Jedro

Obdolženčevega ravnanja, ko je odredil izkop, odvoz in uporabo vsaj 2096 m3 gramoza v raščenem stanju, last Republike Slovenije, v vrednosti vsaj 314.000,00 SIT oziroma 1.311,96 EUR v korist gospodarske družbe A.P. d.o.o. za ureditev parkirišč ni mogoče šteti kot gospodarsko dejavnost. Sicer pa je potrebno pritožbi pritrditi tudi tedaj, ko zatrjuje, da s kršitvijo predpisov, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, tudi pojmovno gledano ne more predstavljati nobene od treh oblik izvršitvenega dejanja po 244. členu KZ. Obdolženec v konkretnem primeru, v razmerju do družbe, katere direktor je bil, ni z ničemer prestopil meje svojih pravic, ko je odredil izkop gramoza. Ravnanje v nasprotju s predpisi, ki se navajajo v izreku sodbe, nima s tem ničesar skupnega, saj ne gre za nezvestobo storilca (obdolženca) do lastnika oziroma lastnikov podjetja ali pravne osebe, niti za kakšno zlorabo, ki bi bila naperjena navznoter proti družbi. Skratka, upoštevati je potrebno, da so vse tri oblike izvršitvenega dejanja po 244. členu KZ (izraba položaja, prestop pravic ali izostanek opraviti svojo dolžnost) nujno povezane s položajem storilca v gospodarski družbi ali drugi pravni osebi, z delom in nalogami, ki jih opravlja in so pojmovno mogoče zgolj navznoter napram družbi kot poslovna nezvestoba storilca do lastnika oziroma lastnikov podjetja. Prestop pravic pa je pojmovno mogoč samo v primeru, če storilec opravi dejanje, ki presega okvir njegovih pooblastil. Prav ima zato pritožnik, ko trdi, da z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče, ni moč utemeljevati kazenskopravne norme pojma gospodarske dejavnosti iz petega odstavka 126. člena KZ.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. A.B. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se obd. A.B. (osebni podatki v prvostopni sodbi) na podlagi določbe 358. člena ZKP o p r o s t i o b t o ž b e , da je v mesecu avgustu in septembru 2001 kot direktor družbe A.P. d.o.o., pri opravljanju gospodarske dejavnosti prestopil meje svojih pravic z namenom, da tej družbi pridobi premoženjsko korist, ko je v nasprotju z 50. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Ur. l. SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, 26/90 in RS, št. 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) brez ustreznega lokacijskega dovoljenja in v nasprotju z določbami 17., 21. in 23. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO, Ur. l. RS, št. 32/93 in 1/96) ter 11. in 13. člena Zakona o rudarstvu (Zrud, Ur. l. RS, št. 56/99), brez ustreznih dovoljenj odredil izkop in odvoz vsaj 2096 m2 gramoza v raščenem stanju, mineralne surovine v lasti Republike Slovenije in vrednosti vsaj 314.400,00 SIT oziroma 1.311,96 EUR, na parceli št. 703/36 k.o. , last družbe A.P. d.o.o., s čimer je družba A.P. d.o.o. v navedenem znesku na škodo premoženja Republike Slovenije pridobila premoženjsko korist, ko je B. odredil uporabo izkopanega gramoza za ureditev parkirišča na parcelah št. 703/23 in 703/33 k.o., s čimer bi naj storil kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun.

Republiko Slovenijo se s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 1.311,96 EUR napoti na pot pravde.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. A.B. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan poravnati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 913,19 EUR in stroške nadaljnjega podajanja izvedenskega mnenja, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani in povprečnino v znesku 600,00 EUR. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolženi dolžan oškodovani Republiki Sloveniji povrniti premoženjskopravni zahtevek v višini 1.311,96 EUR.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe ter odloči o priglašenih pritožbenih stroških oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožba obdolženčevega zagovornika, da je prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, saj dejanje, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje. Opis dejanja v izreku napadene sodbe namreč ne vsebuje elementa opravljanja gospodarske dejavnosti, ki je opredeljen v 126. členu KZ. Po petem odstavku tega člena se šteje za gospodarsko dejavnost po 1. točki proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje, po 2. točki pa vodenje in sodelovanje pri opravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti. Zato obdolženčevega ravnanja, ko je odredil na parceli št. 703/36 k.o..... izkop, odvoz in uporabo vsaj 2096 m3 gramoza v raščenem stanju, last Republike Slovenije, v vrednosti vsaj 314.000,00 SIT oziroma 1.311,96 EUR v korist gospodarske družbe A.P. d.o.o. za ureditev parkirišč pač ni mogoče šteti kot gospodarsko dejavnost. Sicer pa je potrebno pritožbi pritrditi tudi tedaj, ko zatrjuje, da s kršitvijo predpisov, ki so navedeni v izreku izpodbijane sodbe, tudi pojmovno gledano ne more predstavljati nobene od treh oblik izvršitvenega dejanja po 244. členu KZ. Obdolženec v konkretnem primeru, v razmerju do družbe, katere direktor je bil, ni z ničemer prestopil meje svojih pravic, ko je odredil izkop gramoza. Ravnanje v nasprotju s predpisi, ki se navajajo v izreku sodbe, nima s tem ničesar skupnega, saj ne gre za nezvestobo storilca (obdolženca) do lastnika oziroma lastnikov podjetja ali pravne osebe, niti za kakšno zlorabo, ki bi bila naperjena navznoter proti družbi. Skratka, upoštevati je potrebno, da so vse tri oblike izvršitvenega dejanja po 244. členu KZ (izraba položaja, prestop pravic ali izostanek opraviti svojo dolžnost) nujno povezane s položajem storilca v gospodarski družbi ali drugi pravni osebi, z delom in nalogami, ki jih opravlja in so pojmovno mogoče zgolj navznoter napram družbi kot poslovna nezvestoba storilca do lastnika oziroma lastnikov podjetja. Prestop pravic pa je pojmovno mogoč samo v primeru, če storilec opravi dejanje, ki presega okvir njegovih pooblastil. Prav ima zato pritožnik, ko trdi, da z določbami Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki jih je uporabilo prvostopenjsko sodišče, ni moč utemeljevati kazenskopravne norme pojma gospodarske dejavnosti iz petega odstavka 126. člena KZ.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe v skladu s 1. točko 358. člena ZKP. V posledici izreka take sodbe je Republiko Slovenijo z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Sodba pritožbenega sodišča temelji na določbah petega odstavka 392. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP.

Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določbah prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.

Zoper to sodbo višjega sodišča ni pritožbe, ker ne gre za nobenega od primerov iz člena 398 ZKP, ki določa, da je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče.