Jedro

Zaradi posedanja terena so bili med tlakovci neenakomerni razmaki in med njimi je bila neenakomerna višinska razlika. Čeprav nobeden od zaslišanih ni znal natančno opisati višinske razlike med tlakovci, že opisano stanje samo po sebi zadošča za zanesljiv zaključek, da je tožnica klecnila in padla prav zaradi razgibanega terena, ki ga na sicer urejenem izhodu iz športne dvorane povprečno skrben obiskovalec ne pričakuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške v znesku 417,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 1.260,000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 11.10.2002 do 27.06.2003 po obrestmi meri določeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti in ji povrniti stroške postopka v višini 163.961,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v dogodku 22.11.2001, ko je pri izstopu iz športne dvorane B. v K. stopila v udrtino med tlakovci in si poškodovala desni skočni sklep. Odločilo je, da je tožena stranka, ki je upravljalec športne dvorane B., odgovorna za tožničino škodo do 60%, ker je opustila svoje dolžnosti pri vzdrževanju terena pred vhodom v dvorano in ni zagotovila varnega dostopa do dvorane oziroma ni na primeren način obvestila uporabnikov o možnih nevarnostih. Tožnica pa je tudi sama soodgovorna, da je prišlo do škodnega dogodka, saj je že približno dva meseca pred škodnim dogodkom dvakrat tedensko obiskovala to športno dvorano, zato je morala poznati razmere pred športno dvorano in če bi se pred izstopom iz svetlejšega prostora v temnejši zunanji prostor za trenutek ustavila in pogledala pri prvem koraku pod noge, kar je običajno, bi verjetno zadoščalo, da do nezgode ne bi prišlo.

