Jedro

Za krivdno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Sodna praksa je že presegla preozka stališča, da bi morala imeti dolžnost opraviti določeno dejanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugemu pravnemu aktu. Nedopustno ravnanje, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, ni le ravnanje v nasprotju s tistim, kar posamezniku nalagajo pozitivni predpisi, temveč tudi ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica je 8. 11. 2007 spremljala moža pri igri golfa na igrišču, katerega upravljalec in obratovalec je tožena stranka. Pri hoji po povezovalni poti je padla in si hudo poškodovala skočni sklep ter stopalo. Menila je, da je za nastalo škodo toženka objektivno odškodninsko odgovorna, ker hoja v golf obutvi po strmem, mokrem in vlažnem terenu pomeni nevarno dejavnost. Poleg tega odgovarja tudi krivdno, ker ni poskrbela za varnost igralcev, saj ni storila ničesar za preprečitev nevarnosti zdrsev in padcev. Nameščena protizdrsna zaščita ni bila ustrezna, saj je bila drsnost na njej še večja kot na asfaltirani površini, posebno v jesenskem času, ko je bil tepih prepojen z vlago. Na nevarnosti uporabnikov poti ni opozorila. Ob poti nameščena nizka lesena ograja ni bila primerna za oprijemanje, saj je bila nameščena prenizko in predaleč. Toženka je temu oporekala, saj je na mestih, kjer so asfaltirane komunikacijske poti bolj strme, namestila dodatno zaščito, ki preprečuje drsnost, na kritičnih mestih je namestila tudi ograje. Predvsem pa je tožnica na igrišče že vrsto let prihajala, teren je dobro poznala in je igrišče uporabljala na lastno odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je za nastalo škodo toženka odgovorna do 80 %. Ocenilo je, da hoja po strmi povezovalni poti ni nevarna dejavnost in tako ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženke. Toženka odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti, ker sporna pot ni bila primerna za varno hojo v obutvi za igranje golfa, poleg tega se je v jesenskih mesecih v tapisonu nahajala vlaga, kar je dodatno povečevalo drsnost. Ker sta bili tožnici strmina in potek poti kot redni obiskovalki igrišča dobro znani, in je vedela, da je ob vlagi pot dodatno spolzka in nevarna, je za nastale škodne posledice do 20 % soodgovorna.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice, pritožbi toženke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 70,00 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje in 1.449,00 EUR pritožbenih stroškov, stranski intervenientki pa 30,00 EUR pritožbenih stroškov. Menilo je, da toženka do tožnice na poslovni podlagi ni imela nobenih obveznosti, saj tožnica ni bila članica Golf kluba .... Tudi objektivna odškodninska odgovornost toženke ni podana, saj hoja po strmi asfaltirani podlagi, delno prekriti s prevleko oziroma tapisonom, ne pomeni nevarne dejavnosti. Glede krivdne odgovornosti toženke pa je menilo, da je tožnica toženki le na splošno očitala, da ni poskrbela za ustrezno varnost igralcev pri hoji po sporni poti. Kot konkretno opustitveno ravnanje je opredelila le opustitev namestitve table „Pozor strmo“ in postavitve ograje. Navedena očitka je zavrnilo z razlago, da je tožnica konfiguracijo terena poznala, zato se ne more sklicevati na odgovornost toženke, ker je na strmo in spolzko pot ni opozorila, ograje pa ob hoji po sredini poti, kjer je hodila, zaradi oddaljenosti ne bi mogla doseči. Poudarilo je, da je tožnica po lastni odločitvi spremljala moža, teren je poznala in je tako vedela, da je pot strma, z asfaltno polago, delno prekrito s tepihom. Če se ji je pot zdela tako nevarna, bi se ji lahko izognila in šla po drugi poti, s čimer igre ne bi zadrževala, saj v času padca ni igrala golfa niti nosila palic od moža. Za svojo varnost bi morala poskrbeti sama.

**O navedbah v revizijskem postopku**

4. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje drugemu senatu, podredno predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremembo sodbe sodišča druge stopnje in ugotovitev, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen.

