Jedro

Igralnice imajo po določbah ZIS naravo posebne turistične ponudbe in so močno povezane z razvojem turističnega gospodarstva posameznih območij. Glede na takšno izhodišče je v ZIS postavljeno načelo, da se ves dobiček igralnic usmerja v vlaganja za pospeševanje turizma. Če akt iz 51. člena ZIS ni sprejet, prosto razpolaganje z dobičkom igralnice ni mogoče.

Izrek

Revizija zoper stroškovno odločitev se zavrže, sicer pa se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 923,42 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo valoriziranega zneska v višini 59.331,54 EUR (prej 14,218.209,70 SIT) na podlagi pogodbe o trajni vlogi sredstev, ki jo je 28. 12. 1990 sklenila s pravno prednico toženke. Višino terjatve je utemeljevala z njeno knjigovodsko vrednostjo iz zadnjega obvestila prednice toženke o višini vloge. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnico zavezalo k plačilu pravdnih stroškov toženke. Pri ugotavljanju (višine) tožničine terjatve ni sledilo zahtevani knjigovodski vrednosti, temveč se je oprlo na izračun izvedenke, ki je upoštevala le tisti del trajne vloge, ki so ga sestavljala tožničina dejanska vplačila v družbo iz naslova njenih osebnih dohodkov, ne pa tudi ostalega dela, ki je izviral iz razdelitve dobička toženkine prednice za tekoča leta. Opravljeni izračun temelji na ugotovitvi, da razdelitev dobička toženkine prednice na trajne vloge delavcev (tudi tožnice) pomeni oškodovanje družbene lastnine, zaradi česar ji je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) naložila storniranje trajnih vlog in odločila, naj se za vplačila delavcev vzpostavijo obveznosti družbe, za izplačane dividende pa njene terjatve (dokončna in pravnomočna odločba APPNI, št. 380-22/93-IV/ŠK z dne 28. 6. 1996, izdana po opravljenem revizijskem postopku pri prednici toženke). Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da so bili vsi družbeniki obveščeni o postopku revizije in možnosti, da zahtevajo status stranke v postopku, česar pa tožnica očitno ni storila oziroma temu niti ni oporekala. Na razdelitev dobička nanašajoči se del razmerja med tožnico in toženk(ino prednic)o je označilo kot nezakonit in zaključilo, da edina legitimna tožničina terjatev zoper toženko zadeva vrnitev valorizirane vrednosti njenih osebnih dohodkov, ki so bili dejansko vplačani v družbo, tožnica pa je z njo v celoti že razpolagala. S pogodbo o menjavi (prenosu) trajne vloge, ki jo je 30. 7. 1992 sklenila s pravno prednico toženke in družbo D. d. o. o., je namreč na slednjo prenesla večji znesek (950.000,00 SIT po stanju 1. 1. 1992 oziroma 1,446.850,00 SIT na dan pogodbe), kot bi ji takrat šel iz naslova trajne vloge na račun dejansko opravljenih vplačil v družbo (106.978,35 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Svojo odločitev je sprejelo ne glede na odločbo APPNI. Pritrdilo je oceni (delne) neveljavnosti tožničine trajne vloge, ki jo je utemeljilo z dodatnimi razlogi. Zavzelo se je za ničnost javnega reda (104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) in med drugim opozorilo na takrat veljavno določbo 51. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), ki je urejala razporejanje čistega dobička igralnic v skladu s samoupravnimi sporazumi (o temeljih planov organizacij združenega dela s področja turizma v kraju, kjer je igralnica in v širšem turističnem območju). Ker noben tak akt ni bil sprejet (oziroma se tožnica nanj ni sklicevala), toženkina pravna prednica ni mogla prosto razporejati dobička, saj ni mogoče mimo temeljne zakonske opredelitve namena igralništva, kot izhaja iz določbe 2. člena ZIS.(1) Povečanje trajnih vlog (valorizacija in razdelitev dobička) ne ustvarja pravnih učinkov, saj je bila na ta način oškodovana družbena lastnina, tožnica pa je sredstva iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov preusmerila v družbo D. d. o. o..

