Jedro

Revidentka ne navaja novih argumentov oziroma razlogov, ki bi terjali ponovno presojo oziroma spremembo ustaljene sodne prakse glede že rešenega vprašanja, ki ga izpostavlja. Navaja le razloge, ki jih Vrhovno sodišče ne more sprejeti in jih je tudi že zavrnilo (sklep X Ips 263/2016). Ker torej revizijo vlaga v zvezi z že rešenim vprašanjem, ponovno odločanje o njem pa ni (več) pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, tudi niso podane okoliščine iz 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo isto pravno vprašanje ponovno vsebinsko obravnavati. Res je sicer v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zapisalo tudi stališče, za katerega ni podlage v ZOUTI in ki od dosedanje ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (kot tudi sodišča prve stopnje) odstopa, vendar si revidentka, glede na že ustaljeno sodno prakso v zvezi s pravnim stališčem, ki zanjo ni ugodno, svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšala tudi, če bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Zato revizija v tem delu tudi iz tega razloga ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Kranj, št. 0610-812/2016-3-28001 z dne 2. 2. 2016. Z navedeno odločbo je prvostopenjski inšpekcijski organ tožnici v tam navedeni prodajalni prepovedal oglaševanje tobačnih izdelkov tam navedenih blagovnih znamk na reklamnih tablah, nameščenih nad policami s tobačnimi izdelki, ker ne gre za prodajalno tobačnih izdelkov (1. točka izreka); določil je rok za odstranitev reklamnega materiala, to je naslednji dan po prejemu odločbe (2. točka izreka); tožnici naložil, da ga mora o odpravi nepravilnosti takoj obvestiti (3. točka izreka) in odločil, da bo o eventualnih stroških izdan poseben sklep (4. točka izreka). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tam navedena prodajalna ni specializirana prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTI), kjer je oglaševanje tobačnih izdelkov izjemoma dovoljeno. V prodajalni, ki je trgovina na drobno z raznovrstnim blagom, se namreč prodajajo kozmetični izdelki, živilski izdelki, igrače, galanterija, tekstilni izdelki, alkoholne in brezalkoholne pijače in tobačni izdelki. Tej presoji in ugotovitvam je pritrdil tudi pritožbeni organ, ki je dodatno navedel, da Standardna klasifikacija dejavnosti iz leta 2008 določa možnost opravljanja dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki in mora zato subjekt, ki se za tako dejavnost odloči, to vpisati v register ter v prodajalni uskladiti ponudbo tako, da bo ustrezala specializirani prodajalni tobačnih izdelkov. Na tej podlagi je nato z odločbo, št. 0211-24/2016-2-MD z dne 3. 5. 2016, tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.2

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. V okviru citirane določbe revidentka uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in odstopa od sodne prakse sodišča prve stopnje in Vrhovnega sodišča. Navaja: _"gre za pomembno pravno vprašanje, ki zadeva razumevanje in sploh definicijo prodajalne tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI oziroma pravno pravilno vsebino nedoločnega pojma "prodajalne tobačnih izdelkov"_. Dodaja, da izpodbijana sodba odstopa od dosedanje sodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča. Sklicuje se na odločbo Upravnega sodišča I U 1245/2015, ki je ne prilaga, in na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 349/2002. Navaja, da je v slednji Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je prodajalna tobačnih izdelkov le prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodaja tobačnih izdelkov kot njen bistveni del. Meni, da je treba pri razlagi, kaj se šteje za bistveni del prodaje, upoštevati dohodek od prodaje. V revizijskih razlogih nato pojasni svoje nestrinjanje s stališčem izpodbijane sodbe, da je pri presoji, ali gre za specializirano prodajalno tobačnih izdelkov bistvena le v poslovnem registru vpisana dejavnost. 7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.3 Revidentka teh zahtev ni izpolnila.

8. Vprašanje, ki ga navaja, je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah4 že večkrat pojasnilo, da je treba 11. člen ZOUTI, ki vsebuje izjeme od splošne prepovedi oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov, razlagati restriktivno. Poudarilo je, da je prodajalna tobačnih izdelkov le tista specializirana prodajalna, kjer se pretežno prodajajo tobačni izdelki.5

9. Tako stališče je Vrhovno sodišče, sicer z drugimi besedami, zapisalo tudi v odločbi I Up 349/2002, s katero revidentka utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Meni namreč, da je na podlagi stališča iz te odločbe6, za ugotovitev, ali gre za specializirano prodajalno tobačnih izdelkov, bistven promet oziroma dohodek ustvarjen s prodajo teh izdelkov. Da iz omenjene odločbe to ne izhaja in da tako razumevanje določbe ni pravilno, je Vrhovno sodišče revidentki že pojasnilo v sklepu X Ips 263/2016 z dne 5. 4. 2017. 10. V tem sklepu je revidentki tudi pojasnilo, da za razlago pojma specializirane prodajalne tobačnih izdelkov, kot jo želi doseči revidentka, ni podlage niti v ZOUTI niti v ustaljeni in enotni sodni praksi Vrhovnega sodišča. 11. V obravnavani reviziji revidentka ne navaja novih argumentov oziroma razlogov, ki bi terjali ponovno presojo oziroma spremembo ustaljene sodne prakse glede že rešenega vprašanja, ki ga izpostavlja. Navaja le razloge, ki jih Vrhovno sodišče ne more sprejeti in jih je tudi že zavrnilo (sklep X Ips 263/2016). Ker torej revizijo vlaga v zvezi z že rešenim vprašanjem, ponovno odločanje o njem pa ni (več) pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, tudi niso podane okoliščine iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče moralo isto pravno vprašanje ponovno vsebinsko obravnavati. Res je sicer v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje zapisalo tudi stališče, za katerega ni podlage v ZOUTI in ki od dosedanje ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (kot tudi sodišča prve stopnje) odstopa, vendar si revidentka, glede na že ustaljeno sodno prakso v zvezi s pravnim stališčem, ki zanjo ni ugodno, svojega pravnega položaja ne bi mogla izboljšala tudi, če bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.7 Zato revizija v tem delu tudi iz tega razloga ni dovoljena.

12. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je ta dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) bi morala revidentka obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanjo zelo hude, in to tudi izkazati.

14. Revidentka tega ni storila. Navedla je le, da ima odločitev zanjo hude posledice in da naj bi zaradi nezmožnosti oglaševanja utrpela bistveno zmanjšanje skupnih prihodkov. Ta skopa in neizkazana navedba pa za dovoljenost revizije ne zadošča. 15. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

16. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015. 3 Glej odločbe VSRS v zadevah X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015. 4 Odločbe VSRS v zadevah I Up 349/2002, I Up 552/2002, I Up 558/2002, I Up 847/2002, I Up 675/2003, X Ips 236/2016. 5 Da je opisana razlaga vsebine pojma "prodajalna tobačnih izdelkov" enotna in ustrezna je zapisalo tudiUstavno sodišče RS v odločbi U-I-181/05 z dne 5. 4. 2007. 6 V tej odločbi je Vrhovno sodišče med drugim zapisalo, da se kot taka šteje le prodajalna, "katere dejavnost predstavlja prodaja tobačnih izdelkov kot njen bistveni del". 7 Vsebinska presoja revizije, ki je dovoljena zaradi pomembnega pravnega vprašanja se, glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 433/2014 z dne 16. 12. 2015, X Ips 313/2014 z dne 15. 2. 2017, X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017) omeji na revidentovo trditveno podlago, ki izhaja iz izpostavljenega pomembnega vprašanja (86. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).