Jedro

Pravna kvalifikacija zahtevka kot verzijskega ali kondikcijskega ne vpliva na zastaranje, saj pri obeh velja splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnikov, da jima mora toženka plačati 125.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Ugodilo je ugovoru zastaranja. Tožnika je nerazdelno zavezalo k povračilu pravdnih stroškov toženke v znesku 2.418,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, v roku 15 dni.

(2) Tožnika sta se pravočasno pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opredeljujeta pritožbene stroške. Menita, da njun zahtevek do toženke ni mogel nastati, dokler njej ni nastala korist oziroma dokler ni podlaga pravnega posla odpadla. Njun zahtevek je namreč kondikcijski, temelji na 4. odst. 210. čl. ZOR, in ne verzijski (2. odst. 210. čl. ZOR). Toženka je po zaključku zapuščinskega postopka vložila predlog za razdružitev solastnine in od tedaj tožniku ne priznava več pravice do izbire stanovanja, ki mu jo je po družbeni pogodbi priznaval oče. Od tedaj tudi širi svojo posest na solastni nepremičnini, s čimer si na račun tožnikovih vlaganj vanjo povečuje oziroma pridobiva korist. Čas koristi toženke torej ni ugotovljen pravilno, zato je podan razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Smiselno trdi, da je podlaga družbeni pogodbi odpadla z vložitvijo toženkinega predloga v postopku N 19/2004, kar naj bi posredno potrdili tudi razlogi izpodbijane sodbe, češ da družbena pogodba ni predvidevala take delitve premoženja. Meni, da se sedaj v nepravdnem postopku izvaja likvidacija družbene pogodbe, šele z njegovim zaključkom pa bo znana toženkina dokončna obogatitev. Razmerja solastnih deležev so postala jasna šele leta 2008, ko je postala pravnomočna sodba v pravdi, v kateri je tožnik (neuspešno) zahteval ugotovitev večjega solastnega deleža. Pritožnika nasprotujeta tudi odločitvi o stroških. Obresti lahko tečejo šele od dolžnikove zamude, ta pa ne more nastati pred potekom paricijskega roka. Ta po mnenju pritožnikov začne teči šele s pravnomočnostjo sodne odločbe.

(3) Na pritožbo toženka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeni očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, katera dejstva so pravno pomembna (ta niso niti sporna), in sicer je to trenutek dokončanja del (vlaganj), katerih vrednost v določenem deležu tožnika s to tožbo zahtevata od toženke. Za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno, kot zmotno menita pritožnika, kdaj je bila toženki znana dokončna korist, pač pa, kdaj bi tožnika tistega, ki se je z njunimi vlaganji okoristil, lahko terjala. Trditev, da je bil tožnik s pokojnim očetom dogovorjen, da po zaključki gradnje tožnik pridobi pravico do bivanja v hiši, pri čemer sam izbere stanovanje, sploh ni povezana s povečanjem vrednosti hiše zaradi vlaganj tožnikov, od česar sedaj tožnika od toženke zahtevata polovico. Zatrjevana družbena pogodba med tožnikoma in pok. očetom tožnika in toženke na dolžnost povračila vrednosti vlaganj od toženke kot njegove dedinje nima nobenega vpliva. Trditve tožnikov, da sta povečala vrednost očetove hiše na njegovo pobudo in njegovi organizaciji brez dogovora o stvarnopravnih učinkih, pač pa z zagotovitvijo pravice do bivanja v izbranem stanovanju, kaže kvečjemu na nasprotno, torej na vprašljivo možnost terjati zaradi neopravičene obogatitve očeta.

(6) V trenutku njegove smrti pa sta v njegov pravni in dejanski položaj stopila njegova zakonita dediča. Kot navajata tožnika in je nesporno, sta to prvi tožnik in toženka kot pokojnikova otroka vsak do ene polovice. Najkasneje takrat je začel teči splošni petletni zastaralni rok za terjatev na podlagi neupravičene pridobitve: vračilo dela povečane vrednosti podedovane nepremičnine iz naslova vlaganj, izhajajoč iz predpostavke, da bi zaradi zatrjevane družbene pogodbe zastaranje med družbeniki ne teklo.

(7) Pritožnika pa ne trdita, da bi bila družbenica zatrjevane societete tudi toženka, nasprotno, temu izrecno nasprotujeta. O „likvidaciji“ družbenega premoženja v nepravdnem postopku, ki teče zaradi razdelitve solastnega premoženja, je zato neumestno govoriti, prav tako o tem, da naj bi s tem odpadla podlaga pravnega posla, pri čemer se pritožnika nerazumljivo sklicujeta na 2. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (UL SFRJ, št. 29/78 – 57/89; ZOR, ki ga je v tem primeru delno treba uporabiti na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, UL RS, št. 83/01; OZ). Ta določba ne govori o odpadli pravni podlagi, pač pa o prehodu premoženja iz sfere prikrajšanca v sfero okoriščenca brez podlage.

(8) Na zastaranje denarne terjatve tožnikov iz naslova vlaganj v nepremičnino tretjega proti dediču slednjega tudi ne vpliva pravda za ugotovitev deležev na tej nepremičnini, tem manj (a fortiori) pa tudi pravnomočnost odločitve v tem sporu.

(9) Izkaže se, da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, na kar kvalifikacija zahtevka kot verzijskega ali kondikcijskega ne vpliva. Pri obeh velja splošni petletni zastaralni rok (371. čl. ZOR, sedaj 346. čl. OZ). Glede na zaključek vlaganj tožnikov v hišo pok. A.F.K. v letu 1990 in glede na njegovo smrt 4. 4. 2002 je tožba tožnikov z dne 19. 11. 2008 prepozna, zato je odločitev o tem, da se zahtevek, vsebovan v tej tožbi, zaradi zastaranja zavrne, pravilna in zakonita.

(10) Ker pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljala pritožnika, niso utemeljeni, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih in materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo prvo sodbo.

(11) Neutemeljena je tudi pritožba proti odločitvi o obrestih od pravdnih stroškov. Pritožnika imata sicer prav, da so zamudne obresti lahko le posledica zamude, ta pa nastopi šele, če dolžnik v roku, ki je določen za izpolnitev obveznosti, ne poravna. V tem smislu je sklep sodišča res nekoliko nespretno formuliran, vendar se iz njega kljub temu dâ razbrati, da je rok za izpolnitev 15 dni, ter da v primeru, če tožnika v tem roku naložene obveznosti ne bosta izpolnila, tečejo obresti od naslednjega, to je 16. dne, kar je pravilno. Pritožnika nimata prav, ko menita, da je rok za izpolnitev vezan na pravnomočnost: vezan je na izdajo sodbe oziroma na dan njenega prejema. Vložena pritožba ne podaljša materialnopravnega roka iz 299. člena OZ, le rok za prostovoljno (torej: ne prisilno) izpolnitev je podaljšan. Obresti od stroškov postopka tako tečejo 15. dan po prejemu sodbe sodišča prve stopnje.

(12) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Tožnika sta s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo nista upravičena.