Jedro

Tožnik okoliščin, ki bi v relevantnem obdobju onemogočali pravočasno vložitev tožbe, ne navaja. Sklicuje se na svoje slabo zdravstveno stanje, redko avtoimunološko bolezen, ki pa mu je bila, kot sam pojasni, diagnosticirana že pred dvema letoma. Gre torej za bolezensko stanje, ki traja že dlje časa in ne predstavlja nepredvidenega oz. nenadnega dogodka, ki bi mu onemogočil pravočasno vložitev tožbe.

Vročitev odločbe s fikcijo je bila opravljena 3. 3. 2023. To pomeni, da je od naslednjega dne treba šteti začetek teka tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki je iztekel dne 3. 4. 2023. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno oddal šele 5. 4. 2023, zato je tožba vložena prepozno.

Izrek

I. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

II. Tožba se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je davčni organ zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka odmere prispevkov za socialno varnosti, ki jih je davčni organ za obdobje od 1. 11. 2013 do 31. 12. 2016 tožniku odmeril z odločbo št. DT 4250-11380/2018-1 z dne 24. 11. 2018 v znesku 17.296,63 EUR. Za obdobje od 1. 1. 2012 dalje je bil zavezanec za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost tožnik sam. Ker iz uradnih evidenc ni bila razvidna sprememba zavarovalne podlage (040) ali obdobje zavarovanja, ki bi vplivala na pravilnost izdane odmerne odločbe, okoliščina za obnovo postopka ni bila izkazana.

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb postopka. Iz določb 15. in 16. člena Zakona o pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju (ZPIZ-2) ne izhaja, da bi moral kot družbenik družbe A., d.o.o. plačevati prispevke, še zlasti ne ob dejstvu, da je bil ves čas zaposlen po pogodbi o zaposlitvi v navedeni družbi, ki je bila zavezanec za plačilo davkov in prispevkov. V odmerni odločbi ni bilo pojasnjeno nič, zaradi navedene pomanjkljivosti pa meni, da lahko uveljavlja obnovitveni razlog po 280. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

3. Po prejemu upravnih spisov zadeve je sodišče ugotovilo, da je bila drugostopenjska odločba tožniku vročena 3. 3. 2023, kar pomeni, da je tožba, ki je bila sodišču poslana priporočeno po pošti 5. 4. 2023, vložena prepozno. V skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč tožbo v upravnem sporu treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek.

4. Sodišče je zato z dopisom št. I U 530/2023-9 z dne 6. 7. 2023 o navedeni ugotovitvi seznanilo tožnika in mu dalo možnost, da se o tem pisno izjavi.

5. Tožnik se je odzval z vlogo z dne 17. 7. 2023, v kateri pojasnjuje, da je tožbo vložil v 30-dnevnem roku. Pri tem se sklicuje na 24. člen ZUS-1 in pojasnjuje, da je pri tožniku obstajal zdravstveni razlog, zato naj sodišče tožbo šteje za pravočasno. Iz priložene izjave izhaja, da je tožnik zaradi diagnosticirane življenjsko nevarne bolezni (ne-anevrizmatski periaortitis, vnetje trebušne aorte z zadebelitvijo zadnje stene trebušne votline), ki jo je pretrpel pred dvema letoma ter posledično zaradi terapij s številnimi nevarnimi stranskimi učinki, oteženo je opravljanje osnovnih življenjskih obveznosti, kar je tudi razlog za morebitno zamudo pri upoštevanju rokov. Za terapijo mu je bilo predpisano zdravilo medrol, ki ima številne stranske učinke, in ki so se tožniku začeli kazati pred pol leta (povečanje možnosti nastanka rakastih tvorb, uničenje imunološke odpornosti, nepravilno delovanje ledvic, itd.). Zaradi navedenega je 4. 10. 2023 naročen tudi pri psihologu. Sodišče prosi za razumevanje zaradi zmanjšane opravilne sposobnosti ter za zaščito pred samovoljno interpretacijo člena zakona s strani Ministrstva za finance.

**K I. točki izreka:**

6. Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje stranka, če iz opravičenega razloga zamudi rok za vložitev tožbe ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Predlog mora vložiti v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudila rok, če pa je za zamudo izvedela šele pozneje, pa od dneva, ko je izvedela za zamudo (drugi odstavek 24. člena ZUS-1). Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati že ob vložitvi predloga ter v roku za vložitev predloga opraviti tudi zamujeno dejanje. Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče več predlagati vrnitve v prejšnje stanje (četrti odstavek 24. člena ZUS-1).

7. Kot je bilo navedeno, lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če je iz opravičenega razloga zamudila rok za vložitev tožbe. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, vloženem po pooblaščencu, tožnik kot razlog za zamudo roka za vložitev tožbe navaja svoje zdravstveno stanje. V zvezi s tem priloži izjavo, v kateri pojasni potek bolezni, napotnico z dne 16. 2. 2023 ter izvid zdravniškega pregleda z dne 18. 5. 2022. 8. Sodišče ugotavlja, da iz priloženih listin ni mogoče sklepati o upravičenosti razlogov za tožnikovo zamudo oz. o vseh pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za vrnitev v prejšnje stanje. Upravičeni vzroki so praviloma lahko samo takšne okoliščine oziroma ovira, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Taka okoliščina je lahko vsak nepredviden ali neizogiben dogodek (nenadno obolenje stranke, elementarni dogodek, smrt v družini, prekinitev prometa, prometna nesreča itd.), ki je stranki onemogočil oziroma preprečil pravočasno opravo dejanja postopka1. Dogodek, ki je v ožjem smislu povzroči zamudo, mora biti torej nenaden in nepredvidljiv. Poleg tega se vprašanje nezakrivljenosti zamude ne presoja le glede na okoliščine v zvezi z dogodkom, ki je v ožjem smislu povzročil zamudo (npr. bolezen), pač pa tudi glede na okoliščine glede vprašanja, ali bi stranka kljub takšnemu dogodku lahko pozneje zagotovila, da do zamude pri opravi procesnega dejanja ne bo prišlo2. Le v takšnih primerih je zamuda roka za vložitev tožbe opravičljiva.

9. V obravnavanem primeru tožnik okoliščin, ki bi v relevantnem obdobju (torej v obdobju po vročitvi drugostopenjske odločbe) onemogočali pravočasno vložitev tožbe, niti ne navaja. Sklicuje se na svoje slabo zdravstvo stanje, redko avtoimunološko bolezen, ki pa mu je bila, kot sam pojasni, diagnosticirana že pred dvema letoma. Gre torej za bolezensko stanje, ki traja že dlje časa in ne predstavlja nepredvidenega oz. nenadnega dogodka, ki bi mu onemogočil pravočasno vložitev tožbe. Tudi iz vsebine priloženih listin (izvid zdravniškega pregleda z dne 18. 5. 2022, dne 16. 2. 2023 izdana e-napotnica), ki se nanašajo na obdobje pred vročitvijo drugostopenjske odločbe, okoliščin o nenadnosti in nepredvidljivosti tožnikove bolezni oz. o takšni naravi bolezni, da tožnik kadarkoli po vročitvi drugostopenjske odločbe ne bi bil zmožen sestaviti in vložiti tožbe, ni mogoče razbrati. Ob tem ne gre spregledati, da je tožnik vložitev tožbe zaupal pooblaščencu odvetniku, ki bi se kot pravni strokovnjak moral zavedati, kdaj rok za vložitev tožbe poteče in delovati v korist stranke tako, da zanjo ne bodo nastale očitne neugodne pravne posledice zamude. Morebitne zamude kot takšne (ne glede na to, ali so nastale po krivdi odvetnika ali po krivdi stranke ali tretjega) pa gredo v breme stranke in niso opravičljiv razlog, na podlagi katerega bi bila mogoča vrnitev v prejšnje stanje.

10. Ker je dokazno breme na strani tistega, ki zatrjuje, da obstajajo opravičljivi razlogi za zamudo, tožnik pa glede na navedeno ni izkazal, da je rok za vložitev tožbe zamudil iz upravičenega razloga, je sodišče njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

11. Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30-ih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Rok za tožbo je prekluziven in ga ni mogoče podaljšati. To pomeni, da tožbe po poteku roka ni več mogoče vložiti in da zamuda roka narekuje zavrženje tožbe (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

12. Drugostopenjska odločba je bila v obravnavanem primeru po podatkih upravnega spisa tožniku vročena v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP. Iz sporočila o prispelem pismu, potrjenega s podpisom vročevalca, je razvidno, da je bil tožnik 16. 2. 2023 obveščen o prispelem priporočenem pismu, ki je vsebovalo odločbo, ter da mu je bila tega dne poskušana vročitev pisma. Ker se osebna vročitev po 87. členu ZUP ni dala opraviti, je bilo v hišnem predalčniku puščeno sporočilo, kje se pismo nahaja in da ga mora prevzeti v 15-ih dneh, z opozorilom, da, če pisma v 15-ih dneh ne bo prevzel, se bo po četrtem odstavku 87. člena ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka (institut vročitve s fikcijo). Iz sporočila je razvidno, da tožnik priporočenega pisma ni dvignil v 15-ih dneh, zato je bilo pismo 6. 3. 2023 vloženo v hišni predalčnik tožnika.

13. V četrtem odstavku 87. člena ZUP je določeno tako, kot je navedeno tudi na sporočilu o prispelem pismu, torej da v primeru, če naslovnik dokumenta, ki se vroča osebno, ne prevzame v 15-ih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. V obravnavani zadevi je bila vročitev odločbe s fikcijo opravljena 3. 3. 2023. Sodišče ob tem dodaja, da glede na določbe 87. člena ZUP pravno ni pomemben dan, ko je pismo (če ga naslovnik ne prevzame v 15-ih dneh) puščeno v hišnem predalčniku, saj na ta dan zakon ne veže nobenih pravnih posledic (tako tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, na primer sklep I Up 94/2015 z dne 20. 5. 2015). To pomeni, da je od naslednjega dne, torej od 4. 3. 2023, treba šteti začetek teka tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki je iztekel dne 3. 4. 2023. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno po pošti oddal šele 5. 4. 2023, zato je tožba vložena prepozno.

14. Ker je bila tožba vložena prepozno, jo je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Na pravočasnost tožbe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Glede na povedano se sodišče ni opredelilo do tožbenih navedb, saj na odločitev sodišča ne bi mogle imeti nobenega vpliva.

**K III. točki izreka:**

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. 16. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1, ki določa, da upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če ta zakon ne določa drugače. 1 glej Vilko Androina, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, str. 250. 2 glej Galič, Pravdni postopek, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 479.