Jedro

Pomembno je, da je tožena stranka z zadostno mero skrbnosti poučila tožečo stranko o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, da bi tožeča stranka lahko ocenila potencialno znatno ekonomsko posledico tega pogoja ter vpliv na njene finančne obveznosti iz te pogodbe.

Tožeča stranka je za pričo vedela, pa je ni predlagala, ker je šlo za bančnega referenta tožene stranke; ko pa je odvetnik slišal izpovedbo priče, pa je podal ta dokazni predlog kot novoto. Določbe 337. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da odvetnik čaka do izvedbe dokaza (pa še v drugem postopku) in se nato glede na vsebino izpovedbe priče odloči, ali bo ta dokaz predlagal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki 4 izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov 10.508,96 EUR nadomesti s pravilnim zneskom 9.905,60 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa z dne 13. 4. 2007 in kreditne pogodbe z dne 10. 4. 2007, plačila 12.067,90 EUR in ugotovitev neveljavnosti in izbrisa hipoteke, ki je vknjižena z ID ... na nepremičnini parc. št. 650/2 k. o. ... za zavarovanje glavnice 213.623,44 CHF v evrski protivrednosti, vse vpisano v točki 3 II izreka sodbe in plačilo pravdnih stroškov. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek na razvezo notarskega zapisa in kreditne pogodbe, plačila 12.067,90 EUR in na izstavitev z. k. listine, na podlagi katere bo izbrisana citirana hipoteka iz primarnega zahtevka. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov 10.508,96 EUR.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Zaradi obsežnosti pritožbe (44 strani) pritožbeno sodišče povzema pritožbene navedbe po sklopih. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Prvi del pritožbe se nanaša na del sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo denarni zahtevek do 3.067,02 EUR zaradi zastaranja. Meni, da je razlaga zastaranja pretoga in v nasprotju s številnimi odločbami ESČP, z ustavnimi odločbami in odločbami Vrhovnega sodišča. Zlasti meni, da tožeča stranka ni mogla vedeti leta 2011 o vseh dejanskih okoliščinah, ki bi privedle do pričetka teka zastaranja. Nadalje graja opustitev izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke in trdi, da je tožena stranka dala zavajujoča zagotovila ob sklenitvi pogodbe. Tožena stranka je izpostavila najnižjo obrestno mero, zamolčala pa je izpostavljenost zaradi tveganja z najetjem dolgoročnega kredita v CHF in slabitvijo tečaja EUR na dolgi rok. Posel je predstavila kot celo ugodnega in samo kratkoročna gibanja CHF v razmerju z EUR. Izkoristila je nevednost in kongentivna pristranskost tožečih strank kot laikov. Tožena stranka je vedela, da je kredit asimetrična finančna stava, ki lahko prizadane eksistenco in socialni položaj tožečih strank in da so tveganja neomenjena in se lahko uresničijo v škodo tožečih strank. Sama se je zaščitila pred tveganjem. Povzročila je nezakrivljeno zmoto glede tveganja in vse to je vplivalo na zastaranje. Morala bi povedati o naravi valute CHF kot valuti varnega zavetja, o nevarnosti povečanja celotne kreditne obveznosti in kako to vpliva na način odplačevanja.

3. Pritožba povzema razloge iz sodišča EU iz sodbe C 186/16 z vidika možnega zavedanja tožeče stranke ob sklenitvi spornih poslov, zlasti kako bi na obroke z odplačilom posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice. Pri tem ne zadošča zgolj informacija o možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti valute. Bistveno je razumevanje konkretnega delovanja mehanizma konverzije tuje valute, ki je nujno povezana s kontekstom kreditnega razmerja. Pri tem povzema razloge sodbe C 26/13. Tožeči stranki nista mogli vedeti, da bo prišlo do take situacije v smeri krepitve CHF, ki se ne bodo izravnali na daljši ali krajši rok in kako bo to vplivalo na njuno celotno kreditno obveznost. Da so ta tveganja objektivno mogoča in zelo velika, sta tožnika lahko zaznala šele v letu 2018. Glede zastaranja kondikcijskih zahtevkov citira tudi sodbe C 698/18 in C 699/18. 4. Pritožba nato graja odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in se predvsem sklicuje na obvestilo Evropske komisije, ki vsebuje smernice glede razlage in uporabe direktive 93/13/EGS z dne 27. 9. 2019. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno in da sodba o tem nima razlogov in ne da odgovora na navedbe tožeče stranke. Člen 3/1 dopušča preizkus nedovoljenosti pogodbenih pogojev in ta zahteva ni bila pravilno prenesena v Zakon o varstvu potrošnikov. ZVPot izvzame iz presoje poštenosti glavnega predmeta, če je pogodba v tem delu jasna in razumljiva. Tako je tudi stališče dr. A. A. in dr. B. B. To je sporočila tudi Vlada RS 25. aprila 2008, ki je sporočila komisiji razloge nepopolnega prenosa 4. člena Direktive v slovenski pravni red in menila, da je razlog višja raven varstva potrošnikov in možnosti izpodbijanja nepoštenih pogojev v širšem smislu. Takšen pristop pri urejanju varstva potrošnikov ni v skladu z 8. členom Direktive in sodno prakso sodišča EU v zadevi C 484/08. V 23. členu ZVPot predpisuje sankcijo ničnosti za pogoje, ki so nepošteni in brez vsakega predhodnega preizkusa glede jasnosti in razumljivosti. Zato ni dovoljeno izvajati predhodnega preizkusa, s katerim bi bila pogojena ali omejena presoja nepoštenosti. Če se to ne upošteva, gre za kršitev temeljnih pravic iz 2. člena Ustave, 14. in 22. člena. Zato je sodišče zmotno materialnopravno presojalo zadevo in gre za razloge iz 34. točke in 52. točke sodbe. Vrhovno sodišče je v dosedanjih odločitvah spregledalo določilo 8. in 8a člena Direktive in dejstvo, da 4. člen Direktive ni bil prenesen v slovensko pravo.

