Jedro

Do oblikovanja kapitalskih deležev je prišlo v času, ko je bila tožena stranka podjetje z družbenim kapitalom, zato je pri presoji njihove zakonitosti potrebno uporabiti takratna pravila. ZLPPOD in ZLPP v ta pravila nista posegla, ampak sta jih le povzela in postavila pravne domneve, kdaj je prišlo do oškodovanja družbene lastnine in s tem olajšala dokazovanje oškodovanja.

V času nastanka trajnih vlog je veljal ZIS, ki kot specialni zakon v dejavnosti, s katero se je ukvarjala tožena stranka, v igralnicah ni dopuščal zasebnega kapitala, kar pomeni, da je bil posel, s katerim je tožnica pridobila trajno vlogo, neveljaven (ničen) že po predpisih, ki so veljali v času njegove sklenitve in zato že od vsega začetka ni ustvarjal nobenih pravnih učinkov. Prepoved sicer ni bila izrecna, vendar je bila dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo strogo omejena le na takratne organizacije združenega dela, ki so pridobile ustrezna soglasja in so se ukvarjale z gostinsko in turistično dejavnostjo (4. člen ZIS), sredstva, pridobljena od iger na srečo, pa so se lahko namenjala le za pospeševanje turizma (2. člen ZIS).

Izrek

Pritožbo se zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 59.331,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.2002 do plačila ter povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje odločbe o stroških do plačila, vse v roku petnajstih dni pod izvršbo. Tožnici je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 3.685,48 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo dalje.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je odločba APPNI z dne 28.6.1996 posledica veljavnih zakonskih določb in veže tožnico, ki ni bila stranka revizijskega postopka. Iz odločbe ne izhaja, da bi se ta nanašala na tožnico. Zato je sodišče napačno presodilo, da je potrebno revizijsko odločbo kot dokončno upravno odločbo uporabiti v tem postopku. Odločba ji ni bila vročena in zoper njo ni mogla vložiti tožbe. Sodišče arbitrarno zaključuje, da je tožnica oškodovala družbeno lastnino in naj ne bi bila upravičena do izplačila trajne vloge. Učinki revizijske odločbe so v sodbi upoštevani v nasprotju z vsebino odločbe in njeno naravo, glede na določbe zakona, na podlagi katerih je bila odločba izdana. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ne ustreza poštenemu sojenju, pravici do pravnega sredstva in do enakega varstva pravic, pravici stranke do izjave in na drugi strani obveznosti sodišča, da se do navedb opredeli. Predstavlja tudi kršitev Protokola h konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin, podpisanega v Parizu leta 1952, ki RS zavezuje enako kot Konvencija. Sodišče ni uporabilo materialnega prava. Posamezne predpise je navedlo le v okviru povzemanja navedb, razlogov sodbe pa ne opira na noben materialnopravni predpis. Sodišče uporabi 4. in 5. člen ZZPLP, da je prepovedal izplačevanje dividend in razpolaganje z deleži, prezre pa, da je začel veljati 19.6.1994. Če bi uporabilo materialno pravo, ne bi moglo zaključiti, da odločba APPNI, sodba Pg 1, ki je rezultat tožbe igralnice zoper to odločbo, veže toženo stranko in velja tudi za tožnico. Tak zaključek je v nasprotju s temelji pravnega reda. Vsebino odločbe je treba presojati po drugem odstavku 48.b člena ZLPP. Revizijsko poročilo ne ugotavlja, da bi delavci oškodovali družbeno lastnino in ne nalaga vračila preveč izplačanih zneskov. Odločba bi morala biti po drugem odstavku 48. člena ZLPP vročena vsem fizičnim osebam, zavezanim v odločbi. Ni se mogoče strinjati s stališčem višjega sodišča v zadevi Cp 159/2008, da so delavci imeli možnost, da se jim prizna lastnost stranke v postopku revizije. O tem niso bili seznanjeni. Tožnica je pridobila revizijsko odločbo šele tik pred vložitvijo tožbe. Zato se ni mogoče sklicevati na možnost sodelovanja kot stranke v postopku. Tako stališče je v nasprotju z ustavno odločbo U-I-133/93 z dne 31.3.1994, da določbe členov 48.a, 48.b in 48.c ZLPP ne učinkujejo za nazaj in ne posegajo v pridobljene pravice, ki da jih ni mogoče pridobiti na račun oškodovanja družbene lastnine. Varstvo je mogoče doseči le tako, da se odločba osebi vroči. Obstoji možnost, da družbeni pravobranilec vloži tožbo za ugotovitev ničnosti posamičnih pogodb v zvezi z delitvijo dobička, a taka tožba ni bila vložena (po 50. členu ZLPP). Sodba nima razlogov, da so bile od vseh izplačil na podlagi trajnih vlog plačane dohodninske dajatve državi, prav tako nima razlogov o ugovoru slabega pravdanja v Pg zadevi. Tožnici trajne vloge ni bilo mogoče kar podržaviti, ker so bile od vloge plačane dajatve in jih je država kot lastnik igralnice sprejela. Trajna vloga tožnice ni nastala z oškodovanjem družbene lastnine, ker to ni bilo ugotovljeno z odločbo APPNI na način, kot to določa zakon (navedbe fizične osebe, deležev, vročitev, tožba v pravdnem postopku). Tožena stranka tudi ni imela interesa ustrezno pobijati odločbe APPNI, saj je bila uprava tožene stranke postavljena od države, in bi tako na škodo države trdila, da so obveznosti države do fizičnih oseb višje. Zato se zoper sodbo niti ni pritožila. Stanje po odločbi je tako kot ga je zahtevala država ob podržavljenju. Sodba nima razlogov o revizijskem poročilu z dne 30.11.1998, ki izkazuje, da tožena stranka ni izvedla ukrepov v zvezi z odpravo oškodovanj družbene lastnine in da je RS prevzela celoten osnovni kapital tožene stranke. Sodišče je zmotno presodilo naravo lastninjenja tožene stranke. Gre za nacionalizacijo kapitalskega deleža fizične osebe, pa ji niti revizijska odločba ni bila vročena. To je nedopustno. Sodba predstavlja kršitev ustavnih določb (14. člen - enakost pred zakonom, 22. člen - enako varstvo pravic, 23. člen - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, 33. člen - pravica do zasebne lastnine). Tožnica ima terjatev do tožene stranke, ki ima podlago v zakonu in se odločba APPNI na njeno terjatev ne nanaša. V 8. in 18. členu ZLPP je določeno, da so bili kapitalski deleži fizičnih oseb možni. Tožena stranka je morala kapitalske deleže neodplačno prenesti v last države (18. člen). Pravdanje o tem je zato nesmisel. V 8. in 9. členu ZLPPOD je zakon določil, kako se ugotovi višina kapitalskega deleža fizične osebe, do kdaj in komu jo je treba vrniti in kako zneske revalorizirati. Tisto, kar je tožnica od plač vložila in pred spremembo v obveznosti imela v kapitalu H. d.o.o., je po določbah ZLPPOD postala obveznost tožene stranke. ZLPPOD ni za nazaj določal, da se od kapitalskega deleža na dan 18.6.1994 odštejejo dobički, ki naj bi jih prejela iz trajnih vlog, koliko je dodatno vlagala, koliko v D. in koliko ji je bilo izplačano. Agencija je naložila ureditev knjižnega stanja toženi stranki, ni pa mogla na ta način poseči v premoženjske pravice tožnice, saj ni bila stranka revizijskega postopka. Tožničin delež je nastal s pogodbo (tožnica je del plače in donose od vložka vlagala v družbo H.), ki ni bila nikoli izpodbijana in veže stranke, ne glede na revizijsko odločbo. Če bi želela podržaviti tožničine premoženjske pravice v igralnici bi morala zoper vsako fizično osebo vložiti tožbo. Take tožbe ni vložila (oz. zanjo družbeni pravobranilec). Koliko je znašala tožničina vloga je stvar dokazovanja. Iz poročila D & T in mnenja izvedenke izhaja, da je tožena stranka v svojih poslovnih knjigah vodila trajne vloge delavcev. Te vloge so bile stornirane, napravljene "popravljalne knjižbe", kar pa na obveznosti do posameznika ne more vplivati. V revizijskem postopku niso bila ugotovljena oškodovanja družbene lastnine, ki naj bi jih storila tožnica. Odločba ji ni bila vročena (sklicevanje na oglasno desko je nesmiselno). Družbeni pravobranilec tožbe ni vložil. 50. člen ZLPP predvideva postopek za ugotovitev ničnosti dejanj v škodo družbenega kapitala (tožba). Tožba pa ni bila vložena, ker je od dividend država dobila plačane dajatve. O tem sodba nima razlogov. Sodišče bi moralo ugotoviti stanje tožničinih pravic na dan 18.6.1994. ZLPPOD je določil, da fizične osebe ne morejo imeti v H.-u kapitalskih deležev, zato je toženi stranki naložil, da kapital ustrezno valorizira in ga fizičnim osebam vrne (8. člen ZLPPOD). Sodišče je prekršilo tožničine procesne pravice, ko jo je najprej pozvalo, da pravilnost izračuna dokazuje z izvedencem (kljub temu, da je izhodiščni podatek listinsko dokazan, izračun po 8. členu ZLPPOD pa določen za srednješolsko znanje), sodišče pa nato preverjanja izračuna z izvedenko ni dovolilo (pripombe na mnenje, pritožba na sklep, prepoved vprašanj na naroku 17.2.2010). Sodba nima razlogov, da je rezultat izvedenskega mnenja ugotovitev, da je terjatev tožnice pri toženi stranki računovodsko knjižena in razvidna iz knjigovodskih listin. Sodišče zmotno ni uporabilo 9. člena ZLPPOD. Ker v revizijskem postopku napram imetnikom trajnih vlog (fizičnih oseb) ni bilo ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine, ni bil uveljavljen zahtevek za zmanjšanje trajnih vlog oz. kapitalskega deleža, niti za vračilo dividend. Zato je treba po 9. členu ZLPPOD upoštevati knjigovodsko vrednost trajnih vlog (saj odločba delavcev ni vezala, zoper delavce ni bila vložena tožba po 50. členu ZLPP). Sodišče je napačno presodilo terjatev tožene stranke (za vračilo preveč izplačanih dividend). Nobena odločba ne zavezuje toženke (pravilno tožnice), da bi vračala dividende, ki so bile nazadnje izplačane v letu 1993. Od vseh izplačanih dividend je tožnica državi plačala davščine. Sodišče je glede okoliščin pobota v zmoti. Pobotni ugovor je brez podlage. Zmotno je sodišče opredelilo, da odločba APPNI veže tožnico (delavce), saj po določbi 139. člena ZUP niso imeli možnosti zahtevati pripustitev v revizijski postopek, ker je utemeljeno pričakovala, da ji bo odločba vročena in omogočeno izpodbijanje. Odločba pa ji ni bila vročena, zato jo ne veže. Sodišče zato pri odločanju v tem sporu revizijske odločbe ne more upoštevati. Odločbe o stroških ni mogoče preizkusiti. Usklajevanje lastninskih razmerij in pravnih poslov je bila tožena stranka dolžna izvesti že zdavnaj (pred dvanajstimi leti) na svoje stroške in na zakonit način. Stroški tožene stranke so zato v celoti nepotrebni, saj je do pravde prišlo zato, ker tožena stranka ni ukrenila nič od tistega, kar bi bila dolžna storiti po zakonu. Tožena stranka je vlagala številne pripravljalne vloge, ki so bile nepotrebne. Priznalo je stroške izvedenke, čeprav je bil ta dokaz nepotreben, saj način izračuna terjatve določa zakon, izhodiščni znesek pa izhaja iz knjigovodskih listin, ki sta jih predložili obe pravdni stranki. Opozarja tudi na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Na pritožbo je tožena stranka po pooblaščenki odgovorila in predlagala, da se jo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da je bilo v revizijskem postopku ugotovljeno, da je bila odločitev organa upravljanja, s katero je H. p.o. na podlagi drugega odstavka 6. člena Zakona o izplačilu osebnih dohodkov do konca prvega polletja 1990 razporedil del dobička za leto 1989 na trajne vloge delavcev, kot obračunani neto OD za zadnje