Jedro

Delež prometa od prodaje tobačnih izdelkov, ki je v primeru nadzorovane prodajalne več kot 80 % glede na celotni promet, ni okoliščina, na podlagi katere bi posamezna prodajalna pridobila status specializirane prodajalne tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI.

ZOUTI ne podaja definicije „prodajalna tobačnih izdelkov“, vendar je tudi po mnenju sodišča to lahko le prodajalna, ki ima takšno dejavnost vpisano v poslovni register.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku, v 1. točki izreka, v poslovalnici A. prepovedal oglaševanje tobačnih izdelkov blagovne znamke …, na reklamnih tablah, ki se nahajajo nad policami s tobačnimi izdelki, ker ne gre za prodajalno tobačnih izdelkov; v 2. točki izreka odredil odstranitev v 1. točki navedenih reklamnih sporočil v roku enega dne po prejemu odločbe; ter v 3. točki izreka zavezal tožnika, da takoj obvesti tržni inšpektorat o odpravi nepravilnosti. V obrazložitvi je navedel, da je na podlagi 10. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) prepovedano kakršnokoli neposredno in posredno oglaševanje in promocija tobaka in tobačnih izdelkov. Določba 11. člena ZOUTI določa izjeme in sicer je med drugim dovoljeno oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov tudi na zunanjih in notranjih izveskih prodajaln tobačnih izdelkov. Poslovalnica A. pa le kot del ponudbe prodaja tudi tobak in tobačne izdelke, kot glavna dejavnost prodajalne je trgovina na drobno z raznovrstnim blagom ter je torej ni mogoče uvrstiti med izjeme v smislu 11. člena ZOUTI. Prodajalna tobačnih izdelkov je lahko le specializirana prodajalna, v katerih se opravlja dejavnost trgovine na drobno s tobačnimi izdelki in ne vsaka prodajalna, v kateri se prodajajo tobačni izdelki. Pripomba tožnika, da predstavlja prodaja tobačnih izdelkov v prodajalni kar 81,79 % letnega prometa, ni relevanten ugovor. V skladu s sedmim odstavkom 20. člena ZOUTI je, ker je ugotovil oglaševanje v nasprotju z 10. členom, tega z odločbo prepovedal. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil ter navedel, da pravni red v Republiki Sloveniji pod šifro 47.260 Standardne klasifikacije dejavnosti iz leta 2008 dopušča oziroma omogoča opravljanje dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki, ki jo subjekt vpiše v Poslovni register Slovenije pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.

3. Tožnik v tožbi ponavlja svoje stališče, da prodajalna - PE A. predstavlja specializirano prodajalno tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI, ker od 3.962.456,85 EUR lanskega skupnega prometa na prodajo tobačnih izdelkov odpade 3.240.709,90 EUR, kar znaša 81,79 % prometa. Organ zmotno tolmači pojem specializirane prodajalne tobačnih izdelkov ter tega pojma vsebinsko ne napolni na način, da bi bilo trditve mogoče preizkusiti. Zgolj na podlagi okoliščine, da prodajalna ponuja še druge izdelke, ne pomeni, da ne gre za specializirano prodajalno tobačnih izdelkov. Tožnik je prepričan, da je edini relevanten in objektivno merljiv kriterij pri presoji specialnosti prodajalne lahko le promet izdelkov. Sodna praksa potrjuje, da ni vsaka trgovina, kjer se prodajajo tobačni izdelki, prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI, a je hkrati že zavzela stališče (sodba VS RS opr. št. I Up 349/2002), da je prodajalna tobačnih izdelkov v smislu ZOUTI prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodajo tobačnih izdelkov kot njen bistveni del. To pa ne pomeni, da je prodajalna tobačnih izdelkov zgolj prodajalna, kjer se prodajajo samo tobačni izdelki. Neživljenjsko je pričakovati, da bo neka trgovina prodajala samo tobačne izdelke. Ob takem tolmačenju zakona pridemo do položaja, ko nobena trgovina v Sloveniji ne izpolnjuje tega kriterija in bi šlo de facto za absolutno prepoved oglaševanja tobačnih izdelkov. Tega pa zakonodajalec ni imel v mislih, saj bi sicer absolutno prepoved uzakonil. Zakon ne daje odgovora, kaj je prodajalna tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI, ker se je upravna in sodna praksa zaenkrat ukvarjala zgolj z vprašanjem, kaj ni prodajalna tobačnih izdelkov. Glede na sodbo Vrhovnega sodišča, ki izpostavlja okoliščino, da prodaja tobačnih izdelkov predstavlja bistven del prodaje takšne prodajalne, izpostavlja, da v nadzorovani prodajalni na prodajo tobačnih izdelkov odpade 81,79 % vsega prometa. Predlaga odpravo odločbe toženke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporen izrečen ukrep tržne inšpektorice, ki je tožniku v poslovalnici A. prepovedala oglaševanje tobačnih izdelkov. Sporno ni dejstvo oglaševanja na reklamnih tablah, ki se nahajajo nad policami s tobačnimi izdelki, pač pa, ali je poslovalnico šteti za prodajalno tobačnih izdelkov, v kateri bi bilo v smislu 3. alinee 11. člena ZOUTI oglaševanje tobaka in tobačnih izdelkov, v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke, dovoljeno.

7. Sodišče soglaša z razlogi organa, da delež prometa od prodaje tobačnih izdelkov, ki je v primeru nadzorovane prodajalne več kot 80 % glede na celotni promet, ni okoliščina, na podlagi katere bi posamezna prodajalna pridobila status specializirane prodajalne tobačnih izdelkov v smislu 11. člena ZOUTI. Po logiki tožnika bi tak status pridobila vsaka prodajalna z mešanim blagom, ki bi uspela izkazati, da dohodek od tobaka predstavlja bistveni del dohodka (v smislu kot tožnik razlaga sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 349/2002, ki je navedlo - da je prodajalna tobačnih izdelkov v smislu navedenega zakona prodajalna, katere dejavnost predstavlja prodajo tobačnih izdelkov kot njen bistveni del).

8. Sam ZOUTI ne podaja definicije „prodajalna tobačnih izdelkov“, vendar je tudi po mnenju sodišča to lahko le prodajalna, ki ima takšno dejavnost vpisano v poslovni register. Kot je navedel drugostopni organ, pravni red v RS pod šifro 47.260 Standardne klasifikacije dejavnosti iz leta 2008 dopušča oziroma omogoča opravljanje dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki. Le takšno prodajalno pa je tudi v smislu 3. alinee 11. člena ZOUTI šteti za prodajalno tobačnih izdelkov. Torej le vpis dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki v poslovni register, ki je dejanje in odločitev poslovnega subjekta (v obravnavanem primeru tožnika), bi pomenil, da ima prodajalna sporen status prodajalne s tobačnimi izdelki. Tako izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega in Upravnega sodišča, drugače tudi ne iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 349/02 z dne 16. 3. 2005, na katero je tožnik oprl svoj ugovor o relevantnosti deleža prometa, pri čemer je upoštevati, da je bila sodba sprejeta pred letom 2008, ko je omogočen vpis dejavnosti specializirane prodajalne s tobačnimi izdelki v Standardno klasifikacijo dejavnosti.

9. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

10. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.