Jedro

Storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ je lahko le tisti, ki je nosilec položaja, pravic ali dolžnosti zato, ker mu je zaupano tuje premoženje, praviloma premoženje gospodarske družbe, v okviru katere deluje, zato je protipravnost ravnanja storilca treba iskati v okviru zapovedi in prepovedi, ki urejajo razmerja med njim in gospodarskim subjektom.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. A.B. je Okrožno sodišče na Ptuju spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen petih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je sodbo spremenilo tako, da je obdolženca v skladu s 1. točko 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru je vrhovni državni tožilec mag. A.F. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, to je v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje po prvem odstavku 244. člena KZ oziroma tatvina po prvem odstavku 211. člena KZ.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana A.B. V odgovoru, vloženem po zagovorniku, navaja, da je varstveni objekt kaznivega dejanja po 244. členu KZ notranja varnost gospodarskega subjekta in je zato stališče vlagatelja materialnopravno zmotno. Pri razlagi pojma "gospodarska dejavnost" poudarja restriktivno razlago kazenskega zakona.

B.

4. Prvostopenjsko sodišče je svoj sklep, da je bilo dejanje izvršeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, utemeljilo z naslednjimi ugotovitvami. Prvič, obdolženec je bil edini družbenik in hkrati direktor družbe A.d.o.o., torej je sodeloval pri njenem vodenju in opravljanju. Drugič, pojem gospodarske dejavnosti po KZ pomeni skupek dejavnosti, usmerjenih k uresničevanju namena družbe, kar vključuje tudi posle, usmerjene v ohranitev njenega tržnega položaja in njenega obstoja. Tretjič, dejanje, ki se je očitalo obdolžencu, je bilo izvršeno ob izvajanju investicijske dejavnosti družbe, to je ob rušenju starega objekta in gradnji novega, kar vključuje tudi urejanje njegove okolice. Četrtič, izkopani gramoz je bil uporabljen za ureditev zemljišča v lasti omenjene gospodarske družbe. Obdolženec naj bi torej odredil izkop gramoza za družbo oziroma v okviru izvajanje njene gospodarske dejavnosti.

5. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi pri presoji pritožbenih navedb obrambe zavzelo drugačno stališče. Prvič, soglašalo je z mnenjem obrambe, da v primeru opisanega kaznivega dejanja ne gre za ravnanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Osredotočilo se je na opredelitev gospodarske dejavnosti po 5. odstavku 126. člena KZ in ocenilo, da ravnanje, očitano obdolžencu, ne more predstavljati proizvodnje ali prometa blaga, storitev na trgu, bančnih oziroma finančnih poslov - in torej tudi ne vodenja ali sodelovanja pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu teh dejavnosti. In drugič, soglašalo je s stališčem, da v obtožbi očitane kršitve predpisov ne predstavljajo izvršitvenih oblik dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ. To utemeljuje s tem, da se obdolžencu ne očita prestopa pravic v razmerju do družbe. Kršitev teh predpisov ne pomeni poslovne nezvestobe do družbenikov in tudi ni mogoče trditi, da je očitana zloraba naperjena navznoter, zoper družbo. Po stališču višjega sodišča so izvršitvene oblike dejanja po 244. členu KZ povezane s položajem storilca v družbi.

6. Vložnik izpodbija obe navedeni stališči višjega sodišča. V zvezi s prvim stališčem, to je da očitano ravnanje ne sodi v sklop gospodarske dejavnosti, skopo navede, da je opis ravnanja obdolženca (v vlogi direktorja družbe) kot "odrejanja" kaže na vodenje oziroma sodelovanje pri upravljanju - nenazadnje zato, ker je dejanje upravljanja tudi pridobivanje gramoza, ki bi po navedbah vložnika moral biti plačan. V preostalem delu pa se osredotoča predvsem na stališče višjega sodišča v delu, ki se nanaša na oblike izvršitvenega dejanja. Po mnenju vložnika poslovna nezvestoba ni edina značilnost dejanja po 244. členu KZ. Storilec namreč lahko ravna bodisi v lastno korist, bodisi v korist drugega - in v tem okviru torej tudi v korist družbe, znotraj katere deluje. Določilo 244. člena KZ ne izključuje primerov zlorab za družbo samo, torej z namenom njej sami zagotoviti premoženjsko korist. Vložnik še dodaja, da bi sodišče druge stopnje moralo presojati opisano ravnanje tudi z vidika 211. člena KZ in torej ne bi smelo spremeniti sodbe v oprostilno.

