Jedro

Sodišče druge stopnje po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusi priporne razloge le za obtoženca, ki je v času odločanja dejansko v priporu.

Nepravnomočno odrejenega pripora ni mogoče podaljšati in tudi ne preizkusiti.

Predčasni nastop prestajanja zaporne kazni pomeni, da je obtoženec znotraj zavoda za prestajanje kazni deležen režima po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obtoženih M. B. in D. Z. se zavrneta.

II. Ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega A. S. se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na tega obtoženca, razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom III Kp 44415/2010 z dne 25. 10. 2013 je Višje sodišče v Ljubljani na podlagi tretjega odstavka 394. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so pri obtožencih priporni razlogi še podani.

2. Zoper sklep so se pritožili: - dne 6. 11. 2013 zagovorniki obtoženega M. B., kot navajajo, iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pritožbi zoper sklep ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi; - dne 6. 11. 2013 zagovornik obtoženega A. S., kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v ponovno odločanje; - dne 8. 11. 2013 zagovornica obtoženega D. Z., kot navaja, zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obtoženca odpravi oziroma ga nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

B.

3. Po določbi tretjega odstavka 394. člena ZKP-L preizkusi sodišče druge stopnje, če je obtoženec v priporu, ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Glede na tako zakonsko določbo sodišče druge stopnje preizkusi le ali so razlogi, iz katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani, oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora. Povedano drugače; presoja višjega sodišča se omeji samo na morebitne spremenjene okoliščine ter na presojo neogibnosti in sorazmernosti ukrepa z izrečeno kaznijo.

4. Zagovornica obtoženega D. Z. v pritožbi trdi, da sodišče ne obrazlaga obstoja utemeljenega suma, v kazenskem spisu pa da ni niti enega dokaza, da je oseba, kateri se pripisuje vloga obtoženega D. Z., res D. Z. Poudarja, da je celoten kazenski postopek zoper obtoženca zgrajen na osnovi laične glasovne identifikacije telefonskega prisluha, ki jo je opravil kriminalist. Obtoženčeva zagovornica pa ob tem prezre, da je utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj z izrekom obsodilne sodbe prerasla v prepričanje (gotovost) sodišča o obtoženčevi krivdi za očitana kazniva dejanja, zato sodišču pri izdaji sklepa na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP-L ni potrebno posebej navajati dokazov, na katerih temelji obstoj utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.

5. Pritrditi pa je potrebno zagovornici obtoženega D. Z., da je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedeno, da je pri obtožencu podan tudi priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, čeprav je iz izreka sklepa razviden le obstoj pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne pa tudi njeni nadaljnji trditvi, da navedena nedoslednost sodišča predstavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistveno je, da je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa (3. točka na drugi strani sklepa) obrazložilo priporni razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, iz katerega je bil pripor zoper obtoženca odrejen že s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 444415/2010 z dne 23. 11. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 444415/2010 z dne 25. 11. 2012 in katerega obstoj je sodišče, kot izhaja iz izreka, s tem sklepom ugotovilo. Okoliščina, da je sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa pomotoma navedlo, da pri obtoženem D. Z. obstaja tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

6. Neutemeljeni sta tudi pritožbeni navedbi zagovornice obtoženega D. Z. in zagovornikov obtoženega M. B., da iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo objektivne in subjektivne okoliščine, ki bi narekovale podaljšanje pripora oziroma, da priporna razloga sploh nista obrazložena.

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče obstoj pripornih razlogov pri obeh obtožencih preizkusilo ter ugotovilo, da se okoliščine na strani obeh obdolžencev niso spremenile, zato so priporni razlogi še vedno podani. Pri tem se je višje sodišče utemeljeno sklicevalo na sklep o odreditvi pripora, v katerem je sodišče navedlo obširne razloge za obstoj pripornih razlogov ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

8. V zvezi s pripornim razlogom begosumnosti Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča, da je pri obeh obtožencih (M. B. in D. Z.) še vedno podana realna in konkretna nevarnost, da bosta z namenom, da se izogneta izvršitvi kazni, pobegnila iz Slovenije, kot je bilo obširno obrazloženo v sklepu o odreditvi pripora. Oba obtoženca sta v času izvrševanja kaznivih dejanj vzpostavila stike in znanstva z osebami iz tujine, ki bi jima lahko v primeru odhoda iz Slovenije pomagale pri nastanitvi, bivanju in pridobivanju finančnih sredstev. Begosumnost obtožencev se z odločitvijo sodišča druge stopnje (ko je M. B. in D. Z. izrečeno kazen zvišalo na 15 let zapora) zanesljivo ni zmanjšala. Obramba obtožencev v pritožbah zoper sklep sploh ne navaja nobenih novih okoliščin, ki bi lahko zaključek sodišča o še vedno podanem pripornem razlogu begosumnosti, omajale, temveč (enako kot v pritožbah zoper sklep o odreditvi pripora) le ponavlja navedbe, da okoliščine, navedene že v sklepu o odreditvi pripora, ne kažejo na begosumnost obdolžencev. Prav tako je pri obtoženem M. B. še vedno podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj kot pravilno ugotavlja sodišče v izpodbijanem sklepu, se okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost (teža kaznivega dejanja, razvejani stiki in poznanstva s številnimi osebami doma in v tujini, nezaposlenost, kriminalni način življenja ter s tem povezano pridobivanje zaslužka iz trgovine z drogo), od odreditve pripora niso spremenile.

9. Neutemeljena je tudi trditev pritožbe zagovornikov obtoženega M. B., da je sodišče odločilo v nasprotju s 392. členim ZKP, ker je obtoženec v tej zadevi že na prestajanju kazni. Obtoženi M. B. je v obravnavani zadevi res predčasno nastopil prestajanje zaporne kazni, kar pa pomeni le, da je znotraj zavoda za prestajanje kazni deležen režima po katerem so obravnavani zaporniki, v razmerju do sodišča pa ima procesnopravni položaj pripornika, z vsemi pravicami, ki so na ta status vezane.

10. Okoliščina, da obtoženi M. B. do dneva vložitve pritožbe sodbe še ni prejel, ne predstavlja kršitve pravice do obrambe, katero nakazuje pritožba njegovih zagovornikov. Iz zakonske ureditve določbe 394. člena ZKP namreč izhaja, da sodišče opravi presojo ali so razlogi, zaradi katerih je bil zoper obtoženca pripor odrejen, še podani, oziroma ali so nastopile okoliščine, ki narekujejo odpravo pripora, po odločitvi o pritožbi na seji senata, ko pisni odpravek sodbe še ni izdelan.

11. Ob preizkušanju pritožbe zagovornika obtoženega A. S. je Vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožbeno sodišče ni bilo pristojno za preizkus ali so še podani razlogi za pripor (peti odstavek 402. člena ZKP).

12. V skladu z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP-L, če je obtoženec v priporu, preizkusi sodišče druge stopnje ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotovi, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpravi. Že iz jezikovne razlage navedene določbe izhaja, da sodišče druge stopnje v navedeni procesni situaciji preizkusi priporne razloge le za obtoženca, ki je v času odločanja dejansko v priporu. V obravnavanem primeru je bil zoper obtoženega A. S. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 444415/2010 z dne 23. 11. 2012 odrejen pripor, dne 26. 11. 2012 pa je Okrožno sodišče v Ljubljani zoper njega odredilo tiralico, ker je ugotovilo, da je obtoženec na begu. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obtoženec ob izdaji izpodbijanega sklepa še vedno na begu, torej ni bil v priporu, zato pritožbeno sodišče ni bilo pristojno, da bi zanj opravilo preizkus skladen z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP. Poleg tega odreditev pripora zoper obtoženega A. S. v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila pravnomočna. Obtožencu sklep o odreditvi pripora zaradi bega še ni bil vročen, zoper njega pa se ima še vedno pravico pritožiti. Nepravnomočno odrejenega pripora pa ni mogoče podaljšati in tudi ne preizkusiti v skladu s tretjim odstavkom 394. člena ZKP.

13. Glede na dolgo prostostno kazen, ki je bila izrečena obtoženima D. Z. in M. B., in visoki stopnji ponovitvene nevarnosti slednjega je tudi po presoji Vrhovnega sodišča še zmeraj podana tudi sorazmernost med posegom v njuno osebno svobodo ter težo dejanja oziroma stopnjo nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj.

C.

14. Glede na navedeno in ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 402. člena ZKP), je pritožbi zagovornikov obtoženega M. B. in zagovornika obtoženega D. Z. kot neutemeljeni zavrnilo.

15. Ker je Vrhovno sodišče ob reševanju pritožbe zagovornika obtoženega A. S. na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP ugotovilo, da Višje sodišče ni pristojno za preizkus pripornih razlogov v skladu z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP, je izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na obtoženega A. S., razveljavilo.