Jedro

Odgovornost za tožničino škodo je porazdeljena v razmerju 40 % proti 60 % ob upoštevanju toženkine opustitve profesionalne skrbnosti vzdrževanja terena pred vhodom v športno dvorano ter tožničine premajhne skrbnosti pri hoji ob siceršnjem poznavanju razmer.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnica poškodovala pri izhodu iz stranskega izhoda športne dvorane ... Stopila je na neenakomerno postavljene in „razmetane“ tlakovce, klecnila in si poškodovala desno nogo. Presodilo je, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke do 60 % in tožničina sokrivda do 40 %. Ocenilo je, da je primerna denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) 8.763,14 EUR (prej 2.100.000 SIT), upoštevaje deleže odgovornosti pa je naložilo toženi stranki plačilo 5.257,89 EUR (prej 1.260.000 SIT) z zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper drugostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni oziroma v nasprotju med seboj, prav tako pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sicer pa sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker sta izvedli tehtanje prispevkov pravdnih strank k nastanku škode ob nepopolnem poznavanju vseh odločilnih dejanskih okoliščin. Sodišče je bistveno prestrogo ocenilo prispevek tožene stranke, preblago pa prispevek tožnice k nastanku nezgode. Tožena stranka predlaga razveljavitev obeh sodb ter ponovno sojenje, podrejeno spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je 22. 11. 2001 tožnica okoli 22.00 ure izstopila skozi stranski izhod iz dvorane ... Zaradi posedanja terena so bili med tlakovci neenakomerni razmaki in med njimi neenakomerna višinska razlika. Zaradi tako razgibanega terena je tožnica klecnila in padla ter pri tem utrpela poko zunanjega meleola (nepopoln zlom spodnjega sklepnega dela mečnice) in posledično trombozo globokih ven.

7. Sodišči sta ocenili, da gre za krivdno odgovornost tožene stranke kot upravljavca javnega objekta, ki ga ni vzdrževala v takem stanju, da pri uporabnikih športne dvorane ne bi prihajalo do nezgod. Ker je zaradi posedanja tal pred vhodom prišlo do višinske razlike med tlakovci, bi morala tožena stranka z ustreznim obvestilom opozoriti uporabnike dvorane na previdnost in izvesti takojšnjo sanacijo. Zaradi opustitve dolžnosti vzdrževanja terena pred vhodom v dvorano in zagotovitve varnega dostopa tožena stranka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, kar pomeni protipravno ravnanje, ki je imelo za posledico tožničino poškodbo. Tožnica sama pa je tudi sama delno (do 40 %) odgovorna za nastalo škodo, ker ni ravnala kot povprečno skrben človek, saj so ji razmere morale biti znane, ker je že dva meseca hodila v dvorano, pri izstopu iz dvorane pa ni hodila dovolj pozorno.

8. Odločitvi sodišč nasprotuje tožena stranka z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje nejasnost razlogov, nasprotja v obrazložitvi in pomanjkljivost obrazložitve, torej uveljavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata pomanjkljivosti in slabosti, zaradi katerih jih ne bi bilo mogoče preizkusiti. V sodbah ni nobenih nerazumljivosti, protislovnosti oziroma nasprotij, obe sta logični celoti, v katerih ne manjkajo logični elementi in v katerih obstaja miselna povezava med podlago in izrekom. Prav tako ni nasprotij z izvedenimi dokazi, torej ni nepravilnega prenosa vsebine listinskih ali zapisniških podatkov v sodbi. V revizijskih trditvah gre pretežno za prikrito uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča je preverilo pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi ter je ugotovljeno dejansko stanje sprejelo kot pravilno. Ker je dejansko stanje v reviziji neizpodbojno, so brez vsake teže revizijske trditve, ki pod krinko kršitev postopka ugotovljeno dejansko stanje izpodbijajo, relativizirajo ali dopolnjujejo. Brez pomena je razpravljanje o sanaciji tal pred stranskim vhodom v dvorano, ko je jasno ugotovljeno, da se na tem mestu tla posedajo in je bila sanacija tlaka izvedena leta 2000 in 2003, vmes pa je prišlo do tožničine poškodbe. Sodišči sta ugotovili, da so bili v času škodnega dogodka neenakomerni razmaki in neenakomerna višinska razlika med tlakovci, zaradi česar je tožnica pri izhodu iz dvorane klecnila. Nerelevantno je, kako je katero sodišče poimenovalo takšen neraven teren, nerelevantno je tudi vztrajanje pri opisovanju neravnine v cm. Bistveno je, da zaradi posedanja tlak ni bil raven, kot bi moral biti zaradi varne hoje, nenazadnje pa sta bili iz tega razloga v spornem obdobju v razmaku treh let opravljeni dve sanaciji. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč o vzroku neravne površine tal za tožničino poškodbo, h kateri je zaradi premajhne pozornosti prispevala tudi tožnica sama. Razlika med notranjo močnejšo osvetljenostjo in zunanjo šibkejšo osvetljenostjo pa je le okoliščina, ki je v določeni meri vplivala na tožničino ravnanje, zato so nerelevantne revizijske trditve o ustreznosti razsvetljave in o tem, da ni bilo zaslepljenosti. Prav tako so neutemeljene revizijske trditve o objektivni in krivdni odgovornosti in o pomanjkljivih tožničinih tožbenih navedbah. Tožeča stranka je v tožbi z ustreznimi trditvami uveljavljala tako objektivno kot tudi krivdno odgovornost tožene stranke, sodišči pa sta presodili, da je podana slednja. Revizijsko sodišče v skladu z vsem navedenim zaključuje, da revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

10. Kot je bilo že navedeno, revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku o obstoju vzročne zveze, strinja pa se tudi z razlogi o odgovornosti tožene stranke, ker kot upravljavec športne dvorane kot javnega objekta ni zagotovila ustreznega vzdrževanja terena pred vhodom v dvorano in tako ni zagotovila varnega dostopa. Pravilna je presoja, da ni ravnala s profesionalno skrbnostjo. Tožena stranka v reviziji nasprotuje porazdelitvi odgovornosti v razmerju 40 % proti 60 %, češ, da je njen prispevek ocenjen prestrogo in da je tožničin prispevek veliko večji ali vsaj enakovreden. Revizijsko sodišče tem trditvam ne pritrjuje, saj je kljub tožničinemu poznavanju razmer pred športno dvorano zaradi njene premajhne pozornosti pri hoji podana nižja stopnja krivde kot pri toženi stranki, ki mora ravnati s strogo profesionalno skrbnostjo, ko vzdržuje okolico športne dvorane kot objekta, v katerega zahaja veliko število ljudi. Po presoji revizijskega sodišča sta bila prvi odstavek 154. člena ZOR in prvi odstavek 192. člena ZOR pravilno uporabljena, zato tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

11. Revizijsko sodišče je v skladu s 371. členom ZPP preizkušalo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Višini prisojene odškodnine tožena stranka v reviziji ni nasprotovala oziroma je ni izpodbijala. Revizijsko sodišče je zato ni posebej obravnavalo, v skladu z obrazloženim pa je ugotovilo, da je revizija v celoti neutemeljena in jo je po 378. členu ZPP zavrnilo.