Jedro

Ker je tožnik z uveljavitvijo pravice do predčasne pokojnine pri tujem nosilcu vojaškega zavarovanja opravil izbiro v smislu 2. odst. 177. čl. ZPIZ-1, na podlagi iste pokojninske dobe ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: »Tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. P-1.053.407 z dne 23.03.2005 in št. P-1053407 z dne 20.04.2005 in, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine, se zavrne.«

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku tožnika, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev ter, da se odpravita odločbi toženca z dne 23.03.2005 in 20.04.2005, delno ugodilo (1. odst. izreka sodbe). Dokončno odločbo toženca št. P-1.053.407 z dne 20.04.2005 je odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje (2. odst. izreka) ter še odločilo, da je toženec dolžan izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe (3. odst. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje toženec, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovni postopek in odločanje. Pri tem navaja, da je glede na to, da je tožnik dne 07.01.2005 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 - v nadaljevanju: ZPIZVZ), da je tožnik državljan Republike Slovenije (RS) in, da je od 01.01.1994 dalje upokojen po Zakonu o vojski Jugoslavije (Službeni list ZRJ, št. 67/93), pravna podlaga za rešitev zadeve podana v 1. členu ZPIZVZ. Tožnik namreč ni pridobil oz. izpolnil pogojev za pridobitev pravice do pokojnine na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev, t.j. po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Službeni list SFRJ, št. 7/85 s spremembami), kot to določa določba 1. člena ZPIZVZ. Zakon o vojski Jugoslavije namreč nikakor ni predpis bivše SFRJ. Ker pogoji za priznanje pravice do pokojnine niso izpolnjeni že po določbi 1. člena ZPIZVZ, ni potrebno ugotavljati pogojev za priznanje pravice do pokojnine po ostalih členih ZPIZVZ. Podredno pa toženec uveljavlja, da v postopkih v socialnih sporih primarno velja načelo polne jurisdikcije, poleg tega sodišče prve stopnje ni utemeljilo podlage za uporabo določbe 1. alinee 1. odst. 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1). Sodbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti in je iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPP). Poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče odpravilo le dokončno odločbo z dne 20.04.2005, zato sodbe, glede na to, da je še vedno v veljavi prvostopenjska odločba z dne 23.03.2005, sploh ni mogoče realizirati.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožba toženca ni pravočasna. Zadnji dan pritožbenega roka je namreč 29.07.2006, glede na to, da je toženec sodbo prejel 14.07.2006, toženec pa je pritožbo vložil šele dne 23.08.2006. Tožnik nadalje še navaja, da je nepravilno sklicevanje samo na določbo 1. člena ZPIZVZ, saj člen 2/IV ZPIZVZ predstavlja izjemo od splošne določbe 1. člena. Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) pa sploh ni omenjen, čeprav je to mednarodna pogodba in ga mora RS po ustavni ureditvi neposredno uporabljati. Toženec tako povsem ignorira določbo 8. člena MSVN, ki države podpisnice zavezuje, da tudi brez dodatnih sporazumov, že zgolj na podlagi vzajemnosti, izvajajo ta sporazum.

Pritožba je pravočasna in utemeljena.

Po določbi 1. odst. 83. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 100/2005 – uradno prečiščeno besedilo) sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah, ki so določene v 2. odst. cit. člena. Po izrecni določbi 3. odst. 83. člena cit. zakona pa, razen v zadevah iz 2. odst. tega člena, v času sodnih počitnic ne tečejo procesni roki, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. 15-dnevni rok za pritožbo zoper sodbo je procesni rok in torej v času sodnih počitnic ne teče. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje tožencu vročena dne 14.07.2006, je pričel rok za pritožbo teči šele z dnem 16.08.2006. Tako je pritožba toženca, vložena pri sodišču prve stopnje dne 23.08.2006, pravočasna.

Ob pritožbenem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je med strankama nesporno, izhaja pa tudi iz podatkov v upravnem spisu toženca za tožnika št. 1053407, da je bila tožniku z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev Beograd z dne 14.01.1994, na podlagi Zakona o vojski Jugoslavije (Ur. l. ZRJ, št. 67/93), priznana pravica do starostne pokojnine od 01.01.1994 dalje in sicer ob upoštevanju skupne pokojninske dobe v trajanju 35 let, 6 mesecev in 16 dni. Je pa med strankama sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 4. odst. 2. člena ZPIZVZ.

