Jedro

Stališče nižjih sodišč glede intenzitete pojasnilne dolžnosti ni skladno z novejšo prakso Vrhovnega sodišča. Za njeno pravilno izpolnitev ne zadostuje zgolj, da je potrošnik obveščen o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke ter, posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese.

Takšen položaj zaradi neizčrpanega procesnega gradiva ter upoštevaje spremenjen sodniškopravni kontekst nalaga razveljavitev sodb nižjih sodišč.

Pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti so trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo. Takšna ugovorna teza bi morala biti predmet kontradiktorne obravnave. To velja tem bolj, ker je v času med sojenjem pred nižjimi sodišči v tej zadevi in sojenjem pred Vrhovnim sodiščem, prišlo do postroženja stališč o tem, kakšna naj bi bila ustrezna pojasnilna dolžnost. To postroženje, ki je na prvi pogled le kvantitativno, saj zadeva intenzivnost pojasnilne dolžnosti, je v resnici takšne narave, da je sodna praksa pomembno spremenjena.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Ozadje spora**

1. Prva tožnica je 10. 4. 2007 s pravno prednico toženke sklenila kreditno pogodbo in notarski zapis SV ... z dne 13. 4. 2007 (notarski zapis), drugi tožnik pa je pristopil kot porok in plačnik za kredit 213.623,44 CHF v evrski protivrednosti v dobi 240 mesečnih anuitet v višini 1.300,15 CHF, vse plačljivo v evrski protivrednosti po referenčnem tečaju ECB veljavno na dan plačila obveznosti. Za zavarovanje terjatve po kreditni pogodbi je bila dogovorjena ustanovitev hipoteke na nepremičnini parc. št. 650/2, k. o. ... (nepremičnina) v lasti prve tožnice. Kredit je bil dan z namenom nakupa stanovanja.

2. Tožnika uveljavljata tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa kreditne pogodbe in notarskega zapisa z izbrisom iz zemljiške knjige, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter dajatveni zahtevek v višini 12.067,90 EUR (primarni zahtevek) oziroma zahtevata razvezo kreditne pogodbe in notarskega zapisa, plačilo 12.067,90 EUR ter izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine za izbris hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa (podredni zahtevek).

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika a) zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in kreditne pogodbe, b) plačilo zneska 12.067,90 EUR prvi tožnici, c) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke na nepremičnini parc. št. 650/2, k. o. ..., skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa ter njun izbris iz zemljiške knjige. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek a) za razvezo notarskega zapisa in kreditne pogodbe, b) plačilo zneska 12.067,90 EUR prvi tožnici, c) za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo mogoč izbris hipoteke ter zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa in tožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke. Ugotovilo je, da je bila valutna klavzula dopustna, elementov oderuštva v zvezi z obrestmi pa ni našlo. Toženka je pojasnilni dolžnosti zadostila, glavni predmet kreditne pogodbe ni bil določen nejasno, tožnika pa sta z njeno vsebino soglašala. Ustrezno sta bila seznanjena s tveganjem, ki ga prinaša kredit v tuji valuti in ga zavestno sprejela. Nista izkazala, da bi toženka v nasprotju z dobro vero v njuno škodo povzročila znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, zato se tudi ne moreta sklicevati na nepoštenost kreditnih pogojev.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo glede višine pravdnih stroškov, ki sta jih bila dolžna povrniti toženki, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pri presoji ničnosti pogodbe zaradi nepoštenosti pogodbenih pogojev sta sodišči izhajali iz določb Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13/EGS), ki jo je v pravni red Republike Slovenije prenesel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C), in iz posameznih odločb Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), predvsem v zadevah _Kasler (C-26/13)_ in _Andriciuc (C-186/16)_ ter na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbah _II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018_ in _II Ips 32/2019._ **Dopuščena revizijska vprašanja**

6. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je bila s sklepom II DoR 438/2021 z dne 22. 2. 2023 dopuščena glede vprašanj: - Ali za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer? - Ali je zahtevo po preglednosti in izpolnitvi pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, četudi obširne, če te informacije temeljijo na domnevi, da bo pariteta med obračunsko valuto in valuto plačila ostala stabilna ves čas trajanja pogodbe in da to velja, kadar prodajalec ali ponudnik potrošnika ni obvestil o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev? - Ali je kriterij presoje iz prejšnjih točk pomemben z vidika dobre vere prodajalca ali ponudnika, ob upoštevanju moči pogajalske pozicije pogodbenih strank ter v situaciji, ko je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem, in ali je pri tem treba upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi pogodbe ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja in izkušenj glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj ter ali se to omejuje v smeri možnosti prodajalca ali ponudnika, da v času sklenitve kreditne pogodbe natančno napove konkretni trenutek in obseg bodočih tečajnih sprememb? - Ali je treba zakonske predpostavke iz štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki alternativno opredeljujejo pogoje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, upoštevati kot samostojne in neodvisne zakonske pogoje za presojo, pri čemer obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj enemu od teh pogojev, zadošča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja? **8. Povzetek bistvenih navedb strank v revizijskem postopku** _Bistvene navedbe tožnikov v reviziji_

9. Tožnika, sklicujoč se na sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU), zlasti na zadevo _C-609/19_ z dne 10. 6. 2021 ter odločbo Ustavnega sodišča _Up-14/21_ z dne 13. 1. 2022 izpostavljata, da sodišči nižje stopnje na podlagi dejstva, da toženka nenadnih sprememb valutnih razmerij ni mogla natančno in zanesljivo napovedati glede trenutka in obsega tečajne spremembe, nista imeli nobene pravne in dejanske podlage za zaključek, da slaba vera toženke ni podana. Grafi gibanja tečaja CHF so bili tožnikoma predstavljeni zgolj za kratka obdobja za nazaj, s čimer je toženka nedvomno utrjevala potrošnike v prepričanju, da je verjetno, da bo tečaj stabilen in da ne bo velikih nihanj, kar je objektivno gledano zavajajoča informacija. Banke so vedele, da je zadolževanje gospodinjstev v valuti, ki je različna od valute njihovih prejemkov, izjemno tvegano, še posebej upoštevajoč dolgotrajnost obdobja in veljavnosti kreditne pogodbe. Navedeno so potrjevali tudi materiali Banke Slovenije iz let 2005, 2006 in 2007, ki v tej smeri niso bili analitično ocenjeni, kar je kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in bistvena kršitev določb ZPP. Dokazna ocena sodišč nižje stopnje pomeni eklatanten primer arbitrarnega sojenja ter kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obe sodbi nižjih sodišč namreč nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

10. Glede na sodno prakso SEU mora biti pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti vedno podvržen preizkusu preglednosti, ki je sestavni del ocene nepoštenosti, ki sta jo sodišči nižjih stopenj opravili zelo pavšalno, in sicer z izključnim sklicevanjem na domnevno ustrezno opozorilo tožnikoma na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF s strani toženke ob odsotnosti nadaljnjih ugotovitev, kar je v nasprotju s sodno prasko Vrhovnega sodišča in SEU. Presoja (ne)poštenosti pogodbenega pogoja kredita v tuji valuti temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

11. Čeprav sta se sodišči nižje stopnje sklicevali na stališča SEU v zadevi _C-186/16 (Andriciuc)_ ter citirali merila za pravilno izpolnitev pojasnilne dolžnosti, pa se v resnici nista ukvarjali z vprašanjem, ali je toženka pojasnilno dolžnost v razmerju do tožnikov izpolnila skladno s temi merili. Toženka je glede na njeno strokovno znanje in izkušnje vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da lahko pride do zelo velikih tečajnih sprememb valutnega para EUR/CHF v prid krepitve CHF.

12. Starost, poklic in izobrazba tožnikov toženke ne odvezuje k izpolnitvi pojasnilne dolžnosti niti ne more biti razlog za morebitno strožjo obravnavo v smislu povprečnega potrošnika. Nebistveno je tudi, da nihanj tečajev ni mogoče natančno napovedati oziroma jih natančno predvideti. V dolgoročnem obdobju dvajset let, za katerega je bila kreditna pogodba sklenjena, je nihanja vsekakor mogoče predvideti oziroma jih ni mogoče izključiti.

13. V nasprotju z določili Direktive in sodno prakso SEU je tudi morebitno pogojevanje presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti banke in/ali določil 23. in 24. člena ZVPot ne uporabljajo kot samostojne in neodvisne podlage za presojo nepoštenosti oziroma nedopustnosti pogodbenega pogoja. Pravilna uporaba 23. in 24. člena ZVPot ob dejanskih ugotovitvah konkretnega primera privede do zaključka, da sta bila izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot. _Bistvene navedbe toženke v odgovoru na revizijo_

14. Toženka je tožnika seznanila tako z valutnim kot obrestnim tveganjem. Tožnika sta razumela, kako ta pogoj konkretno deluje. Toženka ni dajala nikakršnih zagotovil, da je kredit v CHF varen kredit, da ne bo pomembnih sprememb ali da bodo nihanja tečaja majhna. Vrhovno sodišče je v zadevi _II Ips 195/2018_ že zavzelo stališče, da so se s predočenjem grafa o nihanju tečaja EUR/CHF tamkajšnji tožniki morali oziroma mogli zavedati, da ni stvarno pričakovanje, da bi v naslednjih 20 letih vrednost CHF v razmerju do EUR ostala enaka oziroma zgolj padala.

15. Toženka je tožnikoma razkrila vse okoliščine, ki jih je kot banka glede na svoje strokovno znanje in izkušnje v zvezi z mogočimi spremembami menjalnih tečajev in tveganj v zvezi z njimi lahko poznala. Podpisana je bila tudi izjava o seznanjenosti s tveganji, v kateri je bil jasno razložen mehanizem obrestne mere, kakor tudi, da lahko pride do spremembe valutnega tečaja, zaradi česar se lahko v prihodnosti mesečna anuiteta zviša oziroma zniža. Že na podlagi informativnih ponudb za kredit, ki so bile tožnikoma predstavljene, sta tožnika lahko videla, da se vrednost CHF neprestano spreminja. Omogočena jima je bila tudi konverzija kredita iz CHF v EUR po referenčnem tečaju ECB, kar z vidika jasnosti in razumljivosti pogodbe pomeni, da je toženka vsebinsko pojasnila izpostavljenost valutnemu tveganju, ter opozorila, da teh tveganj ni mogoče napovedovati. Možnost konverzije v kredit v EUR nevtralizira valutno tveganje. Bila jima je torej na voljo opcija, ki je zakonodaja ni zahtevala, a te opcije nista koristila. V letaku je res zapisano, da banka omogoča večvalutni hipo kredit z minimalnim valutnim tveganjem, a piše tudi, da se lahko pri tem kreditu poljubnokrat v okviru ene kreditne pogodbe spremeni valuta, na katero je bil kredit vezan in je sprememba možna vsake tri mesece, s čimer si stranke zagotovijo najnižjo stopnjo valutnega tveganja. Povprečen potrošnik, ki prejme več pojasnil, da se izpostavlja neomejenemu valutnemu tveganju, je sposoben razumeti, da ob nudenju dodatne pravice - konverzije prevzema nase tveganje v primeru znižanja vrednosti valute.

16. Prva tožnica je bila sposobna za kredit v EUR in v CHF, izpovedala pa je, da se je za kredit v CHF odločila, ker je ocenila, da je bil obrok nižji in bolj ugoden. To obravnavano zadevo bistveno ločuje od zadev _II Ips 18/2022_ in _II Ips 8/2022_. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri kreditnih pogodbah ne gre za kompleksne produkte. Edina razlika med običajnim kreditom s spremenljivo obrestno mero in tu obravnavanim kreditom je v valutni klavzuli. Vrhovno sodišče je v zadevi _II Ips 195/2018_ pojasnilo, da je zahteva po izdelavi grafičnih prikazov različnih simulacij vpliva manjše, večje in katastrofalne vrednosti CHF za obdobje 20 let pretirana in ni utemeljena. Tudi v zadevi _SEU C-186/16 (Andriciuc)_ je poanta v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, kar navsezadnje potrjuje tudi Vrhovno sodišče v zadevi _II Ips 32/2019._

17. Postopanje toženke ni bilo v nasprotju z dobro vero. Toženka je v postopku dokazala, da ni vedela, kdaj in kako se bo uresničil bodoč negotov dogodek. Tožnika nista bila spodbujena v strinjanje s pogodbenim pogojem. Nedovoljene so trditve tožnikov v reviziji, da je sporni pogodbeni pogoj povzročil znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, tudi sicer pa znatno neravnotežje ni podano. Način odplačevanja kredita v konkretni zadevi je bistveno drugačen kot v zadevi _C-609/19 (Paribas_). Tožnika sta že pred sklenitvijo pogodbe prejela anuitetni načrt odplačevanja, iz katerega je jasno razvidno, kolikšen del glavnice in kolikšen del obresti bo pokrit s posamezno anuiteto in kolikšen je preostanek dolga. Mehanizem je bil povsem transparenten in za razliko od produkta _Helvet Immo_ nima zatrjevanih povezav z mehanizmom, ki bi ga določali drugi pogoji in bi potrošniku oteževali razumevanje.