5. Pogodbeni pogoji na podlagi 3. člena Direktive štejejo za nedovoljene, če so v nasprotju z zahtevo dobre vere in v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti strank. Merilo dobre vere je povezano z ravnotežjem pravic in obveznosti strank. Ob 4. členu Direktive pa se nedovoljenost pogodbenega pogoja presoja ob upoštevanju narave blaga ali storitve, drugih pogojev in okoliščin, ki so nastale v času sklepanja pogodbe. Pri tem citira zadevo C 421/14 in C 415/11. Sodišče pa teh meril ni upoštevalo. Opre se samo na ugotovitev, da je tožena stranka tožnika seznanila z valutnim tveganjem in da sta bila informirana, da lahko pride do sprememb tečaja tuje valute, pri čemer je tožena stranka zagotavljala, da bodo lahko nihanja menjalnega tečaja le majhna. Sodišče pa bi moralo upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke, ki lahko spremlja spremembe menjalnih tečajev in tveganj in bi lahko posredovala podatek, da bi potrošnik tak pogoj v tuji valuti sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Pri tem tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 141/2017 izhaja, da po praksi sodišča EU mora Vrhovno sodišče pri interpretaciji relevantne nacionalne zakonodaje v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava uporabiti tudi Direktivo 93/13. Pri tem ni treba ugotoviti „ slabe vere banke“, saj Direktiva tega ne predpisuje. Valutna klavzula je nedopustna, če je v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika in povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Opozarja na nihanje CHF v preteklosti. Tožena stranka tožnike s tem ni seznanila. Ni pokazala grafa gibanja tečajev. Sodišče ni odgovorilo na ključne trditve tožečih strank, ki so bistvene za preizkus po 3. členu Direktive: da ima CHF med svetovnimi valutami najmočnejše atribute valute varnega zatočišča, da je tožena stranka bila zaščitena pred tveganji po 85. členu ZBan in hipoteko in ni bila izpostavljena tveganju, da je primerjava obrestnih mer kazala na bolj ugoden kredit v CHF kot so v domači valuti, da je poznala gibanje CHF v preteklih desetletjih in da je lahko predvidela, da se tveganje ne bo realiziralo v korist tožeče stranke. Gre za strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev. Sodišče prve stopnje ni dalo odgovora na navedbe tožeče stranke, ki so bistvene z vidika vsebine slovenskega obligacijskega prava: da je tožena stranka svetovala tožnikoma s konkludentnimi dejanji, za kar obstaja konflikt interesov, da so tovrstni krediti za potrošnika tvegani, za banke pa ne, da bi banka morala opozoriti potrošnike na oceno tveganja CHF kot valute varnega zavetja, jasno izpostaviti morebitne interesne konflikte in tveganja, da je šlo za igro na srečo, da je nemogoče, da bi tožnika izračunala možnost uspeha v takšnem pogodbenem razmerju, da gre za asimetrijo informacij in banka lahko pričakuje, da se bo potrošnik odločil za kredite v CHF, če mu je kredit tako predstavljen, kot je bil. Gre za kršitev 86. člena OZ. Tudi priča C. C. je izpovedal, da nepoučenim strankam, ki niso bile pripravljene tvegati, ne bi smeli ponujati takih produktov. To je še zlasti pomembno, če ima potrošnik nizke prihodke. Predstavljanje kratkoročnih nihanj pa pri potrošniku ustvari občutek, da tveganja ni. To pove graf za čas od 1953 dalje. Ni predstavila simulacije. Bilo je pričakovati krepitev CHF, do česar je prišlo že v letu 2008, 2011 in kasneje. Banka bi morala tudi predstaviti mehanizme, od katerih je bilo odvisno gibanje tečajev. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da že sorazmerno majhna apreciacija CHF napram EUR, lahko pripelje skozi dolgoročno obdobje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov. Sodišče se ni opredelilo do predpostavke ničenega tečajnega tveganja za potrošnike. To je objavila tudi Banka Slovenije v publikaciji mag. Šulerjeve. Bilo je dano opozorilo, da slovenski komitenti nimajo zadostnega znanja o grozečih tveganjih ter da banke ne posvečajo dovolj pozornosti, da bi jih opozorile na potencialne posledice. Nato pritožba večkrat ponovi argumente o CHF kot valute varnega zavetja in specifičnosti tveganja in o tem, da ni bilo mogoče predvideti gibanja tečaja za tožečo stranko. Meni tudi, da če tožena stranka ni mogla predvideti gibanja tečaja, je to nebistveno. Banka drugače oceni finančne obveznosti kreditojemalcev kot sami potrošniki. Vedela je za veliko verjetnost spremembe tečaja. Banke zaradi valutnega tveganja morajo po ZBan svoje pozicije izravnavati in zato nimajo tveganja. Ne bi smela teh kreditov tožnikoma priporočati, saj jih je bančni svetovalec D. D. prepričal, da vzameta kredit v CHF in ne v EUR, kar je izpovedal drugi tožnik.

6. Sodišče ni dalo odgovora na vse te navedbe in je zmotno ugotovilo ključna dejstva. Tako ni ocenilo grafa tečajnega razmerja za obdobje 1953 do 2015, ampak se pavšalno sklicuje na apreciacijo, ki se je začela uresničevati šele 2011. To je bilo že 2008. Tečaj se je dvignil iz 1,65 na 1,5. Iz naslova tečajnih razlik je to bilo 40 milijonov EUR. Sodišče ni upoštevalo letnega poročila Unicreditbank za 2006, kjer je zapisano, da gre pretežno za hipotekarno posojilo z valutno klavzulo, ki daje zelo dobre rezultate, a dolgoročno to ne more zdržati. Zato priporoča sklepanje pogodb ob zavarovanju pred previsokimi obrestmi in tečajnimi tveganji. Opozarja na avstrijsko izkušnjo. Avstrijska centralna banka je z nadzornim organom za finančne trge 2006 izdalo zgibanko z nazivom „Informacije o tveganjih pri kreditih v tuji valuti“ in to posredovala vsem bankam. Opravila je primerjavo za nazaj in opozarjala na možne spremembe. Opisuje primer, ki je opisan v tej publikaciji. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožečih strank, da je švicarski frank specifična valuta, za katerega je značilen učinek varnega zavetja brez rizika. Tožena stranka je vedela, da potrošniki ne razumejo tveganj. Bankam je znano, da so takšne epizode pričakovane. To vse pokaže zgodovinska perspektiva za obdobje 1982-2011. O vseh teh razlogih se sodišče ne izjavi in zato gre za kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in temeljnih ustavnih procesnih jamstev.

7. Pritožba trdi, da sodba pomeni odstop od ustaljene sodne prakse SEU. Pri tem se sklicuje na citirane sodbe v zadevi Kasler in Kasler Rabai, Andricius in Czako. Ponovno poudari priporočilo iz ESRB z dne 21. septembra 2011. Sodišče se le sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018. Graja obe sodbi in meni, da sta v nasprotju z ustaljeno sodno prakso sodišča EU.

8. Gre tudi za kršitev ustavnih in konvencijskih pravic zaradi nepričakovanih sprememb valutnih razmerij med CHF in EU v korist CHF in nesorazmerne porazdelitve tveganj in se sklicuje na prispevek dr. N. N. in dr. O. O. Meni, da je sodišče podalo pomanjkljivo dokazno oceno in pri tem kršilo metodološka pravila z 8. člena ZPP. Tožeča stranka je dokazovala, da je imela tožena stranka usklajeno poslovno politiko in način svetovanja s strankam. Priče, ki so najemale enake kredite v tem času, so neposredne priče, ki imajo lastne in neposredne izkušnje in ne gre za posredne priče. Sodišče pa ne verjame tožnikoma ampak pričam tožene stranke. Priče E. E., F. F., G. G. in H. H. so izpovedale, da jim je bilo rečeno, da je CHF stabilna valuta in razmerje zgolj malo niha. Priča I. I. je izpovedala, da se redna mesečna anuiteta plačuje v domači valuti. To je bila priča tožene stranke. Sodišče pa v 38. točki ugotovi, da imajo priče tožeče stranke interes za izid postopka, in da jih je angažiralo Združenje Frank. Svetovalca D. D. ni bilo mogoče zaslišati, ker je že pokojen. Priča C. C. pa se tožnikov ne spomni. Priče tožene stranke so zaposleni uslužbenci in s tem zainteresirane priče. Sodišče pa za tožnike meni, da sta glede na letnik rojstva že imela določene življenjske izkušnje s tujimi valutami, ker ne zadostuje za ugotavljanje finančnih znanj in izkušenj. Teh specifičnih finančnih znanj nimajo niti sodniki, večina jih ne razume, kako se oblikuje LIBOR, od česa je odvisna obrestna mera, kaj pomenijo interkularne obresti in kateri mehanizmi vplivajo na spremembe tečajev. Gre za arbitrarno in samovoljno sojenje. Ta zapis v kreditni pogodbi ne zadostuje. Sodišče je generalno zavrnilo vse izpovedbe številnih prič, kar je nesprejemljivo. Argumentacija v letnici rojstva tožnikov pa ni sprejemljiva.

9. Po prejemu sodbe sta bila tožnika seznanjena od svojega pooblaščenca z materialnim dokazom tožene stranke „Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih“ kot tudi s prilogo informativnega plana oziroma ponudbe odplačila kredita z dne 1. 2. 2007, vse kot priloga ponudbi toženi stranki družbi M. d. o. o. z dne 1. 2. 2007. Pri tem je tožena stranka zapisala, da je pri znesku 7 milijonov EUR plačanih 550.059,00 EUR manj, če je kredit v CHF in vezan na LIBOR CHF. V ponudbi opozarja M. d. o. o. na obrestno mero in valutno tveganje in pripiše, da na področju finančnih trgov menijo, da ni nobenega razloga, da bi se v prihodnje frank občutneje okrepil oziroma ne verjamejo, da bi bila kakršnakoli rast dolgoročnejša. S tem dokazom pooblaščenec ni mogel seznaniti svoji strank, saj je šele takrat pridobil soglasje, da se lahko omenjeni dokaz uporabi tudi v tem postopku. Gre za zaupno razmerje. Dokaz dokazuje, da je tožena stranka imela prakso zamolčati tveganja iz naslova mogočih sprememb in da je dajala zavajujoča zagotovila o teh tveganjih. Gre za deliktno ravnanje tožene stranke. Po prejemu sodbe pa sta tožnika s strani svojega odvetnika pridobila na vpogled obvestilo tožene stranke JP/11-2014 z dne 13. 4. 2004, ki vsebuje navodilo vodje poslovnih enot in komercialistom tožene stranke glede kreditov v CHF. Tam piše, da tožena stranka priporoča, da se komitentu predstavijo podatki zadnjih pet let ter podatki o gibanju CHF/EU in izkazuje relativno majhna nihanja. To je dokaz, da so bančni uslužbenci s temi podatki ustvarjali vtis, da so ta razmerja stabilna in da večjih odklonov ni pričakovati. Obvestilo še vsebuje zapis, da je zamenjava valute mogoča le v soglasju z zavarovalnico, pri kateri je kredit zavarovan. Tudi tu je odvetnik pridobil soglasje stranke šele po prejemu prvostopne sodbe. Tretji novi dokaz pa je zaslišanje bančnega referenta J. J., ki najprej ni bil predlagan. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz nepomembnosti dokaza z zaslišanjem prič, ki sta jih tožnika v tožbi 21. 1. 2018 predlagala v seznamu prič. Sodišče je zavrnilo zaslišanje prič, ki bi vedele povedati, kaj so svetovalci svetovali ob sklepanju pogodb. Treba pa je zaslišati tudi priče, ki niso bile neposredno zraven v poslovalnici, zlasti če so bile tam zaposlene. Glede na stališče Vrhovnega sodišča sta tožnika menila, da bo njunim dokaznim predlogom po zaslišanju prič - kreditojemalcu ugodeno in zato nista predlagali priče J. J., saj je tudi bil zaposlen pri toženi stranki. Sodišče je tako zaslišalo nekaj prič, zavrnilo pa predlagane kreditojemalce, ki bi povedali o poslovni politiki tožene stranke. Pooblaščenec tožnika je prepis zapisnika priče prejel v zadevi P 281/2017 z dne 22. 10. 2020, šele po koncu tega postopka in ko je dobil soglasje stranke, da ta zapisnik uporabi v tem postopku.

10. Izpodbija odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Navaja razloge iz teorije o tem, kdaj se lahko zahteva razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (P. Grilc, N. Dolenc, M. Juhart, N. Plavšak). V danem primeru ne gre za primer, ko bi šlo za zvišanje cen zaradi naraščanja cen v daljšem časovnem obdobju. Gre za drastično in izjemno nagle skoke CHF. Tožena stranka je to namenoma ponujala, zaradi večjega tržnega deleža, kar so povedale tudi priče tožene stranke. Pri tožnikih ne gre za situacijo, da bi nastopila njuna plačilna nesposobnost. S tem mora stranka računati. Gre za situacijo, ko se je obveznost tožečih strank drastično povečala in to dolgoročno, kar pa ne velja za prihodke. To lahko pomeni, da tožnica ne bi mogla odplačevati kredita, če bo prišlo do večje tečajne spremembe in da bo temu sledila izguba stanovanjske nepremičnine, saj je kredit povezan s hipoteko. Do spremembe je prišlo zlasti leta 2015. 11. Izpodbija stroškovni del sodbe. Toženi stranki je sodišče neutemeljeno priznalo stroške za vseh 9 pripravljalnih vlog. Meni, da v teh vlogah ponavlja svoje navedbe in predpisuje prakso sodišča EU in slovenskih sodišč. Glede pričevanja priče E. E. bi se lahko izrekla že na glavni obravnavi in ni bilo potrebno se opredeliti še s posebno vlogo. Sodišče je priznalo nagrado za pristop na 5. narok 2. 10. 2019 in pristop na 7. narok., 2. 10. 2019 pa narok ni bil opravljen in je bil preložen. Zato gre toženi stranki le 25 % iz tar. št. 18, kar je 325 točk in ne 650 točk. Sodišče je priznalo nagrado za 7. narokov, opravljenih pa je bilo 6. Zato je treba odšteti 650 točk za 1. narok. Priznalo je tudi 2 % pavšal po 11. členu OT, gre pa priznati materialne stroške nad 1.000,00 EUR v višini 1 % pavšal. Tako je pravilni izračun 150,75 točk in ne 281,5 točk. 12. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Meni, da je sodišče pravilno odločilo o zastaranju. Nato opozarja na svoje argumente in se strinja s presojo sodišča prve stopnje. Glede novih dejstev in dokazov pa opozarja na 337. člen ZPP, ker bi lahko tožeča stranka te dokaze predložila že pred 12. 1. 2021. Pooblaščenec iz Združenja Frank je z nekaterimi dokumenti razpolagal že od 2018, z ostalimi pa vsaj 2019 dalje. To je bilo navedeno že v VIII Pg 576/2018, postopek je vodil pooblaščenec tožnikov. Obvestilo z dne 13. 4. 2004 pa pooblaščenec uporablja že nekaj let. S tem nastopa v številnih drugih postopkih in tožena stranka prilaga vlogo v zadevi I P 1231/2015 z dne 9. 9. 2019, ki jo je sestavil pooblaščenec tožnikov in se sklicuje na te dokumente. Enako v P 281/2017, vloge z dne 25. 11. 2019. Sicer pa gre za skoraj identične dokumente, ki se jih izmenjujejo v okviru Združenja Frank. Tožnika sta imela vse možnosti, da se pri svojem pooblaščencu in Združenju Frank pozanimata, ali je na voljo še kakšen nov dokument in bi ju o tem lahko seznanil pooblaščenec. Sicer pa te listine ne potrjujejo to, kar trdi tožeča stranka. Dokazi se ne nanašajo na to zadevo, temveč na tretje osebe. Tožnika ne zatrjujeta, da sta bila v postopku informirana s strani teh informacij ali dokumentov in dokumenti so bili posredovani pravni osebi M. d. o. o. Pri potrošnikih gre za drugačno situacijo. Tožnika nista trdila, da bi prejela obvestilo z dne 13. 4. 2004 in dokaz bi bil relevanten, če bi se tožnika s tem seznanila. Tega pa ne zatrjujeta. Sicer pa ni bil predložen letak z naslovom „Stanovanjski tolarski kredit, vezan na švicarski frank“. Sklicevala sta se na letak „stanovanje ali stanovanjska hiša so stanje vsakega Slovenca“. Verjetno gre za pomoto. Informacija, da je zamenjava valute mogoča zgolj ob soglasju zavarovalnice, ni relevantna za to pogodbo. V pogodbi piše, da je zamenjava možna. Zato so predlogi tožnikov zavajujoči. Tožena stranka nasprotuje upoštevanju zapisnikov prič v postopku P 281/2017. Po 219.a členu ZPP je dokaz iz drugega sodnega postopka mogoče izvesti le ob ne nasprotovanju pravdnih strank oziroma, če dokaza ni bilo mogoče izvesti. Ti pogoji niso podani. Nasprotuje tudi pritožbi o stroških.