trimesečje leta 1989, nezakonita, in da izplačilo osebnih dohodkov iz dobička na podlagi citiranega zakona ne morejo predstavljati trajnih vlog, temveč so to obveznosti do delavcev za del plača iz dobička. V letu 1989 H. p.o. v svojih poslovnih knjigah ni izkazoval trajnih vlog, zato razporeditev dobička za leto 1989 na trajne vloge ni zakonita ter viri sredstev, oblikovani iz razporeditve dobička za to leto ne morejo predstavljati trajnih vlog delavcev, ker zasebni kapital v pravnih osebah, ki prirejajo posebne igre na srečo, na podlagi 2. in 4. člena tedaj veljavnega Zakona o igrah na srečo ni dopusten. Nezakonito je tudi povečanje trajnih vlog iz naslova internih delnic (znesek konvertiran po sklepu delavskega sveta z dne 13.7.1990 v trajne vloge po stanju na dan 31.12.1990). Izdane interne delnice ne morejo predstavljati trajnih vlog delavcev, temveč so to obveznosti do delavcev v višini zadržanih izplačil neto osebnih dohodkov (terjatev), ki so bila dejansko investirana v kapital. Pravilna je odločitev, da je APPNI pri toženi stranki ugotovila oškodovanje družbene lastnine na podlagi ZLPP in ZZPLP, med drugim tudi po 4. točki 48.a člena ZLPP. Na podlagi 48.c člena 4. točke ZLPP je bilo pravnemu predniku tožene stranke z odločbo naloženo, da mora opraviti uskladitev lastninskih razmerij in pravnih poslov ter knjiženj po stanju 18.6.1994 pred pričetkom lastninskega preoblikovanja. Zato so bile odpravljene trajne vloge delavcev, vzpostavljene obveznosti in terjatve in odpravljeni kapitalski deleži in s tem pravna podlaga tožbenega zahtevka. Že z revizijsko odločbo so bile delavcem (in tožnici) priznane terjatve iz naslova neizplačanega dobička za leto 1989 v nominalnem znesku za tiste osebne dohodke, ki so šli po Zakonu o izplačilu osebnih dohodkov in sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano med delom. Tožena stranka je sprejela sklep o preoblikovanju 2.9.1997 ter nov statut in se preoblikovala v delniško družbo s 100% družbenim kapitalom in tako izvršila vse odredbe iz revizijske odločbe in izpolnila pogoje za lastninsko preoblikovanje, kar je bilo ugotovljeno z revizijskim poročilom z dne 30.11.1998. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ni ugotovilo nobenih kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter se opredelilo do odločilnih dejstev. Sodba je v zadostni meri obrazložena, tako da razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju ter je iz nje mogoče razbrati tudi materialnopravno podlago sprejete odločitve. Tudi niso bile kršene očitane ustavne in konvencijske pravice.

Tožnica je v obravnavani zadevi vtoževala plačilo 59.331,54 EUR iz naslova v pravno prednico tožene stranke vloženih sredstev (t.i. trajne vloge). Tožbeni zahtevek je gradila na določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (ZLPPOD, Ur. l. RS, št. 40/97 s sprem.), ki je določal, da se kapitalski deleži fizičnih in pravnih oseb, ki niso predmet lastninskega preoblikovanja po 18. členu, spremenijo v obveznosti PPIS (po določbi 2. člena ZLPPOD so pravne osebe z družbenim kapitalom podjetja v družbeni lastnini ter podjetja v mešani lastnini, ki kot svojo dejavnost prirejajo posebne igre na srečo, ter izkazujejo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital - PPIS). Z dnem uveljavitve tega zakona je postala država lastnica družbenega kapitala v PPIS, kapitalski deleži fizičnih oseb so se spremenili v obveznosti PPIS, če to ni bilo naloženo že z dokončno revizijsko odločbo. Višina obveznosti se je od 18.6.1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register tekoče valorizirala, izplačala pa najkasneje v dveh letih od vpisa oz. od končanega revizijskega postopka.

Iz dejanske sodbene podlage izhaja: da je tožena stranka pravna naslednica družbe H. d.o.o., ki je (leta 1990) s tožnico, zaposleno pri njej, sklenila pogodbo o trajni vlogi, s katero je bilo dogovorjeno, da ji bo družba odtegovala del osebnega dohodka in razporejala na trajne vloge; iz analitike za konto 91300 za tožnico izhaja (in tako tudi iz izvedenskega mnenja), da je znašal prvotni vložek tožnice 10.709,90 SIT, naknadni vložki pa še 82.104,30 SIT, skupno 92.814,00 SIT; nadalje valorizacija teh vlog in povečanje trajne vloge iz dobička tožene stranke; del trajne vloge je tožnica prenesla na družbo D. s pogodbo z dne 30.7.1992 v višini 950.000,00 SIT (po stanju 1.1.1992, kar znaša na dan pogodbe 1.446.850,00 SIT). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja povečanje trajne vloge na kontu tožnice, do katerega je prišlo na račun razdelitve dobička, oškodovanje družbene lastnine, zato so obveznosti in terjatve iz tega naslova nezakonite in jih ni mogoče upoštevati. Ob navedenem in ob gornji s pritožbo neizpodbijani ugotovitvi o pogodbenem prenosu večjega zneska, kot je tožnica imela terjatev do tožene stranke, pa se tudi po mnenju pritožbenega sodišča izkaže kot pravilen materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na odločbo APPNI z dne 28.6.1996, ki je bila izdana v revizijskem postopku, ki je bil pri pravni prednici tožene stranke izveden na podlagi določb zakonodaje o lastninjenju podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila citirana odločba le posledica veljavnih zakonskih določb. Gre za Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/92 s sprem.), Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (ZZPLP, Ur. l. RS, št. 35/94 s sprem.) in Zakon o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (ZLPPOD, Ur. l. RS, št. 40/97 s sprem.), na katere se v pritožbi sklicuje tudi tožnica. APPNI je na podlagi drugega odstavka 48.b ter 48.c člena ZLPP z odločbo ugotovila oškodovanje družbene lastnine (48.a člen ZLPP) in pravni prednici tožene stranke zaradi odprave teh oškodovanj naložila določene ukrepe za pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala, med njimi tudi obsežno zmanjšanje trajnih vlog (48.b in 48.c člen ZLPP). Tudi tožnica je svoj zahtevek, kot že navedeno, utemeljevala na zakonskih določbah o lastninskem preoblikovanju pravne prednice tožene stranke v delniško družbo ter na spremembi kapitalskih deležev fizičnih oseb v obveznosti družbe (prvi in drugi odstavek 8. člena ZLPPOD). In tudi sodišče je v tem postopku presodilo, da je glede na citirane materialnopravne predpise do oškodovanja družbene lastnine prišlo. Do oblikovanja kapitalskih deležev je namreč prišlo v času, ko je bila tožena stranka podjetje z družbenim kapitalom, kar pomeni, da je pri presoji njihove zakonitosti potrebno uporabiti takratna pravila. ZLPPOD in ZLPP v ta pravila nista posegla, temveč sta jih le povzela in postavila pravne domneve, kdaj je šlo za oškodovanje družbene lastnine in s tem olajšala dokazovanje oškodovanja. Prav o tem govori odločba Ustavnega sodišča U-I-133/93 z dne 31.3.1994, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče je v zvezi z razveljavitvijo tretjega odstavka 51. člena ZLPP res govorilo o brezplačnem prenosu družbenih sredstev iz enega podjetja na druge pravne osebe, hkrati pa izrecno poudarilo, da njegova odločitev ne pomeni konvalidacije pravnih poslov, ki so bili po prejšnjih predpisih nični. Ugotovilo je še, da določba 48.a, b in c člena ZLPP pomeni le operacionalizacijo prej veljavnih norm o ravnanju z družbeno lastnino, zato ni v nasprotju z ustavo. Bistveni zaključek, ki izhaja iz odločbe je torej, da pri predpisih, sprejetih v zvezi z lastninjenjem podjetij, ne gre za retroaktivno veljavnost, temveč le za operacionalizacijo prej veljavnih predpisov. V tem smislu zato tudi v konkretnem primeru uporaba kasneje sprejetih določb 48.a, b in c člena ZLPP in ZLPPOD ni v nasprotju z ustavo in zakoni.

