Jedro

Položitev zneskov, ki so na račun kupnine, po sklenjeni pogodbi zapadli v plačilo do vložitve tožbe, ali garancije zanje pri sodišču, je procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi kršitve predkupne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med toženkama 9.10.2002 za dve točno določeni stanovanji v hiši K. v Ljubljani, in prodajo teh stanovanj tožnici pod pogoji, opredeljenimi v zahtevku. Hkrati je prvo sodišče glede na tako odločitev tudi zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe z naložitvijo drugi toženki, da preneha z izvajanjem gradbenih in drugih del na skupnih delih in prostorih hiše. Tožnica mora toženkama povrniti

486.809,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožnica se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje. Ker v času vložitve tožbe kljub vloženi zahtevi še ni dobila sporne pogodbe iz zbirke zemljiškoknjižnih listin, ni vedela za višino kupnine. Zato ni mogla položiti ustreznih zneskov. Garancijo pa je ponudila s polico življenjskega zavarovanja in bančno pogodbo o vezavi sredstev.

Sodišče je kljub sprejetemu dokaznemu sklepu z navedenimi dokazi, ni pozvalo k predložitvi listin, ampak je zadevo nepričakovano zaključilo na prvem naroku z izpodbijano odločitvijo. Dejstvo, da je tožnica sama ocenila znesek kupnine za postavitev zahtevka, še ne pomeni, da je ta primerljiva ali adekvatna kupnini, ki je bila plačana za del nepremičnine (stanovanje), ki je bila sicer prodana kot celota.

V zvezi z zavrnjenim predlogom za izdajo začasne odredbe pa pritožnica poudarja, da je prvo sodišče ob izrecni ugotovitvi o verjetni izkazanosti zahtevka v eni prejšnjih svojih obrazložitev tudi samo omenilo možnost vložitve ponovnega predloga, če bi se kasneje izkazala drugačna situacija.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz same določbe 4. odstavka 20. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.

l. RS, št. 18/91-I do št. 23/96) in enake določbe zdaj veljavnega 5. odst. 178. člena SZ povsem nedvoumno sledi, da mora najemnik oz.

prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki uveljavlja predkupno pravico na stanovanju, v roku za vložitev tožbe zaradi kršitve take pravice, pri sodišču, na katerega območju je stanovanje oz. hiša, položiti zneske ali garancijo za zneske, ki so na račun kupnine po sklenjeni pogodbi zapadli v plačilo do dneva vložitve tožbe. Že ob vložitvi tožbe mora biti torej izkazano, da je pri sodišču položen ustrezen znesek ali garancija, kasneje se lahko eventuelno korigira ali prilagodi le višina zneska. Izkazani polog pomeni procesno predpostavko, brez katere tožbe ni dopustno vzeti v obravnavo. Tako razumevanje omenjenega predpisa je potrjeno tudi s stališčem Vrhovnega sodišča RS ter Ustavnega sodišča RS (odločba Up-251/99).

Zgolj ponujeni dokazi o možnosti zagotovitve pologa torej nikakor ne zadoščajo za dopustnost sodnega varstva, zato pa sodišče tudi ni dolžno pozivati tožnika na njihovo predložitev v obliki ustreznih listin, v smislu dopolnitve tožbe (čl. 108 ZPP). Drugačno pritožbeno gledanje po obrazloženem ni pravno upoštevno. Sodišče druge stopnje je zato moralo pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev o zavrženju tožbe potrditi kot pravilno in zakonito. Enako pa velja glede zavrnitve predlagane začasne odredbe, in to iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče (čl. 365, točka 2 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je posledica tožničine neuspele pritožbe ter dejstva, da tožena stranka z odgovorom nanjo ni prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (čl. 165/1 in čl. 155/1 ZPP).