7. Glede prvega očitka stališču višjega sodišča je treba opozoriti, da je Vrhovno sodišče v zvezi z razlago dikcije "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" že zavzelo stališče, da kaže gospodarsko dejavnost razumeti široko, ne le kot neposredno opravljanje dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička, ampak tudi kot izvajanje spremljajočih, podpornih dejavnosti (glej, na primer, sodbo št. I Ips 314/2007 z dne 24.4.2008). V tem smislu je prvostopenjsko sodišče tudi obrazložilo, zakaj je štelo odredbo obdolženca kot direktorja družbe, naj se izkoplje in odpelje gramoz zaradi graditve parkirišča, za ravnanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V tem delu kaže navedbam vložnika pritrditi. Odrejanje aktivnosti družbe (v konkretnem primeru - odrejanje izkopa gramoza), ki sodijo v sklop njene investicijske dejavnosti, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je pravilno razumeti kot ravnanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

8. Jedro odločitve višjega sodišča, in s tem tudi vložnikovih navedb, se nanaša na drugo vprašanje: ali je mogoče kot kaznivo dejanje po 244. členu KZ kvalificirati ravnanje, ki je sicer opredeljeno kot protipravno, vendar ne pomeni poslovne nezvestobe do družbe ali družbenikov, ki bi se kazala kot izrabitev /IZRABA položaja, prestop meja pravic ali opustitev dolžnega ravnanja? Obdolžencu se je očitalo, da je prestopil meje svojih pravic, ko je v nasprotju z določbami 50. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, 17., 21. in 23. člena Zakona o varstvu okolja in 11. in 13. člena Zakona o rudarstvu, odredil izkop in odvoz gramoza v raščenem stanju na določenih parcelah. Višje sodišče je zavzelo stališče, da tako opisana kršitev ne pomeni izvršitvenih ravnanj po 244. členu KZ. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba temu stališču pritrditi.

9. Zgolj jezikovna razlaga določbe 244. člena KZ sicer ne omogoča nedvoumnega odgovora na tožilčeve očitke. Inkriminacija zajema tri alternativne izvršitvene oblike, in sicer: izrabo položaja, prestop pravic ali opustitev dolžnosti. Besedilo člena vsakokrat poudarja, da gre za položaj, pravice ali dolžnosti, katerih nosilec je storilec sam. To pomeni, da je tudi storilec lahko le oseba, ki izrabi položaj, prestopi meje pravic ali opusti dolžnosti - ki jih ima pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Oseba, ki sploh nima položaja (pravic, dolžnosti) pri opravljanju gospodarske, ne more biti storilec tega dejanja, ki ga je - prav zaradi tega - treba šteti med posebna kazniva dejanja (delicta propria). Vendar pa iz zakonskega besedila ni mogoče razbrati, iz katerih virov storilec pravice, dolžnosti oziroma položaj sploh črpa. To vprašanje je ključno, saj je od njega odvisno, kako konkretizirati izvršitveno ravnanje storilca. Pri tem je mogoče nakazati dve možnosti. Položaj, upravičenja oziroma obveznosti lahko najprej izhajajo iz razmerja med storilcem in poslovnim subjektom, v katerega je storilec vpet. To je tudi stališče Višjega sodišča; ravnanje zoper poslovni subjekt je torej tisto, ki odraža poslovno nezvestobo. Temu stališču nasprotuje vložnik, ki inkriminacijo razlaga širše. Sprejeti stališče vložnika bi pomenilo, da je treba vsebino položaja, pravic ali dolžnosti storilca črpati tudi iz širšega normativnega okvira, v katerem deluje sam poslovni subjekt (in ne le iz notranjega razmerja med storilcem in podjetjem). V takem primeru bi bilo mogoče pritrditi vložniku, saj bi prepoznali prestop storilčevih pravic tudi v kršitvi predpisov, ki ne urejajo razmerja med storilcem in družbo, za katero je deloval. 10. Prvi argument, ki kaže, da je vložnikovo stališče napačno, je teleološke, vrednostne narave. Že uvodna pojasnila h Kazenskemu zakoniku (Uradni list RS, 1995, str. 78-79) so poudarjala, da je določba 244. člena KZ namenjena notranjemu kazenskopravnemu varstvu poslovnih subjektov. V tem okviru poleg nezakonite obogatitve kot posledice ravnanja storilca zajema tudi škodna ravnanja zaposlenih, ki imajo določene pravice ali položaj v podjetju, zgleduje pa se po podobnih določbah tujih kazenskih zakonov, ki sankcionirajo nezvestobo storilca do "lastnika" podjetja ali delovanje, ki ni v interesu podjetja. V teoriji je prevladalo stališče, da je prav poslovna zvestoba tista vrednota, ki jo varuje to dejanje (Deisinger, Mitja: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, 2002, str. 517; Jakulin, Vid: Kazenskopravno varstvo gospodarskih interesov države in EU, Podjetje in delo, 2003, str. 1284 in sl.). Tudi Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zapisalo, da pomeni izraba položaja, kot ena od izvršitvenih modalitet tega dejanja, zlorabo pooblastil, ki izhajajo iz njegovega položaja pri gospodarskem subjektu, in ki imajo podlago v predpisih, splošnih aktih in odločitvah upravljalskih organov, pri čemer storilec izrabi svoj položaj tako, da dejanja, za katera je sicer pooblaščen, ne opravi v skladu z njihovim namenom oziroma v skladu z interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe (sodba I Ips 444/2007 z dne 16.12.2007). Protipravnost ravnanja storilca je torej treba iskati v okviru zapovedi in prepovedi, ki urejajo razmerja med njim in gospodarskim subjektom - ne glede na to, ali storilec ravna z namenom pridobiti korist ali povzročiti škodo sebi ali drugim.

