Jedro

Na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbo prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z odločbama številka P-1.053.407 z dne 23. 3. 2005 in P-1053407 z dne 20. 4. 2005 je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ – Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine po ZPIZVZ ter da se odpravita odločbi tožene stranke delno ugodilo – odpravilo je dokončno odločbo tožene stranke z dne 20. 4. 2005 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Ugotovilo je, da tožena stranka ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih bivše SFRJ.

3. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Presodilo je, da je za zakonitost spornih odločb tožene stranke bistveno, da je tožnik od 1. 1. 1994 dalje uživalec pokojnine pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu po Zakonu o vojski Jugoslavije, to je odkar mu je dne 31. 12. 1993 prenehala aktivna vojaška služba v vojski te novo nastale države, in da je bila ob njegovi upokojitvi upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena pri nosilcu zavarovanja JLA bivše SFRJ. Zaradi tega tožnika ni mogoče šteti za upravičenca na podlagi določb ZPIZVZ, na podlagi istega pokojninskega obdobja pa tudi po določbi 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1), ker je že opravil izbiro, ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je s tem, ko je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje z delno povsem novo pravno argumentacijo, ki se doslej ne v upravnem ne v sodnem postopku ni pojavljala in do katere tožnik sploh še ni mogel zavzeti stališča, kršilo tožnikovo ustavno pravico do učinkovite pritožbe. Nadalje sodišču druge stopnje očita, da je na tožbene navedbe odgovorilo le s ponavljanjem stališča tožene stranke in da ni zavzelo stališča do spornih vprašanj. Graja stališče, da je tožnik z uveljavitvijo pokojnine po vojaških predpisih ZRJ in prejšnje SFRJ v letu 1994 že izčrpal izbirno pravico do izbire med to pokojnino in tisto, ki jo je Republika Slovenija uvedla šele leta 1998 z ZPIZVZ ter sodišču napačno uporabo materialnega prava očita tudi glede zahtevka po MSVN. V zvezi s slednjim očitkom citira argumente iz revizije zoper sodbo VDSS Psp 2/2006-9 z dne 21. 3. 2007, ki jo je dne 24. 5. 2007 vložil Z. D. in ki naj se mutatis mutandis štejejo kot argumenti te pritožbe (pravilno revizije).

5. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/2004) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne opredeli v smislu določb ZPP, je pa revizijske navedbe, da je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje z delno povsem novo pravno argumentacijo, ki se doslej ne v upravnem ne v sodnem postopku ni pojavljala in do katere doslej ni imel možnosti zavzeti stališča, mogoče razumeti kot očitek kršitve načela kontradiktornosti (5. člen ZPP). Temeljni namen obravnavanega načela je zagotoviti enakopravnost in procesno ravnovesje strank ter jim omogočiti, da lahko vplivajo na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi. Ker na odločitev enako kot opredelitev in ugotovitev pravno relevantnih in spornih dejstev vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo uporabilo ter kako jih bo razlagalo, se pravica do izjavljanja in njej odgovarjajoča obveznost sodišča nanašata tudi na pravna in ne le na dejanska vprašanja (1). Vendar pa gre lahko za kršitev načela kontradiktornosti le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob potrebni skrbnosti glede na različna možna pravna stališča ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje ni ponudila dokazov (sodba presenečenja). Revizijsko sodišče ugotavlja, da obravnavani primer nedvomno ni takšen. Tudi če je pravna podlaga sporna ali problematična, to stranko še ne odvezuje dolžnosti, da sama upošteva vsa možna različna pravna naziranja (in temu primerno navede vsa dejstva, ki bi z vidika teh naziranj lahko bila relevantna) (2).

9. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da naj se sodišče druge stopnje ne bi v zadostni meri opredelilo do spornih vprašanj, ki bi sicer lahko predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in torej upošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz druge alineje prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba sodišča ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Tožnik je uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, po katerem državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na ta dan stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravic na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način, določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96 – ZPIZ92), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

12. Na podlagi določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ92 je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja. Tožniku z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi in se kasneje v letu 1994 upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja (Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu), ki je ustrezno upošteval tudi tožnikovo zavarovalno dobo pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev.

13. Na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja, saj so le ti glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Zavarovanci do takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA oziroma Vojski Jugoslavije in ostali zavarovanci po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine, saj so to pravico lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Tožnik je lahko glede na upravičenost do pokojnine iz Srbije, upravičen le do dodatka k tuji pokojnini na podlagi določb Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ (Ur. l. RS, št. 45/92 in nasl. - ZZSV). Vrhovno sodišče je v enakih oziroma podobnih primerih že odločilo enako (sodbe VIII Ips 257/2007 z dne 28. 5. 2008, VIII Ips 152/2007 z dne 17. 6. 2008, VIII Ips 205/2007 z dne 9. 9. 2008, VIII Ips 206/2007 z dne 17. 11. 2008).

14. Tožnik se v tem postopku neutemeljeno sklicuje na Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN – Ur. l. RS-MP, št. 20/2002). Sledenji je glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Ur. l. RS-MP, št. 18/2004) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ začel veljati dne 2. 6. 2004, vendar pa ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Z MSVN je Republika Slovenija prevzela odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ. Medtem ko je z MSVN Republika Slovenija torej prevzela le obveznost izplačevanja že priznanih pokojnin, ki jo tudi izpolnjuje, gre pri pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, kar je predmet tega postopka, za druga pravna vprašanja. Slednja je Republika Slovenija normativno uredila v ZPIZVZ, neodvisno od MSVN in že pred njegovo uveljavitvijo.

15. Ker tožnik v Republiki Sloveniji ni upravičen do pokojnine, določbe drugega odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1) o izbiri med pokojninami iz obveznega zavarovanja ni mogoče uporabiti. Razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s tem (da je tožnik z uveljavitvijo pokojnine po vojaških predpisih ZRJ in prejšnje SFRJ že izčrpal izbirno pravico) niso bistveni za odločitev, posledično pa tudi ne revizijske navedbe, ki te razloge grajajo. Ker ne morejo vplivati na odločitev, jih revizijsko sodišče ni obravnavalo.

16. Revizijsko sodišče glede na vse navedeno soglaša s pravno presojo sodišča druge stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

17. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Aleš Galič, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 58. Op. št. (2): Ibidem.