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbi sodišč nižjih stopenj spremeni in njeni (pri)tožbi ugodi, sicer pa naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Graja stališče pritožbenega sodišča, da ZIS v igralnicah ni dopuščal zasebnega kapitala in se sklicuje na stališče revizijskega sodišča, da določbe tretjega odstavka 4. člena istega zakona ni mogoče razlagati tako, da lahko posebne igre na srečo prirejajo le organizacije v družbeni lastnini.(2) Prav tako ne gre prezreti določbe 49. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, da se v podjetjih razporeja čisti dohodek v skladu z zakonom in internim aktom in v skladu s kolektivno pogodbo; tako je Kolektivna pogodba za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije v 21. členu določila, da se v primeru izkazanega dobička lahko skladno z akti podjetja in vnaprej opredeljenimi merili ustrezen del dobička razdeli med delavce; enako določbo ima poznejša Kolektivna pogodba iz leta 1993.(3) Če bi ZIS vseboval prepoved zasebnega kapitala, ga v igralnicah ne bi bilo, zato Zakon o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (v nadaljevanju ZZPLP), ne bi bil potreben, Zakon o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo (v nadaljevanju ZLPPOD), pa ne bi določal konverzije trajnih vlog v terjatve in obveznosti njihovega plačila v roku dveh let (8. in 9. člen ZLPPOD). Da trajna vloga ni nična, kaže nadaljnja obrazložitev izpodbijane sodbe, ki se sklicuje na določbo 48a. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in nezakonito delitev dobička. Sodišče pri tem ne pojasni, za katero domnevo oškodovanja družbene lastnine gre v konkretnem primeru, zakaj je delitev dobička nezakonita in kakšna bi bila zakonita delitev, na kateri bi morala tožnica participirati. Odločitev nasprotuje sodni praksi.(4) Določba 48a. člena ZLPP za konkretni primer ni uporabljiva, saj so se vplačila trajnih vlog opravljala še pred začetkom njene veljavnosti. Enako velja za ZZPLP. Kvečjemu bi bilo mogoče uporabiti določbo 48. člena ZLPP, kar pa ni bilo sodno preverjano. Tožnica v pritožbi ni trdila, da je ZLPPOD začel veljati 18. 6. 1994, zato je v tem delu izpodbijana sodba nezakonita. Prav tako ne drži, da se je za toženkino pravno prednico kot organizatorja posebnih iger na srečo uporabljal ZIS kot specialni predpis. Toženka je namreč v času nastajanja trajnih vlog šele pričenjala z igrami na srečo (leta 1993 je imela zgolj en hotelski objekt, kjer je izvajala igralništvo ob hotelskih in gostinskih storitvah, ter 25 gostinskih objektov), kar je notorno dejstvo in pomeni, da dobiček ni izhajal zgolj iz igralništva. Sodišče je odločalo o terjatvi toženke iz naslova vračila prejetih sredstev po prvem odstavku 104. člena ZOR, ki je bila do vložitve tožbe (30. 5. 2002) že zastarana, enako kot terjatev tožnice. Sodišče je torej izvajalo pobot dveh zastaranih terjatev, pri čemer tožnica (drugače kot toženka) za obstoj ničnosti ni vedela oziroma ni mogla vedeti, saj ji odločba APPNI, katere izrek ne vsebuje ničnostne posledice, ni bila vročena. Ustavno sodišče je odločilo, da vročanje po oglasni deski ne more nadomestiti osebne vročitve revizijske odločbe po 48b. členu ZLPP.(5) Tožnica poudarja, da je ugovarjala zastaranje, toženka pa ne. Aktivne legitimacije za zahtevke zaradi oškodovanja družbene lastnine poleg tega nima toženka, temveč družbeni pravobranilec in Slovenska razvojna družba.(6) Sodišče je s pobotom terjatev brez pobotnega ugovora odločilo ultra petitum, brez ugotavljanja pogojev za pobot in brez soglasja tožnice.(7) Tožničina (navadna) terjatev je bila tudi zmotno obrestovana in revalorizirana po določbah ZLPP in ZLPPOD, ki se nanašajo na kapitalske deleže (R + 8 %). Za denarne zahtevke iz naslova neizplačanih plač bi morala veljati zakonska zamudna obrestna mera po vsakokratnem veljavnem predpisu o zamudnih obrestih. Ugotovitev oškodovanja družbene lastnine z ZIS, ZLPP ali odločbo APPNI ne zadošča. V konkretnem sporu je treba razjasniti, ali je bila vzpostavitev zakonitega stanja družbene lastnine dosežena na pravno korekten način in če ni bila, kakšna je razrešitev položaja, ki ga ni predvidela ne zakonodaja ne odločba Ustavnega sodišča,(8) ki izrecno omenja fizične osebe, ki jim je bila revizijska odločba vročena, da bodo lahko uveljavljali pravno varstvo (kar se v primeru tožnice ni zgodilo). Tožnici je bila trajna vloga oblastno in molče odvzeta, in sicer brez zakonitega postopka ugotavljanja ničnosti obravnavanega pravnega razmerja. ZLPP je predvidel dva postopka,(9) nikakor pa ne zadoščajo enostranski popravki vknjižb v poslovnih knjigah toženke. Sodišče ni pojasnilo, v katerem od predpisanih postopkov bi morala biti tožnica obveščena o stornu trajne vloge oziroma bi ji moralo biti zagotovljeno sodno varstvo (bodisi na podlagi vročene tožbe družbenega pravobranilca bodisi v revizijskem postopku, v katerem bi ji bila vročena revizijska odločba). Revidentka nasprotuje še stroškovni odločitvi, saj je pravdo povzročila toženka. Tožnica za revizijsko odločbo in odločbo Pg 265/96 ni vedela, obvestilo direktorja splošnega sektorja toženke o uvedbi revizijskega postopka pa je datirano pred izdajo revizijske odločbe in njeno vročitvijo toženki. Če bi tožnica imela možnost sodelovati v revizijskem postopku, je vprašanje, če bi bila ta pravda sploh potrebna, zato bi moralo sodišče pravdne stroške naprtiti toženki, ki s takšnimi pravdami zaključuje svoje lastninjenje.

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Tožnica je 12. 8. 2011 odgovorila na toženkin odgovor na revizijo. Te vloge sodišče ni upoštevalo, saj je rok za vložitev revizije iz določbe prvega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) takrat že potekel.(10)

6. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O delni nedovoljenosti

7. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, je po svoji naravi sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se z njim postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških nima takšnega učinka, revizija v delu, s katerim tožnica izpodbija stroškovno odločitev, ni dovoljena. Na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP jo je zato revizijsko sodišče v tem delu zavrglo.

O siceršnji neutemeljenosti

8. V bistveno istovrstnih sporih je Vrhovno sodišče že zavzelo stališča o nekaterih vprašanjih, ki so pomembna tudi v obravnavani zadevi.(11) Odločba APPNI je dokončna in pravnomočna upravna odločba, ki glede na svojo vsebino lahko učinkuje tudi proti tretjim in je bila izdana v upravnem postopku revizije, ki je bil pri pravni prednici toženke izveden na podlagi določb zakonodaje o lastninjenju podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo. APPNI je na podlagi drugega odstavka 48b. člena ter 48c. člena ZLPP z odločbo ugotovila oškodovanja družbene lastnine (48a. člen ZLPP) in prednici tožene stranke zaradi odprave teh oškodovanj naložila določene ukrepe za pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala, med njimi tudi obsežno zmanjšanje trajnih vlog (48b. člen in 48c. člen ZLPP). Kot izhaja iz pojasnil sodišč nižjih stopenj, je APPNI ugotovila, da povečanja trajnih vlog delavcev iz naslova delitve dobička pomenijo oškodovanje družbene lastnine. V (tej) pravdi, v kateri tožnica zoper naslednico pravne osebe z družbenim kapitalom in igralniško dejavnostjo zahteva plačilo terjatve na podlagi njene trajne vloge, je opisani del upravne odločbe predhodnega pomena (13. čl. ZPP). Oškodovanje družbenega premoženja in ukrep zmanjšanja trajnih vlog namreč v konkretnem primeru sestavljata del spodnje premise sodniškega silogizma.