Poudarja, da za odškodninsko odgovornost toženke zadošča že ravnanje, ki je na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej zapovedano. Do padca je prišlo zaradi strmine, spolzke podlage in nemožnosti oprijema. Toženka ni dovolj poskrbela za varnost igralcev in njihovih spremljevalcev na sporni poti. Ustrezno zavarovanje bi lahko oziroma morala zagotoviti bodisi s postavitvijo ograje na tistih delih, kjer je naklon večji od 5 %, bodisi bi vsaj polovico poti izvedla stopničasto s postavitvijo obojestranske ograje oziroma oprijemala, bodisi bi na sporni poti dodatno izvedla utrjene travnate, mehke makadamske ali podobne površine, kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Ker tega ni storila, ni ravnala s profesionalno skrbnostjo upravljalke golf igrišča. Po škodnem dogodku je pred spornim delom poti namestila opozorilno tablo („Pozor strmo“) ter pot speljala bolj položno, kar dokazuje, da je bila pot nevarna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila toženka seznanjena, da asfaltna prevleka ni ustrezna, posebno glede na spremenjene lastnosti golf obutve, ki je imela na podplatih plastične čepke. Ugotovilo je, da je bila namestitev tepiha neprimerna za takšno obutev ter da pot ni ustrezala standardom normalne pohodne površine, saj je normalno pazljiv uporabnik ni mogel prehoditi brez težav. Zgrešena je argumentacija sodišča druge stopnje, da bi tožnica lahko uporabila drugo pot. Sporna pot je bila s strani toženke označena in urejena kot povezovalna pot na luknji št. 11, ki so jo uporabljali tudi vsi drugi igralci in njihovi spremljevalci. Napačna je nadalje presoja, da toženka do tožnice na poslovni podlagi ni imela nobenih obveznosti, ker tožnica ni bila članica Golf kluba .... Tožnica na igrišču ni bila naključna sprehajalka, temveč aktivna spremljevalka in podpornica igralcu (caddy). Ni logično, da bi le člani kluba uživali varstvo za primer nezgode. Tudi iz zavarovalne police izhaja, da je toženka zavarovala odgovornost za vso škodo, ki jo utrpijo tretje osebe in ne le člani Golf kluba ....

Sodišče druge stopnje ne bi smelo spremeniti dokazne ocene brez neposredne ponovitve dokazov na obravnavi. S takšnim ravnanjem je kršilo načelo neposrednosti, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ni res, da naj bi tožnica le na splošno zatrjevala, da toženka ni poskrbela za ustrezno varnost igralcev pri hoji. V pripravljalni vlogi z dne 14. 11. 2011 je izrecno navedla, da posebna zaščita, ki naj bi preprečevala drsnost asfaltirane podlage, ni bila ustrezna, saj je bila drsnost na njej še večja, ter da toženka ob poti ni namestila ograje, primerne za oprijemanje. Nesmiselna je obrazložitev, da je očitek o nepostavitvi ograje neutemeljen, ker je tožnica ob hoji po sredini asfaltirane poti ne bi mogla doseči. Jasno je, da tožnica ni imela v mislih postavitve ograje na mestu, kjer je ne bi mogla doseči. Če bi bila ograja postavljena, bi se je tožnica ob hoji oprijemala. Razlaga, da bi tožnica lahko uporabila drugo pot, je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da bi s tem kršila pravilo, da se morajo pešci gibati po najkrajši poti in ne smejo zadrževati igre. Neprepričljiva je razlaga, da se je tožnica sama odločila, da spremlja moža, saj je toženka tožnici gibanje po igrišču dopuščala brez omejitev, poleg tega caddy ni le tisti, ki nosi opremo, temveč tudi oseba, ki igralca usmerja in mu daje vsestransko podporo. Zaključek, da se je tožnica zavestno izpostavila možnosti, da na precej strmi poti pade, ne vzdrži. Hodila je previdno in pozorno, rizika poškodbe ni sprejemala.

Poleg tega se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb tožnice, da mora imeti za razbremenitev odgovorne osebe ravnanje oškodovanca znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je merilo skrbnost povprečnega razumnega človeka. Tožnica je ravnala s skrbnostjo razumnega odraslega človeka. Od povprečno skrbnega igralca oziroma njegovega spremljevalca je bilo pričakovati, da bo uporabil sporno povezovalno pot, saj je bila ta s strani toženke določena in označena kot povezovalna pot za pešce ter so jo uporabljali vsi igralci in spremljevalci.