13. Pritožba je utemeljena delno glede odločitve o pravdnih stroških. Sicer pritožba ni utemeljena.

**O materialnem pravu:**

14. Pritožba obširno graja pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališč SEU v zvezi s 3. členom Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in iz tedaj veljavnih določb ZVPot1. Ker je šlo za tipsko potrošniško pogodbo po 22. členu ZVPot, je pogodbene pogoje presojalo tudi v luči 23 in 24. člena ZVPot. Določeni pogoji zavezujejo le, če so jasni in razumljivi (22. člen). Nepošteni pogodbeni pogoji so bili po 23. členu ZVPot nični. Nepošteni so bili naslednji pogoji: 1. če na škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, 2. če povzročajo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnikov, 3. da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali 4. če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Bistvene sestavine kreditne pogodbe je določal 7. člen ZPotK. Če je bil obračun vezan na uporabo tuje valute, je morala biti v enostavnem in razumljivem besedilu navedena tuja valuta in vrsta tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti.

15. Merilo za razlago poštenosti kredita, s katerim kreditojemalec prevzema valutno tveganje, je sodišče EU podalo pri razlagi člena 4 (2) Direktive, v zadevi C 186/16 in C 126/13. Zavzelo je stališče, da je tudi glavni predmet pogodbe treba obravnavati kot pogoj, ki ni bil posamično dogovorjen. Za slednjega velja, da ni nepošten le, če je napisan v jasnem in razumljivem jeziku. Ta zahteva ne pomeni zgolj tega, da je pogodbeni pogoj za potrošnika slovnično razumljiv, ampak mora biti v pogodbi jasno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katero se nanaša, ter zveza med tem mehanizmom in drugimi pogoji o izplačilu posojila, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih pogojev oceni ekonomske posledice, ki iz tega izhajajo in lahko sprejme poučno in preudarno odločitev. Potrošnik mora pogodbene pogoje razumeti formalno in slovnično in glede njihovega dejanskega obsega. Jasno mora biti obveščen o tem, da se s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzame tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Ne zadošča, da je seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti te valute. Na podlagi dobljenih informacij mora biti zmožen tudi oceniti potencialne znatne ekonomske posledice tega pogoja ter njegov vpliv na prevzete finančne obveznosti, torej na skupni strošek kredita. Presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja je treba opraviti glede na trenutek sklenitve pogodbe in pri tem upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko tedaj poznal in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje pogodbe, saj pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke, mora po stališčih sodišča EU, nacionalno sodišče pri posojilih v tuji valuti najprej opraviti presojo spoštovanja dobre vere s strani banke in nato morebitno znatno neravnotežje med pogodbenimi strankami v pomenu 3. člena Direktive. Za ugotovitev, ali pogoj za škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznosti strank, mora preveriti, ali bi lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

16. Dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča je oblikovala svoja stališča o nedopustnih pogojih v potrošniških pogodbah. Gre za številne sodbe, ena zadnjih je II Ips 32/2019, z dne 23. 1. 2020, kjer so bila obravnavana stališča kreditojemalcev, ki so sklenili kreditne pogodbe z valutno klavzulo in Vrhovno sodišče je pri tem že upoštevalo odločbe SU2. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je tako razlagala pravni standard pošteno opravljene pojasnilne dolžnosti, da to pomeni dolžnost razkritja vseh informacij, ki bi jih banka (upoštevaje svoje znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri presoji v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivala na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se lahko pokaže šele med izvajanjem pogodbe. Ali je bil potrošnik poučen o vseh elementih, je treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika. Enako je tudi menilo SEU v zadevi C - 186/16 in zmotno meni pritožba, da te sodbe sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

17. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do pravne posledice ničnosti takega določila ali celotne pogodbe (II Ips 137/2018). Če se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega, ker slaba vera banke in obstoj znatnega ravnotežja med pravicami in obveznostmi strank nista izkazana, posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila. Do ničnosti vodi le v primeru, če je podana nepoštenost glede glavnega predmeta pogodbe, torej če je banka hkrati ravnala v slabi veri in ker je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno neravnotežje. Določene okoliščine pa po svoji naravi lahko istočasno sodijo v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kakor tudi okvir morebitne nadaljnje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank3. Po opravljenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje sklepalo, da glavni predmet kreditne pogodbe ni bil določen nejasno in da sta tožnika z vsebino soglašala. Vendar je vseeno opravilo še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo SEU, presojo dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.

**O pravnorelevantnih dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje:**

18. Tožnica je s toženo stranko sklenila kreditno pogodbo z dne 10. 4. 2007 in nato notarski zapis z dne 13. 4. 2007 (A3 in A4). Drugotoženec je bil porok za kredit v višini 213.623,44 CHF v evrski protivrednosti v dobi 240 mesečnih anuitet v višini 1.300,15 CHF, vse plačljivo v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB veljavno na dan plačila obveznosti. Poleg kreditne pogodbe je tožnica podpisala tudi izjavo o seznanjanju s tveganji (B2), v kateri je pouk v zvezi s spremembo referenčne obrestne mere kot tudi s spremembo valutnega tečaja, ki lahko v primeru rasti CHF proti domači valuti vpliva na višino mesečne anuitete. V izjavi med drugim piše, da prevzema tveganja, da se bodo lahko v prihodnosti mesečne anuitete zvišale oziroma znižale. Tožnica je najprej trdila, da podpis na izjavi ni njen, nato pa ni založila predujma za izvedenca grafologa; sodišče pa je na podlagi primerjave podpisov ocenilo, da je podpis na izjavi njen. Teh ugotovitev pritožba ne graja. Tožnica je bila zaslišana in je izpovedala, da jo je ob najemu kredita zanimalo samo, kaj je zanjo bolj ugodno in ni bila pozorna na vsebino. Trdila je, da je bančni uslužbenec D. D. zagotovil, da je CHF stabilna valuta in da ni mogoče pričakovati velikih tveganj in da se to ne bo spremenilo. Predstavil je graf o gibanju tečaja EUR/CHF za pretekle dve leti in bila je seznanjena z letakom, po katerem je tožena stranka še pod nazivom Banka X valutne kredite oglaševala kot kredite z minimalnim valutnim tveganjem. Povedala je tudi, da ji ni bilo predstavljeno, da bo že majhna tečajna sprememba vplivala na povečanje obveznosti in strukturo obrokov ter kakšno je razmerje med obrestmi in glavnico. Tudi drugotožnik (tožničin mož), ki je bil porok, je zatrjeval podobno. Izročili so izračun anuitet, ni mu pa bilo pojasnjeno, da majhno povečanje vpliva na spremembo tečaja v plus ali minus. Ni dobil obvestila o tem, da je bil CHF varno zatočišče valut. Pridobil je tudi letak pri enem od prvih obiskov v banki.