Odločilno v obravnavanem primeru je, da je v času nastanka trajnih vlog veljal Zakon o igrah na srečo (Ur. l. SRS, št. 32/80, 29/86-ZIS), ki kot specialni zakon v dejavnosti, s katero se je ukvarjala tožena stranka, v igralnicah ni dopuščal zasebnega kapitala, kar pomeni, da je bil posel, s katerim je tožnica pridobila trajno vlogo, neveljaven (ničen) že po predpisih, ki so veljali v času njegove sklenitve in zato že od vsega začetka ni ustvarjal nobenih pravnih učinkov. Prepoved sicer ni bila izrecna (v času uveljavitve ZIS izrecna prepoved ni imela smisla, saj zasebnega kapitala v organizacijah združenega dela ni bilo, posebej pa ne v tistih, ki so se ukvarjala z igralništvom), vendar je bila dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo strogo omejena le na takratne organizacije združenega dela, ki so pridobile ustrezna soglasja in so se ukvarjale z gostinsko in turistično dejavnostjo (4. člen ZIS), sredstva, pridobljena od iger na srečo, pa so se lahko namenjala le za pospeševanje turizma (2. člen ZIS). Ni sporno, da se je za pravnega prednika tožene stranke kot organizatorja posebnih iger na srečo uporabljal ZIS kot specialni predpis, torej tudi določba 51. člena o razporejanju čistega dobička v skladu s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov organizacij združenega dela s področja turizma v kraju, kjer je igralnica in v širšem turističnem območju. Na noben tak akt se tožnica ni sklicevala. Ker tak akt ni bil sprejet, tožena stranka (oz. njena pravna prednica) ni mogla prosto razporejati dobička, saj ni mogoče mimo temeljne zakonske opredelitve namena igralništva, kot izhaja iz 2. člena ZIS (tako VS RS v zadevi Ru 25/95). Ustvarjanje trajnih vlog fizičnih oseb in njihovo povečevanje na račun dobička od iger na srečo so bili v nasprotju z opisanimi omejitvami. Z uveljavitvijo Zakona o podjetjih se je sicer na načelni ravni sprostila možnost zasebnega kapitala v podjetjih, vendar so za organizatorje posebnih iger na srečo še vedno veljale omejitve iz ZIS kot specialnega predpisa.

Pravni posel, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, je po določbi 104. člena ZOR (v zvezi s 1060. členom OZ) ničen. Glede na nedopustnost oškodovanja družbene lastnine je zato v obravnavanem primeru sankcija kršitve navedenih pravil lahko le ničnost, kar pomeni, da je bila pridobitev trajnih vlog delavcev tožene stranke v nasprotju z zakonom, premoženjske in druge pravice, ki bi iz teh vlog v družbi lahko izhajale, pa pomenijo oškodovanje družbene lastnine, saj so bile pridobljene na račun družbenega kapitala kot dejanskega "100% lastnika" tožene stranke. Ničnost pa ne ustvarja pravnih posledic, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v tem postopku. Pri tem se ni oprlo samo na odločbo APPNI z dne 28.6.1996, temveč je ničnost ugotovilo tudi samo. Tožnica je imela možnost v tem postopku izkazati, da je bila njena trajna vloga pridobljena na zakonit način, a ni uspela. Ničnega posla, kot rečeno ni, zato je pritožbeno razglabljanje o odstopu od ničnega posla nesmiselno. Sklicevanje na oškodovanje družbene lastnine in posledično na ničnost poslov, ki so do oškodovanja pripeljali, ni omejeno na družbenega pravobranilca. Pritožbi tudi ne morejo prinesti uspeha trditve, da je ZLPPOD stopil v veljavo šele 18.6 1994. Ker trajne vloge delavcev niso bile dovoljene, je bilo potrebno urediti posledice nezakonitosti, delavcem je bilo treba vrniti, kar so dejansko vložili in ZLPPOD je določil način in pogoje vračanja teh sredstev. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi bila tožnica upravičena le do izplačila trajne vloge, izvirajoče iz neizplačanih osebnih dohodkov, je zato (ne glede na odločbo APPNI) materialnopravno pravilen.

V sodbi je pravilno ugotovljeno, da ima tožničina trajna vloga dva vira. Prvi je zbiranje sredstev zaposlenih iz naslova neizplačanih oziroma zadržanih izplačil osebnih dohodkov. Ta sredstva so imela značaj internih delnic s pravicami in obveznosti, ki jih je določal statut družbe. Drugi izvor pa je povečanje trajne vloge kot posledica valorizacije in prerazporeditve dobička družbe v kapital družbe in s tem v povečanje trajne vloge tožnice. Tožnica bi bila glede na gornje ugotovitve o ničnosti upravičena le do vrnitve sredstev iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov. Iz razlogov sodbe izhaja, koliko je tožnica dejansko vložila sredstev (iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov) v trajno vlogo, pritožba pa ne konkretizira, katero od ostalih povečanj trajne vloge izhaja iz tega naslova. Na zgolj pavšalne trditve pa ni mogoče odgovarjati. V zvezi z izračunom višine terjatve po izvedenki in v zvezi s tem očitana kršitev postopka je preveč pavšalna, da bi bilo nanjo mogoče odgovoriti. Pa tudi prepozna v smislu 286.b člena ZPP. Zaključki sodišča o višini trajne vloge so temeljili na kontni kartici, na te podatke se je oprla tudi izvedenka. Da bi bili podatki kontnih kartic sporni, pa se v pritožbi ne trdi. Ob nespornem dejanskem stanju pa je odločitev, ali so bile trajne vloge zakonite in veljavne glede na veljavno zakonodajo, pravno vprašanje, na katerega je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno odgovorilo.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je bil tako že na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja o nastanku in povečevanju trajnih vlog tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, ne glede na to, da se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na odločbo APPNI. Ta je v okviru svojih pristojnosti le uporabila veljavne predpise in na podlagi teh naložila toženi stranki ukrepe za uskladitev otvoritvene bilance z zakonom kot izhodišče za njeno lastninjenje. Že je bilo ugotovljeno, da je bila ustanovitev trajnih vlog fizičnih oseb nezakonita in ni ustvarila nobenih pravnih učinkov. Tožnica pa je sredstva iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov že pred tem pogodbeno prenesla na družbo D.. Odločba APPNI zato ni posegla v njena upravičenja, saj teh ni bilo. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tožničini trajni vlogi iz neizplačanih osebnih dohodkov in pogodbenem prenosu na D., tako se ob vsem doslej obrazloženem izkaže kot pravilen sodbeni zaključek, da na dan izdelave otvoritvene bilance 18.6.1994, tožnica ni imela trajne vloge, za katero bi obstajala obveznost vrnitve po 8. in 9. členu ZLPPOD.

Upoštevajoč temeljno načelo uspeha v pravdi je pravilna tudi odločitev o stroških postopka; tožnica je v pravdi propadla (154. člen ZPP). Pritožba tudi ne pove konkretno, katere pripravljalne vloge tožene stranke so bile nepotrebne in tudi ne more uspeti s sklicevanjem na nepotrebnost dokaza z izvedencem, z izvedbo katerega je v postopku prve stopnje soglašala tudi sama, in s tem povezanih stroškov.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP presodilo le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pritožbene stroške, tožnica zaradi neuspeha v pravdi, tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni pripomogla, zato ne gre za pravdno potrebne stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).