**Dejanska podlaga v sodbah nižjih sodišč in presoja Vrhovnega sodišča**

18. Revizija je utemeljena.

_Opredelitev mej revizijskega preizkusa_

19. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe tožnikov, ki se nanašajo na (bistveno) kršitev določb pravdnega postopka, presegajo okvir dopuščene revizije, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

20. Dopuščena revizijska vprašanja se prepletajo in načenjajo osrednje in končno vprašanje, to je, ali je banka kot kreditodajalka ustrezno izpolnila pojasnilno dolžnost tožnikoma kot kreditojemalcema. Naloga Vrhovnega sodišča je, da preizkusi, ali sta nižji sodišči to vprašanje materialnopravno pravilno razrešili. Presoja je odvisna od tega, ali sta gradili na ustreznem izhodišču, torej, ali sta oblikovali pravilno abstraktno premiso, kakšna pojasnila dolžnost bremeni banko v skladu z (evropskim) potrošniškim pravom.

_Dejanska podlaga v sodbah nižjih sodišč_

21. V postopku so bila ugotovljena naslednja pravno-relevantna dejstva: - Poleg kreditne pogodbe je prva tožnica podpisala tudi izjavo o seznanjenosti s tveganji, v kateri je izrecen pouk v zvezi s spremembo referenčne obrestne mere, kakor tudi v zvezi s spremembo valutnega tečaja, ki lahko v primeru rasti CHF proti domači valuti vpliva na višino mesečne anuitete. V izjavi je zapisano, da prva tožnica prevzema tveganja morebitnih zvišanj oziroma znižanj mesečnih anuitet. - Prva tožnica ob podpisu kreditne pogodbe ni bila pozorna na vsebino, saj se je zanesla na to, kar ji je povedal bančni uslužbenec A. A., in sicer da je kredit v CHF bolj ugoden, da je CHF stabilna valuta, da ni mogoče pričakovati velikih tveganj in da se to ne bo bistveno spreminjalo. Predstavljen ji je bil tudi graf o gibanju tečaja EUR/CHF za pretekli dve leti, seznanjena pa je bila tudi z letakom, s katerim je pravna prednica toženke še pod nazivom Hypo Alpe Adria Bank valutne kredite oglaševala kot kredite z minimalnim valutnim tveganjem. Skupaj z drugim tožnikom sta izpovedala še, da jima ni bilo predstavljeno, da bo že majhna tečajna sprememba vplivala na povečanje obveznosti in strukturo obrokov.

- Zaslišana bančna uslužbenca sta izpovedala, da so vsem strankam predstavili tako posojilo v EUR kot CHF ter, da se redna mesečna anuiteta plačuje v domači valuti, kar pomeni, da je valutno tveganje trenutnega tečaja na dan plačila vsake anuitete. Z valutnim tveganjem so stranke seznanili, jim pa niso dajali nobenih zagotovil glede gibanja tečaja v bodoče. Predstavili so pretekla gibanja tečaja, kar so podatki, ki so jih imeli na voljo. Tudi nekateri bančni uslužbenci so vzeli kredit v CHF.

- Sodišče je zaslišalo tudi druge kreditojemalce v CHF, ki so podobno kot tožnika, izpovedali, da jim je bil kredit predstavljen kot ugoden, da jim je bilo predstavljeno gibanje tečaja EUR/CHF za preteklih nekaj let, ter jim je bilo dano zagotovilo, da se to ne bo bistveno spremenilo, saj je CHF stabilna valuta.

- Breme valutnega tveganja je omejeval 13. člen kreditne pogodbe, ki je omogočal predčasno vrnitev kredita, delno ali v celoti, tožnika pa sta imela pogodbeno določeno možnost, da toženki predlagata konverzijo kredita iz CHF v EUR.

- Višina anuitete, ki jo tožnika odplačujeta v EUR, se je v celotnem trajanju kreditne pogodbe gibala tako v njuno korist kot v njuno breme.