5. Revizija je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna, saj je povezovalna pot zgrajena v skladu s pridobljenimi dovoljenji, bila je redno vzdrževana in čiščena. Tožnica ni konkretno navedla, katero dolžnostno ravnanje naj bi toženka opustila. Sodišče se je pravilno opredelilo do trditev tožnice, katera dejanja bi pripomogla k odvrnitvi škode in ugotovilo, da ta škodnega dogodka ne bi preprečila. Za nastalo škodo je izključno odgovorna tožnica sama.

**O utemeljenosti revizije**

6. Revizija je utemeljena.

7. Neutemeljena je revizijska graja, da je toženka za nastalo škodo tožnici odgovorna na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, to je v kršitvi obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitev, da tožnica ni bila članica Golf kluba ..., temveč je zgolj spremljala moža, ki je bil igralec golfa in član kluba, pravilno zaključilo, da tožnica ni bila v pogodbenem razmerju s toženko in tako toženka do nje obveznosti na pogodbeni podlagi ni imela. Za presojo, ali toženka odgovarja po pravilih pogodbene odškodninske odgovornosti, ni pomembno, za katere tretje osebe je toženka zavarovala svojo odgovornost, saj je to predmet svobodne odločitve toženke in na presojo, ali je med pravnima strankama obstajal pogodbeni odnos, ne more vplivati. Sodišče druge stopnje tudi ni zavzelo stališča, da so le člani kluba uživali varstvo za primer nezgode, temveč je zaradi odsotnosti pogodbenega razmerja očitke tožnice presojalo po pravilih o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, in sicer tako objektivni (150. člen OZ) kot subjektivni (prvi odstavek 131. člena OZ), pri čemer revidentka izpodbija le presojo o neobstoju slednje.

8. Revidentka pravilno poudarja, da za krivdno odškodninsko odgovornost zadošča že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Sodna praksa je namreč že presegla preozka stališča, da bi morala imeti dolžnost opraviti določeno dejanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Nedopustno ravnanje, ki je predpostavka krivdne odškodninske odgovornosti, ni le ravnanje v nasprotju s tistim, kar posamezniku nalagajo pozitivni predpisi, temveč tudi ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Če ni predpisa, ki bi nalagal neko dolžno ravnanje, se protipravnost presoja po merilu, ali je bilo mogoče predvideti, da bo opustitev dolžnega ravnanja privedla do škodne posledice.1 Vendar pa revidentka zmotno meni, da je sodišče druge stopnje menilo, da bi moralo biti dolžnostno ravnanje toženke posebej predpisano. Takšnega stališča ni zavzelo, temveč je pravilno poudarilo, da mora oškodovanec konkretizirati, katerih dolžnih ravnanj odgovorna oseba ni opravila, pa bi jih morala.

9. Sodišče druge stopnje je v trditvah tožnice prepoznalo zgolj dva konkretizirana očitka opustitve dolžnega ravnanja – opustitev postavitve table „Pozor strmo“ ter postavitve ograje. Grajo zaradi odsotnosti opozorilne table je prepričljivo zavrnilo s pojasnilom, da je bila tožnici konfiguracija terena poznana in se zato ne more sklicevati, da na strm teren ni bila opozorjena. Očitek, da bi morala toženka na strme predele namestiti ograjo, pa je zavrnilo z neživljenjsko razlago, da tožnica ograje ob hoji po sredini poti, kjer je v času škodnega dogodka hodila, ne bi mogla doseči. Revidentka utemeljeno graja, da se sodišče druge stopnje do neustreznosti pohodne podlage za hojo v golf obuvalih sploh ni opredelilo. Tožnica je namreč toženki pravočasno očitala, da je na povezovalno pot namestila neprimerno zaščito (tepih), ki je ob vlažnem vremenu spolzkost asfaltne podlage še povečala, ter da bi morala s primernimi tehničnimi ali drugimi ukrepi (denimo postavitvijo ograje) zagotoviti varnejšo povezovalno pot, tako da bi riziko zdrsov in padcev oseb, obutih v predpisane golf čevlje, zmanjšala na minimalno možno mero.2 Ker se sodišče druge stopnje do teh navedb ni opredelilo, je poseglo v tožničino pravico do izjave, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pravici stranke, da se v postopku izjavi, namreč odgovarja obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani in se do njih, če so za odločitev relevantne in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.

