije invalidnosti.

Glede vzroka invalidnosti je izvedenec poudaril, da je bil v večini izvedenskih mnenj naveden napačen vzrok invalidnosti. V izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje dne 5. 11. 1996 je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti in vzrok poklicna bolezen. V izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje dne 18. 3. 1997 je bil potrjen vzrok poklicna bolezen po št. 43 Samoupravnega sporazuma o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 40/83). V izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje dne 18. 12. 2000 je bil naveden vzrok bolezen, diagnoza blaga depresivna epizoda, diagnoza „poklicni ekcem“ pa se je izgubila. Poudaril je, da bi moral biti vzrok „poklicna bolezen“ v določenem deležu upoštevan ves čas, saj omejitve „kjer ne bo prihajala v kontakt s snovmi, na katere je preobčutljiva“ predpostavljajo obstoj določene diagnoze.

Z zaslišanjem izvedenca specialista medicine dela je sodišče prve stopnje razčistilo tudi pripombe tožene stranke na mnenje glede vzroka invalidnosti. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je bila pri tožnici leta 1996 ugotovljena poklicna bolezen v skladu s takrat veljavno zakonodajo na podlagi obravnave na Dermatološki kliniki. Dokazana je bila kontaktna alergijska preobčutljivost na več snovi, kar je bilo povzeto v odločitvi tožene stranke o ugotovljeni invalidnosti. V letu 1996 je bil poklicni vulgarni ekcem opredeljen kot poklicna bolezen in kot glavna bolezen, ki je vplivala na invalidnost. Izvedenec je menil, da ta bolezen nesporno vpliva na delovno zmožnost, ker je pri tožnici podanih več diagnoz, njen vpliv na invalidnost pa se spreminja.

Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo. Izvedensko mnenje je strokovno obrazloženo, izvedenec pa je na naroku prepričljivo odgovoril na tožnikove pripombe in na vprašanja njegovega pooblaščenca, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga, da izvedenskemu mnenju in ustno podanemu mnenju ne bi sledilo.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenskega mnenja tudi pravilno določilo deljen vzrok invalidnosti, saj je bila pri tožnici po takrat veljavnih predpisih in predpisanih postopkih ugotovljena poklicna bolezen, ki še vedno vpliva na njeno delazmožnost in dela, ki ga je opravljala pred tem, ni več zmožna opravljati, prav tako ne del, pri katerih je možen kontakt z dražečimi snovmi. Poklicna bolezen torej še vedno obstaja in v svojem deležu prispeva k invalidnosti, vendar ne več v celoti, kot je bilo to leta 1996, kot na podlagi izvedenskega mnenja, pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Zmotno je stališče pritožbe, da je bilo z izpodbijanima odločbama poseženo v pravnomočnost odločbe z dne 24. 10. 2002, s katero je bila ugotovljena II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni. Z odločbo z dne 24. 10. 2002 je bila tožnica razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznana ji je bila pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami in polovičnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, tj. od 1. 11. 2002 dalje. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanima odločbama tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni v 30 % in bolezni v 70 % šele od 5. 3. 2013. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo načela pravnomočnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.