- Glede na starost in dejstvo, da sta tožnika samostojna podjetnika, sta nedvomno že imela določene življenjske izkušnje s tujimi valutami.

_Izhodišča za presojo_

22. V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZVPot je v 23. členu določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Če takšne pogoje postavi, so ti nični. Nadalje je v 24. členu določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: a) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali b) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali c) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali č) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.

23. Pojasnilna dolžnost je sestavni del načela vestnosti in poštenja.

24. V izpodbijani sodbi je vprašanje pojasnilne dolžnosti na abstraktni ravni ovsebinjeno upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je bila kasneje presežena. Sodišče Evropske unije (SEU) je namreč izhodišča, podana v zadevi _Andriciuc in drugi proti Banca Românească SA_ (C-186/16 z dne 20. 9. 2017), dopolnilo. Njihova nadaljnja izpeljava v predhodni praksi Vrhovnega sodišča zato ni bila več skladna z abstraktno vsebino pojasnilne dolžnosti, kakor jo je v svojih kasnejših odločitvah, zlasti v zadevi _BNP Paribas Personal Finance SA proti VE_ (C-609/19 z dne 10. 6. 2021), zavezujoče oblikovalo SEU, kakor tudi ne s stališči Ustavnega sodišča v več razveljavitvenih odločbah, sprejetih v vmesnem času.

25. Vrhovno sodišče je tako v sodbah II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 in II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, ki jim je nato sledilo še v zadevah II Ips 49/2023 in II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023 ter v zadevi II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023, navedlo izhodišča za odločanje v zadevah, v katerih je bil bistven odgovor na vprašanje, ali je banka kot ponudnica kreditov v tuji valuti izpolnila pojasnilno dolžnost. V prvih dveh navedenih zadevah je Vrhovno sodišče svoje postroženo stališče glede pojasnilne dolžnosti obširno argumentiralo. Tem stališčem Vrhovno sodišče sledi tudi v obravnavani zadevi. Za obširnejšo argumentacijo (oprto na prakso SEU in Ustavnega sodišča) napotuje na navedeni predhodni odločbi. V nadaljevanju zato povzema le bistvene pravne sklepe ter, slednjič, pojasnjuje procesne razloge, ki so narekovali razveljavitev sodb nižjih sodišč namesto njune spremembe.

26. Osrednja sporočila Vrhovnega sodišča v navedenih zadevah so sledeča: - Razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, so določeni alternativno. To pomeni, da za ničnost zadošča, če je podan že en sam razlog. Res pa je, da je pogoj dobre vere neločljiv del preostalih treh razlogov, zato pri kreditih v tuji valuti ni mogoče ugotoviti, ali se je udejanjil abstraktni dejanski stan iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, ne da bi pri tem ugotavljali obseg danih pojasnil ponudnika (glej 45. točko sodbe II Ips 8/2022).

- Za presojo pojasnilne dolžnosti prodajalca ali ponudnika ne zadošča opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR-CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost za odplačilo kredita v celoti vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer.

- Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni in ima zato tudi nezanemarljive negativne ekonomske učinke, upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju.

- Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

- Po evropskem pravu se tudi domneva, da se povprečen potrošnik - posameznik iz obširne množice posameznikov, ki sklepajo posle v pravnoposlovnem prometu, ne glede na njihove osebne značilnosti - ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja.

_Presoja konkretnega primera_

27. Preizkus sodb nižjih sodišč pokaže, da njuna nosilna stališča niso skladna z zgoraj podanimi stališči. To se najbolj nazorno odraža v stališču, po katerem naj bi toženka ne bila dolžna pojasnjevati tveganj, na katera je opozarjala Banka Slovenije. Da je tveganost za kreditojemalce "zelo velika" in morajo zato banke izpolniti svojo pojasnilno dolžnost, je Banka Slovenije namreč opozarjala v svojih dopisih in poročilih v letih 2005, 2006 in 2007, kar je vse pred dogodki, ki so vplivali na znatne spremembe valutnega para.1