Zoper sodbo je vložila tožena stranka pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku zagrešilo enake nepravilnosti kot v prvi vmesni sodbi, ni se ravnalo po napotilu višjega sodišča. Dopolnilo je sicer dokazni postopek s ponovnim zaslišanjem tožnice in priče S.R. Kljub izvedenim dokazom, v katerih ni imelo podlage za odločitev o krivdni odgovornosti, pa je to celo v pretežnem delu naprtilo toženi stranki. Tožnica ni postregla z nobenim materialnim dokazom o obstoju udrtine - luknje med tlakovci. To dejstvo bi moralo sodišče upoštevati v okviru pravila o dokaznem bremenu. V tem delu je zmotno uporabilo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, saj je štelo, kljub temu da tožnica ni razpolagala z dokazom o stanju tlaka, da to še ne pomeni, da so bila tla v redu. Tožena stranka se ne strinja z dokazno oceno glede izpovedi tožnice in prič, to je tožničinega moža in priče O., ki jih sodišče ocenjuje kot skladne, verjetne in logične. Gre za dvom v njihovo nepristranskost. Nobena od obeh zaslišanih prič ni natančneje izpovedala o obstoju udrtine in neenakomerno postavljenih tlakovcih, ki naj bi bili razmetani okrog manjše udrtine. Še manj prepričljiva in logična je izpoved tožnice, ki je v bistvenih delih svojo izpoved tudi spremenila in prilagodila potrebam pravde. Ko je bila prvič zaslišana, je pojasnila, da naj bi si stanje tlaka na terenu pred vhodom ogledal njen mož naslednjega dne, da sama ni šla pogledat to stanje, ker je imela bergle in ni mogla hoditi. Ob ponovnem zaslišanju pa je glede istih okoliščin izpovedala drugače oziroma diametralno nasprotno, saj je na izrecno vprašanje odgovorila, da je stanje tlaka pred vhodom videla naslednjega dne po nezgodi, ko si je šla ogledat mesto poškodbe. Tega neskladja sodišče ni zaznalo. Kljub takšni različni izpovedi šteje tožničino izpoved glede bistvenih okoliščin za skladno, verjetno in logično. Tožena stranka ne more sprejeti tudi razlogov izpodbijane sodbe, v katerih sodišče sklepa na njeno odgovornost iz dejstva, da je tožnica stopila iz bolj razsvetljenega prostora v temnejšega, saj v tem ni nobene odgovornosti tožene stranke. Zunanjost dvorane je bila primerno osvetljena, tožena stranka tudi ni imela kaj opozarjati svoje obiskovalce, da morajo, ko izstopajo iz objekta, biti še posebej pazljivi, ker je zunaj osvetlitev slabša kot svetloba v notranjosti objekta. To dejstvo je splošno znano vsakemu človeku s povprečnimi sposobnostmi. Zaradi te opustitve ji zato ni mogoče naprtiti kakšne odgovornosti. Tožnica ni stopila v kakšno globino, ampak le nekaj centimetrov nižjo od notranjega tlaka. Kolikor človek pozna značilnosti tlaka na katerega stopa, pa mora glede na slabšo vidljivost tudi bolj računati z možnostjo, da bo padel in stopati previdneje ter se predvsem prepričati kam stopa. Tožena stranka zato meni, da sodišče v izvedenih dokazih ni imelo podlage za sklepanje na kakšno njeno opustitev posebno velike skrbnosti pri upravljanju z objektom. Sodišče ni v celoti raziskalo in ugotovilo lastnosti tal pred vhodom v dvorano, zato je sklepanje o toženkini odgovornosti nejasno. Ne ve se točno, kaj je bil vzrok, da je tožnica nerodno stopila. Očitno sodišče tudi ni imelo povsem jasne predstave, kje je dejansko prišlo do nezgode. V sodbi se omenja glavni izhod z drsnimi vrati in stranski izhod, ki naj bi ga tožnica uporabljala. Če bi si sodišče ogledalo kraj nezgode, bi lahko ugotovilo, da so vrata, skozi katera je tožnica izstopila, v svojem bistvu v sklopu glavnega izhoda iz dvorane, v katerem je več vrat, pri čemer se nekatera od teh odpirajo ročno, druga pa so drsna vrata z avtomatiziranim odpiranjem. Z ogledom bi se tudi sodišče prepričalo o nagnjenosti tlaka pred vhodom ter o dejanski višini med tlakom v dvorani in tlakom, na katerega je izstopila tožnica. Tudi višina odškodnine ni pravilno odmerjena, saj je tožnici priznana za približno tretjino previsoka odškodnina iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče je pri odmeri odškodnine za to škodo upoštevalo subjektivno tožničino izpoved, ki se glede intenzivnosti, kot glede trajanja, bistveno razlikuje od ugotovitev izvedenca, ki pa predstavlja objektivizacijo stanja. Tožnica je v svoji izpovedi močno podaljševala intenzivnost in trajanje le-teh in še posebej izrazito pri pretrpljenih hudih bolečinah. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova sekundarnega strahu, saj je šlo lahko le za strah lažje intenzitete, zato je tudi iz tega naslova vsaj za polovico previsoko odmerjena odškodnina. Predlaga ponovno razveljavitev sodbe ali spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnico in zaslišalo je priči F.S. in V.O. Po opravljeni pritožbeni obravnavi je prišlo do prepričanja, da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče zaslišalo o okoliščinah škodnega dogodka tožnico in priči F.S. ter V.O. Po neposredni izvedbi teh dokazov je sprejelo kot pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi. Glede na vse tri izpovedi tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je tožnica poškodovala na kraju in v času, kot je zatrjevala, to je 22.11.2001, ko je okoli 22.00 ure zvečer izstopala skozi stranski izhod iz dvorane B. Prav tako pritožbeno sodišče ne dvomi, da so bili vzrok njenega padca razgibani tlakovci pred tem izhodom. Zaradi posedanja terena so bili med tlakovci neenakomerni razmaki in med njimi je bila neenakomerna višinska razlika. Čeprav nobeden od zaslišanih ni znal natančno opisati višinske razlike med tlakovci, že opisano stanje samo po sebi zadošča za zanesljiv zaključek, da je tožnica klecnila in padla prav zaradi razgibanega terena, ki ga na sicer urejenem izhodu iz športne dvorane povprečno skrben obiskovalec ne pričakuje.

Držijo pritožbene navedbe, da tožnica ni imela glede tega stanja terena materialnih dokazov. Prav zato je morala okoliščine, v katerih je prišlo do nesreče, dokazovati z drugimi dokazi in kot povedano, se je pritožbeno sodišče z neposrednim zaslišanjem očividcev dogodka in same oškodovanke prepričalo, da je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovilo. Dokazno oceno v izpodbijani sodbi zato v celoti sprejema. Razhajanja v določenih izjavah vsekakor niso tako bistvena in so se z dodatnim zaslišanjem tožnice in prič dovolj pojasnila, zato v verodostojnost teh izpovedi pritožbeno sodišče nima pomislekov.

Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve o tem, kje je tožnica izstopila, saj je ta kraj natančno pojasnjen in ogled zaradi teh okoliščin tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bil potreben.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem škodnim dogodkom je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je ugotovilo kateri vzroki so pripeljali do škodnega dogodka.

Tožena stranka je upravljavec športne dvorane. Gre za javni objekt, v katerem se odvija vrsta dejavnosti in vanj zahaja veliko ljudi. Zato je njena dolžnost, da takšen objekt ustrezno vzdržuje in poskrbi za varen dostop vseh uporabnikov. V primeru, ko je prišlo zaradi posedanja tal pred vhodom (dejstvo, da je bil izhod stranski ni bistveno, ker se je uporabljal) do višinske razlike med tlakovci, bi morala, ali nemudoma poskrbeti za sanacijo, lahko pa bi o tem stanju ob izhodu iz dvorane obiskovalce tudi obvestila, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Slednji očitek pritožba napačno razume. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da tožena stranka ni imela zunaj primerne osvetlitve. Iz teh razlogov izhaja stališče prvostopenjskega sodišča, da bi z izrecnim opozorilom tožena stranka v primeru nevarnosti zaradi neravnih tal pri tistih, ki so izstopali v času teme, vzbudila pozornost, da bi izstopili bolj previdno, saj je dejstvo, da so ljudje, ki pridejo iz svetlega prostora v zunanji temnejši, ki je logično osvetljen manj kot notranjost, prvi trenutek zaslepljeni. Ti razlogi so logični in življenjsko prepričljivi, zato jih pritožba neutemeljeno izpodbija.

Drugi vzrok za škodni dogodek je bila nepazljivost tožnice. Tožnica je hodila dvakrat tedensko na telovadbo že dva meseca pred škodnim dogodkom, razmere na terenu bi ji zato nedvomno morale biti poznane. Priča F.S. je pojasnil, da je takšen razgiban teren bil približno 2 do 3 m 2 pred stranskim vhodom in on je za ta neravna tla vedel. Glede na opisane razmere bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča vsak povprečen obiskovalec športne dvorane moral videti ta teren in ker je stranski izhod v neposredni bližini glavnega, vmes je le steber, bi morala zanj vedeti tudi tožnica.

Primerjava obeh vzročnih prispevkov k škodnemu dogodku pokaže, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je toženi stranki naprtilo 60% odškodninsko odgovornost. Kršitev vzdrževanja okolice takšnega objekta, v katerega zahaja veliko število ljudi, predstavlja kršitev stroge profesionalne skrbnosti, zato je v primerjavi s tožničino kršitvijo (premajhna pozornost kam stopa ob izhodu iz športne dvorane v poznih večernih urah) vsekakor večja in terja 60% delež odškodninske odgovornosti tožene stranke (člen 192 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Tožnica je v škodnem dogodku utrpela poko zunanjega meleola (nepopoln zlom spodnjega sklepnega dela mečnice), kar je predstavljalo hudo telesno poškodbo. Sledila je komplikacija in sicer tromboza globokih ven, do katere je prišlo nekaj dni po odstranitvi mavca. Tudi to je bila izključno posledica poškodbe, ki je predmet te pravde. Zaradi te komplikacije je bila tožnica hospitalizirana, dobivala je protitrombotična zdravila v visokih dozah in zaradi komplikacije se je zdravljenje močno podaljšalo. Vse to so objektivna dejstva, ki izhajajo tudi iz izvedeniškega mnenja. Tožnica je bila štirikrat rentgensko slikana, jemala je analgetike, zdravila proti trombozi, opravljala je fizioterapijo, sedemkrat je bila na pregledih pri specialistih in dvanajstkrat pri osebnem zdravniku. Če se ob tem upoštevajo še bolečine, ki jih je trpela, tudi če gre samo za tisti obseg, ki ga je navedel izvedenec medicinske stroke, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine v zvezi s telesnimi bolečinami in številnimi nevšečnostmi med zdravljenjem, prisojena odškodnina iz tega naslova povsem ustreza merilom iz člena 200 ZOR in načelu individualizacije odmere tovrstne odškodnine.

Tudi odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici priznalo za sekundarni strah, ni pretirana. Pri tožnici je prišlo do komplikacije zdravljenja in prav zaradi tega zapleta je bila utemeljeno prestrašena za izid zdravljenja, kar je potrdil tudi izvedenec. Zato je tudi pritožbena graja višine odškodnine, ki ji je priznana iz tega naslova, neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne bistvene kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani sodbi se je tudi samo prepričalo na pritožbeni obravnavi, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, je pa zaradi neuspeha s pritožbo dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške, to je stroške, ki jih je imela tožnica s pritožbeno obravnavo in so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo.