Jedro

Toženki kot upravljavki golf igrišča ni mogoče očitati krivdne odgovornosti. Tožnica ni niti zatrjevala, da je toženka kršila kakšno pravno normo ali pravila stroke ali običajev, ki bi toženki nalagali takšno dolžnostno ravnanje, kot ga izpostavlja tožnica, in to v razmerju do nje kot prostovoljne obiskovalke (in ne igralke) golf igrišča. Tožnica se je sama odločila, da spremlja moža, tudi po delu povezovalne poti, glede katere je vedela, da je strma, zavestno se je izpostavila možnosti, da na strmi poti pade in je zavestno takšen rizik sprejela nase. Za svojo varnost bi morala poskrbeti sama.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (da ni odgovornosti toženke za škodni dogodek v višini 20 %) potrdi.

II. Pritožbi toženke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba s sodbo spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „1. Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 87.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2007 dalje in 8.184,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2008 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo, in ji povrniti pravdne stroške, se zavrne.

2. Tožnica je dolžna povrniti toženki 70,00 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

III. Tožnica je dolžna toženki povrniti 1.449,00 EUR, stranski intervenientki pa 30,00 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka odgovorna za nastanek poškodbe tožnice dne 8. 11. 2007 na Golf igrišču M., v deležu 80 % (toženka sama pa torej v višini 20 %).

2. Zoper sodbo sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi.

3. Tožnica se pritožuje zoper zanjo neugodni del odločitve zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da je toženka v celoti odgovorna za škodni dogodek. Izpostavlja, da nima vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, značilnosti ravnanja, ki bi bilo lahko razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Tovrstno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. V konkretnem primeru toženka ni z ničemer dokazala, da tožnica neposredno pred škodnim dogodkom po sporni povezovalni poti ne bi hodila z zadostno previdnostjo in skrbnostjo. Razbremenjena je bila stvari, hodila je s kratkimi koraki, bila je zelo pozorna na hojo, bila je obuta v predpisano obutev za hojo na igrišču. Ni ji mogoče očitati prav nobene neskrbnosti. Od vsakega povprečno skrbnega igralca oziroma spremljevalca na golf igrišču je bilo v kritičnem času pričakovati, da bo uporabil povezovalno pot, na kateri je prišlo do poškodbe in ki je bila predpisana in določena (predpisana) kot povezovalna pot za pešce in ki so jo brez izjem uporabljali za hojo vsi igralci golfa in njihovi spremljevalci. Teoretično je res mogoče reči, da bi tožnica lahko uporabila katero koli drugo smer hoje za dostop do 11. luknje, vendar to v ničemer ne razbremenjuje odgovornosti toženke. Od povprečno skrbnega uporabnika golf igrišča ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da bo za dostop do luknje hodil daleč naokoli. Tudi je v pravilih toženke navedeno, da je potrebno igrati z ustreznim tempom in se igre ne sme zadrževati. Če bi se tožnica gibala po okolici, bi to pravilo kršila. Poudarja, da če bi se gibala po cesti (izven igrišča) in nato preko trave okrog gozdička, bi se nedvomno izpostavila veliko večji, celo življenjski nevarnosti, upoštevaje, da udarjene žogice letijo s hitrostjo do 200 km/h in padajo z velike višine.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da tožnica ni bila članica Golf kluba M., golfa ni igrala, za vstop na igrišče tudi ni plačala. Imela je možnost, da ne uporabi sporne poti, uporabila bi lahko daljšo položno pot, imela je možnost, da uporabi čevlje, ki imajo dober oprijem na asfaltu, pesku ali preprogi, pot za katero se je odločila, je poznala. Igralci golfa res običajno nosijo čevlje s čepki na podplatih, vendar tožnica ni igrala golfa, za navadno hojo po igrišču pa ni pomembno ali nosiš čevlje za golf ali ne. Sicer pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka kršila kakšen predpis. Vse veljavne predpise v državi je upoštevala, zgradila je golf igrišče skladno z gradbenim dovoljenjem in pridobila tudi uporabno dovoljenje. Sledila je pripombam uporabnikov igrišča in del poti asfaltirala in (tudi) sporni del kasneje še prekrila s prevleko, kot je to videla na drugih igriščih. Toženka je torej ravnala še bolj skrbno, kot bi se od nje pričakovalo. K pritožbi toženke se je s pritožbo pridružila tudi stranska intervenientka. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, razmerje odgovornosti pravdnih strank za škodni dogodek, ni obrazloženo. Sodišče je skoraj v celoti prezrlo pomembno dejstvo, da je bila tožnica obuta v posebne čevlje za igralce golfa, čeprav sploh ni igrala golfa in tudi ni plačala igralnine. Premalo je upoštevalo dejstvo, da je golf igrišče zelo dobro poznala, vedela je, da je sporna komunikacijska pot zelo strma, imela je možnost uporabiti drugo pot, s čimer ne bi zadrževala igre, saj golfa ni igrala. Prostovoljno se je odločila prav za hojo po tej poti, ob vedenju kakšne lastnosti ima ta pot, s čimer je prevzela vso odgovornost za nastanek škode. Toženka v ničemer ni ravnala nedopustno in je zaključek sodišča prve stopnje, ki je očita krivdno odgovornost, napačen.

6. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

8. Tožnica je kot spremljevalka moža, ki je dne 8. 11. 2007 igral golf na Golf igrišču M., katerega upravljavka je toženka, padla na povezovalni poti, ki vodi med udarjališčem na 11. luknji in igralnim poljem te luknje, in si pri tem poškodovala gleženj. Od toženke je zahtevala plačilo odškodnine na podlagi objektivne odgovornosti, ker po njenem mnenju hoja po delu igrišča, kjer je prišlo do škodnega dogodka, po zelo strmi poti, v golf obutvi, v mokrem oziroma vlažnem terenu, predstavlja nevarno dejavnost, in tudi krivdne odgovornosti, saj toženka kot obratovalka in upravljavka golf igrišča ni poskrbela za ustrezno varnost igralcev pri hoji na navedenem terenu, pri čemer bi se morala zavedati, da lahko na tem delu, zlasti če je podlaga vlažna, ob upoštevanju, da so igralci obuti v posebno obutev, primerno za golf, prihaja do zdrsev in padcev, pri čemer je sama (toženka) opozorila, da igralcem in njihovim spremljevalcem ni dovoljeno, da bi se gibali proti 11. luknji izven poti, na kateri se je poškodovala tožnica. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženka za škodni dogodek krivdno odgovorna in sicer v višini 80 %, v preostali višini pa torej tožnica sama. Odločitev je, kolikor se nanaša na odgovornost toženke, materialnopravno napačna.

9. Iz trditvene podlage tožnice je razumeti, da njen zahtevek temelji na poslovni odškodninski odgovornosti toženke (ker kot obratovalka in upravljavka ni poskrbela za varnost golf igralcev). Ta po mnenju pritožbenega sodišča ne obstoji. Tožnica ni prerekala trditve toženke, da ni bila članica Golf kluba M., temveč sta bila člana le njen mož in sin (pripravljalna vloga toženke z dne 9. 1. 2012). Toženka do nje zato ni imela nobene obveznosti temelječe na poslovni – pogodbeni podlagi. Tudi to, da je spremljala moža, ki je golf igral in mu kdaj pomagala nositi palice ali mu nudila moralno oporo (kot sama izpostavlja), kar ji je toženka dopuščala, glede na to, da je bil mož dolgoletni aktivni član golf kluba, ne pomeni, da ima toženka do nje kakršnekoli obveznosti na pogodbeni podlagi (239. do 246. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

10. Potrebno pa je bilo opraviti še preizkus, ali utemeljenost tožbenega zahtevka morda izhaja iz pravil o splošni odškodninski odgovornosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da hoja po povezovalni, sicer strmi, poti, ki je asfaltirana, prekrita s prevleko oziroma tepihom (kot prevleko imenuje sodišče prve stopnje), ne predstavlja nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena OZ). Tožnica je zatrjevala, da je pot postala nevarna po tem, ko je bila asfaltirana, nanjo pa položen še tepih, da je torej postala nevarna v posledici nedopustnega ravnanja toženke. Podlaga objektivne odgovornosti pa niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja, niso pa nevarne že same po sebi.

