Jedro

Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije.

Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic.

Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne poraja resnega dvoma v obstoj teh odredb.

Sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge zagovornika za zaslišanje nekaterih prič in za opravo poizvedb pri operaterju fiksne telefonije v BIH za telefonsko številko in pribavo izpisa telefonskega prometa za obdobje od 1. 1. 2008 do konca aprila 2008 v smeri obtoženčevega alibija, ni prekršilo pravice obtoženega do izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave RS.

Ker je zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta subjektivna zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi, zagovornik ne more uspeti z navedbo, da je bilo tožilstvo že od samega začetka, torej ne samo od vložitve obtožnice, temveč že prej – v fazi preiskave, in sicer od prejema dokumentacije s strani italijanskih varnostnih organov, seznanjeno z obremenilno izjavo takoimenovanega skesanca, ki je v celoti opisal tako svojo vlogo kot tudi vlogo obtoženega, tako da bi moralo le-to zajeti že v prvi obtožnici z dne 23. 11. 2010, pa tega ni storilo. Enako velja glede pritožbene navedbe, da se obtoženemu A. A. v spremenjeni obtožnici z dne 7. 11. 2012 očita novo kaznivo dejanje, oziroma da se sprememba obtožnice ne nanaša na isti historični dogodek, kot je bil opredeljen v prvotni obtožnici z dne 23. 11. 2010, spremenjeni dne 7. 1. 2011. S spremembo obtožnice glede obtoženega A. A. je bil le dodan očitek, vendar še vedno v istem časovnem okviru očitanega kaznivega dejanja, za katerega že zakonodajalec predvideva več izvršitev in za katerega kazensko pravni teoretiki uporabljajo izraz kolektivno kaznivo dejanje.

Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-25/95 se opredeljuje do ukrepa prisluškovanja v prostoru, za uporabo katerega po presoji Ustavnega sodišča RS ne zadoščajo samo „razlogi za sum“, ker gre pri prisluškovanju v prostoru za ukrep, ki najintenzivneje posega v zasebno sfero, zato se za vzpostavitev suma zahteva večja stopnja verjetnosti kot običajno. Ob tem pa Ustavno sodišče RS ugotavlja, da takrat veljavni zakon določa enake pogoje tako za odreditev ukrepa prisluškovanja v prostoru, kot tudi pri uporabi klasičnih policijskih metod, kot je npr. tajno opazovanje in sledenje, kjer je poseg v komunikacijski del zasebnosti bistveno manj intenziven ali pa ga sploh ni, kot tudi za odreditev ukrepa nadzorovanja telefonskih pogovorov, kjer je intenziteta posega v komunikacijsko zasebnost vendarle manjša kot pri ukrepu prisluškovanja v prostoru. Ustavno sodišče RS v odločbi napoti zakonodajalca na ustrezno opredelitev stopnje in vrste suma (ne razlogov za sum), ki se zahteva za odreditev prisluškovanja v prostoru. Ker pa so pogoji določeni skupno za vse ukrepe, ki so opredeljeni v prvem odstavku 150. člena ZKP, bo moral zakonodajalec, da bo zadostil načelu sorazmernosti, enako tehtanje kot pri prisluškovanju v prostoru opraviti tudi pri vsakem od ostalih ukrepov, določenih v prvem odstavku 150. člena in s tem tudi med njimi vzpostaviti ustrezno hierarhijo, saj je izpodbijana ureditev glede pogojev za odreditev in uporabo ukrepov premalo diferencirana, le-ti pa so po oceni Ustavnega sodišča RS tako različni, da zahteva vsak od njih samostojno opredelitev in natančno ureditev.

Izrek

I. Pritožbi okrožnih državnih tožilk se delno ugodi in se izpodbijana sodba, v obsodilnem delu, v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah, po uradni dolžnosti pa tudi v odločbi o vštetju časa, prestanega v priporu in hišnem priporu, spremeni tako, da se

1. v opisu dejanja za obtoženega A. A. v šestem odstavku pod točko I./2. izreka besedilo „neugotovljeno količino kokaina po neugotovljeni ceni“ nadomesti z besedilom „najmanj 300 kg kokaina po ceni 3.600.000,00 EUR za 100 kg, torej za skupno 10.800.000,00 EUR“;

2. nato pa se obtoženemu A. A. na podlagi določila tretjega odstavka 186. člena KZ-1 izreče kazen 15 (petnajst) let zapora; izrečene kazni pa se obtoženim B. B. in C. C. zvišata vsakemu na 15 (petnajst) let zapora, D. D. pa na 8 (osem) let zapora;

3. na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtožencem v izrečene kazni všteje še čas, prestan v priporu in hišnem priporu in sicer C. C. od dne 23.11.2012 od 10.15 ure dalje, B. B. od dne 23.11.2012 od 11.15 ure dalje in D. D. od dne 23.11.2012 od 11.00 ure dalje.

V preostalem se pritožba okrožnih državnih tožilk, v celoti pa pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi A. A., B. B., C. C. in D. D. so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka in sodne takse.

II.

Pritožbi okrožnih državnih tožilk se ugodi, ugoditveni del izpodbijanega sklepa in oprostilni del izpodbijane sodbe se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka obtožene A. A., B. B., C. C. in D. D. spoznalo za krive kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 ter jim izreklo kazni in sicer A. A. deset let zapora, B. B. sedem let zapora, C. C. osem let zapora in D. D., ob uporabi določb 50. in 51. člena KZ-1, štiri leta zapora. Na podlagi določila 56. člena KZ-1 je imenovanim obtožencem v izrečene zaporne kazni vštelo čas, prestan v pridržanju, priporu in hišnem priporu in sicer A. A. od dne 25.5.2010 od 6.10 ure do dne 20.11.2012 do 14.30 ure, C. C. od dne 25.5.2010 od 6.26 ure do dne 20.11.2012 do 14.30 ure in D. D. od dne 25.5.2010 od 6.05 ure do dne 20.11.2012 do 14.30 ure. Obtoženim A. A., C. C. in D. D. je na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo v plačilo sorazmerni del stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, C. C. pa tudi nagrado in potrebne izdatke zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Skladno z določilom četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženega B. B. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II. izreka je oprostilo obtožbe iz razlogov po 358. členu ZKP obtožene Č. Č., E. E., F. F., G. G., A. A., H. H., I. I., J. J., G. F., K. K., L. L., M. M. in N. N., zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, obtoženega N. M., zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1, obtožene B. B., C. C. in D. D., zaradi kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, obtoženega C. C. pa tudi zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1, obtoženega H. H. pa še zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. V skladu z določilom prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški tega dela, torej oprostilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje pod točko III. izreka zoper obtoženega H. H. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Tudi stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. V točki IV. izreka pa je sodišče na podlagi prvega odstavka 498. člena ZKP odvzelo 163,94 g prepovedane droge kokain in 23,22 g prepovedane droge heroin, avtomatsko puško z nabojnikom znamke Crvena zastava, model M70AB2, tovarniška številka na zaklepu: ..., na pokrovu zaklepišča: ..., cal. 7,62x39 mm in 101 naboj cal. 7,62x39 mm.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevam zagovornikov obtožencev in iz spisa izločilo izsledke na podlagi 35-ih odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, odredbe Vrhovnega državnega tožilstva RS, poročila o tajnem opazovanju, zapisnike o hišnih preiskavah in potrdila o zasegu predmetov obtožencem, poročilo o forenzični preiskavi Centra za forenzične preiskave, poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija in o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, zapisnike o strokovnem kopiranju podatkov telefonov in SIM kartic, o preiskavi nosilcev elektronskih podatkov, o strokovnem pregledu računalniške opreme in mobilnih telefonov, izvedensko mnenje Inštituta za forenzično informacijsko tehnologijo in dopolnitve le-tega, zapisnike o zaslišanju izvedencev I. A., I. B. in I. C., zvočne posnetke, prepise in prevode telefonskih pogovorov in SMS sporočil izvajanja nadzora telefonov zoper O. O., zapisnika o hišni preiskavi zoper O. O., ukaz za opravljanje izvedenskega pregleda in ekspertize o opravljanem pregledu mobilnih telefonov zaseženih O. O. ter izvedensko mnenje in zapisnik o zaslišanju izvedenca dr. I. Č., v preostalem pa je zahteve zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene.

3. Zoper obsodilni in oprostilni del sodbe in ugoditveni del sklepa sta se pritožili okrožni državni tožilki, zoper obsodilni del sodbe in zavrnilni del sklepa pa zagovornika obtožnih A. A. in C. C., zoper obsodilni del sodbe pa sta se pritožila tudi zagovornika obtoženih B. B. in D. D. Okrožni državni tožilki sta se pritožili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem in oprostilnem delu in sklep v ugoditvenem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Zagovornik obtoženega A. A. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki I. izreka spremeni tako, da obtoženega A. A. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni glede izreka o kazni tako, da obtožencu izreče milejšo kazen. Zagovornica obtoženega B. B. se je pritožila zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, še zlasti 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu B. B. izreče oprostilno sodbo, stroške kazenskega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka, pa naloži v breme proračunu, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v delu pod točko I. izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa da samo opravi glavno obravnavo. Zagovornik obtoženega C. C. se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče pritožbi zoper obsodilni del sodbe in zavrnilni del sklepa ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev. Zagovornik obtožene D. D. pa se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženo D. D. razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in samo odloči o zadevi. Na pritožbo okrožnih državnih tožilk so odgovorili zagovorniki obtoženih Č. Č., H. H., I. I., G. F., J. J., N. M., G. G., F. F., E. E., M. M., N. N., K. K., L. L. in D. D. ter predlagali zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe oziroma sklepa.

4. Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti obtoženih K. K. in L. L., zagovornikov obtoženega Č. Č., odvetnikov ... in ... iz Odvetniške družbe … iz ..., obtoženega E. E., odvetnika ... iz ..., obtoženega N. M., odvetnika ... iz ..., obtoženega F. F., odvetnice ... iz Odvetniške družbe ... iz ..., obtoženega G. G., odvetnika ... iz ..., obtoženega H. H., odvetnika ... iz ..., obtoženega I. I., odvetnika ... iz ..., obtoženega B. B., odvetnice ... iz ..., obtoženega C. C., odvetnika ... iz ..., obtoženega J. J., odvetnika ... iz ..., obtoženega G. F., odvetnika ... iz ..., obtožene D. D., odvetnika ... iz ..., obtožene M. M., odvetnika ... iz ..., obtožene N. N., odvetnika ... iz ..., obtoženega K. K., odvetnika ... iz ... in obtoženega L. L., odvetnika ... iz ..., višjih državnih tožilcev ... in ... ter okrožnih državnih tožilk ... in ... iz Specializiranega državnega tožilstva RS ter skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP kljub temu, da se je obtoženi Č. Č., E. E., N. in M. M., F. in G. F., G. G., H. H., I. I., B. B., C. C., J. J., D. D. in N. N. ter zagovornik obtoženega A. A. (ob izkazanih obvestilih o sejah senata) niso udeležili. Na tem mestu velja pripomniti, da je zoper obtoženega A. A. odrejen pripor, je pa za njega zaradi nedosegljivosti razpisana mednarodna tiralica in Evropski nalog za prijetje.

5. Delno je utemeljena le pritožba okrožnih državnih tožilk, izpodbijano sodbo pa je v obsodilnem delu bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

I.

**K obsodilnemu delu izpodbijane sodbe**

6. V zvezi s pritožbami zagovornikov obtoženih A. A., B. B., C. C. in D. D. je potrebno uvodoma pojasniti, da je državno tožilstvo kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je bilo s strani obrambe podanih več ekskluzijskih zahtevkov, ki jih je sodišče vse in v celoti zavrnilo kot neutemeljene, saj je pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije. Sodišče druge stopnje bo tako odgovorilo le na ekskluzijske zahtevke, pri katerih zagovorniki imenovanih obtožencev vztrajajo tudi v svojih pritožbah.

**K pritožbi zagovornika obtoženega A. A.**

7. Zagovornik vztraja pri oceni, da so zaradi odsotnosti odredb za prisluškovanje nekaterim telefonskim številkam v Italiji, konkretno telefonski številki 3310000000 P. P., ki naj bi bila prva številka, na kateri so italijanski varnostni organi (v nadaljevanju IVO) prisluškovali in preko nje prišli do pogovora z osebo K. in do telefonske številke obtoženega A. A. 00386001, na kateri so nato tudi brez izkazanih odredb začeli izvajati prisluhe telefonskim pogovorom, kot tudi telefonski številki P. P. 3890000000, iz katere so italijanski policisti izvedli identifikacijo obtoženega A. A. in pridobili tudi njegovo fotografijo, vsi na tej podlagi zbrani dokazi, kakor tudi vsi dokazi, pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov – takoimenovani sadeži zastrupljenega drevesa, nedovoljeni in bi morali biti izločeni, saj sodišče ni moglo preveriti njihovo zakonitost oziroma skladnost z italijansko zakonodajo ter vsebinsko skladnost z našimi ustavnimi zahtevami. Ker sodišče temu ekskluzijskemu zahtevku ni ugodilo je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Sodišče druge stopnje ne deli njegovega mnenja in se pridružuje prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi je zahtevek za izločitev predmetnih dokazov zavrnilo kot neutemeljenega. Drži sicer, da sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne poraja resnega dvoma v obstoj teh odredb. Dejstvo je namreč, da se je v Italiji pred operacijo L., odvijalo šest drugih obsežnih operacij, ki so se vse nanašale na preiskovanje kaznivih dejanj povezanih s prepovedano drogo, torej je šlo za obsežne predkazenske postopke, ki so bili deloma med seboj povezani. Zato je razumljivo, da so italijanski pravosodni organi sodišču posredovali predvsem odredbe, ki se nanašajo na uvedene prikrite ukrepe v povezavi z obtoženimi v predmetnem kazenskem postopku, ne pa vseh odredb in dokazov, ki se nanašajo na vse izvedene ukrepe v okviru operacije L. in druge s tem povezane italijanske preiskave, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti celotno sledljivost dokazov od prvega pridobljenega dokaza od prvih preiskav dalje, kar vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi izpoved kriminalista X. X., da prisluškovanja brez odredbe italijanski operater ne dovoli ter da v nujnih primerih odredbo izda državni tožilec, ki jo mora potem potrditi sodnik, da iz predložene italijanske dokumentacije izhaja, da so bile s strani italijanske policije tožilstvu podane zahteve za pridobitev izpisa telefonskega prometa za javne telefonske govorilnice, iz česar izhaja, da brez dovoljenja pravosodnih organov izvajanje prikritih ukrepov tudi v Italiji ni možno oziroma, da izpis telefonskega prometa tudi v javni govorilnici lahko omogoči zgolj operater telekomunikacij na podlagi izdane odredbe, ter da je število manjkajočih odredb v primerjavi s prejetimi odredbami, za katere pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bile izdane v skladu z italijansko zakonodajo ter vsebinsko skladne tudi s standardi Ustave Republike Slovenije, kar pomeni, da so dokazi, pridobljeni na podlagi teh odredb, zakoniti, minorno, je dopustno in utemeljeno sklepanje, da so bile predmetne odredbe izdane in na njihovi podlagi pridobljeni dokazi zakoniti oz. v skladu z italijansko zakonodajo ter vsebinsko skladni z našimi ustavnimi zahtevami, tako kot je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo za številne odredbe oziroma dokaze, ki so jih posredovali italijanski pravosodni organi.