Za odločitev o predmetni zadevi ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval pogoje po 4. odst. 2. člena ZPIZVZ, t.j. glede državljanstva RS in stalnega prebivališča v RS, kot tudi glede starosti in pokojninske dobe. Za razsojo o stvari je namreč odločilnega pomena, kot to uveljavlja tudi toženec s pritožbo, da je tožnik od 01.01.1994 dalje uživalec pokojninske dajatve pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu po Zakonu o vojski Jugoslavije, potem, ko mu je dne 31.12.1993 prenehala aktivna vojaška služba v vojski te novo nastale države in s tem, da je bila za izpolnitev pogojev in odmero upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri nosilcu zavarovanja JLA bivše SFRJ. Slednje izhaja iz cit. odločbe o priznanju pravice do pokojnine ter iz odločbe z dne 13.12.2004 o ugotovitvi skupne pokojninske dobe, ki se tudi nahaja v upravnem spisu toženca za tožnika.

Republika Slovenija se je ob razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti 25.06.1991 z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 1/91 – UZITUL), med drugim, zavezala zagotoviti varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS, v obsegu in pod pogoji, ki so jih ob uveljavitvi tega zakona določili predpisi SFRJ (18. člen UZITUL) ter zagotoviti aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbah in civilnim osebam v službi JLA, ki v roku nadaljujejo delo v teritorialni obrambi RS, statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih (14. člen UZITUL). Na tej podlagi sta bila najprej sprejeta dva Odloka o izplačevanju vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 21/92 in št. 4/92), nato pa leta 1998 še ZPIZVZ.

V določbi 2. člena ZPIZVZ je konkretizirano, kdo so upravičenci po tem zakonu. Tako sodijo med upravičence po določbi 4. odst. 2. člena ZPIZVZ državljani RS, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v RS oz. v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami – v nadaljevanju: splošni predpis), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: zavod). Ob presoji sporne zadeve pa je vsekakor potrebno izhajati iz določbe 1. člena ZPIZVZ, s katerim je opredeljen namen zakona. Tako je izrecno določeno, da se s tem zakonom urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so jih državljani RS in drugi upravičenci po tem zakonu pridobili oz. so izpolnili pogoje za njihovo pridobitev na podlagi zavarovanja po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (v nadaljevanju: vojaški predpisi), in usklajevanje oz. prevedba teh pravic. Torej gre izključno za predpise bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, konkretno za Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. SFRJ, št. 7/85 s spremembami), ne pa za vojaške predpise katere od novo nastalih držav po razpadu bivše SFRJ.

Skladno z navedenim tožnika, zaradi že uveljavljene pravice do pokojninske dajatve pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja od 01.01.1994 dalje, po predpisih novo nastale Jugoslavije po Zakonu o vojski Jugoslavije, ni mogoče šteti za upravičenca iz 4. odst. 2. člena ZPIZVZ. S tem namreč, ko mu je bila pravica priznana in odmerjena tudi upoštevaje pokojninsko dobo, dopolnjeno po pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, je izčrpana izbirna pravica.

Tako se je izrekla tudi že sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 208/2005 z dne 21.11.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 530/2003 z dne 23.03.2005), sklicujoč se, ob siceršnjem pomanjkanju izrecnih določb v ZPIZVZ, na Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 s spremembami- v nadaljevanju: ZZSV), ki se po stališču Ustavnega sodišča RS (odločba opr. št. Up 487/2002 z dne 15.04.2004, Ur. l. RS, št. 44/2004), nanaša tudi na upokojence nekdanjega pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev bivše SFRJ. Če bi namreč bili državljani RS s stalnim prebivališčem v RS, ki so že uveljavili pravico do pokojnin v kateri od republik nekdanje SFRJ, upravičeni kadarkoli, namesto te pravice, uveljaviti pravico do pokojnine v RS, potrebe po takšni zakonski ureditvi ne bi bilo. Ker je torej tožnik z uveljavitvijo pravice do predčasne pokojnine pri tujem nosilcu vojaškega zavarovanja od 01.01.1994 dalje, potem, ko mu je z dnem 31.12.1993 prenehala aktivna vojaška služba v vojski novo nastale države, že opravil izbiro, tudi po določbi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), na podlagi istega pokojninskega obdobja, ne more pridobiti pravice do pokojnine tudi v RS. Tudi glede uporabe 177. člena ZPIZ-1 se je izrekla sodna praksa, tako Višje sodišče v zadevah, kot npr. opr. št. Psp 390/2004 in Psp 132/2005, kot tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah opr. št. VIII Ips 213/2004, VIII Ips 248/2005 in VIII Ips 75/2006. Glede na takšno interpretacijo uporabljenih predpisov, sploh ni potrebe po razčiščevanju izpolnjevanja pogojev pokojninske dobe ali starosti na dan 18.10.1991 po ZPIZVZ, niti po ugotavljanju pogojev po splošnih predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju RS, kot je menilo sodišče prve stopnje.

Tožbeni zahtevek pa ni utemeljen niti po MSVN. Ta je pričel veljati 02.06.2004 (Ur.l. RS-MP, št. 18/2004), skladno z določbo 1. odst. 12. člena, t.j. trideseti dan po deponiranju pete listine o ratifikaciji in torej v času odločanja pri tožencu še ni veljal. Ne glede na to pa tudi sicer ne predstavlja neposredno uporabljive pravne podlage za razsojo o spornem vprašanju. V splošni določbi 7. člena MSVN je namreč predpisano, da ta sporazum, skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, ki so potrebni za uresničevanje prilog tega sporazuma, dokončno ureja medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic glede vprašanj nasledstva, vključenih v ta sporazum. Vprašanje pokojnin je urejeno v prilogi E, ki v 1. členu, med drugim, določa, da vsaka država prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu priloge E je urejeno vprašanje prevzema odgovornosti vsake države za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. S 3. členom pa je, med drugim, določeno, da če je potrebno, države sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam, ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov. Pritožbeno sodišče se je tako, v zadevi pod opr.št. Psp 819/2006 (Sklep VDSS z dne 14.03.2007) že izreklo, da določbe MSVN niso neposredno uporabljive, saj niso dovolj konkretizirane in torej predstavljajo le podlago za sprejetje dvostranskih dogovorov, ki bodo uredili medsebojne pravice in obveznosti držav naslednic, med Republiko Slovenijo in sedanjo Republiko Srbijo pa do sklenitve takega sporazuma še ni prišlo. S Sklepom opr.št. Psp 705/2006 z dne 08.03.2007 pa se je pritožbeno sodišče med drugim, v zvezi z določbami MSVN, izreklo, da je Republika Slovenija obveznost za izplačevanje vojaških pokojnin prevzela in uredila že z ZPIZVZ. Ta namreč v 19. členu določa, da o pravicah iz ZPIZVZ odloča toženec po postopku, določenem v splošnih predpisih, kolikor ni v tem zakonu določeno drugače, v 22. členu pa, da Republika Slovenija povrne tožencu sredstva, med drugim tudi za izplačevanje pokojnin in dajatev po tem zakonu. Glede tega, da MSVN ni neposredno uporabljiv ter, da mu neposredne uporabljivosti ne daje niti določba 8. člena MSVN, pa se je pritožbeno sodišče že izreklo v sodbah opr. št. Psp 2/2006 z dne 21.03.2007 in opr. št. Psp 725/2006 z dne 23.08.2007. Iz obrazložitve Predloga MSVN, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora RS št. 99 z dne 15.12.2001, namreč izhaja, da je bil cit. sporazum s strani Vlade Republike Slovenije predlagan zakonodajnemu organu v sprejem oz. ratifikacijo ob predhodni ugotovitvi, da ta sporazum dokončno ureja vzajemne pravice in obveznosti držav naslednic le skupaj z vsemi kasnejšimi sporazumi, potrebnimi za uresničevanje prilog k temu sporazumu ter, da sporazum na področju pokojnin, ki je v Republiki Sloveniji že urejeno z nacionalno zakonodajo, ničesar ne spreminja. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da glede na to, da MSVN določb o postopku in pristojnem organu za odločanje o vzajemnosti na področju pokojnin ne vsebuje, tudi iz tega razloga ni neposredno uporabljiv.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče, zaradi pravilne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi, ob upoštevanju uveljavljene sodne prakse, pritožbi ugodilo in, na podlagi 4. tč. 1. odst. 358. člena ZPP, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika na odpravo odločb tožene stranke in na priznanje pravice do starostne pokojnine, zavrnilo.