Jedro

V primeru izpodbijanja prodajne pogodbe zaradi kršitve predkupne pravice določa zakon obligatorno plačilo kupnine ali predložitev sodišču garancijo, da bo kupnina plačana. Predložitev listine, ki naj bi pomenila ali dokazovala garancijo za plačilo kupnine, je torej obvezna priloga tožbe. Če taka listina ob vložitvi tožbe ni predložena sodišču, tožba ni popolna. To nalaga sodišču ravnanje po 2. odstavku 108. člena ZPP, torej poziv tožeči stranki, naj s predložitvijo manjkajoče listine tožbo v določenem času dopolni.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničino tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe z dne 9.10.2002 med prvo in drugo toženo stranko glede dveh stanovanj, ki ju zaseda v hiši v Ljubljani, ter hkrati sama zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za ti stanovanji s prvo toženo stranko. Tožnica se je kot imetnica stanovanjske pravice in najemnica stanovanja v izmeri 70,10 m2 ter najemnica stanovanja v izmeri 36,58 m2 v hiši v Ljubljani sklicevala na predkupno pravico iz 18. člena stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91-I-1/2000), zatrjevala kršitev predkupne pravice in uveljavljala svojo pravico iz 20. člena SZ. Sodišče je sicer ugotovilo pravočasnost vložitve tožbe v smislu tretjega odstavka 20. člena SZ, vendar pa odsotnost procesne predpostavke iz četrtega odstavka 20. člena SZ, ker tožnica v roku za vložitev tožbe ni položila pri sodišču niti kupnine niti garancije za plačilo kupnine.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti drugostopenjskemu sklepu je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja "vse revizijske razloge" in predlaga razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Po 375. členu Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da ima po 18. členu SZ najemnik stanovanja, ki je bivši imetnik stanovanjske pravice, predkupno pravico na stanovanju, ki mu je bilo dano v najem za nedoločen čas. V obravnavanem primeru je ugotovljeno, da je prva tožena stranka kot lastnik obeh spornih stanovanj prodala stanovanji drugi toženi stranki, ne da bi ju v skladu s prvim odstavkom 20. člena SZ ponudila v odkup tožnici. V primeru kršitve predkupne pravice je mogoča tožba za razveljavitev prodaje stanovanja in za sklenitev prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem. Za tako tožbo sta v 20. členu SZ določeni dve procesni predpostavki in sicer vložitev tožbe v 30 dnevnem roku in v istem roku tudi položitev pri sodišču do tedaj zapadle kupnine ali garancije za plačilo kupnine.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnica v roku za vložitev tožbe pri sodišču ni položila nobene kupnine niti ni položila garancije za plačilo kupnine. Res je sicer v tožbi navedla, da kot garancijo za kupnino predlaga zavarovanje s predložitvijo police življenjskega zavarovanja oziroma bančne pogodbe o vezavi sredstev, vendar tožnica niti police življenjskega zavarovanja niti bančne pogodbe o vezavi sredstev sodišču ni predložila niti ni navajala, da je to storila pred nepravdnim sodiščem. Sodišči sta ocenili, da zgolj ponujeni dokazi o možnosti zagotovitve pologa ne zadoščajo za dopustnost sodnega varstva, zato sodišče ni bilo dolžno pozivati tožnice za predložitev ustreznih listin v smislu dopolnitve tožbe.

Najprej je treba zavrniti revizijsko trditev o domnevno manjkajočih listinah. Listin, navedenih kot dokaz (polica in izjava o življenjskem zavarovanju; pogodba o vezavi sredstev) v zvezi z navedbami o garanciji pod VII. tožbe, tožnica ni predložila sodišču, kot je izrecno ugotovilo prvostopenjsko sodišče in kar je razvidno iz prilog v spisu.