9. Pritožnik zatrjuje kršitev obtoženčeve pravice do obrambe, ker mu sodišče skladno z določilom šestega odstavka 244.a člena ZKP ni omogočilo neposredno navzočnost pri zaslišanju priče R. R., ki se ga je na naroku glavne obravnave dne 25.9.2012, preko videokonference zaslišalo na ozemlju Italije, kljub temu, da je glede tega vložil pisno prošnjo dne 20.9.2012, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe in je tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navedeno zatrjevanje pritožbeno sodišče zavrača in se v izogib ponavljanju sklicuje na izčrpne, prepričljive in pravilne razloge, navedene v točki 104 na 123, 124 in 125 strani izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo obrambe za izločitev izpovedbe priče R. R. Res je, da Zakon o kazenskem postopku ne določa roka do kdaj je potrebno vložiti prošnjo za neposredno navzočnost pri zaslišanju priče preko videokonference, vendar zagovornik po eni strani spregleda, da glede na določilo šestega odstavka 244.a člena ZKP njegova navzočnost ni obvezna, po drugi strani pa je sodišče pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo časovno komponento sprejetja odločitve o dokaznem predlogu glede zaslišanja priče R. R. preko videokonference ter tudi čas podaje zaprosila za izvedbo zaslišanja imenovane priče s predlaganimi termini, seveda pa tudi dejstvo, da bi moralo sodišče glede na zagovornikov predlog o neposredni navzočnosti pri zaslišanju R. R. podati novo zaprosilo italijanskim pravosodnim organom, ker gre za izvedbo zaslišanja pod novimi pogoji tako, da je brezpredmetno ugibanje obrambe, da bi sodišče v Italiji neposredno navzočnost zagovornika dovolilo. Čeprav je šlo za zaslišanje obremenilne priče za obtoženega A. A., to avtomatično še ne pomeni, da je bila z zavrnitvijo zagovornikovega predloga za neposredno navzočnost pri zaslišanju priče prekršena pravica obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP, saj obramba ni navedla prav nobenega konkretnega argumenta kako je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da sta obtoženi A. A. in njegov zagovornik, ki sta bila navzoča v razpravni dvorani Okrožnega sodišča v Ljubljani, ob načinu zaslišanja priče preko videokonference imela možnost takoimenovane materialne obrambe, pričo sta videla, lahko sta ji postavljala vprašanja in se izjasnila o njeni izpovedbi, soočenja glede njene izpovedbe pa obramba ni predlagala.

10. Nesprejemljivo je tudi stališče pritožnika, da je R. R. izpovedba z dne 17.7.2009, ko je opravil sodno prepoznavo in iz predloženega albuma fotografij izločil fotografij A. A. ter ga povezal z obravnavano zadevo, neupoštevna v smislu dokaza, ker je bila izjava R. R. dana po poteku 180-dnevnega roka, ki ga določa italijanski zakon, ki ureja zaščito in sankcioniranje tistih, ki sodelujejo s sodstvom. Glede na zaslišanje priče R. R., ki je bil aretiran dne 17.3.2008, dne 31.3.2008, torej znotraj 180- dnevnega zakonskega roka, pri katerem je že omenjal skupino Slovanov, kamor je štel Črnogorce, Srbe in Slovence, ki so mu dobavljali kokain na vsakih 5 do 6 dni in katere je sam osebno videl (priloga C2938 in naslednje), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je prepoznava po fotografijah nanašala na osebe in dogodke, o katerih je R. R. že izpovedoval in tako ni šlo za neko novo dejstvo oziroma navedbo, na katero se sodišče zaradi kršitev določb interne italijanske zakonodaje ne bi smelo opreti in bi jo moralo izločiti, kot to zmotno razloguje pritožnik. V zvezi z izpostavljeno problematiko se je sodišče prve stopnje tudi ustrezno sklicevalo na odločitev domicilnega italijanskega Vrhovnega kasacijskega sodišča v sodbi 9070 iz leta 2011 v točki 21.1.2 (priloga A1737).

11. Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, ki jih na večih mestih navaja izpodbijana sodba, da so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic, je neuspešna pritožnikova navedba, da prepoznava ni bila opravljena v skladu z določbo 242. člena ZKP in je zaradi tega potrebna njena izločitev, saj pritožnik pri tem ne konkretizira in ne zatrjuje, da je bila prepoznava opravljena v nasprotju z italijansko procesno zakonodajo. Čeprav je bil R. R. predložen album 21-ih fotografij oseb, ki naj bi bile vse vpletene v operacijo L., ne pa album naključno izbranih oseb ter da je R. R. najprej opravil prepoznavo po fotografiji, nato pa je šele začel opisovati obtoženega, kar pritožnik izpostavlja kot nepravilno postopanje italijanskih pravosodnih organov, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v verodostojnost opravljene prepoznave, saj je R. R. od pokazanih fotografij oseb, ki so bili vsi osumljenci, prepoznal le štiri osebe, kar izključuje sugestijo italijanskih preiskovalnih organov, obtoženega A. A. pa je prepoznal z gotovostjo, brez zadržkov, sicer pa je bil R. R. o sami prepoznavi zaslišan tudi preko videokonference v predmetni glavni obravnavi in mu obramba v tej smeri dejansko ni zastavila nobenega vprašanja oziroma podala kakršnokoli pripombo kot je to pravilno in korektno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12. Zagovornik tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo njegov predlog za pridobitev italijanske dokumentacije, ki se nanaša na operacijo M., s katero je želel preveriti zakonitost prijetja R. R. oziroma na kakšen način je postal skesanec. Obsežna dokumentacija, predložena s strani italijanskih pravosodnih organov, predvsem pa zapisniki o večkratnem zaslišanju R. R. pred italijanskimi preiskovalnimi organi, njegovo zaslišanje preko videokonference v tem postopku, izpovedbe priče X. X. ter dejstva, da je bil R. R. zaradi preprodaje droge v Italiji obsojen na šest let zapora, se tudi pritožbenemu sodišču ne poraja dvom v zakonitost prijetja R. R. v okviru operacije M. Tako obramba ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza.

13. Zagovornik v pritožbi ponavlja zagovor obtoženega in ocenjuje, da je bil z zaslišanjem prič S. S. iz „...“ in obtoženčeve matere B. A. ter predložene dokumentacije, potrjen obtoženčev alibi, kar pa pritožbeno sodišče zavrača. Že prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do obtoženčevega dopolnjenega zagovora, da v kritičnem času ni bil v Italiji in nikoli ni spoznal R. R. niti mu nikoli ni prodajal kokaina, in mu utemeljeno glede na izvedene dokaze, predvsem pa prepričljivo prepoznavo in izpoved priče R. R., ni sledilo. Pravilno je tudi ovrednotilo izpovedi priče obtoženčeve matere B. A., ki je razumljivo naklonjena svojemu sinu in S. S., ki je z obtoženim sklenil predpogodbo 28.3.2008, torej po kritičnem časovnem obdobju ter ju povezalo z izpovedbo R. R. o obtoženčevi občasni odsotnosti in tako dopustilo možnost, da se je obtoženec v določenem času v spornem obdobju nahajal tudi izven Italije in tako na območju Slovenije in tudi BIH, kar pa ga tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na izpoved R. R. v ničemer ne razbremenjuje. Glede na navedeno, sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge zagovornika za zaslišanje prič C. A., D. in E. A. ter Š. Š. in za opravo poizvedb pri operaterju fiksne telefonije v BIH za telefonsko številko 00387000 in pribavo izpisa telefonskega prometa za obdobje od 1.1.2008 do konca aprila 2008 v smeri obtoženčevega alibija, ni prekršilo pravice obtoženega do izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave RS, kot to zatrjuje obramba. Zagovornik sicer navaja, da bi se s predlaganimi dokazi še dodatno podkrepil obtoženčev alibi, vendar je treba ponovno poudariti, da je sodišče glede na izpoved prič B. A., S. S. ter navedenega dela izpovedi priče R. R. o občasni obtoženčevi odsotnosti, dopustilo možnost, da se je obtoženec v določenem času v spornem obdobju nahajal tudi izven Italije in tako na območju Slovenije in tudi BIH, kar pa ga glede na prepričljivo prepoznavo in izpovedbo R. R. o trgovini z drogo z obtožencem, ne more eskulpirati. Sodišče prve stopnje pa je glede na časovno oddaljenost obravnavanega dejanja ter dejstvo, da gre za stacionarno telefonsko številko, zavzelo tudi pravilno stališče do predlaganih poizvedb pri operaterju fiksne telefonije v BIH za navedeno telefonsko številko in pribavo izpisa telefonskega prometa. Tako obramba tudi glede teh dokaznih predlogov ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti.

14. V zvezi s pritožbenim izvajanjem, da obtoženca in njegovo zatrjevano vlogo v hudodelski združbi ni mogoče povezati s konkretnimi zasegi prepovedane droge z dne 18.10.2008, med obdobjem 11.11. in 12.11.2008 ter dne 19.1.2009, saj iz izpovedi priče X. X. izhaja, da obtoženca po aretaciji R. R. v Italiji ni bilo več zaznati, pritožbeno sodišče odgovarja, da so ta navajanja brezpredmetna, saj se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi, ki jo kot kvalifikatorno okoliščino po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 povezujejo naslednji elementi: 1. najmanj tri osebe; 2. njihova povezanost zaradi izvrševanja kaznivih dejanj s področja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in 3. kot nujen pogoj udeležba (v širšem ali ožjem smislu) pri izvršitvi vsaj enega kaznivega dejanja z omenjenega področja neupravičenega prometa in proizvodnje mamil in ne vseh kaznivih dejanj, ki jih izvrši hudodelska združba, kot to smiselno izhaja iz izvajanja obrambe. Slednjemu elementu hudodelske združbe pa je zadoščeno, saj je obtoženec v navedenem časovnem obdobju R. R. prodajal kokain.

15. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik vidi v tem, da naj bi bil izrek sodbe v točki I. nerazumljiv, da nasprotuje samemu sebi ter da je v nasprotju tudi z dokazi, ki so bili izvedeni v kazenskem postopku in obrazložitvijo oziroma razlogom sodbe, ni podana. V abstraktnem delu opisa na tretji strani sodbe je po splošnih navedbah zakonskega teksta, da so obtoženci zaradi prodaje kupovali, hranili in prenašali substance, ki so razglašene za mamila, dejanje pa storili v hudodelski združbi, za izvedbo takih dejanj, v kateri je imel vsak vnaprej določeno vlogo, glede obtoženega A. A. navedeno, da je poleg C. C. in B. B. deloval kot varuh prepovedane droge z nalogo prevzema, hrambe in predaje prepovedane droge v in iz stanovanj ter garaž, ki jih je združba najela v ta namen, pri izvršitvenem ravnanju v točki 2. na strani 5. sodbe pa, da sta obtoženi A. A. in C. C. skupaj s P. P., po navodilih preko Ž. Ž., delovali kot varuhi in prodajalci prepovedane droge kokain, na naslovih Via A. 1, Via B. 2 ter Via C. 3, na območju Milana v Italiji, pri tem pa je samo A. A. v letu 2008 do 15.3.2008 R. R. prodal neugotovljeno količino kokaina po neugotovljeni ceni. Čeprav se v prvem delu opisa dejanja navaja, da je torej obtoženec deloval kot varuh prepovedane droge z nalogo prevzema, hrambe in predaje prepovedane droge, medtem ko se v nadaljnjem delu opisa navaja, da je deloval tudi kot prodajalec prepovedane droge, pritožbeno sodišče v tem ne vidi prav nobene nerazumljivosti oziroma notranjega nasprotja opisa dejanja, saj je že sam namen hudodelske združbe vedno posredno ali neposredno pridobivanje premoženjske koristi in se tako naloge varuhov prepovedane droge v opisu nanašajo tudi na prodajo prepovedane droge, sicer pa je že v uvodnem delu opisa dejanja izrecno naveden namen prodaje, ki ga je nedvomno zasledovala tudi obravnavana hudodelska združba. Glede ponovno poudarjenega dejstva, da se obtoženega A. A. ne povezuje z zasegi kokaina s strani italijanskih varnostnih organov z dne 18.10.2008, v času med 11. in 12.11.2008 ter dne 19.1.2009, pa je sodišče druge stopnje že predhodno pojasnilo, da se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 in je njenemu elementu udeležbe pri izvršitvi kaznivih dejanj s področja proizvodnje in prodaje prepovedane droge zadoščeno, da storilec sodeluje vsaj pri izvršitvi enega kaznivega dejanja z navedenega področja in ne vseh kaznivih dejanj, ki jih stori hudodelska združba. Kot je bilo tudi že predhodno pojasnjeno, pa je sodišče prve stopnje pravilno in z vso potrebno gotovostjo ugotovilo, da je obtoženec v navedenem časovnem obdobju R. R. prodajal kokain. S tem, ko je v opisu dejanja navedeno, da je obtoženec v letu 2008 do 15.3.2008 na območju Milana R. R. prodal najmanj 300 kg kokaina po ceni 3.600.000,00 EUR za 100 kg, torej za skupno 10.800.000,00 EUR, s čemer je bilo s predmetno odločbo nadomeščeno besedilo „neugotovljeno količino kokaina po neugotovljeni ceni“, kar bo pojasnjeno k pritožbi okrožnih državnih tožilk, je očitano dejanje v zadostni meri konkretizirano in ni potrebno, da bi bila opredeljena vsaka posamezna prodaja.

16. Pritožbeno sodišče tudi nima prav nobenih pomislekov v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženčeva povezanost z obravnavano prepovedano dejavnostjo izhaja tudi iz posnetkov prisluškovanja telefonskim pogovorom, ki so ga izvajali italijanski varnostni organi in ki so korektno povzeti na 174. do 176. strani izpodbijane sodbe. Nobenega dvoma tudi ni, da je oseba z vzdevkom „M.“, ki se pojavlja v teh telefonskih pogovorih, prav obtoženi A. A., saj je bil slednji identificiran s strani slovenske policije ob otvoritvi diskoteke v Ljubljani, ker je prav v nadzorovanih pogovorih P. P. bilo omenjeno, da je „M.“ solastnik diskoteke. Pritožbene navedbe, da obtoženi nikoli ni imel premoženja večje vrednosti, ki se v navedenih telefonskih pogovorih povezuje z osebo z vzdevkom „M.“, ne vzdržijo kritične presoje, saj iz obtoženčevega zagovora in predložene dokumentacije izhaja, da je obtoženec v kritičnem času kupil stanovanje v Ljubljani, da je vozil osebno vozilo znamke Mercedes 500 SL, za katerega je sicer navajal, da si ga je sposodil od prijatelja ter da ima v lasti tudi gliser. Glede na v izpodbijani sodbi predstavljene telefonske pogovore P. P. pa pritožbene navedbe, da je slednji vzdevek „M.“ uporabljal za več oseb, kot tudi, da je oseba z vzdevkom „M.“ T. T., imenovan T. ter da se kot oseba z vzdevkom „M.“ pojavlja tudi oseba, ki je bila aretirana in kateremu zaupajo, da ne bo sodeloval s preiskovalci, katerim bi lahko povedal za osebo po imenu „U.“ - U. U., čeprav obtoženec v tem obdobju ni bil v zaporu in tudi ne pozna osebe U. U. – „U.“, ostajajo brez dokazne podlage. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno izpostavilo, da se obtoženca z očitanim kaznivim dejanjem ne povezuje zgolj z uporabo vzdevka „M.“, vendar je ključno dejstvo, da ga je R. R. nedvomno prepoznal kot osebo, ki mu je v kritičnem obdobju dobavljal oziroma prodajal prepovedano drogo kokain.

17. Pritožbeno sodišče pa se tudi pridružuje stališču izpodbijane sodbe, da je sprememba obtožnice z dne 7.11.2012 glede obtoženega A. A. dopustna in da tožilstvo s to spremembo ni poseglo v polje procesne zlorabe kot to ocenjuje obramba. V zvezi z navedeno spremembo obtožnice je sodišče prve stopnje navedlo izčrpne in prepričljive razloge, sklicujoč se tudi na ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz navedenih odločb Vrhovnega sodišča RS, kakor tudi Ustavnega sodišča RS, katere pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Ker je torej zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta subjektivna zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi, zagovornik ne more uspeti z navedbo, da je tožilstvo že od samega začetka, torej ne samo od vložitve obtožnice, temveč že prej – v fazi preiskave, in sicer od prejema dokumentacije s strani italijanskih varnostnih organov, bilo seznanjeno z obremenilno izjavo takoimenovanega skesanca R. R., ki je v celoti opisal tako svojo vlogo, kot tudi vlogo obtoženega, tako da bi moralo le-to zajeti že v prvi obtožnici z dne 23.11.2010, pa tega ni storilo. Enako velja glede pritožbene navedbe, da se obtoženemu A. A. v spremenjeni obtožnici z dne 7.11.2012 očita novo kaznivo dejanje oziroma, da se sprememba obtožnice ne nanaša na isti historični dogodek, kot je bil opredeljen v prvotni obtožnici z dne 23.11.2010, spremenjeni dne 7.1.2011. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega stališča, da je bilo s spremembo obtožnice glede obtoženega A. A. le dodan očitek, vendar še vedno v istem časovnem okviru očitanega kaznivega dejanja, za katerega že zakonodajalec predvideva več izvršitev in za katerega kazensko pravni teoretiki uporabljajo izraz kolektivno kaznivo dejanje. Dodanega očitka zato ni bilo mogoče samostojno pravno opredeliti, temveč je le del izvršitvenih ravnanj enega kaznivega dejanja. Tako se tudi po oceni pritožbenega sodišča predmetna sprememba obtožnice nanaša na isti historični dogodek, kot je bil opredeljen v prvotni obtožnici z dne 23.11.2010, spremenjeni dne 7.1.2011. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da obtoženec zaradi predmetne spremembe obtožnice ni bil postavljen v položaj presenečenja oziroma ni bil prikrajšan v svoji pravici do obrambe, saj se je imel na spremenjeno obtožnico možnost odzvati, torej se o njej izjaviti, kar je tudi storil in svoj zagovor dopolnil. 18. Pritožbene navedbe glede odločbe o kazenski sankciji, ki jih obramba navezuje le na spremenjen opis dejanja, da je šlo za prodajo neugotovljene količine kokaina po neugotovljeni ceni, pa so postale brezpredmetne, saj je sodišče druge stopnje poseglo v ta del spremenjenega opisa dejanja, kot je to razvidno iz izreka te odločbe, kar pa bo pojasnjeno k pritožbi okrožnih državnih tožilk.

**K pritožbi zagovornice obtoženega B. B.**

19. Tudi glede obtoženega B. B. je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje očitanega kaznivega dejanja popolno in pravilno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi dovolj prepričljive razloge. Obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev, ki jih ponuja izpodbijana sodba, je namreč prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega razumnega dvoma. Tako zagovornica s selektivnim povzemanjem določenega dokaznega gradiva in s svojo selektivno dokazno oceno ne more izpodbiti celovite dokazne ocene in zgradbe izpodbijane sodbe.

20. Drži, da italijanski varnostni organi obtoženega B. B. niso nikoli legitimirali na območju Italije, prav tako ni bil nikoli fotografiran na katerikoli lokaciji v Italiji in tudi niso bili zavarovani nobeni sledovi (DNK, sledovi papilarnih linij), za katere bi bilo mogoče po primerjavi ugotoviti, da pripadajo obtožencu, kar pogreša zagovornica, vendar to še enostavno ne pomeni, da se obtoženi B. B. v kritičnem obdobju ni nahajal na območju Italije, saj so v tej smeri podani drugi dokazi, ki ne le potrjujejo njegovo prisotnost v kritičnem obdobju v Italiji na navedenih lokacijah, temveč tudi njegovo ravnanje, ki ima vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1. 21. Zagovornica tudi kritizira pojasnilo italijanskega koordinatorja preiskave X. X., da italijanska policija analizo DNK in papilarnih linij uporablja samo v primeru umora in ko je to edina možnost za dokaz, saj so sicer ti postopki dragi in dolgotrajni. Čeprav je očitano kaznivo dejanje obtoženemu B. B. resno in hudo kaznivo dejanje, je potrebno pri tem upoštevati tudi nadaljnje pojasnilo koordinatorja X. X., da so za potrebe italijanskega kazenskega postopka menili, da dokazi, ki so jih pridobili, zadoščajo, ne smemo pa tudi pozabiti, da vendarle gre za tuje dokaze, ki so bili pridobljeni za potrebe tujega kazenskega postopka brez vpliva naše države in da je bila npr. preiskava vile ..., kjer je bival obtoženi B. B., opravljena šele dva do tri mesece po njegovem odhodu ter da ima policija svoje metode in taktike in da tudi ne more v vsaki situaciji izvesti identifikacije osebe, bodisi z legitimiranjem ali fotografiranjem, ko izvaja prikriti preiskovalni ukrep, saj obstaja bojazen razkritja policijske dejavnosti. Vse navedeno pa sodišče ni štelo v škodo obtožencu, kot to zatrjuje obramba, saj je sodišče, kot je bilo že navedeno, kljub odsotnosti uvodoma navedenih materialnih dokazov, imelo na voljo druge dokaze, na podlagi katerih je s potrebno gotovostjo zaključilo, da je tudi obtoženi B. B. storil očitano mu kaznivo dejanje.

22. Drži sicer, da je koordinator X. X. izjavil, da ambientalnih prisluhov, v katerih bi bil identificiran B. B., v Italiji ni in da so samo telefonski prisluhi, vendar to ne dopušča poenostavljenega sklepa, ki ga naredi obramba, da glas na prisluhih v vozilu Mercedes Vaneo, za katerega tožilstvo in izpodbijana sodba trdita, da potrjuje prisotnost obtoženega B. B. pri nalaganju kokaina v to vozilo, ne pripada obtoženemu B. B. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je izpostavljeni del izpovedbe koordinatorja X. X. v direktnem nasprotju s posredovanim spisovnim italijanskim gradivom, to pa je posnetek št. 69 prisluškovanja v prostoru (priloga A1993) in tudi ugotovitvam dokumentacije L., katere avtor je prav X. X. Trditev, da se za omenjeni posnetek prisluha ne da preveriti niti kraja niti časa njegovega nastanka, ne vzdrži kritične presoje, saj je predmetni posnetek prisluškovanja v prostoru potrebno ocenjevati v povezavi z ugotovitvami izsledkov izvajanja tajnega opazovanja, kar pa pripelje do nedvomne ugotovitve, da se predmetni posnetek nanaša na dogajanje dne 18.10.2008 glede zasega prepovedane droge V. V. V času izvajanja ambientalnih prisluhov v vozilu Mercedes Vaneo dejansko še ni bila ugotovljena identiteta B. B. kot enega izmed dveh moških oseb, ki sta dne 18.10.2008 v kraju Tirrenia v vozilo Mercedes Vaneo nalagala kokain in čigar pogovori so bili posneti, vendar to še ne pomeni, da v vozilu Mercedes Vaneo ni bilo obtoženega B. B. oziroma, da na predmetnem posnetku ni njegov glas, kot to zopet poenostavljeno sklepa zagovornica. Identifikacija obtoženega B. B. je bila namreč opravljena kasneje in je rezultat analize ugotovitev in izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov italijanskih varnostnih organov kakor tudi slovenske policije, kar pa bo bolj podrobno pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve.

23. Prav v tej luči je potrebno ocenjevati dejstvo, da se v odredbi o predmetnih ambientalnih prisluhih kot edini B. pojavlja B. P., seveda pa ne smemo pozabiti, da je šlo šele za predkazenski postopek, za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so namenjeni odkrivanju kaznivih dejanj in njihovih storilcev. Ne glede na navedeno pa izpostavljeno dejstvo tudi ne vnaša dvoma v kasneje ugotovljeno identiteto obtoženega B. B., saj se je za B. P. navajalo, da se pojavlja na območju Genove in Arenzana, kar se ne sklada z lokacijo, kjer je obtoženi B. B. v okviru očitanega kaznivega dejanja deloval. 24. Zagovornica tudi v pritožbi vztraja na ekskluzijskem zahtevku glede predmetnih ambientalnih prisluhov, ker da so pridobljeni s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in v nasprotju z nacionalno zakonodajo. Kršitev vidi v tem, da naj bi sodišče v Milanu odobrilo zgolj prisluškovanje telefonskim številkam v vozilu Mercedes Vaneo, da iz odreditvenega sklepa ni razvidna dokazna podlaga v trenutku odločanja ter da tako odredba o ambientalnih prisluhih, kakor tudi potrditveni sklep ne vsebujeta utemeljitve, zakaj ni mogoče pridobiti dokaze o kriminalni dejavnosti na drug način. Sodišče druge stopnje izločitvenega zahtevka obrambe in njene utemeljitve ne sprejema. Iz sklepa z dne 27.9.2008 na list. št. 15523 namreč jasno izhaja, da je preiskovalni sodnik rednega sodišča v Milanu potrdil oziroma odobril odredbo državnega tožilca o prisluškovanju pogovorom v vozilu Mercedes Vaneo z registrsko oznako ML ... za obdobje 40-ih dni od vzpostavitve zveze, čeprav se očitno pomotoma v obrazložitvi tega sklepa navaja prisluškovanje telefonskim številkam v navedenem vozilu. Odredba državnega tožilca o ambientalnih prisluhih pa po oceni pritožbenega sodišča navaja konkretne in specifične okoliščine, ki izkazujejo po italijanski zakonodaji predpisan dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Utemeljitev odobritvenega oz. potrditvenega sklepa, zakaj ni mogoče pridobiti dokazov o kriminalni dejavnosti ali o identiteti vpletenih oseb na drug način, je res nekoliko skopa, a to ne pomeni, da preiskovalni sodnik ni preizkusil odredbe državnega tožilca tudi v obsegu, ki se nanaša na neogibno potrebnost uporabe predlaganega ukrepa, saj je izhajal iz načina izvrševanja kaznivih dejanj, kot je bil predstavljen v odredbi državnega tožilca. Odločitev preiskovalnega sodnika je namreč potrebno presojati predvsem z vidika vsebine ponujenih podatkov, ki jih je preiskovalni sodnik preizkusil in ne same utemeljitve oz. obrazložitve.

25. V zvezi z očitkom, da bi policija prisotnost oseb ob natovarjanju droge v Mercedes Vaneo, ki je bila potem zasežena V. V., lahko ugotovila z običajnimi identifikacijskimi postopki, pritožbeno sodišče ponovno, tokrat bolj koncizno poudarja, da odredbe za izvajanje določenih prikritih preiskovalnih ukrepov dajejo možnost policiji, kot izvajalcu ukrepa, da le-ta sama odloči o uporabi tehničnih naprav za ugotavljanje položaja in gibanja oseb, za prenos in snemanje glasu ter fotografiranje in snemanje, torej policija kot neposredni izvajalec ukrepa sama odloči kdaj, kje ter hkrati tudi ali je varno uporabiti tehnične naprave, odvisno od stopnje kompromitacije ter od drugih objektivnih okoliščin (vidljivost, vreme, …).

26. Težišče pritožbenih navedb pa je očitek izpodbijani sodbi, da samo slepo sledi zatrjevanju policije (slovenske in italijanske) ter tožilstvu, da je šlo za obtoženega B. B., ne da bi imela za to v spisu en sam dokaz, ki bi ustrezal občim dokaznim standardom za ugotovitev identitete nekega posameznika ter da je sicer identifikacija obtoženega B. B. obremenjena s kršitvami, ki terjajo ekskluzijsko sankcijo.

27. Tem navedbam in zahtevam obrambe sodišče druge stopnje ne sledi. Kot je bilo že omenjeno, je identifikacija obtoženega B. B. rezultat analize ugotovitev in izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov tako italijanske kot slovenske policije. Iz obsežne italijanske dokumentacije, izpovedi koordinatorja X. X. in kriminalista K. A. ter neizločenih izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, ki jih je izvajala slovenska policija, predvsem izsledkov D01 in D02 tako izhaja, da je italijanska policija že meseca julija 2008 ugotovila, da ima preiskovana kriminalna skupina skladišče droge na naslovu Via D. 4 v kraju Tirrenia, kjer je stanoval slovenski državljan, znan kot B. oziroma B., ki je uporabljal nadzorovano telefonsko številko 3290000000. Dne 18.10.2008, to je datum prvega obravnavanega zasega kokaina, o čemer je bilo govora v predhodnem delu obrazložitve, pa so italijanski varnostni organi uspeli ugotoviti in dokazati, na kakšen način prihaja droga iz Tirrenie v Milano. Takrat so italijanski preiskovalci med drugim zaznali, da je bil eden od dveh moških, ki sta bila v nadzorovanem osebnem vozilu Mercedes Vaneo, stanovalec vile ... oziroma moški iz Tirrenie, znan kot B. oziroma B. Njegova identiteta pa se je ugotovila po drugem obravnavanem zasegu kokaina 11. oziroma 12.11.2008 v sodelovanju s slovensko policijo. Tudi pri drugem obravnavanem zasegu kokaina je sodeloval slovenski državljan, moški iz Tirrenie, znan kot B. oziroma B., ki je takrat uporabljal nadzorovano telefonsko številko 3280000001, preko katere mu je Z. Z. oz. Ž. Ž. naročil, naj natovori ves material, ki je ostal v stanovanju, v vozilo Mercedes in naj naslednji dan odide v Slovenijo. Na njegov odhod v Slovenijo so italijanski preiskovalci sklepali tudi zato, ker telefonska številka, ki jo je uporabljal, ni bila več v uporabi od takrat, ko so razpolagali z informacijo, da se je vrnil v Slovenijo. Ta telefonska številka se je pojavila samo še enkrat, ko je bil opravljen nek klic iz telefonske kabine na številko, ki jo je uporabljal slovenski državljan, moški iz Tirrenie znan kot B. oziroma B. Obramba sicer z navedbo, da iz prisluha C. 4 paragraf 8 priloga C255 z dne 11.11.2008, gre za pogovor med Ž. Ž. in že omenjeno nadzorovano telefonsko številko 3280000001, nakazuje, da naj bi v tem pogovoru šlo za neko tretjo osebo, vendar neutemeljeno. Dejstvo je namreč, da so italijanski varnostni organi ugotovili, da je bil moški iz Tirrenie prav preko telefonske številke 3280000001 v stiku z dvema slovenskima številkama 00386002 in 00386003. Vse navedene ugotovitve v zvezi s slovenskim državljanom, moškim iz Tirrenie, znanim kot B. oziroma B., je italijanska policija posredovala slovenski policiji, ki pa je ugotovila, da prvo navedeno slovensko številko uporablja X. A., ki je čustveno vezana na B. B., uporabnik druge slovenske številke pa je oče B. B., kateremu je bilo iz že večkrat omenjene telefonske številke 3280000001, katero je torej uporabljal moški iz Tirrenie zjutraj dne 12.11.2008 poslano sporočilo SMS, da bo popoldan prišel domov. Za navedeno telefonsko številko 041/000 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo odredbo za pridobitev podatkov s strani operaterjev mobilne telefonije. Iz izpisa klicev o vzpostavljenih telefonskih zvezah med številkama 041/000 in tudi že večkrat omenjeno številko 393280000001 izhaja, da je medsebojna komunikacija potekala od 26.10.2008 do 12.11.2008, kar sovpada z dejstvom, da je uporabnik slednje številke „B.“ dejansko 12.11.2008 zapustil Italijo in se vrnil v Slovenijo. Klici na mobilno telefonsko številko 041/000 so se nato preko številke 393280000001 prekinili in nato takoj pričeli dne 12.11.2008 s številko 051/001, ki so kontinuirano trajali do 26.11.2008, takoj za tem pa se je pričela komunikacija s številko 051/002, ki traja kontinuirano do 6.2.2009, pri čemer se takoj za tem prične komunikacija s številko 051/003 in traja do dne 15.4.2009, kar vse izhaja iz pobud policije za izdajo prikritih preiskovalnih ukrepov, katerih izsledki iz spisa niso bili izločeni. Identiteta B. B. pa je bila potrjena tudi z izvajanjem ukrepa nadzora prisluškovanja zoper obtoženega C. C. oziroma na njegovi telefonski številki 031/000, kar vse je nazorno razvidno prav iz pobude policije za izdajo odredbe za prisluškovanje obtoženemu B. B., ki je bilo prvič odrejeno 23.4.2009. Glede na vse navedeno ter dejstvo, da so italijanski varnostni organi ugotovili, da se je B. B. pojavil tudi kot imetnik najemne pogodbe za stanovanje na Via C. v Milanu od avgusta 2007 do julija 2008, tudi pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v identifikacijo obtoženega B. B. Pravilno ugotovljene identifikacije obtoženega B. B. pa zagovornica ne more omajati z zatrjevanjem, da imetništvo navedenih slovenskih telefonskih številk X. A. in očeta oziroma matere obtoženega B. B. v spisu ni dokazano in le-to tudi ni znal pojasniti kriminalist K. A. ter da je slednji potrdil, da slovenska policija, ko je prejela obvestilo od italijanskih varnostnih organov, ni preverila, ali se je obtoženi B. B. res vrnil v kritičnem času domov. Iz že omenjenih pobud policije za izdajo odredb za prikrite preiskovalne ukrepe namreč izhaja, da je bilo imetništvo telefonske številke očeta obtoženega B. B. ugotovljeno z javno objavljenimi podatki v telefonskem imeniku Slovenije, glede X. A. pa s klasičnim policijskim delom, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je imela policija glede na ugotovljene kontakte predmetne telefonske številke s telefonsko številko obtoženega B. B. oziroma tedaj še znanega kot moškega iz Tirrenie, podlago za ugotovitev imetništva predmetne telefonske številke v tretjem odstavku 149.b člena ZKP. Glede na predhodno predstavljeno telefonsko komunikacijo med telefonsko številko 3280000001, ki jo je torej uporabljan moški iz Tirrenie, z že omenjenima slovenskima številkama X. A. in obtoženčevega očeta, pa tudi ni nobenega dvoma, da se je obtoženi B. B. dejansko dne 12.11.2008 vrnil domov v Slovenijo. Zagovornica tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da iz prisluha D02, št. 608 izhaja, da naj bi bila oseba z vzdevkom „B.“ povezana z nakupom ali prodajo zemljišč, s čimer pa se obtoženi B. B. ni nikoli ukvarjal, saj se v navedenem prisluhu le navaja „Reci B. za zemljišče če hoče“, kar pa še ne pomeni, da se oseba „B.“ ukvarja s posli glede zemljišč.

28. Protispisna pa je trditev obrambe, da je iz uradnega zaznamka priče K. A. z dne 18.5.2009 na list. št. 884 in izpovedi koordinatorja X. X. razvidno, da je obtoženega B. B. laično identificiral po telefonskem prisluhu nek kriminalist v letu 2008, kar očitno pomeni, da se je obtožencu neupravičeno in nezakonito nadziralo elektronske komunikacije že pred 23.4.2009, ko je preiskovalni sodnik prvič odredil prisluškovanje za obtoženega B. B. Iz uradnega zaznamka kriminalista K. A. z dne 18.5.2009 na list. št. 884 ne izhaja, da bi bila omenjena laična identifikacija po telefonskem prisluhu opravljena v letu 2008, kot to trdi zagovornica, temveč je v zvezi s tem le zapisano „Slovenci so izvajali telefonski nadzor, ki jim je omogočil izvedbo glasovne primerjave med subjektom, ki so ga identificirali kot B. B. in osebo „B.“ alias „B.“, uporabnik številke 3280000001, katerega posnetke je dala na razpolago ta služba, torej policijska mobilna enota Milana, in ugotovili so, da gre za isto osebo.“ Kriminalist K. A., zaslišan kot priča, pa je izrecno povedal, da je bila omenjena laična identifikacija po telefonskem prisluhu opravljena v letu 2009 in ne v letu 2008. V zvezi s to laično identifikacijo obtoženega B. B. po telefonskem prisluhu pa je potrebno jasno povedati in poudariti, da v tem postopku neugotovljeni kriminalist za glasovno primerjavo s posnetki s telefonske številke 3280000001, ki jih je posredovala italijanska policija, ni imel prisluhe, ki bi bili pridobljeni s prisluškovanjem telefonski številki obtoženega B. B., temveč telefonske prisluhe D01 in D02, pridobljene s prisluškovanjem obtoženemu C. C., za katerega je preiskovalni sodnik prvo prisluškovanje odredil že 20.1.2009. Na podlagi analize izvajanja ukrepa prisluškovanja obtoženemu C. C. je bilo med drugim zabeleženih več pogovorov med C. C. in žensko, ki se je predstavljala kot X. ter v nadaljevanju tudi z moškim, ki se je predstavljal kot B., kar vse je razvidno iz že omenjenih pobud policije za izdajo odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih, katerih izsledki iz spisa niso bili izločeni. Laična primerjava glasu, ki jo je opravil kriminalist, res ne more konkurirati mnenju izvedenca, vendar to še ne pomeni, da je nezakonita, sicer pa je bila predmetna primerjava glasu, ki jo je opravil kriminalist, samo eden izmed elementov predhodno predstavljene celotne identifikacije obtoženega B. B. Glede na navedeno zagovornica ne more uspeti z ekskluzijskim zahtevkom glede dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika o prisluškovanju obtoženemu B. B. z dne 23.4.2009, češ da se slednja opira na sporno laično identifikacijo obtoženega B. B. s strani neznanega slovenskega kriminalista, na podlagi katerega je nastala italijanska zgodba o vpletenosti obtoženega B. B. v združbo, ki se ukvarja s trgovanjem z drogo in sicer po teoriji sadežev zastrupljenega drevesa.

29. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev dokumentacije o izmenjavi podatkov, ki jih je slovenska policija posredovala o obtožencu italijanskim organom, ki jih v spisu ni, čeprav bi morala te podatke policija voditi v skladu z določbo 54. člena Zakona o policiji. V zvezi s tem je navedlo povsem sprejemljive razloge, katere sodišče druge stopnje v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Navedenim razlogom pa glede na pritožbene navedbe tudi ni bilo potrebno ničesar dodajati oziroma dodatno odgovarjati.

30. Sodišče druge stopnje tudi zavrača oceno pritožnice, da je odločba o dovolitvi telefonskega prisluškovanja, med drugim telefonski številki 328-0000001 (priloga A275 do A276) nezakonita, ker iz nje ni moč razbrati, kakšna dokazna podlaga je bila ob tem uporabljena ter da ne vsebuje obrazložitve glede neogibne potrebnosti uporabe predlaganega ukrepa, kar vse je v nasprotju z določbami italijanskega kazenskega postopka. Iz predmetne odločbe je namreč razvidno, da je preiskovalni sodnik svojo odločitev sprejel na podlagi kompleksnega indicijskega okvirja vseh postopkov odobritve, potrjevanja in podaljšanja, ki jih je izdal urad sodnika za preliminarne preiskave v tem konkretnem postopku ter po proučitvi konkretnega zahtevka javnega tožilstva, s posebno pozornostjo na v uvodu odločbe navedene telefonske številke, kakor tudi zapisa javnega tožilstva z dne 11.11.2008, v katerem so predstavljeni rezultati nadaljevanja preiskave in, še posebej, so navedeni elementi, iz katerih se sklepa o povezavi s kaznivim dejanjem, za katere se obravnavajo osebe, ki uporabljajo navedene telefonske številke. Glede neogibne potrebnosti uporabe predlaganega ukrepa pa je preiskovalni sodnik v predmetni odločbi zapisal, da je telefonsko prisluškovanje absolutno potrebno za nadaljevanje preiskav, saj ni drugega instrumenta, s katerim bi pridobili dodatne dokaze o stopnji razširjenosti nedovoljene dejavnosti, s katero se ukvarjajo preiskovanci in za identifikacijo drugih subjektov, ki so vanjo vpleteni. Navedena utemeljitev je morda res skopa, a ne pomeni, da preiskovalni sodnik ni preizkusil predloga državnega tožilca tako glede dokazne podlage, kakor tudi glede neogibne potrebnosti uporabe predlaganega ukrepa. Odločitev preiskovalnega sodnika je treba presojati predvsem z vidika vsebine ponujenih podatkov, ki jih je preiskovalni sodnik preizkusil. V takem položaju ni mogoče sklepati, da je odredba preiskovalnega sodnika nezakonita in da so na njej pridobljeni dokazi nezakoniti.

31. V pritožbi zoper odločbo o kazenski sankciji se zagovornica smiselno zavzema za znižanje izrečene zaporne kazni, vendar s povsem posplošeno navedbo, da je izrečena kazenska sankcija pretirana ter da sodišče pri odmeri ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino težko obtoženčevo zdravstveno stanje, kar pa ne drži, saj je sodišče to okoliščino upoštevalo in to v izdatni meri. Tako se pritožba tudi v tem delu izkaže kot neutemeljena, sicer pa bo o odločbi o kazenski sankciji tudi glede obtoženega B. B. govora še pri obravnavi pritožbe okrožnih državnih tožilk.

**K pritožbi zagovornika C. C.**

32. Pretežni del pritožbenih navedb zagovornik posveča utemeljevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjuje, da se sodba opira na dokaze – fotografije in videoposnetke, predvajane na narokih glavne obravnave dne 17.5., 22.5., 29.5., 31.5., 7.6. in 5.7.2012, ki so nezakoniti in bi morali biti izločeni. Nezakonitost jim gre očitati, ker ni mogoče ugotoviti kdaj so bili sploh kreirani, ustvarjeni oziroma ker obstaja utemeljen dvom, da niso bili ustvarjeni v kritičnem obdobju, saj so nekateri posnetki bili narejeni pred kritičnem obdobjem, nekateri pa so bili spremenjeni pred datumom, ko so bili sploh ustvarjeni. Pri predmetnih elektronskih dokazih tudi ni bilo mogoče ugotoviti revizijske sledi in skrbniške verige, kar vse pomeni, da je bilo kršeno temeljno načelo integritete informacijskih podatkov, saj avdio-foto-video material ni bil ustrezno zavarovan in je omogočal spreminjanje. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je zagovornik predlagal postavitev izvedenca informacijske stroke, ki naj po potrebi angažira tudi izvedenca za avdiofoto-video področje, kar je sodišče zavrnilo, s tem pa po oceni obrambe onemogočilo dokazovanje obtoženčeve nedolžnosti, saj bi z izvedbo predlaganih dokazov obtoženec uspel dokazati, da predmetni elektronski dokazi niso nastali v obdobju, kot to zatrjujejo poročila italijanskih varnostnih organov, katerim so bili ti dokazi priloženi, s tem pa bi se vzpostavilo tudi vprašanje zakonitosti poročil italijanskih varnostnih organov.

33. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek obrambe za izločitev predmetnih elektronskih dokazov, kakor tudi predlog za postavitev izvedenca informacijske stroke oziroma izvedenca za foto tehniko. Pri tem je izhajalo iz pravilnega stališča, da so bili predmetni italijanski dokazi pridobljeni neodvisno od vpliva naše države, samostojno in za potrebe tujega kazenskega postopka, zato se po že navedeni ustaljeni sodni praksi presoja samo, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo in vsebinsko skladni z našimi ustavnimi zahtevami. Kljub obširnim in kot jih sam zagovornik označuje izdatnim pritožbenim navedbam o pravilih forenzike, obramba ni izkazala nezakonitosti predmetnih dokazov v smislu presoje po predstavljeni ustaljeni sodni praksi oziroma ni substancirano izkazala v čem je bila kršitev italijanske zakonodaje oziroma naših ustavnih zahtev. Samo dejstvo, da elektronski dokaz ni bil pridobljen v skladu z načelom integritete informacijskih podatkov ter da zanj ni izkazana revizijska sled oziroma skrbniška veriga, namreč še ne pomeni, da je nezakonit in da ga je potrebno izločiti. Drugo pa je vprašanje verodostojnosti takega dokaza, ki ga mora sodišče tako kot vsak drug dokaz presojati po načelu proste presoje dokazov. Le-ta pa ne dopušča povsem arbitrarno ali celo samovoljno ravnanje sodišča, saj mora vsaka odločitev v kazenskem postopku temeljiti na skrbni presoji vseh dokazov, na logičnem sklepanju in na življenjskih izkušnjah ter mora biti tako obrazložena, da je onstran vsakega razumnega dvoma. Tem zahtevam je bilo pri presoji predmetnih elektronskih dokazov s strani sodišča prve stopnje zadoščeno. Tako je navedlo prepričljive razloge, zakaj kljub pomanjkljivostim, ki jih izpostavlja obramba, ni podvomilo v pristnost oziroma verodostojnost teh dokazov. Dejstvo, da se poročila italijanske policije v prilogah A1035 do A1451 sklicujejo na predmetne fotografije in video posnetke, pri čemer je podana njihova medsebojna vsebinska skladnost ter da so italijanski pravosodni organi slovenskemu sodišču posredovali potrdilo o pristnosti dokumentacije, tudi pritožbeno sodišče prepriča v verodostojnost in pristnost teh dokazov. Sodišče je sicer ugotovilo, da se nekateri podatki, navedeni v zapisu „datum nastanka“, ki so zabeleženi pri posamezni fotografiji v okviru podatka „lastnosti“ dejansko ne ujemajo z datumi, navedenimi v poročilih italijanske policije, vendar je navedlo sprejemljive in na življenjskih izkušnjah podprte razloge na 127. in 128. strani izpodbijane sodbe, zakaj to samo po sebi še ne pomeni, da vsebina, ki jo prikazuje posnetek oziroma fotografija, ni skladna in verodostojna. Zagovornik na tem mestu sodišču očita, da je brez ustreznega znanja na področju izvajanja in analiziranja elektronskih dokazov in sploh kakršnegakoli strokovnega znanja na področju računalniške forenzike samo napačno ugotavljalo, kaj se šteje od elektronskih dokazov za sprejemljivo in kaj ne, vendar neutemeljeno. Za navedeno razlago glede neujemanja „datumov nastanka“ z datumi, navedenimi v poročilih italijanske policije na 127. in 128. strani izpodbijane sodbe, sodišče ne potrebuje strokovnega znanja, saj gre za podatke, ki sodijo v splošno razgledanost povprečno razumnega človeka. Po drugi strani pa obramba s splošnimi strokovnimi navedbami o pomanjkljivosti teh dokazov ne vnaša dvoma v skladnost teh dokazov z vsebino poročil italijanskih varnostnih organov. Obramba tako ni ponudila prav nobenega konkretnega razloga oziroma dejstva, ki bi s potrebno verjetnostjo nakazovalo, da so bili predmetni elektronski dokazi dejansko narejeni pred očitanim časovnim obdobjem oziroma da je dejansko do spremembe teh dokazov prišlo, kar pa nenazadnje ne ponuja tudi sam obtoženčev zagovor. S tem pa obramba tudi ni izkazala potrebne materialnopravne verjetnosti predlaganega dokaza za postavitev izvedenca informacijske stroke oziroma izvedenca za foto tehniko, z zavrnitvijo tega dokaza pa ni bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je obtoženec ob izvajanju dokazov v elektronski obliki, komentiral vsak dokaz posebej in vse skupaj ter sodišče opozoril na napake glede vsakega posameznega posnetka oziroma sklopov posnetkov ter da so bili nekateri posnetki narejeni davno pred v obtožbi očitanim konkretnim obdobjem ali pa so bili spremenjeni pred datumom, ko so bili sploh ustvarjeni, pa pritožbeno sodišče le pripominja, da je v obrazložitvi pritožbe pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj, in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi. Šteje se, da pritožba tudi ni obrazložena, če se pritožnik samo sklicuje na kakšne svoje prejšnje navedbe oziroma vloge in opredelitve v fazi glavne obravnave, ko še torej sodba niti ni bila razglašena niti pisno obrazložena.

34. V zvezi z uveljavljanim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse relevantne dokaze, na podlagi katerih je napravilo pravilne in prepričljive zaključke.