11. V zvezi s krivdno odgovornostjo (prvi odstavek 131. člena OZ) je tožnica na splošno zatrjevala, da toženka kot upravljalka golf igrišča ni poskrbela za ustrezno varnost igralcev pri hoji na sporni poti, čeprav bi se morala zavedati, da na poti, če je podlaga vlažna, ob upoštevanju, da so igralci obuti v posebno obutev, prihaja do zdrsev in padcev. Kasneje pa kot konkretno opustitveno ravnanje označilo opustitev postavitve table „Pozor strmo“ in opustitev postavitve ograje. Iz navedenega izhaja, da tožnica ni niti zatrjevala, da je toženka kršila kakšno pravno normo ali pravila stroke ali običajev, ki bi toženki, kot upravljavki golf igrišča nalagali takšno dolžnostno ravnanje, kot ga izpostavlja tožnica in to v razmerju do nje kot prostovoljne obiskovalke golf igrišča. Upravičeno toženka izpostavlja, da se je tožnica sama odločila, da spremlja moža, teren je poznala, sporno pot (tudi od takrat, ko je bila obložena s prevleko) je že večkrat prehodila in če se ji je ta del poti zdel tako nevaren za padec, bi se mu lahko izognila in uporabila drugo pot, s čimer ne bi zadrževala igre, saj kot rečeno, golfa ni igrala (niti ni nosila palic, ampak je celo mož nosil njene stvari). Glede na to, da je konfiguracijo terena zelo dobro poznala in je vedela, da je pot na spornem delu strma (po ugotovitvah sodišča prve stopnje od 12° do največ 17° naklona), so pravno nerelevantne njene navedbe o potrebnosti opozorilne table „Pozor strmo“ (saj tudi ne trdi, da če bi tabla bila, poti ne bi uporabila), pa tudi o postavitvi ograje ob poti, ob tem, da sama pove, da ob načinu hoje kot ga je izbrala (čeprav je vedela, da, po njenih zatrjevanjih, na prevleki, če je obuta v golf čevlje, drsi) – po prevleki, položeni po sredini asfaltirane poti, ograje zaradi oddaljenosti ne bi mogla doseči. 12. Toženki tako ni mogoče očitati niti krivdne odgovornosti. Tožnica se je sama odločila, da spremlja moža, tudi po delu poti, glede katere je vedela, da je strma, z asfaltno podlago na katero je položen tepih, pri čemer ni nastopala v vlogi golf igralke, zato toženki ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja. Sama se je zavestno izpostavila možnosti, da na precej strmi poti pade (pri čemer je sicer šlo za njen prvi padec na tem delu poti, kljub njeni večletni uporabi), s čimer je zavestno takšen rizik sprejela nase. Za svojo varnost bi morala poskrbeti sama.

13. Iz povedanega je razvidno, da je tožničina pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v tem delu (da je odgovorna za škodni dogodek do višine 20 %) zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), pritožbi toženke pa je ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je s sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen ZPP), saj je sodišče prve stopnje v tem obsegu napačno uporabilo materialno pravo.

14. Ker je tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške (prvi odstavek 154 člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo priglašene pravdne stroške in sicer v višini priglašene kilometrine 5 x 20 km v eno smer, v obe smeri torej 200 km, ob vrednosti kilometrine 0,37 EUR/km je to 74,00 EUR. Priglašenih stroškov sodnih taks ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj toženki niso nastali, drugih stroškov pa ni priglasila. Stroškov tudi ni priglasila stranska intervenientka.

15. Toženki in stranski intervenientki je tožnica dolžna povrniti tudi pritožbene pravdne stroške in sicer toženki v višini sodne takse za pritožbo 1.449,00 EUR, stranski intervenientki pa materialne stroške iz naslova fotokopiranja in poštnine 30,00 EUR. Oboje stroške (tudi stroške s sodbo odmerjene na prvi stopnji) v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške pritožbenega postopka tožnica nosi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP).