Jedro

Tožnik v tem sporu uveljavlja izločitveno pravico v stečajnem postopku glede avtorske pravice nad računalniškimi programi, podatki, vezanimi nanje in pripravljalnim gradivom za 151 cenikov, ki jih je tožnik izdelal v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki. Zato je na podlagi drugega odstavka 103. člena ZS (po katerem je za odločanje o sporih o pravicah intelektualne lastnine na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami, telesi, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami) za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Točka d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 določa obseg pravic intelektualne lastnine, za katero je lahko pristojno delovno sodišče. Gre le za pravice iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem, ne pa za celoten spekter intelektualne lastnine, med katero spada tudi avtorska pravica. To je razvidno iz določbe drugega odstavka 103. člena ZS, ki sicer določa izključno krajevno pristojnost okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje na prvi stopnji v sporih o pravicah intelektualne lastnine, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami. Ta izjema se nanaša ravno na spore iz industrijske lastnine, v smislu točke d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za nepristojno za odločanje o tem sporu in je ugotovilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Zoper tak sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da je v tem sporu stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, čeprav bi moralo ugotoviti, da je samo stvarno in krajevno pristojno. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni pravilno ugotovilo odločilnega dejstva, da v sporih v zvezi s pravicami iz delovnega razmerja v skladu s točko b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) vedno odloča specializirano delovno sodišče. Tožnik zahteva ugotovitev obstoja avtorske pravice iz delovnega razmerja, za takšen spor ne more biti pristojno okrožno sodišče, ki odloča v sporih iz avtorskih pravic, ki ne izhajajo iz delovnega razmerja. Glede navedenega je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 1. člena ZPP, 5. člena ZDSS-1 in 32. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi z odločitvijo o krajevni pristojnosti v tem sporu. V sporih o pravicah intelektualne lastnine, med katere spadajo tudi avtorske pravice iz delovnega razmerja, vedno odloča specializirano delovno sodišče, ki je krajevno pristojno na podlagi določb 8. člena ZDSS-1. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je za odločanje v tem sporu stvarno in krajevno pristojno Delovno sodišče v Kopru, Zunanji oddelek v Novi Gorici.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke na odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. V tej zadevi se ni zgodilo nič od navedenega. Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku še ni odločilo, zato že pojmovno ni moglo storiti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pravno je povsem zgrešen tudi način, na katerega tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Odločilno dejstvo, ki naj bi ga sodišče prve stopnje zmotno oz. napačno ugotovilo naj bi bilo „da v sporih v zvezi s pravicami iz delovnega razmerja odloča specializirano delovno sodišče“. Navedeno je lahko kvečjemu vprašanje pravilne uporabe procesnega prava, nikakor pa ne ugotavljanja dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP, ko je po prejemu tožbe in njene dopolnitve najprej preverilo ali je sploh stvarno pristojno za odločanje v tem sporu. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik v tem sporu uveljavlja izločitveno pravico v stečajnem postopku glede avtorske pravice nad računalniškimi programi, podatki vezanimi nanje in pripravljalnim gradivom za 151 cenikov, ki jih je tožnik izdelal v okviru delovnega razmerja pri toženi stranki. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je za tak spor pristojno delovno sodišče na podlagi določbe točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Ta določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oz. njihovimi pravnimi nasledniki. Ne le, da spor o avtorskih pravicah, čeprav ustvarjenih v okviru delovnega razmerja, ne pomeni spora o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, temveč je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 103. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994), ki je v odnosu do določbe točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 prav gotovo specialna določba, saj se nanaša na pravice intelektualne lastnine, kamor spada tudi avtorska pravica, določba točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pa se nanaša na vse pravice iz delovnega razmerja.

