Jedro

Zahtevki iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let, zastaranje pa začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca. Do tega prehoda pa v obravnavanem primeru ni prišlo že z zaključkom vlaganj v sporno nepremičnino. Lastništvo sporne nepremičnine je namreč tudi po dograditvi ostalo v lasti očeta (prvega tožnika in toženke), koristi od investicij pa so uživali vsi, ki so živeli v sporni nepremičnini. Zato dokler je bil lastnik sporne nepremičnine oče, ni bilo podlage za obogatitveni zahtevek. V trenutku očetove smrti pa je imel prvi tožnik možnost uveljavljati zoper sodediče povrnitev svojih vlaganj v sporno (zapustnikovo) nepremičnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožnica mora toženki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 1.176,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnikoma nerazdelno plačati 125.000,00 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

3. Druga tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne sprejema stališč sodišč prve in druge stopnje, da je za začetek teka zastaralnega roka bistven trenutek zaključka vlaganj v sporno nepremičnino oziroma očetova smrt. Meni, da je terjatev iz naslova neupravičene pridobitve nastala šele v letu 2004, ko je toženka (kot solastnica) vložila predlog za delitev sporne nepremičnine v nepravdnem postopku. Od tedaj namreč toženka zahteva posest tudi nad vlaganji tožeče stranke, saj tožeči stranki ne priznava več pravice do izbire stanovanja, ki ji jo je priznaval pok. oče na podlagi družbene pogodbe. Toženka vseskozi širi svojo posest na solastni nepremičnini, s čimer si povečuje korist v breme tožeče stranke. Zato bi bilo treba začetek teka zastaralnega roka šteti od kasnejšega trenutka kot je zaključek gradbenih del oziroma očetova smrt 4. 4. 2002. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja povrnitev vrednosti vlaganj v stanovanjsko hišo v L. (v nadaljevanju sporna nepremičnina). Revizijsko sporno je zastaranje tožbenega zahtevka.

7. Iz neizpodbojnih dejanskih ugotovitev izhaja, da so bila vlaganja v sporno nepremičnino končana najkasneje v letu 1990, da je lastništvo sporne nepremičnine po dograditvi ostalo v lasti pok. A. A. (očeta prvega tožnika in toženke), in da so večino časa med samim izvajanjem adaptacij in gradnje vsi (oče ter prvi tožnik in toženka z družinama) živeli v sporni nepremičnini. V zapuščinskem postopku po pok. A. A. pa sta se prvi tožnik in toženka dogovorila, da je vsak solastnik do ½ sporne nepremičnine.

8. Zahtevki iz neupravičene obogatitve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (361. člen ZOR). Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je prehod koristi od prikrajšanca na okoriščenca. Do tega prehoda pa v obravnavanem primeru ni prišlo že z zaključkom vlaganj v sporno nepremičnino. Lastništvo sporne nepremičnine je namreč tudi po dograditvi ostalo v lasti očeta prvega tožnika in toženke (saj med graditelji do stvarnopravne razdelitve sporne nepremičnine za časa življenja očeta prvega tožnika in toženke ni prišlo), koristi od investicij pa so uživali vsi, ki so živeli v sporni nepremičnini (t. j. oče ter prvi tožnik in toženka z družinama). Zato dokler je bil lastnik sporne nepremičnine oče prvega tožnika in toženke, ni bilo podlage za obogatitveni zahtevek. V trenutku očetove smrti (4. 4. 2002), ko sta v pravni in dejanski položaj zapustnika stopila njegova zakonita dediča, pa je imel prvi tožnik možnost uveljavljati zoper sodediče povrnitev svojih vlaganj v sporno (zapustnikovo) nepremičnino. Ob ugotovitvi, da je oče prvega tožnika in toženke umrl 4. 4. 2002, tožba pa je bila vložena 19. 11. 2008, se odločitev sodišč prve in druge stopnje o zastaranju terjatve tožeče stranke izkaže za materialnopravno pravilno.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo druge tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Druga tožnica nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, toženki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.