28. Sodišče druge stopnje tako v 28. točki obrazložitve svoje sodbe pritrdi presoji sodišča prve stopnje in zapiše, da v poročilu Banke Slovenije za leto 2005 (A5) in dopisih pod A6 in A7 ne gre za podatke, ki bi jih morala toženka izpostaviti ob sklepanju kreditne pogodbe, saj "_...ne gre za podatke, ki kažejo, da na razmerje, ki ga je skoraj verjetno pričakovati. Poročilo ne vsebuje zanesljive napovedi valutnega razmerja. Tožena stranka pa je navajala, da se kratkoročne napovedi Banke Slovenije o apreciaciji za leto 2005 do 2007 niso uresničile in da se je vrednost CHF v tem obdobju dejansko gibala v nasprotni smeri od napovedi BS." Nadalje sodišče druge stopnje zapiše še: "...Ni dvoma, da banke v letu 2007 niso vedele, kaj se bo zgodilo v letu 2015. Pomembno je le, da je tožena stranka z zadostno mero skrbnosti poučila tožečo stranko o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, da bi tožnica lahko ocenila potencialno znatno ekonomsko posledico tega pogoja ter vpliv na njene finančne obveznosti iz te pogodbe._"

29. Po prepričanju Vrhovnega sodišča zgoraj povzeto stališče sodišča druge stopnje materialnopravno ni ustrezno. Novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki je usklajena z zavezujočo prakso SEU in Ustavnega sodišča, v potrošniškem pravu prepoznava postrožen standard pojasnilne dolžnosti. Za njeno pravilno izpolnitev ne zadostuje zgolj, da je potrošnik obveščen o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke ter, posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese. Natančnost pojasnil mora biti torej sorazmerna bremenu (tveganju), ki ga za potrošnika ustvarja pogodbeno določilo.2 _Procesne posledice ugotovitve, da sta nižji sodišči ustreznost ravnanja toženke presojali z napačnih materialnopravnih izhodišč_

30. Dejanska podlaga nižjih sodišč bi narekovala materialnopravni sklep, da pojasnila dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena, kar nasprotuje načelu vestnosti in poštenja ter utemeljuje sklep o ničnosti pogodbe. A tak sklep bi bil preuranjen najmanj zato, ker toženka v odgovoru na tožbo in tudi kasneje v odgovoru na revizijo opozarja na pogodbeno prvino, ki zaradi doslejšnjih, za toženko ugodnih materialnopravnih izhodišč, sploh še ni bila predmet kontradiktorne obravnave. Gre za pogodbeno možnost konverzije kredita iz CHF v EUR po referenčnem tečaju ECB (11. člen Kreditne pogodbe). Toženka navedeno pogodbeno prvino poudarja v luči dveh vidikov. Prvič, ta možnost naj bi že sama po sebi govorila o mogočem valutnem tveganju. Drugič, možnost konverzije naj bi nevtralizirala valutno tveganje.

31. Gre za ugovorno tezo, ki je ni mogoče že _prima facie_ zavrniti kot nerelevantne. Pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti so trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo. Takšna ugovorna teza bi morala biti predmet kontradiktorne obravnave. To velja tem bolj, ker je v času med sojenjem pred nižjimi sodišči v tej zadevi in sojenjem pred Vrhovnim sodiščem, prišlo do postroženja stališč o tem, kakšna naj bi bila ustrezna pojasnilna dolžnost. To postroženje, ki je na prvi pogled le kvantitativno, saj zadeva intenzivnost pojasnilne dolžnosti, je v resnici takšne narave, da je sodna praksa pomembno spremenjena.

**Odločitev o reviziji in odgovori na dopuščena revizijska vprašanja**

32. Izpodbijana odločitev, s katero je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženke zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje o zahtevku za ugotovitev ničnosti Kreditne pogodbe št- 119198 z dne 10. 4. 2007 in notarskega zapisa navedene pogodbe opr. št. SV ... z dne 13. 4. 2007, je materialnopravno zmotna, revizija pa utemeljena. Vrhovno sodišče ji je zato ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo. Tako je storilo, ker je zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča glede intenzivnosti pojasnilne dolžnosti ostalo dejansko in pravno gradivo toženke neizčrpano (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

33. Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

**Sestava senata in glasovanje**

34. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Banka Slovenije v Poročilu o finančni stabilnosti, junij 2005, str. 105 zapiše: "Za banke pomeni valutna klavzula, vezana na švicarski frank, zelo majhen delež njihove bilančne vsote in so v njej relativno izravnane, za komitente bank pa je lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je švicarski frank trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaje terminskih pogodb v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo." 2 Sodba VS RS II Ips 8/2022, tč. 66.