Jedro

Sodišče se strinja z razlago tožene stranke, da je po 4. členu občinskega Pravilnika že dejstvo, da se gostinski obrat nahaja v objektu, kjer so tudi stanovanja, zadosten razlog za odklonitev soglasja za predlagani podaljšani čas, saj navedeni 4. člen Pravilnika izpolnitev tam navedenih kriterijev, med katerimi je tudi nahajanje gostinskega obrata v stanovanjskem objektu, določa alternativno in ne kumulativno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom, A., d.o.o., se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdaj tožeče stranke zoper odločbo Občine Trbovlje, št. 33203-56/00-4 z dne 7. 2. 2001, s katero je Občina kot prvostopni organ v 1. točki izreka delno zavrnila prijavo razporeda obratovalnega časa gostinskega obrata – bara »B.« na naslovu ..., Trbovlje, in sicer v delu, ki se nanaša na obratovanje gostinskega obrata ob petkih in sobotah od 23. – 24. ure, v 2. točki izreka pa je glede izpodbijanega dela določila, da lahko gostinski obrat obratuje ob petkih in sobotah od 8.00 – 23.00 ure. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da je v pritožbenem postopku zaradi presoje utemeljenosti pritožbe opravila ustrezne poizvedbe na Policijski postaji Trbovlje (v nadaljevanju PP), in sicer glede prijav, ki so bile dane s strani stanovalcev bloka na naslovu ... Na tej podlagi je ugotovila, da se pri(tožnikove) navedbe v pritožbi ne ujemajo s podatki PP. Ne drži navedba, da od sredine novembra leta 2000 ni bilo več nobenih prijav stanovalcev. Iz podatkov PP izhaja, da je bila zadnja prijava podana 22.12. 2000. Iz odgovora PP tudi ne izhaja to, kar trdi pritožnik, da bi PP opozarjala stanovalce na sankcije zaradi neutemeljene prijave. Prav tako se zoper obratovanje lokala ne pritožujeta le dva stanovalca. Iz dopisa stanovalcev Občini Trbovlje z dne 30. 11 2000 izhaja, da se vsi stanovalci (preko upravnika zgradbe) pritožujejo proti neznosnemu hrupu, ki ga povzroča vlečenje stolov po tleh in čiščenje lokala. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da so pritožbene navedbe glede potreb gostov upoštevane že v prvostopni odločbi, in sicer s tem, ko je prvostopni organ temu lokalu v poslovno-stanovanjskem objektu dal soglasje za obratovanje v podaljšanem času in sicer ob petkih in sobotah do 23. ure. Ker tožena stranka kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovila, pritožba pa je neutemeljena, jo je zavrnila.

V tožbi, ki jo je na poziv sodišča dopolnila dne 17. 1. 2003, tožeča stranka uveljavlja razloge bistvene kršitve postopka, napačno uporabo predpisa in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da predmetni gostinski lokal ne izpolnjuje nobenega od meril za odklonitev soglasja iz 4. člena Pravilnika o uporabi meril in pogojev za izdajo soglasja pristojnega organa občinske uprave za obratovanje gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost v podaljšanem obratovalnem času (v nadaljevanju Občinski Pravilnik). Gostinski lokal se ne nahaja v stanovanjskem objektu, ampak v poslovno–stanovanjskem objektu, ki je kot tak opredeljen v Odloku Občine Trbovlje 10/2 (Uradno glasilo Zasavja 10/98, v nadaljevanju Odlok), kar pomeni, da ne gre zgolj za stanovanjski objekt, kot to določa Občinski Pravilnik. Z odločbo UE Trbovlje, št. 3540-24/00 z dne 5. 1. 2001, je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za dejavnost točenja pijač in napitkov v barih, barom pa se po Občinskem Pravilniku lahko izda soglasje za obratovanje v podaljšanem času celo do 4. ure zjutraj. Bari že zaradi svoje dejavnosti obratujejo v poznih nočnih urah. Omejevanje obratovanja zgolj zaradi nepreverjenih pritožb ni utemeljeno. Nadalje tožeča stranka meni, da so bile v postopku kršena pravila postopka, saj ji ni bila dana možnost vpogleda v pritožbo stanovalcev, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka in ji zato tudi ni bila dana možnost, da se o njej izjasni. Tožeči stranki ni niti znano, kateremu organu je bila navedena pritožba posredovana, saj iz predpisa ne izhaja, kdo je za te pritožbe pristojen. S tem, ko je tožena stranka v pritožbenem postopku opravljala poizvedbe na PP, je bistveno prekršila pravila postopka, konkretno 243., 244. in 245. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj tožeči stranki ni omogočila, da se o novih dejstvih in dokazih izjasni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa tudi ne izhaja, da bi bilo o očitanih kršitvah hrupa že pravnomočno odločeno z odločbo sodnika za prekrške. Razen tega pa naj bi se domnevni kršitvi hrupa zgodili 26. 11. 2000 in 22. 12. 2000 ob uri, ko lokal ni več obratoval. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga odpravo prvostopne in izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu, ki se nanaša na obratovanje gostinskega lokala v podaljšanem času v petek in soboto od 23.00- 24.00 ure in zahteva povrnitev sorazmernega dela morebitnih skupnih stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka navedbe tožeče stranke. Res je sicer, da je po Odloku objekt, v katerem se nahaja lokal, opredeljen kot poslovno stanovanjski objekt, vendar ta opredelitev ne pomeni, da ne gre za stanovanjski objekt. Tik nad lokalom se nahaja stanovanje. Tožeča stranka je nadalje prezrla, da v obratovalnem dovoljenju v njenem primeru ne gre za soglasje za opravljanje dejavnosti nočnega bara, pač pa za dovoljenje za točenje pijač in napitkov v točilnicah in dnevnih barih. Očitek tožeče stranke, da je bilo omejeno obratovanje v podaljšanem času zgolj zaradi pritožb stanovalcev, je neutemeljen. Že samo dejstvo, da se lokal nahaja v stanovanjskem objektu, zadostuje za navedeno omejitev obratovanja v podaljšanem času. Glede očitkov tožeče stranke, da ji v postopku na prvi stopnji ni bila dana možnost vpogleda v pritožbo stanovalcev, tožena stranka odgovarja, da za to ni odgovorna, saj odvetnica tožeče stranke od dne 14. 1. 2001, ko je prevzela zastopanje tožeče stranke, do izdaje prvostopne odločbe ni želela vpogledati v spis. Za reševanje pritožb stanovalcev pa je po Občinskem Pravilniku pristojen isti organ kot za izdajo soglasja za obratovanje. Očitane kršitve določb ZUP drugostopnega organa v pritožbenem postopku pa so popolnoma zgrešene. Tožena stranka je ravnala skladno z načeli materialne resnice in ekonomičnosti postopka in je skladno s 1. odstavkom 251. člena ZUP dopolnila na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dopolnjeno dejansko stanje ni utemeljilo pritožnikovih navedb. S tem tožena stranka ni prekršila načela zaslišanja stranke, saj je pridobila le uradne podatke o navedbah, ki jih je tožeča stranka navajala v pritožbi.