19. Ker ni bilo več referenta, ki je opravil razgovore s tožnikoma, je sodišče zaslišalo bančne uslužbence (C. C. in I. I.). Povedala sta, da so uslužbenci tožene stranke vedno predstavili posojilo v EUR kot tudi posojilo v CHF in da se redna mesečna anuiteta plačuje v domači valuti, kar pomeni, da je valutno tveganje trenutnega tečaja na dan plačila vsake anuitete. Stranke so seznanili z valutnim tveganjem in niso dajali nobenih zagotovil o gibanju tečaja, saj banka takrat ni imela informacij, kako bi se tečaji gibali v bodoče. Predstavili so pretekla gibanja tako, kot so imeli na voljo. Niso opravili svetovalnih razgovorov in sodišče prve stopnje jim je sledilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja teh prič pravilno sklepalo, da ni bilo konflikta interesov zaposlenih pri toženi stranki, saj pojasnilna dolžnost ni svetovanje in to ne more biti razlog za ničnost pogodbe. Priča C. C. je celo izpovedal, da je v letu 2006 sam najel kredit v CHF in ga še odplačuje. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tudi F. F., G. G., K. K. in H. H., ki so prejeli kredite z valutno klavzulo. Izpovedali so, da jim je bil kredit predstavljen kot ugoden, da jim je bilo predstavljeno gibanje tečaja EUR/CHF za preteklih nekaj let in da je bilo pri tem zagotovljeno, da se to ne bo bistveno spremenilo, ker je CHF stabilna valuta ter da posebnih pojasnil o valutnem tveganju niso prejeli. Sodišče je iz izpovedbe drugotoženca in prič tožeče stranke sklepalo, da je tožena stranka predstavila podatke gibanja tečaja EUR/CHF za najmanj pretekli dve leti, vendar jim ni sledilo, da bi bili dani podatki in napovedi, da se to ne bo bistveno spremenilo. Povedano jim je bilo, da obstaja valutno tveganje zaradi tečaja na dan plačila vsake mesečne anuitete. Upoštevalo je tudi, da je prišlo do bistvene spremembe zaradi odločitve švicarske centralne banke v letu 2015, kredit pa je bil dan v letu 2007. Sodišče pravilno sklepa, da iz podanih grafov ni bilo mogoče napovedati svetovne krize in ukrepa švicarske banke. Takšnega povečanja, kot je prišlo 2015, do sedaj ni bilo.

20. Sodišče je tudi ugotovilo, da sta bila enakopravno predstavljena kredita v EUR in v protivrednosti CHF. Tožnica je izpovedala, da je želela rešiti stanovanjski problem in je bil kredit v protivrednosti CHF bolj ugoden in se zato odločila. Vendar je iz izpovedb bančnih referentov moč ugotoviti, da tudi zaposleni pri toženi stranki niso vedeli, da bo lahko prišlo do takega skoka vrednosti CHF kot je bilo v letu 2015, (prvič pa v 2011). Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da sta tožnika zadosti stara, da sta že imela določene življenjske izkušnje s tujimi valutami in razumela, kaj pomeni gibanje menjalnega tečaja valute. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je iz spisa razbrati (generalije obeh tožnikov na list. št. 166), da gre za samostojna podjetnika; tožnica je po poklicu gradbeni tehnik, tožnik pa strojni inženir. Tožnika tudi nista zatrjevala, da zvišanih obrokov nista zmogla oz. da bi prenehala plačevati kredit. Stanovanje imata še vedno.

21. Glede na pisne dokaze (pogodba, notarski zapis in izjava o prevzemu tveganja) in glede na izpovedbe zaposlenih pri toženi stranki, je sodišče pravilno sklepalo, da je bila pojasnila dolžnost zadovoljivo opravljena tudi skozi podana materialnopravna izhodišča. Treba je upoštevati konkretne okoliščine primera, kaj sta tožnika po poklicu in življenjskih izkušnjah in nenazadnje, da jima sodišče ni moglo v celoti verjeti. Tožnica je najprej trdila, da se podpisa izjave ne spomni, nato pa ni založila predujma za grafologa in tako je tudi siceršnja njena izpovedba nekoliko vprašljiva. Zato so bili glede pojasnilne dolžnosti bolje prepričljivi referenti tožene stranke.

22. Pritožba trdi, da bi tožena stranka morala še pojasniti zgodovinski potek razmerja med CHF in EUR, da je CHF bila valuta varnosti in podati grafično simulacijo različnih vrednosti v daljšem časovnem obdobju. Vrhovno sodišče je na to odgovorilo v zadevi II Ips 195/18, da so te zahteve tožeče stranke formalistično pretirane in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način dana pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Tega ni najti v zadevi Andriciuc niti v konkretnem priporočilu Evropskega odbora za sistemska vlaganja z dne 21. 9. 2011, na katera se sklicuje tudi pritožba. Specifičnih zahtev v času sklepanja sporne kreditne pogodbe nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Ne Zakon o varstvu potrošnikov ne Zakon o potrošniških kreditih kaj takega ni predpisoval. Vrhovno sodišče v odločbi opozarja, da pretirana skrb za potrošnika ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejeti odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Zadosti je bilo, da sta tožnika bila točno informirana, kaj pomeni valutna klavzula, kaj bo to pomenilo ob plačevanju posameznih obrokov. Vendar je bila odločilna želja, da dobi tožnica kredit ravno z valutnim tveganjem, saj je bil kredit bolj ugoden in zato se je odločila za tak kredit. 23. Pritožba meni, da je takšen kredit aleatorna pogodba in da ni enake vrednosti dajatev oziroma zlasti, da ni enakega tveganja. Tožena stranka je pojasnila, da je morala po Zakonu o bančništvu naložbe, zaradi katerih je izpostavljeno tveganje zaradi morebitnih izgub zaradi spremembe tečajev, ustrezno uskladiti z obveznostmi banke, katerih višina je odvisna od enakih sprememb (85. člen ZBan). To pomeni, da si je morala banka zagotoviti ustrezno financiranje v enaki tuji valuti, to je v CHF. S tem je tudi prevzela valutno tveganje in ni utemeljen očitek tožeče stranke, da je bilo tveganje le na strani tožeče stranke. Ker pa si je banka zagotovila zavarovanje s hipoteko, pa tega dejstva ni mogoče enačiti s trditvami tožeče stranke, da banka ni bila izpostavljena tveganju. Banka mora pri vsakem kreditu pomisliti na zavarovanje kredita. Sprememba tečaja tuje valute za toženo stranko zato ne predstavlja direktnega dobička, kot to želi predstaviti tožeča stranka. Gotovo pa velja za vse aleatorne pogodbe (kar je v določilu o valutni klavzuli tudi ta pogodba), da ne velja načelo enake vrednosti dajatev. Vendar so bili takšni krediti v kritičnem času dovoljeni in so še dovoljeni, tako v nacionalni zakonodaji kot tudi v pravu EU. Če bi zakonodajalec menil, da so ti krediti za potrošnika lahko škodljivi, ne bi dovolil več kreditov z valutno klavzulo. Res pa je sedaj bolj določena pojasnilna dolžnost in tudi podane varovalke. Vendar je sporno pogodbo moč presojati samo ob zakonodaji, ki je veljala v času sklepanja pogodbe in ob konkretnih okoliščinah primera.