9. Odvisnost tožničine terjatve oziroma zahtevka od odločbe APPNI je mogoče razbrati iz materialnopravne ureditve lastninjenja podjetij, ki v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja v igralnici predvideva uskladitev njenih (korporacijskih) pravnih razmerij. Tožničin zahtevek temelji na lastninskem preoblikovanju pravne prednice toženke v delniško družbo in posledični spremembi kapitalskih deležev fizičnih oseb v obveznosti družbe (prvi in drugi odstavek 8. člena ZLPPOD). Obstoj in višina teh obveznosti ni odvisna od knjigovodskih vrednosti, kot je zmotno skušala prikazati tožnica, temveč od ugotovitev v otvoritveni bilanci, ki jo družba izdela upoštevaje izid (ugotovitve in naložene ukrepe) revizijskega postopka (tretji odstavek 8. člena ZLPPOD v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZLPPOD ter 8. členom ZZPLP). Sporna odločba APPNI je torej odločilna za zasebne pravice tožnice in drugih imetnikov trajnih vlog (te bi bile višje, če APPNI ne bi ugotovila oškodovanja družbenega premoženja in naložila zmanjšanja trajnih vlog).

10. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila tožnica o revizijskem postopku ustrezno obveščena, vendar je slednja tej ugotovitvi nasprotovala s pritožbo, sodišče druge stopnje pa na te očitke ni odgovorilo. Posledično ni jasno, ali je bila tožnici možnost sodelovanja zagotovljena že v revizijskem postopku, v katerem je bila izdana odločba APPNI, ki zato v tej pravdi ne more biti ovira za tožničino pravno ali (in) dejansko izkazovanje, da ni prišlo do (tako obsežnega) oškodovanja družbene lastnine, oziroma da povečanje trajnih vlog ne izvira iz nepravilne ali nezakonite delitve dobička, s čimer bi dosegla zanjo ugodnejšo konverzijo trajne vloge v terjatev do toženke. Če namreč prizadeta oseba ni vedela za (možnost vključitve v) predhodni postopek, ki posega v njen pravni položaj, ji je „dan na sodišču“ treba zagotoviti v pravdi.(12)

11. Navedeno ne pomeni, da se toženka v svojih trditvah ne more sklicevati na ugotovitve in ukrepe APPNI, temveč le, da mora te trditve dokazati, tožnici pa mora biti v zvezi s tem zagotovljena možnost izjave, čemur je bilo v konkretnem primeru zadoščeno. Sporna odločba je v opisanem položaju le del procesnega gradiva, ki lahko na sodnikovo odločitev vpliva s svojo prepričljivostjo in ga mora sodišče upoštevati ob lastni presoji dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. Tožnica je vtoževani znesek utemeljevala s knjigovodsko vrednostjo terjatve, toženka pa je ugovarjala, da tožničina trajna vloga oziroma njeno povečanje (v obsegu, ki presega znesek dejanskih vplačil iz naslova tožničinih osebnih dohodkov) izvira iz nepravilne oziroma nezakonite delitve dobička. Sodišči nižjih stopenj sta ji sledili in izrecno ugotovili, da je imela tožničina trajna vloga dva vira (zbiranje sredstev iz naslova neizplačanih osebnih dohodkov in povečanje trajne vloge iz naslova valorizacije ter razdelitve dobička družbe). Na opisani dejanski podlagi sta (enako kot APPNI) zaključili, da je bilo z obravnavano delitvijo dobička oškodovano družbeno premoženje, kar sta tudi ustrezno obrazložili.