35. Zatrjevanje pritožnika, da v zvezi z zasegom droge z dne 18.10.2008 ne obstajajo dokazi, da je obtoženec V. V. čakal na vnaprej ugotovljenem mestu, saj niti iz enega prisluha ne izhaja, da naj bi se bodisi obtoženec, bodisi V. V. dogovorila za srečanje, tako da gre zgolj za predvidevanje, da naj bi obtoženec pričakoval, da se bo z nekom srečal na trgu Piaza A., ne vzdrži kritične presoje. V zvezi s tem je sodišče natančno in korektno povzelo sosledje relevantnih dogajanj kritičnega dne, ki so jih zaznali italijanski varnostni organi v okviru opravljanja prikritih preiskovalnih ukrepov v okviru preiskovanja kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s trgovino s prepovedano drogo in nato sprejelo edino utemeljen in logičen zaključek, da je obtoženec na trgu Piaza A. čakal prav na V. V. in ne na koga drugega, kot to skuša prikazati obramba. Drži, da v spisovnem gradivu ni telefonskega prisluha, iz katerega bi izhajalo, da sta se obtoženec in V. V. dogovorila za srečanje, vendar le to ob upoštevanju hierarhičnosti organizirane kriminalne združbe, katere član je bil tudi obtoženi C. C. in je bil podrejen Ž. Ž., o čemer bo govora še v nadaljevanju obrazložitve ter njihovega prikritega delovanja, ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Očitno pa je bil za srečanje obtoženca in V. V. zadolžen Ž. Ž., ki je v ta namen kontaktiral z obtoženim B. B. in ga med drugim spraševal, kdaj je V. V. odpotoval iz Tirrenie in to iz javne govorilnice na trgu Piaza A., kjer je čakal tudi obtoženec. Zaradi previdnosti pa je tudi razumljivo, da do kontakta med obtožencem in Ž. Ž. takrat na trgu Piaza A. ni prišlo. Obtoženčevo čakanje, ki se tudi časovno sklada z odhodom V. V. iz Tirrenie oziroma njegovim pričakovanim prihodom v Milano, pa je potrebno povezati z obtoženčevim predhodnim ravnanjem, ko sta z osebo z vzdevkom N. sprostila garažo ter obtoženčevo telefonsko komunikacijo s P. P. naslednjega dne, torej 19.10.2008, ko P. P. seznanja s težavami, da je izginil oziroma „padel“ njegov kolega, kar vse je storilo sodišče prve stopnje in pravilno zaključilo, da je torej obtoženi najprej z osebo N. sprostil garažo za prihod predmetnega vozila iz Tirrenie, nato čakal na V. V. in se naslednjega dne o njem pogovarjal s P. P. Pritrditi je sicer obrambi, da P. P. očitno ni vedel, da je V. V. kritičnega dne prevažal kokain iz Tirrenie v Milano, kjer ga je čakal C. C., vendar to ni nič nenavadnega, saj je iluzorno pričakovati, da bi vsak posamezen član združbe vedel za prav vsako konkretno nalogo drugega člana, sicer pa C. C. in P. P. v kritičnem času še nista stanovala skupaj, kot to zmotno navaja obramba. To se je zgodilo šele po drugem obravnavanem zasegu kokaina 11.11. oz. 12.11.2008. Vse navedeno pa nedvomno kaže na obtoženčevo vpletenost oziroma sodelovanje pri dejanju v zvezi zasegom droge z dne 18.10.2008. 36. Obramba tudi ne sprejema zaključka prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec sodeloval pri dejanju v zvezi z zasegom droge med 11.11. in 12.11.2008, saj ocenjuje, da zgolj dejstvo, da se je obtoženi vozil naokoli s skuterjem, da je kupil športno torbo K. in se srečal s posameznimi osebami ne utemeljuje zaključka, da je obtoženi bil tisti, ki je hranil drogo, jo kasneje naložil v torbe in le-te v vozilo Passat. Zagovornik tako ponuja lastno oceno izvedenih dokazov, ki jo pritožbeno sodišče ne sprejema, saj se pridružuje v tem delu prepričljivim, dokazno podprtim razlogom izpodbijane sodbe. Tudi v zvezi s tem zasegom kokaina je sodišče natančno in korektno povzelo vsebino vseh relevantnih in tudi, kot je bilo predhodno obrazloženo, zakonitih dokazov, pridobljenih s strani italijanskih pravosodnih organov, nato pa utemeljeno zaključilo, da je obtoženi dejansko „odigral“ očitano vlogo pri obravnavanem zasegu kokaina v času med 11.11. in 12.11.2008 in sicer, da je dne 11.11.2008 dostavil prepovedano drogo v vozilo v garaži na naslovu Via E., skupaj z neznanim moškim z vzdevkom N., dan pred tem pa kupil torbo, ki jo je uporabil za prenos droge v vozilo Passat, zjutraj dne 12.11.2008 pa čakal na prihod X. B., ki je pred tem z B. B. zaradi nadaljnjega transporta do Milana posredoval drogo iz hiše v Tirrenii. Glede na dejstvo, da je obtoženi dan pred obravnavanim zasegom kokaina kupil torbo znamke K. in to tik pred srečanjem z X. B. ter jo prinesel s seboj v vozilo Mercedes, s katerim se je slednji pripeljal (X. B. je voznik Mercedesa, s katerim je bil kokain pripeljan iz Tirrenie v Milano) ter da iz izsledkov video nadzora objektov in lociranja motornih vozil ter tajnega opazovanja italijanskih varnostnih organov izhaja, da je obtoženec v jutranjih urah 12.11.2008 odprl vrata garaže na naslovu Via E. 5, da je vanjo zapeljalo osebno vozilo Mercedes, ki se je v garaži zadržalo približno pol ure, po njegovem odhodu pa je obtoženec nekaj odložil v zadnji del garaže ter da je kasneje ponovno odprl vrata te garaže, tokrat vozilu VW Passat, v katerega sta z osebo z vzdevkom N. odložila štiri torbe različnih velikosti ter da je bil kasneje zasežen kokain v tem vozilu VW Passat, zložen v štiri torbe znamke K., ne vzdržijo kritične presoje pritožbene navedbe, da je obtoženec kupil le eno torbo K., da dokazni postopek ni pokazal, da zasežene torbe pripadajo obtožencu ter da v spisovnem gradivu ni materialnega dokaza v smislu daktilografske analize, ki bi potrdila, da je imel obtoženec kdajkoli v svojih rokah drogo kokain ter da je bila prav torba, ki jo je obtoženec kupil, ena izmed zaseženih torb s kokainom. Pritožbeno sodišče pa ne vidi prav nobene nelogičnosti v časovnem sosledju zaznanega obtoženčevega gibanja dne 12.11.2008 med 7.04 do 8.28 uro, pripomniti pa je, da se je obtoženec že prejšnjega dne, torej 11.11.2008 na srečanje z X. B. pripeljal s skuterjem, ki ga je parkiral pred trgovino ... v občini Corsico.

37. V zvezi s pritožbenim izvajanjem, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja niti en razlog ali dokaz, da bi bil obtoženec kakorkoli povezan z zasegom droge dne 19.1.2009, pa se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev v zvezi z elementi hudodelske združbe kot kvalifikatorne okoliščine po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, podano v točki 14 te odločbe.

38. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za očitek, da naj bi obtoženi deloval po navodilih preko Ž. Ž. ter da v zvezi s tem očitkom tudi sicer ne obstajajo nobeni dokazi. Skozi v izpodbijani sodbi predstavljeni aktivnosti obtoženca in Ž. Ž. v zvezi z zasegoma droge dne 18.10.2008 in v času med 11.11. in 12.11.2008 je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaznati, da je obtoženec deloval po navodilih, ki mu jih je očitno posredoval Ž. Ž., kateri je obtožencu bil tudi nadrejen. V prid navedenem govorijo v izpodbijani sodbi navedena srečanja obtoženca z Ž. Ž., kakor tudi telefonski pogovor z dne 28.11.2008, ki ga sicer sodišče omenja v zvezi z razlogi oprostilne sodbe glede obtoženega G. F., v katerem Ž. Ž. obtožencu naroča, da je potrebno fantom vrniti avto v ulici Via F. pri veleblagovnici ..., nakar mu obtoženec pojasni, da bo tam čez eno uro.

39. Zatrjevana nesklepčnost očitkov, da obtoženec ne more imeti enkrat vloge varuha prepovedane droge, drugič pa varuha prepovedane droge in denarja ter preprodajalca prepovedane droge, ni podana, saj se opis dejanja nanaša na več obtožencev in njihove vloge in ne zgolj na obtoženega C. C., kar povsem pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče. 40. V zvezi s pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji se zagovornik neutemeljeno zavzema za omilitev kazni. To, da obtoženec do sedaj še ni bil obsojen ter da je dolžan skrbeti in plačevati preživnino za nedoletnega otroka, pa ob upoštevanju teže storjenega dejanja in obtoženčeve krivde, o čemer bo še govora pri obravnavi pritožbe okrožnih državnih tožilk, pa zagotovo niso tiste posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Pritožbeno sodišče sicer razume obtoženčevo stisko, da mu bo zaradi večletne zaporne kazni onemogočen stik z otrokom, vendar bi na to moral misliti še preden se je odločil za izvršitev očitanega kaznivega dejanja.

41. Čeprav je torej obtožencu izrečena daljša kazen zapora, to avtomatično še ne pomeni, da obtoženec ni zmožen plačati stroškov kazenskega postopka oziroma da bi zaradi plačila le-teh bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali pa vzdrževanje oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati. V tej smeri obramba razen golega zatrjevanja, da obtoženec nima sredstev za plačilo stroškov kazenskega postopka, ni ponudila nobenega dokazila. Zato tudi v tem delu obramba s pritožbo ne more uspeti.

K pritožbi zagovornika obtožene D. D. 42. Zagovornik navaja, da sodbeni očitki, ki zadevajo obtoženo D. D. izhajajo iz takoimenovanega italijanskega dela, kjer se je obramba šele v fazi glavne obravnave seznanjala z določenimi ugotovitvami italijanskih varnostnih organov in pripadajočimi akti italijanskih preiskovalnih sodnikov (odredbe) tako, da se je ves čas postopka sodni spis sprotno dopolnjeval z dokazno dokumentacijo. S pritožnikom se je mogoče strinjati, da načelo koncentracije dokazov v tem kazenskem postopku ni bilo dovolj dosledno spoštovano ter da je bilo dokazovanje razdrobljeno, vendar pa to ne pomeni (tega zagovornik ne utemelji), da je zaradi tega prišlo bodisi do neenakega položaja strank v kazenskem postopku, saj se s tega vidika njun položaj ni v ničemer razlikoval, bodisi do kršitve pravic obrambe.

43. Drži sicer, da je v zahtevku za izdajo dovoljenja za kasnejšo vložitev dokumentacije v zvezi s prisluhi z dne 19.12.2008 v prilogi A506 in A507 izkazana nelogičnost zapisa datuma 5.1.2009, vendar zaradi te očitne pisne pomote ni moč tako enostavno in posplošeno navajati, da naj bi bila posredovana italijanska dokumentacija ustvarjena naknadno. Zaradi te očitne pisne pomote pa tudi ni podana protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa v smislu bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo v nadaljevanju zatrjuje obramba. Ta kršitev je namreč podana samo, če gre za precejšnjo protispisnost in če se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo, kar pa v obravnavanem primeru ni podano in tega tudi zagovornik ni izkazal. 44. To, da glede D. D. v spisovni dokumentaciji ni avtonomnih slovenskih dokazov, ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče imelo na razpolago dovolj takoimenovanih italijanskih dokazov, za katere je, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, ocenilo, da so zakoniti in je tako nanj tudi oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje tudi glede očitanega kaznivega dejanja obtoženi D. D. popolno in pravilno ugotovilo ter glede dokaznih zaključkov navedlo prepričljive razloge.

45. Tako sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbene navedbe, da je očitek obtoženi D. D. glede pridobivanja ponarejene dokumentacije zgolj predvidevanje italijanskih varnostnih organov, saj je sodišče prve stopnje izčrpno predstavilo dokaze, ki ta očitek potrjujejo s potrebno stopnjo gotovosti in ne le ugibanja oziroma predvidevanja, kot to nekritično zatrjuje obramba. Tako je sodišče med drugim posnete pogovore med obtoženko in Ž. Ž. dne 10.11.2008 povzelo pravilno in jim ni ničesar dodalo, niti odvzelo, pač pa je na podlagi vsebine pogovorov v povezavi z drugimi dokazi ocenilo, da se imenovana pogovarjata o ponarejeni dokumentaciji, ki naj bi jo obtoženka priskrbela in ni šlo zgolj za „modrovanje“ kot to zopet nekritično zatrjuje obramba. Slednja tudi izraža dvom, da je bila v predmetnih pogovorih sogovornica Ž. Ž. prav obtoženka, saj se njeno ime ne omenja, vendar neutemeljeno. Predmetni posneti pogovori so namreč rezultat zakonitega prisluškovanja telefonski številki 328.0000002, ki jo je uporabljal Ž. Ž. in telefonski številki 328.0000003, ki jo je uporabljala oseba z vzdevkom D. oziroma obtoženka, katere identiteta je bila nedvomno ugotovljena s strani italijanskih varnostnih organov, kar je vse podrobno pojasnjeno v izpodbijani sodbi. V zvezi s pritožbeno navedbo, da v spisu ni nobenega dokaza, da naj bi dokumente, o katerih je govora v predstavljenih pogovorih, uporabljal prav Ž. Ž., da so bili pri hišnih preiskavah najdeni dokumenti oziroma dokumenti s katerimi se je izkazoval Ž. Ž., uporabljeni dosti prej ter da po navedenih datumih predmetnih pogovorov nikjer ni zaslediti ponarejenega dokumenta, pritožbeno sodišče odgovarja, da so te navedbe brezpredmetne. Dejstvo je namreč, da se v opisu dejanja ne navaja, da bi te dokumente, o katerih je govora v predstavljenih telefonskih pogovorih, uporabil prav Ž. Ž. temveč, da je obtoženka delovala po navodilih preko Ž. Ž., sicer pa je iz celotnega predkazenskega postopka, ki se je vodil v Italiji in katerega del dokazov je tudi v predmetnem spisu, jasno razvidno, da so člani združbe, med njimi tudi Ž. Ž., zaradi prikritega delovanja uporabljali ponarejeno dokumentacijo pri identifikaciji, najemanju stanovanj in vozil. V opisu dejanja, ki zadeva obtoženko, pa tudi ni zaslediti očitka, da bi jo kdo pošiljal v Slovenijo, o čemer govori obramba, temveč, da je večino ponarejene dokumentacije pridobivala na območju Slovenije in sicer v Ljubljani, kar pa se sklada z dejstvom, da je bila obtoženka v času predstavljenih telefonskih pogovorov prav v Ljubljani.

46. Nobenega dvoma sicer ni, da je obtoženka do Ž. Ž. gojila več kot prijateljski odnos oziroma da sta bila partnerja, vendar tudi pritožbeno sodišče ne sprejema obtoženkinega zagovora, da o obravnavanih dejanjih ni vedela ničesar in da je bila izigrana, do katerega se je povsem pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje in mu glede na vse izvedene in podrobno predstavljene dokaze v izpodbijani sodbi utemeljeno ni sledilo. Tako tudi navedba obrambe, da se obtoženkino razmerje z Ž. Ž. ni razvijalo tako kot je pričakovala, temveč se je v začetku decembra 2008 nenadoma prekinilo in je obtoženka zaradi očitne prekinitve odnosa s strani Ž. Ž. zapustila območje Italije ter se vrnila domov v Ljubljano, ne vzdrži kritične presoje. Tem navedbam nasprotuje obtoženkina reakcija ob dogodku dne 5.12.2008, ko je med vožnjo v taxiju slišala, da policija sprašuje voznika kam jo pelje, česar se je ustrašila in izstopila na prvem križišču ter nemudoma odpotovala iz Italije. V kolikor obtoženka ne bi bila povezana z obravnavanim kaznivim dejanjem oziroma ne bi vedela, kaj se pravzaprav dogaja, kot je to skušala prikazati v svojem zagovoru, ne bi imela nobenih utemeljenih razlogov za takšno ravnanje, tako pa se je očitno, da bi se izognila italijanskim organom, na hitro umaknila iz Italije, kar prepričljivo ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Glede na vse v izpodbijani sodbi pravilno predstavljene obtoženkine aktivnosti v povezavi z očitanim kaznivim dejanjem, pa je tudi težko verjeti, da obtoženka v inkriminiranem obdobju ni imela prav nobenega stika z očetom E. D. ter da je za njegovo aretacijo izvedela šele po tem, ko se je zoper njega začel sodni postopek v Italiji. V prid navedenemu govori tudi posredno dejstvo, da sta se po ugotovitvah italijanskih varnostnih organov X. D. in X. E., ki sta povezana z zasegom droge dne 19.1.2009, dan pred tem, 18.1.2009, srečala z Ž. Ž., torej obtoženkinim partnerjem in njenim očetom E. D. 47. Okoliščine v zvezi z najavo V. V. kot gosta v hotelu ... v Milanu pa je potrebno ocenjevati v kontekstu celotnega obtoženkinega delovanja v kritičnem obdobju, ki ga je predstavila izpodbijana sodba, saj šele takrat te okoliščine dobijo svoj pravi pomen, ne pa iztrgano iz celotnega navedenega konteksta, kot to počne zagovornik. Enako velja tudi glede okoliščin v zvezi z osebnim vozilom znamke Mercedes razred A, reg. št. ..., s katerim je bil opravljen prevoz kokaina iz hiše v Tirrenii do Milana, ki je bil za tem prestavljen v vozilo Volkswagen Passat, v katerem je bil dne 11.11.2008 oziroma 12.11.2008 zasežen. Goli časovni podatki, kdaj sta obtoženka in njen mož ... sklenila leasing pogodbo za predmetno vozilo Mercedes z družbo A. Leasing v letu 2007 in da je do sporazumne razveze leasing pogodbe ter prenosa lastništva oziroma posesti vozila na X. F. prišlo 7.11.2008, torej pred obravnavanim zasegom kokaina, katerega prevoz je bil opravljen s predmetnim vozilom, bi sicer govorili v prid tezi obrambe, da obtoženka ni imela nikakršne vloge pri prenosu lastništva oziroma posesti glede predmetnega vozila ter posledično prevozu kokaina s tem vozilom oziroma da je prišlo do prekinitve vzročne zveze, kot se je izrazil zagovornik, vendar je potrebno tudi te podatke, kot je bilo to že večkrat poudarjeno, obravnavati v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejavnostmi obtoženke v kritičnem obdobju. Sicer pa iz vsebine v izpodbijani sodbi povzetih telefonskih pogovorov med obtoženko, X. F. in Z. Z. oziroma Ž. Ž. izhaja njihovo medsebojno poznanstvo in vedenje o čem potekajo pogovori in da je obtoženka tudi v zvezi s tem vozilom odigrala pomembno vlogo pri obravnavanem kaznivem dejanju.

48. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zavzemanje za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Obtoženka je sicer brez zaposlitve, je pa solastnica stanovanja v izmeri 80 m2 tako, da ji je sodišče utemeljeno naložilo v plačilo sorazmeren del stroškov kazenskega postopka. Po drugi strani pa obramba ni predložila prav nobenih dokazil, na podlagi katerih bi bilo upravičeno sklepati, da bi bilo zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje obtoženke oziroma oseb, ki jih je obtoženka dolžna vzdrževati.

49. S posplošenimi navedbami, da je sodišče v posledici zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, obtoženki navkljub uporabi omilitvenih določil izreklo nepravilno odločbo o kazenski sankciji, obramba ne more uspeti. Pripomniti je še, da bo tudi o kazenski sankciji glede obtožene D. D. govora še v nadaljevanju obrazložitve in sicer pri obravnavi pritožb okrožnih državnih tožilk.

**K pritožbi okrožnih državnih tožilk**

50. Tožilki ocenjujeta, da sprememba opisa dejanja pod točko I. s strani sodišča predstavlja novo združbo, katere vrh predstavljajo še vedno X. G., O. O. in X. H., odgovorna oseba, povezava med organizatorji in nižjimi člani pa postane tudi za slovenski del hudodelske združbe Ž. Ž., kljub temu pa se pri opisu vloge B. B. navaja, da le-ta navodil ni dobival od Ž. Ž., zaradi česar je tako spremenjen izrek v sodbi nerazumljiv. Sodišču očitata, da kljub izločitvi dokazov, pridobljenih iz Srbije v zvezi z O. O., slednji v opisu obravnavanega dejanja ostaja kot član hudodelske združbe, kar pomeni, da sodišče O. O. kot srbskega državljana, v zvezi z dokazi iz Srbije, obravnava v Sloveniji drugače, kot obravnava slovenske državljane.

51. Predstavljeno stališče državnega tožilstva pritožbeno sodišče ne sprejema. Sprememba opisa obravnavanega dejanja s strani sodišča je namreč le posledica izreka oprostilne sodbe obtoženim Č. Č., H. H., I. I., G. F. in J. J. v zvezi s tem dejanjem, ne predstavlja pa neke nove združbe, kot to prikazuje pritožba. Tako se v opisu dejanja kot odgovorna oseba, ki predstavlja povezavo med organizatorji ter hierarhično nižjimi člani, navaja le Ž. Ž., vendar to ne pomeni, da je slednjega sodišče s spremembo opisa dejanja spremenilo v vodilnega za slovenski del hudodelske združbe, saj prav to, da se pri opisu vloge B. B. navaja, da je slednji deloval po navodilih preko Ž. Ž., pomeni, da je Ž. Ž. obtoženemu B. B. le posredoval navodila s strani organizatorjev. Ker O. O. ni procesuiran v Republiki Sloveniji oziroma ni obtoženec v tem postopku, ni potrebe po izpustitvi njegovega imena iz opisa predmetnega dejanja, kljub izločitvi tako imenovanih srbskih dokazov v povezavi z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov prav zoper O. O. 52. Pritrditi pa je pritožnicama, da je sodišče v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja neutemeljeno v opisu dejanja spremenilo očitek obtoženemu A. A. glede prodaje kokaina R. R. Upoštevajoč izpoved slednjega ter časovno opredelitev očitanega dejanja in sicer v letu 2008 do 15.3.2008, res ni mogoče z gotovostjo ugotoviti kolikšno količino droge kokain je obtoženi A. A. dejansko prodal v navedenem obdobju R. R., vendar je tudi po oceni pritožbenega sodišča iz izvedenega dokaznega postopka mogoče izluščiti tisto najmanjšo, a zanesljivo dokazano količino prodanega kokaina. Tako iz celovite izpovedbe R. R. lahko povzamemo, da mu je A. A. od meseca novembra 2007 do zadnje dobave pred njegovo, torej R. R. aretacijo, prodajal povprečno 200 kg na mesec oziroma upoštevajoč vmesne prekinitve zagotovo 150 kg na mesec, s tem, da ga je v času odsotnosti menjal nek mlajši slovenski fant do konca leta 2007, ko mu je policija zasegla avtomobil z orožjem in 700.000,00 EUR, zaradi česar so ga odpoklicali domov ter da je bila zadnja dobava, opravljena s strani obtoženega A. A., dne 16.3.2008, torej dan pred R. R. aretacijo, kot to pravilno ugotavljata pritožnici. Ker zadnja dobava kokaina dne 16.3.2008, za katero pa ni jasno, ali je bila to prva ali pa morda druga dobava kokaina tega meseca, ni zajeta v očitano časovno obdobje, je po oceni pritožbenega sodišča mogoče z gotovostjo trditi le, da je obtoženi A. A. skesani piči R. R. prodal najmanj 300 kg kokaina (150 kg meseca januarja 2008 in 150 kg meseca februarja 2008). Nesprejemljivo pa je izvajanje pritožnic, da bi lahko sodišče v opisu dejanja samo popravilo datum 15.3.2008 na 16.3.2008, saj bi po oceni pritožbenega sodišča to pomenilo širitev očitane kriminalne dejavnosti, kar bi imelo za posledico prekoračitev obtožbe, saj bi bila porušena objektivna identiteta obtožbe in sodbe. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje ni v celoti sledilo pritožbenemu izvajanju državnih tožilk, da je obtoženemu A. A. mogoče očitati prodajo 450 kg kokaina oziroma 400 kg kokaina, če se odšteje zadnja prodaja 50 kg kokaina. Zato je pritožbi državnega tožilstva v tem delu le delno ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu v odločbi o krivdi za obtoženega A. A. spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe, ob upoštevanju jasne izpovedbe R. R., da je bila vrednost 100 kg kokaina v kritičnem času 3.600.000,00 EUR.

53. Ni pa mogoče odreči utemeljenosti pritožbe državnih tožilk, da je sodišče prve stopnje obtožencem izreklo prenizke zaporne kazni. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče pri odmeri kazni dalo prevelik poudarek olajševalnim okoliščinam na strani obtoženih, medtem ko je premalo upoštevalo težo očitanih kaznivih dejanj in krivdo obtoženih tako, da ni našlo pravičnega in ustreznega razmerja med vsemi relevantnimi olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami na strani obtoženih. Za obtoženo D. D. pa tudi ni navedlo tistih posebnih olajševalnih okoliščin, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni v smislu določila 50. člena KZ-1. Tako državni tožilki utemeljeno izpostavljata, da so bili obtoženci člani ene izmed največjih hudodelskih združb na Balkanu in v Evropi, ki so izvrševali kazniva dejanja s področja prometa prepovedanih drog, ki nedvomno predstavljajo veliko nevarnost za življenje in zdravje ljudi, ki sta tudi najvišji kazensko pravno varovani dobrini. Šlo je za hierarhično utečeno združbo, v kateri so imeli obtoženci pomembne vloge, šlo pa je za promet z enormnimi količinami kokaina, ne samo za slovenski, temveč tudi za evropski trg, saj iz izpovedbe R. R. izhaja, da pri tej združbi dobav kokaina manjših od 50 kg ni bilo, kar pomeni, da ni šlo za priložnostno, ulično prodajo kokaina. Po drugi strani pa so obtoženci pri očitanem kaznivem dejanju nedvomno zasledovali pridobitev premoženjske koristi, saj je splošno znano, da trgovina s prepovedno drogo prinaša visoke in hitre zaslužke ter da so izkazali visoko stopnjo predrznosti in vztrajnosti, saj so po prvem obravnavanem zasegu kokaina dne 18.10.2008 nadaljevali z očitano kriminalno dejavnostjo. Kot je bilo uvodoma že navedeno, je sodišče olajševalnim okoliščinam na strani obtoženih nedvomno dalo preveliko težo. Očetovstvo oziroma materinstvo za obtožene A. A., C. C. in D. D. namreč ni predstavljalo kake posebne ovire pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj, zdravstvene težave obtoženega B. B. pa tudi ne morejo pretehtati predhodno predstavljenih obteževalnih okoliščin. Glede na vse povedano ter ob upoštevanju že v izpodbijani sodbi izpostavljenih okoliščin predkaznovanosti obtoženega B. B. in A. A., je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi državnih tožilk ter obtoženim B. B., C. C. in A. A. zvišalo kazni na zakonski maksimum predpisane kazni za očitano kaznivo dejanje, to je petnajst let zapora, obtoženi D. D. pa na osem let zapora, saj ocenjuje, da so tako zvišane kazni pravične in ustrezne ter odraz vseh relevantnih olajševalnih in obteževalnih okoliščin na strani obtoženih.

54. Ker obtoženi A. A., B. B., C. C. in D. D. oziroma njihovi zagovorniki s pritožbami niso uspeli, so na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati stroške kazenskega postopka in sodne takse.

II.

**K pritožbi okrožnih državnih tožilk zoper ugoditveni del izpodbijanega sklepa in oprostilni del izpodbijane sodbe**

55. Kot je bilo že navedeno v točki I./2. te odločbe je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom delno ugodilo zahtevam zagovornikov obtožencev in iz spisa kot nezakonite izločilo izsledke, pridobljene na podlagi odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani, in odredb za prikrite preiskovalne ukrepe, ki jih je odredilo tedanje Vrhovno državno tožilstvo RS, dokaze, ki so izvirali iz teh nezakonitih dokazov kot tako imenovane sadeže zastrupljenega drevesa, izsledke srbskih varnostnih organov, ki izvirajo iz izvajanja prikritega preiskovalnega ukrepa zoper O. O. in dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh izsledkov prav tako kot tako imenovane sadeže zastrupljenega drevesa.

56. Čeprav je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi okrožnih državnih tožilk zoper navedeni ugoditveni del izpodbijanega sklepa, je potrebno povedati, da nimata prav, ko smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z zatrjevanjem obstoja očitnega nasprotja med obrazložitvijo in izrekom predmetnega dela izpodbijanega sklepa. Zakon o kazenskem postopku namreč govori le o dokazih, na katere se sodba ne sme opreti in ki jih je kot nezakonite potrebno izločiti iz spisa. Dokazi pa so v obravnavanem kontekstu le izsledki, pridobljeni na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov, ne pa tudi pobude in predlogi, na podlagi katerih se sicer odrejajo prikriti preiskovalni ukrepi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ko je torej sodišče kot nezakonite izločilo navedene dokaze oziroma izsledke, pa je povsem razumljivo moralo pojasniti, zakaj so bile odredbe, pred njimi pa še pobude in predlogi nezakoniti. Prav tako je razumljivo, da sodišče dokaze, ki jih je ocenilo kot nezakonite, ni še fizično izločilo iz spisa, saj to stori šele po pravnomočnosti sklepa o izločitvi. Pravno zmotno pa je nadaljnje stališče pritožbe, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato, ker naj bi bili razlogi v pisnem odpravku sklepa (deloma) različni od tistih, ki so navedeni v kratki obrazložitvi v zapisniku o glavni obravnavi z dne 6.11.2012. Skladno z določilom petega odstavka 299. člena ZKP se sklepi senata vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi, vendar morebitno neskladje med takšno kratko obrazložitvijo sklepa v zapisniku o glavni obravnavi in izčrpno obrazložitvijo, ki je navedena v pisnem odpravku sklepa, zoper katerega je dovoljena pritožba, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

57. V okviru dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot nezakonite in jih izločilo iz spisa, so tako imenovani slovenski oziroma domači dokazi, kakor tudi srbski oziroma tuji dokazi. V zvezi s slovenskimi dokazi je že sodišče v izpodbijanem sklepu povzelo določila Zakona o kazenskem postopku, ki urejajo izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a členu ZKP, po 149.b členu ZKP in po prvem odstavku 150. člena ZKP. Tako lahko v strnjeni obliki na splošno ugotovimo, da morajo za zakonito izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov biti izpolnjeni naslednji pogoji: obstoj zahtevanega dokaznega standarda, subsidiarnost uporabe (kaznivega dejanja ne bo mogoče ali ga bo mogoče le težko odkriti z drugimi ukrepi, klasičnimi neformalnimi ukrepi policije po 148. členu ZKP), sorazmernost ukrepov (če dokaza ne bi mogli pridobiti na drug način) in časovna omejenost. 58. Zaradi bolj „plastičnega“ razumevanja navedenih pogojev za zakonito izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, pritožbeno sodišče le dodaja, da so navedene garancije uzakonjene zaradi dejstva, da prikriti preiskovalni ukrepi pomenijo občuten poseg v človekovo zasebnost in druge njegove ustavno varovane pravice, po drugi strani pa so nujni za odkrivanje hujših oblik, praviloma težko dokazljivega kriminala, ki ogroža varnost ljudi, zoper katerega pa se je država dolžna boriti. Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu nadalje navedlo pravilna teoretična izhodišča in stališča utemeljitve potrebnega dokaznega standarda, ki zavezujejo preiskovalnega sodnika oziroma državnega tožilca, torej odredbodajalca pri odrejanju prikritih preiskovalnih ukrepov, sklicujoč se na sodno prakso v odločbah Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS, vendar le-to po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno apliciralo pri opravljeni ex post sodni kontroli predmetnih prikritih ukrepov. To pa je imelo za posledico zmotno ugotovitev, da gradivo, ki ga je imel odredbodajalec v trenutku odrejanja prikritih ukrepov, ni dosegalo potrebnega dokaznega standarda razlogov za sum oziroma utemeljenih razlogov za sum ter da ni izkazovalo zadostne podlage za ugotovitev, da so bili podatki o telefonskih številkah pridobljeni zakonito ter v skladu z ustavno zagotovljenimi pravicami do komunikacijske zasebnosti v 35. in 37. členu Ustave RS, kar utemeljeno uveljavljata pritožnici.