11. Drugi argument pa je primerjalnopravne in sistemske narave. V teoriji in praksi se dejanje zlorabe položaja in pravic primerja z dejanjem nezvestobe (Untreue) po §266 nemškega oziroma §153 avstrijskega kazenskega zakona. V obeh primerih je dejanje sicer mogoče izvršiti tudi izven gospodarske dejavnosti, kar pa v konkretnem primeru niti ni pomembno. Ključno je, da je storilec lahko le tisti, ki ima pooblastilo razpolagati s tujim premoženjem, oškodovanec pa tisti, ki je to pooblastilo dal. Vsebino razmerja - v formalnem smislu - sicer lahko opredeljuje bodisi zakon, uradni akt ali pravni posel, vsebinsko pa gre lahko le za razmerje med storilcem in poslovnim subjektom. Enako velja tudi za dejanje po 244. členu KZ. Čeprav dikcija te določbe ne navaja zlorabe zaupanja kot zakonskega znaka, nekateri poudarjajo, da je to dejanje le posebna oblika (lex specialis) dejanja po 220. členu KZ (Novoselec, P.: Zloraba položaja ali pravic kot nosilno kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, v: isti (ur.): Ustreznost klasičnega kazenskega prava v pogojih tranzicije, Uradni list, 2003, str. 167). Storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic je torej lahko le tisti, ki je nosilec položaja, pravic ali dolžnosti zato, ker mu je - v okviru gospodarske dejavnosti - zaupano tuje premoženje, praviloma premoženje gospodarske družbe, v okviru katere deluje.

12. V obravnavani zadevi je bilo izvršitveno ravnanje v opisu obtožnice konkretizirano s kršitvijo določenih členov Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Zakona o varstvu okolja in Zakona o rudarstvu. Protipravnost je torej prvostopenjsko sodišče konkretiziralo s kršitvami prepovedi, ki so povsem neodvisne od položaja, ki ga je obdolženec kot direktor užival znotraj družbe A.d.o.o., pa četudi je odreditev izkopa opravljena v sklopu urejanja parkirišč za objekt, v katerega je ta družba investirala, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi. Iz tako opisanega ravnanja namreč ni mogoče razbrati, v čem se naj bi bil prestop pravic (po navedenih predpisih) hkrati napad zoper objekt varstva po prvem odstavku 244. člena KZ, to je zoper interese družbe ali - kot se je izrazilo drugostopenjsko sodišče - zoper poslovno zvestobo, ki jo družba terja od poslovodje. V tem konkretnem primeru je zato stališče vložnika, da kazenski zakon ne izključuje izvršitve tega kaznivega dejanja v korist družbe, v kateri deluje storilec, povsem nepomembno. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je vložnikova zahteva v tem delu neutemeljena.

13. Vložnik očita višjemu sodišču tudi, da ni upoštevalo določbe 211. člena KZ pri oceni, ali opisano dejanje sploh je kaznivo dejanje. Medtem ko je glede prvega očitka razvidno, da vložnik zatrjuje kršitev prvega odstavka 244. člena v zvezi s petim odstavkom 126. člena KZ v stališču višjega sodišča, ki je vodila v oprostilno sodbo, pa v tem delu ni razvidno, v čem naj bi bila kršitev zakona. Na eni strani vložnik zatrjuje, da bi višje sodišče moralo pritrditi kvalifikaciji prvostopenjskega sodišča, na drugi strani pa mu očita prav nasprotno in zatrjuje, da opisano ravnanje vsebuje znake 211. člena KZ. Ker zatrjevana kršitev v tem delu ni določno konkretizirana (prvi odstavek 424. člena ZKP), je treba tudi v tem delu zahtevo zavrniti.

14. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.