12. Odločilni razlog izpodbijane sodbe je ničnost povečanja trajnih vlog na račun dobička, saj je takšno ravnanje (zaradi odsotnosti samoupravnega sporazuma) nasprotovalo omejitvam iz določb 2. in 51. člena tedaj veljavnega ZIS. Stališče pritožbenega sodišča je pravilno in pomeni samostojni razlog za opravljeni izračun tožničine terjatve, ki ga revizijska izvajanja ne zmorejo ovreči (prvi odstavek 371. člena ZPP). Tezo o neuporabljivosti ZIS tožnica utemeljuje z razlogi, ki nedopustno nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišč nižjih stopenj o povečanju njene trajne vloge iz naslova revalorizacije in prerazporeditve dobička družbe, ki se je ukvarjala z igralniško dejavnostjo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revidentka nadalje po nepotrebnem zagovarja veljavnost pogodbe o trajni vlogi (ker da ZIS ni prepovedoval zasebnega kapitala v igralnicah), saj ne gre za to, da bi ničnost zadela sàmo pogodbo, temveč povečanje trajne vloge iz naslova (nezakonite) razdelitve dobička.(13) Tožničino sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ur 20/1994 z dne 3. 2. 1995 je zato neutemeljeno.

13. V pravkar omenjeni odločbi revizijskega sodišča je sicer zapisano tudi stališče, da razdelitev dobička igralnice ne more nasprotovati (blanketni) določbi 51. člena ZIS, če samoupravni sporazum, ki ga ta zakonska določba omenja, ni sprejet. Vendar je bilo takšno stališče preseženo že v instančnem sojenju (v isti zadevi), ko je Vrhovno sodišče je pritrdilo APPNI, da prosto razpolaganje z dobičkom igralnice ni mogoče, če akt iz 51. člena ZIS ni bil sprejet, saj ni mogoče mimo temeljne zakonske opredelitve igralništva iz 2. člena ZIS.(14) Pri istem stališču je Vrhovno sodišče ostalo v ponovljenem sojenju,(15) pritrdilo pa mu je tudi v poznejši pravdi, ki je v bistvenih elementih enaka tukajšnji.(16) Pravilnost takšne presoje dodatno potrjujejo zakonodajalčeva pojasnila, da imajo igralnice po ZIS naravo posebne turistične ponudbe, da so močno povezane z razvojem turističnega gospodarstva posameznih območij in da je glede na takšno izhodišče v ZIS postavljeno načelo, da se ves dobiček igralnic usmerja v vlaganja za pospeševanje turizma.(17) Glede na pravkar opisane razloge se z drugimi očitki v zvezi z odločbo APPNI oziroma oškodovanjem družbene lastnine ni bilo treba podrobneje ukvarjati.

14. Odgovor po navedenem terjajo še revizijski očitki, s katerimi bi tožnica mogla izkazati višjo vrednost svoje terjatve iz naslova zakonitega dela trajne vloge. Graje v zvezi s pobotanjem terjatev pravdnih strank (zastaranje, aktivna legitimacija, prekoračitev tožbenega zahtevka) niso utemeljene že zato, ker do pobota ni prišlo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da ima toženka do tožnice terjatve iz naslova izplačanih dividend in prenosa povečane trajne vloge na drugo pravno osebo, vendar teh terjatev pri izračunu ni upoštevalo. Odločilni razlog zavrnitve tožničine terjatve (ki izvira iz zakonitega dela trajne vloge) ni v pobotanju, temveč v ugotovitvi, da je tožnica trajno vlogo (celo v večjem obsegu kot bi ji šla) prenesla na drugo pravno osebo.

15. Končno so neutemeljena tudi revizijska prizadevanja za drugačno revalorizacijo in obrestno mero. Enaka stališča je Vrhovno sodišče že zavrnilo,(18) ker temeljijo na zmotni predpostavki, da je imela tožnica do toženke oziroma njene pravne prednice 'običajno terjatev' in ne trajne vloge. Pojasnjeno je že bilo, da ničnost v konkretnem primeru ne zadane sàme pogodbe, temveč zgolj povečanje trajne vloge iz naslova (nezakonite) razdelitve dobička. Izvor zakonitega dela trajnih vlog (neizplačani osebni dohodek) za ugotavljanje obstoja in višine s tožbo zahtevane terjatve ni pomemben. Pomembno je le, da je bil ta del tožničinega dohodka (v obliki trajne vloge) vložen v kapital toženkine pravne prednice. Od tedaj dalje ni več mogoče govoriti o denarni terjatvi, saj je bila na podlagi pogodbe o trajni vlogi spremenjena v kapitalski delež.(19) Iz tega naslova je tožnica do toženke znova pridobila denarno terjatev šele z zakonsko konverzijo kapitalskih deležev na podlagi ZLPPOD, ki je poleg že omenjenega načina ugotavljanja obstoja in višine teh terjatev predpisal še način valorizacije od 18. 6. 1994 do vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register (četrti odstavek 8. člena ZLPPOD) in valorizacijo ter obrestovanje neodplačanega dela od vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register do odplačila (peti odstavek 8. člena ZLPPOD). V tako določenem zakonskem okviru ni podlage za način revalorizacije in obrestovanja, ki ga tožnica ponuja v reviziji.

16. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija v dovoljenem delu vložena, niso podani, jo je sodišče v tem obsegu zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je z revizijo propadla, zato je dolžna toženki povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Ker je bila tožba v konkretnem primeru vložena pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), je treba stroške odvetniških storitev v postopku z revizijo določiti po doslej veljavni Odvetniški tarifi (41. člen ZOdvT in 179. člen ZPP). Sodišče jih je odmerilo na 923,42 EUR (1650 točk za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 2 % skupne vrednost storitve do 1000 točk in 1 % presežka nad 1000 točk, povečano za 20 % DDV), ki jih mora tožnica plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ru 25/1995 z dne 24. 1. 1997. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ur 20/1994 z dne 3. 2. 1995. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ru 25/1995 z dne 24. 1. 1997. Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 99/1994, III Ips 19/1997 in III Ips 20/1997 ter odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 179/2001. Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994. Op. št. (6): Odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 17/2005, III Ips 43/1995, III Ips 19/1997 in III Ips 20/1997 ter odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1238/1998. Op. št. (7): Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 179/2006 in Višjega sodišča v Kopru I Ip 327/2010. Op. št. (8): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994. Op. št. (9): Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 43/1995 in odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1348/2000 ter I Cpg 1238/1998. Op. št. (10): Iz vročilnice na list. št. 147 spisa izhaja, da je bila sodba sodišča druge stopnje tožnici vročena 30. 12. 2010. Op. št. (11): Glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 17/2005 z dne 13. 9. 2005, II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011 in II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (12): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011 in II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (13): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (14): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ru 25/1995 z dne 24. 1. 1997. Op. št. (15): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 481/2001 z dne 5. 4. 2005. Op. št. (16): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 104/2011 z dne 9. 6. 2011. Op. št. (17): Osnutek Zakona o igrah na srečo, Poročevalec DZ, št. 2/92 z dne 27. 1. 1992, str. 65-67. Op. št. (18): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 98/2012 z dne 20. 9. 2012. Op. št. (19): Tudi v predlogu ZLPPOD je opozorjeno na tovrstno definicijo kapitalskih (lastniških) deležev, ki je podana v drugem odstavku 2. člena ZLPPOD – trajne vloge fizičnih oseb v podjetjih v družbeni lastnini ter podjetjih v mešani lastnini, ki kot svojo dejavnost prirejajo posebne igre na srečo ter izkazujejo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital (Poročevalec DZ, št. 8/1997, str. 51).