V skladu z drugim odstavkom 103. člena ZS je za odločanje o sporih o pravicah intelektualne lastnine na prvi stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami, telesi, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami. Ta določba ima svoj zrcalni odraz tudi v določbi točke d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, ki določa pristojnost delovnih sodišč za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja. Vse kar je, kot izjema navedeno v drugem odstavku 103. člena ZS (izumi, oblike, telesa, slike, risbe in tehnične izboljšave) spada v pojem industrijske lastnine. Navedeno je razvidno tudi iz kasnejšega Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1, Ur. l. RS, št. 45/2001 s spremembami), ki kot pravice industrijske lastnine po tem zakonu opredeljuje patent, dodatni varstveni certifikat, model, znamko in geografsko označbo. Med pravice iz industrijske lastnine nikakor ne sodi avtorska pravica. Avtorska pravica se od pravic industrijske lastnine bistveno razlikuje ravno v postopku pridobitve varstva. Avtorska pravica se avtomatsko pridobi s stvaritvijo avtorskega dela in ni potrebna nikakršna prijava za varstvo. Varstva pravic industrijske lastnine pa ni brez prijave in postopka podelitve oz. registracije pravice.

Zmotno je pritožbeno stališče, da med spore med delavci in delodajalci o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja v smislu določbe točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, spadajo tudi spori v zvezi s pravicami iz intelektualne lastnine. Med pravice iz intelektualne lastnine spadajo tako pravice iz industrijske lastnine, kot avtorska pravica, kakršno vtožuje tožnik. V kolikor bi bilo res, kar zatrjuje pritožba, potem bi bila povsem nepotrebna določba točke d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Povsem nepotrebno bi bilo posebej določati, da je delovno sodišče pristojno za spore iz industrijske lastnine med delavcem in delodajalcem, če bi bili ti spori v resnici že zajeti v določbi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Točka d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 določa obseg pravic intelektualne lastnine, za katero je lahko pristojno delovno sodišče. Gre le za pravice iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem, ne pa za celoten spekter intelektualne lastnine, med katero spada tudi avtorska pravica. To je razvidno iz določbe drugega odstavka 103. člena ZS, ki sicer določa izključno krajevno pristojnost okrožnega sodišča v Ljubljani za odločanje na prvi stopnji v sporih o pravicah intelektualne lastnine, razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami. Navedena izjema se nanaša ravno na spore iz industrijske lastnine, v smislu točke d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Da je sodno varstvo pravic in obveznosti v zvezi z intelektualno lastnino pred delovnimi sodišči predvideno le glede sporov o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, je nadalje razvidno tudi iz določb Zakona o izumih iz delovnega razmerja (ZPILDR, Ur. l. RS, št. 45/1995 s spremembami). Ta zakon ureja pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev, ki izhajajo iz izumov, ustvarjenih v delovnem razmerju in izrecno določa, da je za spore med delavcem in delodajalcem o pravicah in obveznostih iz tega zakona pristojno delovno sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 103. člena ZS, ko je odločilo, da je za odločanje v tem sporu pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Povsem zgrešeno je pritožbeno naziranje glede krajevne pristojnosti. Celo v primeru, če bi spor o avtorski pravici šteli za spor o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine (pritožbeno sklicevanje na točko d prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je možno razumeti kot zavzemanje tožnika za to, da bi ta spor obravnavali na podlagi navedene določbe), bi bilo za odločanje v tem sporu v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZDSS-1 izključno krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Določba drugega odstavka 103. člena ZS je povsem jasna in za spore o pravicah intelektualne lastnine določa izključno krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljana, seveda z izjemo sporov med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami. Že zgoraj je obrazloženo, da v tem sporu ne gre za nobeno od navedenih izjem.

Sicer pa je tudi uveljavljana sodna praksa, da ravno o tovrstnih sporih (v zvezi z računalniškimi programi, ustvarjenimi v okviru delovnega razmerja) odločajo sodišča splošne pristojnosti (na primer sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 552/2003 z dne 10. 11. 2003, I Ips 337/2003 z dne 27. 11. 2003, II Ips 294/99 z dne 19. 1. 2000), pri čemer je v teh sporih na prvi stopnji odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnila kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.