59. Tako sodišče prve stopnje v zvezi z odredbo preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pp 1/2009 z dne 26.5.2009, s katero je bilo za telefonski številki 051/004 in 030/001 prvič odrejen ukrep prisluškovanja obtoženemu Č. Č., ki zaseda tudi osrednji del obrazložitve izpodbijanega sklepa, po podrobni analizi dokaznega gradiva, predloženega preiskovalnemu sodniku, ugotavlja, da je bila predmetna odredba v celoti utemeljena na podlagi trditev policije in tožilstva, za katere predložena dokumentacija ne izkazuje potrebnega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, da ni bilo mogoče ugotoviti, na kakšen način je policija prišla do podatka o telefonski številki 051/004, da se je odredba utemeljevala tudi na podatkih, pridobljenih z analizo telefonske številke 030/002, za katero pa ni izkazano, na kakšen način jo je policija sploh prvič pripisala obtoženemu Č. Č. ter da se pridobitev podatka o telefonski številki 030/001 opira zgolj na obvestilo italijanskega kriminalista, ki ne izkazuje niti trditvene podlage, temveč nepreverjene informacije s prošnjo kriminalistu K. A., da jih preveri. Za razliko od pritožnic sodišče druge stopnje sicer sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki zadevajo telefonski številki 051/004 in 030/002, vendar te ugotovitve, ob presoji pritožbenega sodišča, da je dokazno gradivo, ki je bilo predloženo preiskovalnemu sodniku v zvezi z izdajo prve odredbe za prisluškovanje obtoženemu Č. Č., izkazuje potreben dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, postanejo brezpredmetne. Pri tem se sodišče druge stopnje sklicuje predvsem na uradni zaznamek Policijske uprave Ljubljana z dne 16.3.2009 na list. št. 878 Pp spisa, na katerega se predmetna odredba tudi opira in ga izpostavljata tudi pritožnici. V tem uradnem zaznamku se med drugim navaja, da je bilo dne 13.3.2009 pri hišni preiskavi na naslovu Ulica 1 v Ljubljani in sicer pri osebi X. J., roj. …, zaseženih več vrst droge, tudi kokaina, ter da je imenovani v razgovoru povedal oziroma navedel informacije, da je redni odjemalec prepovedane droge kokain od X. K., roj. …, kateri neprijavljen stanuje na ... ulici v Ljubljani, ki pa dvakrat na mesec kupi dva kg prepovedane droge kokain od Č. Č. iz Ljubljane, kateri je v zvezi akcije diler znan preprodajalec prepovedane droge kokain ter da se za dogovor o nakupu droge X. K. in Č. Č. dogovorita osebno in sicer na srečanju v lokalu „...“ na ... cesti, pri čemer Č. Č. X. K. zaradi prijateljstva še iz otroških let, prodaja kokain pod ceno. Navedene okoliščine pa so po oceni pritožbenega sodišča po svoji kvaliteti in kvantiteti tako konkretne in specifične, da izkazujejo potreben dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, da je Č. Č. v kritičnem času izvrševal kataloško kaznivo dejanje neupravičenega prometa z drogami po 186. členu KZ-1. V zvezi s predmetnim uradnim zaznamkom je sodišče prve stopnje sicer pravilno zavrnilo zahtevo obrambe za njegovo izločitev, je pa nekritično ocenilo, da iz njega ni razvidno kakšna so ta obvestila in ali gre za uradne zaznamke in od katerih oseb, saj je predmetni uradni zaznamek pravzaprav povzetek rezultatov hišne preiskave pri X. J. in njegove izjave v razgovoru s policistom. Zato dejstvo, da k predmetnemu uradnemu zaznamku ni bil priložen zapisnik o opravljeni hišni preiskavi oziroma uradni zaznamek o opravljenem razgovoru z X. J., „kvalitete“ predmetnega uradnega zaznamka ne zmanjšuje. V kolikor pa je sodišče prve stopnje menilo, da bi bila predložitev teh listin potrebna, bi jih lahko pridobilo v okviru sodne kontrole, saj bi na ta način le preverjalo že predložene podatke in ne pridobivalo neke nove podatke.

60. Ker je torej policija že pred izdajo predmetne odredbe za prisluškovanje obtoženemu Č. Č. razpolagala s podatki, navedenimi v predmetnem uradnem zaznamku z dne 16.3.2009, je glede na določilo tretjega odstavka 149.b člena ZKP imela pooblastilo, da pri mobilnem operaterju pridobi podatek o telefonski številki, ki jo uporablja obtoženi Č. Č., čeprav ta podatek ni bil objavljen v naročniškem imeniku. Kot je bilo že navedeno, tako postanejo omenjene ugotovitve, ki zadevajo telefonski številki 030/002 in 051/004, brezpredmetne. Upoštevajoč navedeno ter predpisan dokazni standard razlogov za sum za prikriti ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP, pa tudi ni pomislekov glede analitične informacije, na katero se opira sporna odredba, ki pa je temeljila na izpisu telefonskega prometa za navedeni telefonski številki 030/002 in 051/004, o čemer bo še govora v nadaljevanju obrazložitve. Omenjena analitična informacija in preostali del gradiva, predloženega preiskovalnemu sodniku, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo, sicer res samo po sebi ne izkazuje utemeljenih razlogov za sum, da je Č. Č. izvrševal kaznivo dejanje po členu 186 KZ-1, ga pa dodatno potrjuje, saj je v sozvočju s podatki, ki izhajajo iz uradnega zaznamka z dne 16.3.2009, izkazuje pa utemeljen sum, da Č. Č. uporablja telefonsko številko 051/004 za izvrševanje kaznivega dejanja, ki pa je tudi eden od pogojev za zakonito odreditev preiskovalnega ukrepa prisluškovanja. Slednje velja tudi za telefonsko številko 030/001, za katero je bilo s strani italijanskega koordinatorja X. X. sporočeno, da bi jo Č. Č. lahko uporabljal, kar je bilo preverjeno in potrjeno z ukrepom po prvem odstavku 149.b člena ZKP in posledično temu tudi z opravljeno preliminarno analizo pridobljenih podatkov.

61. Tožilki tudi utemeljeno kritizirata oceno prvostopenjskega sodišča, da odredba z dne 26.5.2009 ne vsebuje pravne konkluzije, niti razlogov, zakaj je izvedba ukrepa nujno potrebna in katere so okoliščine, da bi se to ne moglo ugotavljati z manj intenzivnimi ukrepi. V obrazložitvi odredbe je preiskovalna sodnica v zvezi s 4. točko prvega odstavka 152. člena ZKP navedla, da se strinja z oceno državnega tožilca, ki utemeljeno sklepa, da z drugimi – milejšimi ukrepi ne bo možno zagotoviti ustreznih dokazov. Takšna utemeljitev je sicer skopa, vendar ne pomeni, da preiskovalna sodnica ni preizkusila predloga državne tožilke tudi v obsegu, ki se nanaša na neogibno potrebnost uporabe predlaganega ukrepa. Povsem jasno je, da je izhajala iz načina izvrševanja obravnavanih kaznivih dejanj, kot je bil argumentirano prikazan tako v pobudi kriminalistične policije kot tudi v predlogu državne tožilke za odreditev navedenega ukrepa. Zato je odločitev preiskovalne sodnice treba presojati predvsem z vidika vsebine ponujenih podatkov, ki jih je preiskovalna sodnica preizkusila in nato odredila predlagani ukrep.

62. Sodišče druge stopnje se tudi v nadaljevanju pridružuje pritožbenemu izvajanju glede preostalih izločenih dokazov, pridobljenih na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov – prisluškovanja in izpisa telefonskega prometa, ki so se izvajali na številnih drugih telefonskih številkah in sicer telefonskih številkah, ki jih je slovenski policiji posredoval italijanski koordinator X. X., o čemer je bilo deloma že govora v predhodnem delu obrazložitve, telefonskih številkah, ki jih je kriminalistu K. A. posredoval vir, ki ni želel biti imenovan, ter telefonskih številkah, ki jih je slovenska policija pridobila s strani srbske policije in avstrijskih varnostnih organov. Tako državni tožilki povsem pravilno poudarjata, da so razlogi za sum najnižji dokazni standard, ki ga pozna naša zakonodaja. Temu dokaznemu standardu je zadoščeno že, če obstaja neka minimalna stopnja verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tudi če je storilec dejanja neznan, oziroma da je določena oseba storila kakšno kaznivo dejanje. Tako določilo prvega odstavka 148. člena ZKP pooblašča policijo kot organ odkrivanja in preiskovanja, da naredi vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja po uradni dolžnosti in zberejo dokazi. Delovanje policije se zato sproži že ob najmanjšem sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, to je ob razlogih za sum. Glede na to, da gre za tako nizek dokazni standard, pa mora seveda policija delovati tako, da čim manj posega v integriteto posameznika, torej posegati mora z zelo blagimi ukrepi, zato je lahko moč ta standard uporabiti samo za skrajno neinvazivne ukrepe, kar 149.b člen ZKP nedvomno je, ob tem, da tudi samo zakonsko določilo pravi, „če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno ...“. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 351/2003, ki jo navajata pritožnici, izhaja, da uradni zaznamek informatorja sicer ni dokaz v postopku, gre pa za obvestilo, na podlagi katerega policisti sklepajo o obstoju razlogov za sum, kot najnižjo stopnjo verjetnosti, da je neka oseba storila kaznivo dejanje. Gre za predprocesno aktivnost policije, katere namen je odkrivanje kaznivih dejanj ter storilcev, ter podatkov potrebnih za izvajanje takšne aktivnosti. Tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da izjava vira, ki je policiji znan, nedvomno dosega standarde razlogov za sum, kot neko minimalno stopnjo verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in se lahko torej samostojno uporabi kot podlaga za izdajo odredbe po 149.b členu ZKP. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče še posebej opozarja, da so v obravnavani zadevi anonimni informatorji dajali podatke le o telefonskih številkah storilcev kaznivih dejanj, ne pa podatke o samem kaznivem dejanju. Tako je dejansko edina možna zakonita preveritev posredovanih informacij glede telefonskih številk prikriti ukrep po 149.b členu ZKP, seveda ob podanih razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. V zvezi s tem je še dodati, da je v času izdaje spornih prikritih ukrepov po določilu 149.b člena ZKP policija imela podatke o izvrševanju kaznivih dejanj po členu 186 KZ-1 na območju Italije, Slovenije, Srbije in tudi Avstrije.

63. Nekritična in neprepričljiva pa je tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da so bila za izdajo še drugih spornih odredb za prikrite preiskovalne ukrepe prisluškovanja po 150. členu ZKP ključna obvestila anonimnih informatorjev, saj je očitno, da sodišče neutemeljeno enači položaj, v katerem preiskovalni sodnik na podlagi predloženih podatkov (primarno) torej prvič odloča o odreditvi ukrepa prisluškovanja zoper določeno osebo, s položajem, v katerem preiskovalni sodnik odloča le o razširitvi tega ukrepa na novo telefonsko številko. Pri slednji situaciji se namreč zastavlja zgolj vprašanje, ali je bil v tem primeru, ko je bil zoper določeno osebo odrejen ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, in ga je policija že izvajala, zanj pa so bile ugotovljeni vsi zakonski pogoji, tudi utemeljen sum, da ta oseba uporablja določeno komunikacijsko sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja. V zvezi s slednjim pogojem za odreditev ukrepa prisluškovanja po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP in sicer utemeljenim sumom, da se za komunikacijo v zvezi s kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo, pa tožilki utemeljeno uveljavljata, da sporne odredbe ne temeljijo zgolj na obvestilih anonimnih informatorjev, temveč tudi na izsledkih preverjanja teh informacij z ukrepom po 149.b členu ZKP, to pa so opravljene analitične informacije, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi npr. z izsledki prikritih ukrepov tajnega opazovanja in podobno. Pritožbeno sodišče pa tudi stoji na stališču, da je v predstavljenem položaju previsoko postavljena zahteva obrambe, da bi bilo mogoče resničnost informacije policijskega vira preveriti le z odkritjem njegove identitete in z njegovim zaslišanjem.

64. V zvezi z izločenimi tako imenovanimi slovenskimi dokazi pa državni tožilki tudi utemeljeno napadata oceno prvostopenjskega sodišča, da v odredbi Vrhovnega državnega tožilstva RS za razpis prikritega evidentiranja z dne 28.8.2009 niso navedene specifične in konkretne okoliščine, ki izkazujejo, da je razlog potovanja obtoženih N. M., E. E. in F. F. organizacija oziroma priprava transporta prepovedane droge kokain iz neznane države v Slovenijo in da tako ne dosega predpisanega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum kot ga določa 36.b člen Zakona o policiji. Utemeljitev predpisanega standarda v odredbi je morda res skopa, vendar to avtomatično še ne pomeni, da je nezakonita, s tem pa tudi ne, da so dokazi, pridobljeni na njeni podlagi, nezakoniti, kot to poenostavljeno razlaga sodišče prve stopnje. Odločitev odredbodajalca, to je v obravnavanem primeru državno tožilstvo, je namreč treba presojati predvsem z vidika vsebine ponujenih podatkov, ki jih je preizkusil in nato odredil predlagani ukrep. Torej ni odločilno, ali je odredbodajalec posamezne kriterije oziroma zakonske pogoje primerno utemeljil, pomembno je predvsem dejstvo, ali njegov zaključek o obstoju vseh zakonskih pogojev za odreditev, izhaja iz pravilne presoje s strani policije in tožilstva ponujenih dejstev in z njimi povezanih dokazov. Takšni presoji državnega tožilstva v obravnavanem primeru ni mogoče odreči utemeljenosti iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pritožnici povsem na mestu opozarjata, da se je policija v pobudi in sicer v razlogih oziroma utemeljitvi teh navedb sklicevala na pobudo SKP PU Ljubljana z dne 24.8.2008 (list. št. 5821), katero navaja pod „zveza“ oziroma na izsledke ukrepov tajnega opazovanja na podlagi 149.a člena ZKP ter nadzora elektronskih komunikacij na podlagi 150. člena ZKP.

65. Tako kot pri tako imenovanih italijanskih dokazih, o katerih je bilo govora v uvodnem delu obrazložitve, tudi pri tako imenovanih srbskih dokazih gre za dokaze, ki so bili zbrani v Republiki Srbiji brez vpliva naše države (gre za dokaze, pridobljene s prikritim preiskovalnim ukrepom prisluškovanja O. O., to je obdolženec v obtožnici beograjskega tožilstva opr. št. Kt.S.17/09, kakor tudi za dokaze, ki izvirajo iz izsledkov omenjenega prisluškovanja). Tudi v primeru teh dokazov je sodišče v skladu z dosedaj že ustaljeno sodno prakso presojalo, ali so bili zbrani skladno z nacionalno zakonodajo, ki velja v pravnem redu, kjer so se ti dokazi zbirali, in ali so skladni z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji, slednja presoja pa vsebuje tudi preizkus skladnosti s standardi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožilki se sicer sprašujeta, kje je meja oziroma kako globoko se lahko posega v suverenost neke države, avtoriteto tujega sodišča pri ocenjevanju dokazov, ki jih uporabljamo v našem postopku in so bili pridobljeni, ko je bil v tujini voden predkazenski postopek na podlagi nacionalne zakonodaje, pri tem pa iz dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da v ničemer niso bile kršene ustavno zagotovljene človekove pravice obdolžencev. Odgovor na to vprašanje oziroma pomislek najdemo v odločbah Vrhovnega sodišča RS, navedenih tako v izpodbijani sodbi, kakor tudi v pritožbi državnih tožilk, iz katerih izhaja, da naš sodnik sme opravljati preizkus dokazov, pridobljenih v tujini brez udeležbe naše države ter da tak preizkus mora opraviti. S tem pa Republika Slovenija ne posega v suverenost Republike Srbije ali katerekoli druge države, saj odločitve našega sodišča v zvezi z dopustnostjo tako imenovanih tujih dokazov v našem postopku ne zavezujejo republike Srbije oziroma katerekoli druge države. Suverenost države pri dokazovanju v kazenskem postopku namreč med drugim pomeni, da država sama odreja, katere dokaze bo v kazenskem postopku uporabila in kako bo presojala njihovo dopustnost. 66. V zvezi s srbskimi dokazi je sodišče po navedeni presoji ugotovilo, da razpoložljiva srbska dokumentacija ne izkazuje skladnosti ukrepov nadzora in snemanja telefonskih in drugih pogovorov ali komunikacij z drugimi tehničnimi sredstvi in optičnim snemanjem, odrejenih zoper O. O., z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, kot veljajo v Republiki Sloveniji (ker so bili odrejeni na podlagi prenizkega dokaznega standarda – razlogi za sum in ker jih je izvajala srbska varnostno obveščevalna služba – BIA), s tem pa tudi nedovoljenosti dokazov, ki izvirajo iz teh ukrepov, zaradi česar je sledilo ekskluzijskim zahtevkom obrambe in te dokaze iz spisa izločilo. Takšno ugotovitev in odločitev državni tožilki utemeljeno grajata.

67. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-25/95, zavzelo pravno zmotno stališče, da je dokazni standard utemeljenih razlogov za sum ustavni standard v Republiki Sloveniji in da je vsako prisluškovanje, ki bi bilo odrejeno na podlagi suma, ki ne bi zadoščal standardu utemeljenih razlogov za sum, v neskladju z ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti, ki je zagotovljena s 37. členom Ustave RS. Uvodoma je potrebno povedati, da ni nobenega dvoma, da Ustavno sodišče RS s pomočjo svojih odločb razlaga Ustavo RS ter da so le-te obvezne, kar izpostavlja obramba obtoženega Č. Č. v odgovoru na pritožbo državnih tožilk, vendar to še ne pomeni, da je prav vsako odločbo Ustavnega sodišča RS mogoče „povzdigniti“ na nivo ustavnega standarda v smislu predhodno predstavljene presoje in dopustnosti uporabe tujih dokazov v našem kazenskem postopku. Pravica do komunikacijske zasebnosti, ki je del splošne pravice do zasebnosti, ki je zagotovljena v 35. členu Ustave RS, je opredeljena v 37. členu Ustave RS. Slednja pa v drugem odstavku 37. člena ureja pogoje za dopustnost posegov v komunikacijsko zasebnost in sicer, da lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstva tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države, kar pomeni, da Ustava RS ne predpisuje dokaznega standarda, ki je potreben za obravnavani prikriti preiskovalni ukrep tako imenovanega prisluškovanja. V zvezi z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-25/95, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, pritožnici utemeljeno izpostavljata, da je ta odločba posledica pobude za oceno ustavnosti 5. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ker pa je bila izpodbijana zakonska določba vsebinsko povezana z drugim odstavkom istega člena ZKP, je ustavno sodišče začelo postopek za oceno ustavnosti tudi za drugi odstavek. Navedena odločba se opredeljuje do ukrepa prisluškovanja v prostoru, za uporabo katerega po presoji Ustavnega sodišča RS ne zadoščajo samo „razlogi za sum“, ker gre pri prisluškovanju v prostoru za ukrep, ki najintenzivneje posega v zasebno sfero, zato se za vzpostavitev suma zahteva večja stopnja verjetnosti kot običajno. Ob tem pa Ustavno sodišče RS ugotavlja, da takrat veljavni zakon določa enake pogoje tako za odreditev ukrepa prisluškovanja v prostoru, kot tudi pri uporabi klasičnih policijskih metod, kot je npr. tajno opazovanje in sledenje, kjer je poseg v komunikacijski del zasebnosti bistveno manj intenziven ali pa ga sploh ni, kot tudi za odreditev ukrepa nadzorovanja telefonskih pogovorov, kjer je intenziteta posega v komunikacijsko zasebnost vendarle manjša kot pri ukrepu prisluškovanja v prostoru. Ustavno sodišče RS v odločbi napoti zakonodajalca na ustrezno opredelitev stopnje in vrste suma (ne razlogov za sum), ki se zahteva za odreditev prisluškovanja v prostoru. Ker pa so pogoji določeni skupno za vse ukrepe, ki so opredeljeni v prvem odstavku 150. člena ZKP, bo moral zakonodajalec, da bo zadostil načelu sorazmernosti, enako tehtanje kot pri prisluškovanju v prostoru opraviti tudi pri vsakem od ostalih ukrepov, določenih v prvem odstavku 150. člena in s tem tudi med njimi vzpostaviti ustrezno hierarhijo, saj je izpodbijana ureditev glede pogojev za odreditev in uporabo ukrepov premalo diferencirana, le-ti pa so po oceni Ustavnega sodišča RS tako različni, da zahteva vsak od njih samostojno opredelitev in natančno ureditev. Glede na navedeno, stališče prvostopenjskega sodišča, da je dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, predpisan za ukrep prisluškovanja, tudi ustavni standard ter da je vsako prisluškovanje, ki bi bilo odrejeno na podlagi suma, ki ne bi zadoščal standardu utemeljenih razlogov za sum, v neskladju z ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti, ki je zagotovljena s 37. členom Ustave RS, ne vzdrži kritične presoje, saj je občutno preširoko. Drži sicer navedba prvostopenjskega sodišča, da v konkretni zadevi predmet presoje ni srbski zakon in njegova skladnost z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, je pa vsekakor umestna in utemeljena presoja pritožnic, da predmetni ukrep prisluškovanja O. O. ni bil odrejen in izveden v nasprotju s standardi 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero se sklicuje tudi odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-412/2003. Glede na vse navedeno ter ob upoštevanju dejstva, da Kazenski zakonik Republike Srbije za ukrep prisluškovanja zapoveduje dokazni standard razlogov za sum, je irelevantna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da inicialna dokumentacija, predložena s strani tožilstva v tem postopku, tudi če je z njo preiskovalni sodnik razpolagal, ko je odrejal in podaljševal ukrepe zoper O. O., ne zadošča za sklep o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da se odredi prisluškovanje O. O. in kasneje še podaljšanje ukrepa.

68. Glede vloge BIE pri pridobivanju spornih srbskih dokazov je pritožbeno sodišče v zvezi z njeno vlogo pri izvrševanju prikritega ukrepa prisluškovanja O. O. že zavzelo svoje stališče v odločbi opr. št. II Kp 44415/2010 z dne 15.3.2011. Tako je v odločbi zapisalo, da dejstvo, da je po odredbi preiskovalnega sodnika izvrševala nadzor in snemanje telefonskih in drugih razgovorov in telekomunikacij z drugimi tehničnimi sredstvi varnostno-informativna agencija (BIA), samo po sebi še ne pomeni, da so bili s tem dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Država ima suvereno pravico, da določi organ, ki izvršuje te ukrepe. Tako je Zakon o kazenskem postopku Republike Srbije v kritičnem času izrecno določal, da odredbo preiskovalnega sodnika v prikritih preiskovalnih ukrepih izvršujejo organi notranjih zadev in varnostno-informativna agencija BIA, sprememba ZKP Republike Srbije pa je dodala še vojno varnostno agencijo, kar so jim dolžni omogočiti poštna, telegrafska in druga podjetja, družbe in osebe, ki so registrirane za prenos informacij. Glede na navedeno ni ustrezna primerjava predmetne zadeve z zadevo, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS v sodbi opr. št. Up-412/03, na katero se sklicujeta sodišče prve stopnje in obramba, saj Slovenska obveščevalna varnostna agencija v času izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS, pa čeprav je šlo le za nudenje tehnične podpore pri izvajanju ukrepov, za svojo aktivnost ni imela podlage v Zakonu o kazenskem postopku Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje nadalje problematizira, da BIA za potrebe kazenskega postopka v Srbiji ni izvajala le prisluškovanja, temveč tudi druge aktivnosti pri preiskovanju celotne predkazenske zadeve, tudi z zbiranjem informacij, torej je izvajala dejavnost, ki sodi v pristojnost policije in tudi podala pobude tožilstvu, da sodišču predlaga odreditev ukrepa prisluškovanja zoper O. O. in njegovo podaljšanje, vendar neutemeljeno. Kot je že samo sodišče prve stopnje navedlo, je v prvem odstavku 16. člena Zakona o varnostnoinformativni agenciji Republike Srbije namreč izrecno določeno, da BIA prevzame in neposredno izvrši naloge, ki so v pristojnosti ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, ko to zahtevajo posebni razlogi varnosti Republike Srbije. To pa pomeni, da ima BIA za svoje delovanje ne le v fazi izvršitve prikritih preiskovalnih ukrepov, temveč tudi v fazi njihove odreditve, zakonsko podlago. V drugem odstavku citiranega člena Zakona o varnostno-informativni agenciji Republike Srbije je še določeno, da odločitev, da BIA lahko prevzame izvršitev nalog iz pristojnosti ministrstva za notranje zadeve, sporazumno sprejmeta direktor BIE in minister za notranje zadeve. V zvezi s slednjim sicer sodišče izpostavlja, da pravosodni organi Republike Srbije kljub zaprosilu dokumentacije, ki bi izkazovala sprejetje navedenega sporazuma, niso posredovali. Na to pa pritožbeno sodišče odgovarja, da tudi če ni bil sprejet naveden sporazum, to avtomatično še ne pomeni, da so predmetni dokazi nezakoniti in da jih je potrebno izločiti iz spisa, izpodbijana sodba pa ne ponuja konkretnih argumentov kako je izostanek tega sporazuma vplival na zakonitost predmetnih dokazov. To velja tudi za navedbo v izpodbijani sodbi, da tako po naziranju in judikaturi Ustavnega sodišča RS kakor tudi po dokumentih Sveta Evrope, varnostno-obveščevalne službe nimajo pristojnosti pri pregonu kriminalitete, tudi ko gre za organizirano kriminaliteto, kar prepričljivo izpodbijata pritožnici. Pri tem se, tako kot že pritožbeno sodišče v svoji odločbi z dne 15.3.2011, sklicujeta na določbe 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki se uporablja neposredno in na podlagi katerih je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice vzpostavila standarde za uporabo prisluškovanja, ki je dopustno, če je ukrep uporabljen v skladu z zakonom, če sledi kateremu izmed legitimnih ciljev iz drugega odstavka 8. člena EKČP in je hkrati nujen v demokratični družbi (npr. služi kot sredstvo za obrambo demokratične države pred delikvenco), da so zagotovljena jamstva, da se ta pristojnost države ne izrodi v sredstvo za slabitev in uničevanje demokratičnih standardov, da so podana jamstva, ki zagotavljajo obseg pristojnosti državnih organov in trajanje samega ukrepa in da je možno zbrane informacije nadzirati s strani neodvisnega državnega organa. Spisovno gradivo pa po oceni pritožbenega sodišča ne ponuja sklepa, da v obravnavanem primeru zahtevani standardi niso bili upoštevani. Na tem mestu sta pritožnici tudi pravilno izpostavili, da je bila BIA ustanovljena, je organizirana in je pod nadzorom države in je tako v skladu s smernicami Evropske unije. Dejstvo pa je tudi, da je bila vloga BIE, ki jo je imela v predmetnem postopku v Republiki Srbiji tako v fazi odreditve, kakor tudi v fazi izvajanja ukrepa prisluškovanja O. O., nadzirana s strani sodišča, ki je edino pristojno za odreditev izvajanja teh ukrepov. Sodišče je namreč tisto, ki je presojalo podatke, ki jih je zbrala BIA, prav tako pa tudi njena poročila o izvedbi ukrepa. Navedenih ugotovitev in izhodišč pa ne more omajati izpovedba strokovne priče prof. dr. ..., na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj je imenovani akademski strokovnjak podal svoje mnenje glede varnostno-obveščevalnih služb zgolj na splošni ravni.

69. Sodišče druge stopnje pa se tudi pridružuje oceni državnih tožilk, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da večina informacij v pobudah, predlogih in odredbah preiskovalnega sodnika v zvezi s prikritim preiskovalnim ukrepom prisluškovanja O. O. nima pojasnil, kje in na kakšen način je BIA pridobila podatke, kar je temeljna značilnost delovanja obveščevalnih služb, ne vzdrži kritične presoje. Iz predložene tako imenovane inicialne dokumentacije je namreč kljub anonimiziranem delu razvidno, da je bila dokumentacija opremljena s podatki, kdaj, kje in kdo je podatke posredoval, je pa namestnik tožilca za organizirani kriminal Republike Srbije ... v spremnem dopisu z dne 23.10.2012 poleg tega, kdo je bil seznanjen z navedeno dokumentacijo, pojasnil tudi, kdaj je bila s te dokumentacije umaknjena oznaka tajnosti ter zakaj so deli dokumentacije anonimizirani. Sodišče prve stopnje sicer dvomi, da je preiskovalni sodnik, ko je odrejal in podaljševal prikriti ukrep prisluškovanja O. O., razpolagal z navedeno inicialno dokumentacijo, vendar tudi na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi seveda lahko že preiskovalni sodnik, kasneje pa tudi razpravljajoči senat v okviru sodne kontrole, kar se je nenazadnje tudi zgodilo v obravnavani zadevi, pridobil dodatno dokumentacijo, v kolikor gre le za preverjanje že obstoječih, predloženih podatkov in ne pridobitev nekih novih podatkov, saj to ne bi bilo v nasprotju s predhodnostjo oziroma antecedenčnostjo utemeljevanja predpisanega dokaznega standarda za prikriti preiskovalni ukrep.

70. Sodišče prve stopnje pa se je le bežno dotaknilo zatrjevanja obrambe, da so bili ukrepi zoper O. O. odrejeni in izvajani nezakonito dolgo, ker se je v prvem in v vseh nadaljnjih predlogih za odreditev ukrepov zatrjevalo, da obstaja poleg obstoja suma kaznivega dejanja proizvodnje, hrambe in dajanja mamil v promet po 246. členu KZ Srbije tudi sum kaznivega dejanja pranja denarja po 231. členu KZ Srbije ter ugotovilo, da v določenem času, ki ga je ugotovilo že pritožbeno sodišče v sklepu z dne 15.3.2011, predmetni ukrep dejansko ni bil pokrit z odredbo, zaradi česar v tem času pridobljenih izsledkov ne bi bilo dovoljeno uporabiti kot dokaz. V zvezi s tem pa pritožba okrožnih državnih tožilk utemeljeno uveljavlja, da je bil ukrep prisluškovanja O. O. odrejen dne 22.5.2008, podaljšan pa za tri mesece dne 22.8.2008 zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 246. členu KZ Srbije ter da je preiskovalni sodnik šele pri izdaji naslednje odredbe dne 20.11.2008 ocenil, da so glede O. O. podani razlogi za sum tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja po 231. členu KZ Srbije in je to odredbo razširil še na navedeno kaznivo dejanje. Za to kaznivo dejanje je enoletni rok iz tretjega odstavka 504. Lj člena ZKP Srbije pričel teči 20.11.2008 in je bil ves čas, do zasega kokaina v Urugvaju dne 15.10.2009, zakonito odrejen, saj so bile vse naslednje odredbe prav tako izdane tudi zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po 231. členu KZ Srbije. Tako je dejansko irelevantna okoliščina, da je bil ukrep ob ugotovljenih razlogih za sum za novo kaznivo dejanje pranja denarja, v bistvu odrejen z odredbo, ki je podaljševala hkrati ukrepe tudi za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili, ne pa odrejen s samostojno, novo odredbo. Seveda pa ni mogoče spregledati dejstva, da v določenem času predmetni ukrep dejansko ni bil pokrit z odredbo in sicer med 20.5.2009 in 3.6.2009 ter 3.9.2009 in 9.10.2009, vendar obramba tekom postopka ni izkazovala, da bi bili v tem času pridobljeni relevantni dokazi oziroma da bi navedena kršitev vplivala na zakonitost dokazov, ki pa so se izvajali skladno z zakonsko določenim rokom. Pri ocenjevanju sorazmernosti trajanja ukrepa prisluškovanja pa je potrebno, kot je to omenilo pritožbeno sodišče že v odločbi z dne 15.3.2011, upoštevati tudi, katera dobrina se varuje in kakšna je njena ogroženost v povezavi s pravico posameznika do zasebnosti.

71. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi okrožnih državnih tožilk ter izpodbijani sklep v ugoditvenem delu razveljavilo, posledično temu pa razveljavilo tudi oprostilni del izpodbijane sodbe ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat. Sodišče prve stopnje se je sicer v oprostilnem delu izpodbijane sodbe opredelilo do preostalih dokazov, s katerimi je tožilstvo, seveda poleg izločenih dokazov, utemeljevalo obtožbene očitke in se je do te ocene opredelilo tudi državno tožilstvo v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni odgovorilo, saj bi izostala kompleksna, vsestranska analiza dokazov v skladu z določilom drugega odstavka 355. člena ZKP. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje glede obtoženega G. F. v zvezi z dejanjem pod točko I. izreka sodbe sicer pravilno povzelo obtoženčevo aktivnost v Italiji med 11.11.2008 in 7.12.2008, vendar sklepna ugotovitev, da samo dejstvo, da je bil obtoženec v družbi s C. C. in je nekaj časa z njim in P. P. stanoval, ob odsotnosti konkretnih dokazov in ugotovitev IVO o njegovi aktivni vlogi glede obravnavanih zasegov, za obsodilno sodbo ne zadošča, ne vzdrži kritične presoje. Po eni strani se sodišče ni opredelilo do obtoženčevega zagovora, v katerem je prihajal sam s seboj v nasprotje glede pojasnjevanja okoliščin njegovega bivanja v Milanu, po drugi strani pa je potrebno upoštevati, da se tudi obtoženemu G. F. očita storitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi ter da za to, da bi član združbe veljal za (so)storilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadostuje, da deluje pri uresničitvi le enega od njih ali pa odločilno prispeva k njegovi izvršitvi.

72. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba, napraviti sklep, ali so obtožencem očitana kazniva dejanja dokazana ali ne. Ker je senat v obravnavani zadevi že zavzel stališča do izvedenih dokazov, glede na dosedanje stanje stvari pa kaže, da novih dokazov ne bo potrebno izvajati, je sodišče druge stopnje odločilo, da se ponovno sojenje opravi pred popolnoma spremenjenim senatom.