10. Sodišče druge stopnje je očitno kot odločilno štelo, da je tožnica dobro poznala sporno povezovalno pot in je tako vedela, da je pot strma in da gre za asfaltno podlago s pritrjenim tapisonom. Če se ji je zdela pot nevarna, bi lahko izbrala drugo pot, pri čemer ne bi zadrževala igre, saj sama ni golfa ne igrala ne nosila moževih palic. Za lastno varnost bi tako morala poskrbeti sama. Ključno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je tako, kako na odškodninsko odgovornost toženke vpliva dejstvo, da se je tožnica prostovoljno udeležila aktivnosti na golfišču, pri čemer so ji bile znane značilnosti terena, na katerem se je ta odvijala.

11. Posamezni športi so povezani z določenimi tipičnimi riziki nastanka poškodbe. Načeloma velja, da posameznik z udeležbo pri športni aktivnosti prevzame tveganja, ki so tej aktivnosti lastna, ki so torej tipična in predvidljiva za posamezno športno zvrst. Vendar to ne odvezuje upravljalca, da aktivnost organizira v skladu z merili profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ), vsebovanimi v varnostnih predpisih, pravilih stroke in splošnem načelu prepovedi povzročanja škode.3 Vsebino in obseg standarda ravnanja in izogibanja nevarnostim določajo upravičena pričakovanja glede zagotavljanja varnosti pri posamezni športni zvrsti. Upravljalec mora poskrbeti za tiste nevarnosti, ki presegajo običajno tveganje, povezano z izvajanjem konkretne športne dejavnosti. Obseg in intenzivnost ukrepov sta odvisna od več dejavnikov, denimo od grozeče nevarnosti, verjetnosti nastanka škode, možnosti in stroškov za odvrnitev nevarnosti, pa tudi možnosti oškodovanca, da se škodi izogne.4

12. Revizijsko sodišče se ne strinja s presojo, da je za nastalo škodo tožnica sama odgovorna že zato, ker se je odločila za hojo po sporni poti, čeprav je vedela, da gre za strm in po njenih navedbah spolzek teren. Svoje odgovornosti se upravljalec igrišča ne more razbremeniti s sklicevanjem, da so uporabniki za neustreznost poti vedeli in s hojo po njej prevzeli tveganje poškodovanja. Slednje je sicer lahko predmet presoje oškodovančevega soprispevka, ni pa s tem odgovornost upravljalca v celoti izključena. Upravljalec golf igrišča je dolžan zagotoviti varnost igralcev pri gibanju po golf igrišču. Četudi golf poteka po razgibanem terenu, je razumno pričakovati, da so povezovalne poti na igrišču primerne za hojo v golf obutvi. To velja za vse poti, ki so bile s strani upravljalca predvidene in označene kot povezovalne, zaradi česar toženka ne more očitati tožnici, da bi lahko uporabila drugo, daljšo in bolj položno pot. 13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (379. člen ZPP). Pri tem ni sledilo neobrazloženemu predlogu revidentke, naj se zadeva dodeli drugemu senatu, saj razlogi za to niso podani. V ponovnem sojenju se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do očitka, da je bila pohodna podlaga na povezovalni poti neustrezna. Če se bo izkazalo, da so trditve tožnice v tej smeri resnične, bo moralo pretehtati, ali gre za tveganje, ki je lastno izvajanju konkretne športne aktivnosti, ali za neobičajno nevarnost, za katero bi morala s sprejemom ustreznih varnostnih ukrepov poskrbeti toženka kot upravljalka igrišča, ter v zvezi s tem presoditi navedbe toženke o tožničini izključni odgovornosti za nezgodo oziroma soprispevku k nastali škodi.

14. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. denimo odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016, II Ips 224/2013 z dne 26. 11. 2015, II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012 in druge. 2 Pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 14. 11. 2011. 3 Primerjaj denimo odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 291/2012 z dne 20. 3. 2014 in II Ips 690/2008 z dne 9. 6. 2011. 4 D. Možina v: V. Bergant Rakočević et al., Šport in pravo, GV Založba, 2008, str. 233.