Zmotno je tudi stališče revizije glede pomena zaprosila zemljiškoknjižnega sodišča za prepis prodajne pogodbe. Pravilno je stališče obeh nižjih sodišč, da je po četrtem odstavku 20. člena SZ za izpolnitev procesne predpostavke ustrezna samo položitev zneska kupnine pri sodišču ali položitev garancije za plačilo tega zneska. Neutemeljeno je sklicevanje revizije na nepoznavanje zneska kupnine iz prodajne pogodbe, saj je že ustaljeno stališče sodne prakse, da če predkupni upravičenec nima pogodbe in ne pozna zneska kupnine, vseeno teče rok za vložitev tožbe in za izpolnitev predpostavke, s tem, da lahko tožbeni zahtevek in višino sodnega pologa kasneje prilagodi podatkom, do katerih brez svoje krivde predkupni upravičenec ni mogel priti v roku za vložitev tožbe (primerjaj sodbe opr. št. II Ips 169/2002, II Ips 575/98, II Ips 596/2001). Tako stališče je pravilno zavzelo tudi pritožbeno sodišče in to v tožničinem primeru še posebej utemeljeno, saj ni položila niti zneskov kupnine, ki jih je v tožbenem zahtevku sama navedla (skupaj 10.131.886 SIT).

Pritrditi pa je reviziji v delu, kjer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP. Tožnica je namreč za izpolnitev procesne predpostavke iz četrtega odstavka 20. člena SZ predlagala garancijo za plačilo zneskov kupnine in ponudila dva dokaza za to (VII. tožbe), vendar teh listin ni predložila. Sodišče prve stopnje je bilo tožnico zaradi nepopolnosti tožbe dolžno pozvati na njeno dopolnitev s predložitvijo manjkajočih listin, v tem primeru listin, ki naj bi pomenile ali dokazovale garancijo za plačilo kupnine. Ko gre za tožbo, so njena nujna sestavina dokazi (prvi odstavek 180. člena ZPP). Ni predpisano, kateri in koliko dokazov mora biti predloženih. V vprašanje preizkusa popolnosti tožbe nikakor ne spada preizkus prepričljivosti predlaganih dokazov (primerjaj A. Galič v ZPP s komentarjem, druga knjiga, str. 134). Tožbe le z nekaj (in ne z vsemi) dokazi ni mogoče šteti kot nepopolne. Drugače pa je, kadar zakon določa, da je treba določeni vlogi obligatorno priložiti določeno listino. Takrat gre za formalno pomanjkljivost (primerjaj N. Betetto, ZPP s komentarjem, prva knjiga, str. 438). V obravnavanem primeru zakon (četrti odstavek 20. člena SZ) zahteva ob vložitvi tožbe (če ni položena kupnina) predložitev garancije za plačilo kupnine. Če garancija sodišču ni predložena, tožba ni dovoljena. Gre torej za obligatorno prilogo. Če te ni, je tožba nepopolna, kar nalaga sodišču ravnanje po drugem odstavku 108. člena ZPP, torej poziv stranki, naj s predložitvijo manjkajoče listine v določenem roku tožbo dopolni. Ker sodišče prve stopnje v tožničinem primeru ni zahtevalo predložitve pod VII. tožbe navedenih listin, je kršilo 108. člen ZPP, kar je ponovilo pritožbeno sodišče, ko je zavrnilo pritožbo glede tega z napačnim stališčem, da sodišče ni bilo dolžno pozvati tožnice na predložitev manjkajočih listin. Neuporaba 108. člena ZPP je ali bi lahko vplivala na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, saj bi se lahko izkazalo, če bi bili listin predloženi, da bi lahko šlo za ustrezno garancijo in s tem za izpolnjeno procesno predpostavko. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP, kar je narekovalo ugoditev reviziji in razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče pozvati tožnico na predložitev obeh predlaganih listin iz VII. točke tožbe, čemur bo sledila presoja, ali gre za ustrezno garancijo v smislu četrtega odstavka 20. člena CZ.

Odločitev o stroških revizijskega postopka, ki jih je priglasila tožnica, temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.