24. V konkretnem primeru je tožeča stranka med drugim trdila, da je obstajalo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo pogodbo ob izhodiščih iz odločb SEU C-226/12. Ugotovilo je, da so pogodbene določbe jasne, v slovenskem jeziku, da sta stranki razumeli pomen valutne klavzule in možnih sprememb pri plačevanju v bodočnosti oziroma pri izvrševanju svojih obveznosti.

25. Izjemno pomembno je, da je kreditna pogodba imela tudi člen, po katerem lahko kreditojemalec kadarkoli zahteva spremembo pogodbe v EUR, vendar tožeča stranka tudi ob začetku višanja CHF/EUR, to je v obdobju od 2011 dalje, te zahteve ni vložila. V obdobju 2015 pa je tožena stranka ponudila tožeči stranki spremembo pogodbe, vendar je tožeča stranka pojasnila, da je to bilo predrago. Če bi za tožečo stranko bile breme že prve povečane vrednosti obroka, bi lahko izkoristila 13. člen Kreditne pogodbe, ki omogoča predčasno vrnitev kredita delno ali v celoti.

26. Ni odveč opozoriti, da je sodišče prve stopnje povzelo neprerekane trditve tožene stranke o vplačilih tožeče stranke iz te pogodbe (A14) za obdobje od 19. 4. 2007 do 20. 8. 2018 in ugotovilo, da ni šlo ves čas za višanje obrokov. Ugotovilo je celo, da se je kreditna pogodba gibala tudi njima v korist (znižanje obroka 19. 4. 2007, 21. 7. 2009). Res je bila najvišja anuiteta leta 2015, zadnja anuiteta iz predloženega dokaza pa je znašala 911,88 EUR. Pri tem pritožba opozarja, da se je spreminjala glavnica. Vendar se glavnica spremeni tako pri zvišanju kot pri znižanju vrednosti CHF/EUR. V obroku je nujno izražena tudi sprememba glavnice. Gre za matematični izračun.

27. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne gre za oderuško pogodbo, ki jo definira 119. člen OZ, saj je manjkal subjektivni element. Teh ugotovitev pritožba ne graja. Tožnica ni trdila, da ni bila kreditno sposobna v EUR, ampak da je vzela kredit z valutno klavzulo zato, ker je bil obrok manjši in bolj ugoden. Tako se izkaže, da je tožeča stranka imela možnost izbire, vendar se je odločila za zanjo bolj ugodno varianto v času sklepanja pogodbe. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka zavajala tožečo stranko in obljubljala ali dajala kakšna zagotovila, da se valutno razmerje ne bo spremenilo oziroma da bo ostalo isto.

28. Glede zaslišanja drugih kreditojemalcev pa je sodišče prve stopnje zaslišalo štiri kreditojemalce, ki imajo odprte postopke v drugih zadevah proti toženi stranki in je pravilno ocenilo, da so zainteresirani za uspeh tožeče stranke v pravdi. Vsi so člani združenja Frank in sodišče je povzelo, da gre za društvo fizičnih oseb z namenom uveljavljanja zaščite in izboljšanja pravic potrošnikov, zlasti uporabnikov kreditnih in finančnih inštitucij. Društvo nudi informacije o dogajanjih, vezanih na kreditne pogodbe v CHF in tudi o sodnih postopkih in sodnih odločitvah. Zmotno meni pritožba, da je sodišče prve stopnje odločilo le na podlagi prič tožene stranke. Odločilo se je tudi ob upoštevanju izpovedb tožnikov in listinskih dokazov. Res je tožnica izpovedala, da je bila seznanjena z letakom (A21), vendar ni izpovedala, da se je odločila na podlagi tega letaka. Vendar je treba tudi ugotoviti, da v zadnji alineji letaka med drugim piše, da res omogoča večvalutni hipo kredit z minimalnim valutnim tveganjem. Vendar tudi piše, da pri tem kreditu lahko poljubnokrat v okviru ene kreditne pogodbe spremenite valuto, na katero je kredit vezan in da je sprememba možna vsake tri mesece. S tem si stranke zagotovijo najnižjo možno stopnjo valutnega tveganja. Predvsem pa je toženi stranki uspelo dokazati, da ni mogla biti seznanjena s povečanjem vrednosti CHF glede na EUR, kar se je pričelo dogajati nekaj let po sklenitvi pogodbe, najbolj pa leta 2015. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo poročilo Banke Slovenije (A5) za leto 2005 in dopise pod A6 in A7. Ne gre za podatke, ki bi jih morala tožena stranka izpostaviti ob sklepanju konkretne pogodbe, saj ne gre za podatke, ki kažejo na razmerje, ki ga je skoraj verjetno pričakovati. Poročilo ne vsebuje zanesljive napovedi gibanja valutnega razmerja. Tožena stranka pa je navajala, da se kratkoročne napovedi Banke Slovenije o apreciaciji za obdobje 2005 do 2007, niso uresničile in da se je vrednost CHF v tem obdobju dejansko gibala v nasprotni smeri od napovedi BS. Tako torej tudi BS ni mogla napovedati pravilnega gibanja. Pri tem se pritožba sklicuje na vrsto dokazov, ki so bila dana s strani finančnih organov v Avstriji. Vendar je na konkretno pogodbeno razmerje mogoče upoštevati informacije in vedenje tožene stranke v Sloveniji. Ni dvoma, da banke v letu 2007 niso vedele, kaj se bo zgodilo v letu 2015. Pomembno je le, da je tožena stranka z zadostno mero skrbnosti poučila tožečo stranko o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, da bi tožnica lahko ocenila potencialno znatno ekonomsko posledico tega pogoja ter vpliv na njene finančne obveznosti iz te pogodbe. Tožnica tudi ne zatrjuje, da obrokov ni zmogla oz. da bi jo plačevanje pahnilo v hudo stisko. Pojasnilna dolžnost ni mogla vsebovati pojasnila, da je CHF valuta varnega zavetja, kar je upoštevalo strokovno mnenje Thomasa J. Jordana (A9). Gre za mnenje oziroma strokovni članek iz leta 2009, ki ga tožena stranka ni poznala in ni mogla kaj takega napovedovati (primerjaj tudi izpovedbo priče L. L.). Pojasnil je, da obstajajo neki inštrumenti, kjer se dogovarjajo za posle vnaprej, vendar pa to ni napoved tečaja.

29. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do strokovnih mnenj, katere je številne predložila tožeča stranka (Inštitut ..., mnenje dr. P. P., prof. dr. R. R., Združenja Frank). Gre za strokovna mnenja, ki ne upoštevajo konkretnih okoliščin primera in sodišče na to ne more odgovarjati. Če bi šlo za konkretne navedbe v zvezi s predmetnim kreditom, pa sodišče ne bi imelo dovolj znanja na ekonomskem področju, bi lahko tedaj stranki predlagali ustrezne izvedence. Tako pa pritožba le pavšalno trdi, da sodba nima o tem razloga in da je tožeči stranki zato bila odvzeta možnost sodelovanja v postopku ter da gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodba ima zadosti razlogov o tem in ker ne gre za konkretizirana mnenja v zvezi s tem primerom, ni mogoče očitati kršenje dostopa do sodišča ali očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodba ima razloge o pravno relevantnih dejstvih, ki jih je citiralo sodišče pri podani pravni podlagi, opravilo je nato primerjavo z življenjskim primerom in ugotovilo, da očitane kršitve ob sklepanju same pogodbe ni bilo. Nemogoče je pa odgovarjati v sodbi na številne prispevke domačih in tujih avtorjev, ki jih je predložila tožeča stranka, nato pa tudi tožena stranka.

30. Pritožba obširno graja sodbo v delu, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora zastaranja in temu ugovoru ugodilo do zneska 3.067,02 EUR. Pritožbeno sodišče nato odgovarja, da je moč govoriti o terjatvi in zastaranju terjatve, ki je potrditvi tožeče stranke kondikcijski zahtevek, kot posledici ničnosti pogodbe, a le v primeru, ko je pogodba nična. Tako pa se izkaže, da je o tem delu zahtevka in ugovoru zastaranja nemogoče govoriti. Sodišče prve stopnje tudi ni presojalo samega zahtevka oziroma terjatve, zato na te navedbe pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

31. Pritožba še trdi, da sodišče ni odgovorilo na ničnostni razlog iz 86. člena OZ. Pri tem spregleda, da je sodišče ugotovilo, da ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da je bila pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato ni nična. Torej sodba ima razloge o pravnorelevantnih dejstvih.

32. Pritožba ima še zelo obširne navedbe o tem, da iz priporočila o dajanju posojil v tujih valutah ESRB z dne 21. 9. 2011 izhaja, da mora biti ničelno tveganje pri jemalcih kreditov v državah s stabilno domačo valuto. Vendar pri tem prezre, da je dajanje kreditov z valutno klavzulo bilo dovoljeno tako po nacionalni zakonodaji kot po evropski. Vsaka pogodba z valutno klavzulo vsebuje določeno tveganje in je v tej določbi aleatorna. Tudi sedanji predpisi o potrošniških kreditih dovoljujejo valutno klavzulo in to tudi v državah, kjer je domača valuta stabilna, EUR in po logiki zaščite vrednosti kredita oz. valute, ni potrebe po ponujanju kreditov z valutno klavzulo. Vendar ne gre za prepovedane posle, ampak je treba potrošnika opozoriti na morebitna tveganja in morebitne posledice, ki bi ga lahko doletele.

33. Pritožba nato izpostavi, da sodišče ni upoštevalo, da je bila prva tečajna sprememba iz 1,65 na 1,5 že v letu 2008. Vendar to ne spremeni odločitve. Prišlo je do številnih sprememb (v obeh smereh) in sodišče prve stopnje je tudi iz podanih posameznih obrokov povzelo, kako so se ti obroki spreminjali. Zato očitek, da tega ni upoštevalo, ne drži. 34. Pritožba še trdi, da so bili referenti svetovalci pri dajanju kreditov v interesni koliziji. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo zaslišanja tako prič tožeče kot prič tožene stranke in ugotovilo, da dajanje pojasnil v zvezi s krediti z valutno klavzulo ni svetovanje. Tožena stranka ni svetovala tožeči stranki, naj vzame kredit s tujo valuto. Predstavljena sta bila oba kredita in tožnica je izpovedala, kako se je odločila, to je po bolj ugodni višini mesečnega obroka.

35. Pritožba še graja obrazložitev sodbe v delu, ko sodišče ugotavlja, da sta tožnika glede na letnico rojstva imela določene življenjske izkušnje s tujimi valutami. Nato meni, da povprečni potrošnik in celo sodnik večinoma ne razume, kako se oblikuje libor, od katerih faktorjev je odvisno spreminjanje obrestne mere, kaj so interkalarne obresti in kateri mehanizmi vplivajo na spremembe tečajev valut in kako se to odraža pri obveznosti kreditojemalca. Vendar je kreditna pogodba ena izmed zelo pogostih pogodb, tudi potrošniškega prava in stranke morajo biti tako poučene, da lahko razumejo valutno klavzulo. Tožnika sta podjetnika in iz njunih izpovedb ni videti, da nimata osnovnega znanja o valutni klavzuli, kot sedaj smiselno zatrjuje pritožba. Sodnik pa si v primeru, ko česa ne razume, na podlagi 243. člena ZPP pridobi strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Zato ni pravilen očitek, da je šlo za arbitrarno in samovoljno sojenje in da tožnika nista imela zagotovljenega poštenega sojenja.

**O podrednem tožbenem zahtevku:**

36. Tožeča stranka meni, da je v danem primeru šlo za spremenjene okoliščine, ki terjajo razvezo pogodbe. Pri tem pritožba citira teoretike. Meni, da drastični in izjemni skoki tečaja CHF pomenijo spremenjene okoliščine. Tožeča stranka je zatrjevala, da so te okoliščine bile v letu 2009, 2010 in v začetku 2015. Sodišče pravilno ugotavlja, da je za pravilno uporabo 112. člena OZ treba izkazati dve predpostavki: da stranka teh spremenjenih okoliščin ob sklenitvi pogodbe ni mogla upoštevati ali se jim izogniti oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je šlo za tveganje ob sklenitvi pogodbe in to za obe pogodbeni stranki. Že sam pojem kreditne pogodbe z valutno klavzulo ima določene elemente možne spremembe tečaja in na to sta bila tožnika opozorjena. Tožba je bila vložena avgusta 2018, 11 let po sklenitvi pogodbe, ko je bila mesečna anuiteta višja za cca 120,00 EUR. Vmes pa se je obrok res višal, vendar tudi nižal. Tožnika takrat nista vložila tožbe na razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Tožnica tudi ni obrazložila in razkrila svojih dohodkov ali spremembe zaradi zatrjevane krize in kako se je doslej odzivala na spremenjene okoliščine, ni razkrila, kako je ravnala, da ji ni mogoče očitati pomanjkanja skrbnosti in kaj je storila, da bi izpolnila načelo oziroma temeljno zavezo pacta sund servanda (I Cp 1507/2010, Cpg 772/2013). Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek.

37. Tožeča stranka glede primarnega tožbenega zahtevka v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze (35. stran do 39. pritožbe). Bistvo trditev tožeče stranke je, da je njen odvetnik po prejemu prvostopne sodbe dobil dovoljenje svojih strank iz drugih pravdnih zadev, v katerih zastopa, da v tej pravdi predloži dokaze iz drugih postopkov.

38. Najprej gre za ponudbo tožene stranke družbi M., d.o.o. z dne 1. 2. 2007 in tam priloženo listino z naslovom „pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih“. Na to je moč le odgovoriti, da gre za drugo zadevo in zlasti za pogodbo gospodarskega prava in nepotrošniškega prava, ki jo na konkretno pravno razmerje ne moremo uporabiti. Ker gre za stare zadeve oziroma podatke tožeča stranka pa tudi ne razkrije, kdaj je odvetnik tožeče stranke to izvedel, ne more biti merodajna le trditev odvetnika, da je po končani glavni obravnavi dobil soglasje družbe M., d.o.o., da predloži dokaz, ki datira iz leta 2007. Tako trditev odvetnika ni mogoče preizkusiti. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Tako bi ostalo nepreverljivo, ali je ta dokaz bil tožnikoma znan do konca glavne obravnave, saj je očitno obstajal že prej. Očitno ne gre za objektivne novote – dejstva, ki so nastala po koncu glavne obravnave in dokazi, namenjeni dokazovanju takih dejstev. Tožeča stranka trdi, da z novotami želi dokazati, da je tožena stranka v svoji poslovni praksi kreditojemalcem zamolčala tveganje iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev in da je zavajajoče zagotovila o teh tveganjih ter zmanjševala pomen tveganja valutnih sprememb. Te trditve je tožeča stranka zatrjevala že med pravdo, ves čas. Gre samo za vprašanje, ali so to subjektivne novote – to so dejstva, ki stranki, ki nosi trditveno breme, do konca glavne obravnave niso bila znana, enako dokazi, ki so namenjeni dokazovanju takih dejstev, in na novo odkriti dokazi, namenjeni dokazovanju že prej znanih dejstev4. Zato je treba razmejiti dejstva in pravo. Tožeča stranka je te trditve toženi stranki podala že prej in ne gre za novote. Gre za vprašanje, ali je za te dokaze izvedela šele sedaj in jih ni mogla brez svoje krivde navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave (sodišče prve stopnje je dovolilo navajanje dejstev in dokazov do konca zadnjega naroka). Ta dejstva in dokazi, morajo tudi biti pravno relevantni. Tako je treba najprej ugotoviti za predložene listine za družbo M., d.o.o., da gre za pravno osebo in gospodarsko pogodbo in ne za potrošniško pogodbo. Če bi se postavili na stališče, da je lahko vseeno to relevantno, pa se je treba vprašati, zakaj odvetnik tožnikov ni vprašal družbe M., d.o.o. že prej, ali lahko ta dokaz predloži v drugi pravdi. Tega odvetnik v pritožbi ni napisal. Še bolj se to pokaže pri naslednjem dokazu, katerega je predložila tožeča stranka kot novoto. Gre za obvestilo tožene stranke z dne 13. 4. 2004 (verjetno pritožba po pomoti zapiše z dne 13. 4. 2020). Tudi za ta dokaz odvetnik zapiše, da ga ni mogla predložiti, ker je vezan na zaupno razmerje med pooblaščencem in stranko. Pri tem ne pojasni, za katero stranko gre, za katero pravdo in zlasti ne predloži dokaza za to svojo trditev.

39. Končno se še sklicuje na zaslišanje bančnega referenta J. J., ki je bil zaslišan v pravdi proti toženi stranki v zadevi P 221/2017 pri Okrožnem sodišču v Novem mestu z dne 7. 10. 2020. Pri tem tožeča stranka obrazloži novoto tako, da tožeča stranka ni mogla vedeti, da bo sodišče zavrnilo seznam prič, kreditojemalcev, kar je tožeča stranka priložila tožbi z dne 21. 1. 2018. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bo zaslišalo nekatere priče oziroma kreditojemalce in tudi o tem sprejelo dokazni sklep in jih zaslišalo. Že takrat je bilo tožeči stranki jasno, da sodišče ne bo zaslišalo vseh številnih prič iz seznama. Takrat bi tožeča stranka lahko predlagala zaslišanje referenta tožene stranke, saj je očitno za te referente vedela, kot tudi sama smiselno zapiše v pritožbi. Ni pa vedela, kaj bo ta priča J. J. izpovedal. Zato, ker je to izvedela šele, ko je bil odvetnik na naroku pri sodišču v Novem mestu in to 7. 10. 2020, želi s to izpovedbo dokazovati, da je imela tožena stranka takrat takšno poslovno politiko. Vendar je treba ugotoviti, da je bila zadnja glavna obravnava v tej zadevi 7. 9. 2020 (sodba je bila izdana 13. 10. 2020 po 125a. členu ZPP) in tožeča stranka bi lahko še pred koncem predlagala ponovno odprtje zadeve in zaslišanje te priče, če je menila, da je tako pomembna (292. člen ZPP). Tako pa je iz pritožbe moč ugotoviti, da je tožeča stranka za to pričo vedela, pa je ni predlagala, ker je šlo za bančnega referenta tožene stranke; ko pa je odvetnik slišal izpovedbo priče, pa je podal ta dokazni predlog kot novoto. Določbe 337. člena ZPP ni mogoče razumeti tako, da odvetnik čaka do izvedbe dokaza (pa še v drugem postopku) in se nato glede na vsebino izpovedbe priče odloči, ali bo ta dokaz predlagal. Tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da bi sodišče moralo dopustiti in izvesti v pritožbi prvič predlagane dokaze.

**O stroških pravdnega postopka:**

40. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje za narok 15. 6. 2020 prisodilo 650 točk dvakrat. Utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni opravilo naroka 2. 10. 2019 in da zato ni mogoče priznati 650 točk, ampak 325 točk. Utemeljena je pritožba tudi glede tarifne številke za materialne stroške, to je 11. člen. Ko gre za skupno vrednost storitve nad 1000 točk, po četrtem odstavku 11. člena pripada stranki 1 % pavšala. Tako je treba toženi stranki iz tega naslova priznati 150,75 točk in ne 281,50 točk, kot je to izračunalo sodišče prve stopnje. Izračun tako pokaže, da je treba tako odšteti 975 točk za narok in za materialne stroške priznati 150,75 točk. Tako gre toženi stranki skupaj 8119,35 točk in 22 % DDV. Toženi stranki je tako treba odšteti 603,36 EUR oziroma znese pravilni znesek pravdnih stroškov iz IV izreka sodbe 9.905,60 EUR. Tako je bilo treba v tem delu pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, ko meni, da je sodišče neutemeljeno priznalo stroške devetih pripravljalnih vlog. Meni, da se je tožena stranka ponavljala in da bi vse to lahko navajala strnjeno, za pričo E. E. pa se ji sploh ni bilo treba posebej opredeljevati. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da ni šlo za obrazložene dopise, kot to meni pritožba. Tudi tožeča stranka sama je vlagala številne pripravljalne vloge, obširno, tudi tožeča stranka je citirala obširno zakonodajo EU, sodbe. Obe stranki imata pravico podati svoja pravna naziranja in zato ji je treba priznati ustrezne pravdne stroške.

41. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Tožeča stranka je uspela z minimalnim delom pritožbe, saj je uspela v manjšem delu glede stroškov in popolnoma propadla glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka. Tožena stranka pa z navedbami iz odgovora ni pripomogla k rešitvi te zadeve. Odločitev o glavni stvari pa temelji na določbi 353. člena ZPP.

1 Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998 s spremembami. 2 odločbe VS RS II Ips 141/2017, II Ips 2001/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 137/2018. 3 II Ips 137/2018, II Cp 915/2020. 4 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 3. knjiga, stran 228 in naslednje.