Stranka z interesom v tem postopku, družba A. d.o.o., ..., Trbovlje, ki jo zastopa direktor C.C., njega pa odvetnik D.D. iz Trbovelj, v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka od tožeče stranke. Navaja, da je družba A. d.o.o. upravnik v večstanovanjski hiši na naslovu ..., v Trbovljah. V tem objektu ima tožeča stranka v vhodu ... v lasti poslovni lokal v izmeri 58, 04 m2 in v vhodu ... poslovni prostor v izmeri 58, 04 m2. Poleg ostalih poslovnih prostorov, ki se nahajajo v teh in drugih vhodih v skupni izmeri 1245, 08 m2, so v objektu stanovanja v skupni površini 1825,15 m2, kar pomeni, da so stanovanjske površine v pretežni večini. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) v 2. odst. 7. člena določa, da je večstanovanjska hiša po tem zakonu tudi hiša, v kateri so tudi poslovni prostori, vendar so stanovanja v pretežni večini glede na celotno površino hiše. Glede na to se objekt na naslovu ... šteje za večstanovanjsko hišo. Stranka z interesom kot upravnik v tej hiši je dolžan zastopati interese večine lastnikov stanovanj. Le- ti pa nasprotujejo obratovanju gostinskega lokala v petkih in sobotah po 23. uri, zaradi kaljenja nočnega miru. Zato se z odločitvijo tožene stranke strinjajo. K odgovoru na tožbo stranka z interesom v dokaz svojih navedb prilaga listine.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se tožeči stranki ne da soglasja za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času, in sicer v petek in soboto od 23. do 24. ure.

Ne glede na določbo 2. odstavka 12. člena Zakona o gostinstvu (Ur. list RS, št. 1/95, 40/99 in 36/00, v nadaljevanju ZGos), po kateri gostinec v skladu z merili po Pravilniku o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Ur. list RS, št. 7/99 in 107/00, v nadaljevanju Pravilnik) sam določi svoj obratovalni čas in ga prijavi za gostinstvo pristojnemu organu lokalne skupnosti, lahko ta organ na podlagi 3. odstavka istega člena ZGos v skladu s Pravilnikom in glede na potrebe gostov ter glede na značilnosti in potrebe kraja, za posamezen gostinski obrat določi drugačen poslovni čas kot ga prijavi gostinec. Pravilnik loči redni obratovalni čas in podaljšani obratovalni čas, to je čas, ko gostinski obrat deluje izven rednega časa. Posebej oziroma drugače kot za ostale gostinske obrate določa obratovalni čas gostinskih obratov, ki se nahajajo v stanovanjskih objektih ali objektih v stanovanjskih naseljih. Zanje določa redni obratovalni čas med 6.00 in 22.00 uro. Obratovanje izven tega delovnega časa pa se šteje za podaljšani obratovalni čas. Za podaljšani obratovalni čas mora gostinec dobiti pisno soglasje pristojnega organa lokalne skupnosti, ki o tem odloči na podlagi (svojih) sprejetih meril in pogojev za podaljšani obratovalni čas, pri čemer mora upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja, kjer se gostinski obrat nahaja (4. člen Pravilnika). Na podlagi pooblastila iz 4. člena Pravilnika je Občina Trbovlje sprejela Občinski Pravilnik (Uradni vestnik Zasavja, št. 16/99), ki ga je tožena stranka na poziv sodišča priložila v upravne spise. V 3. členu navedenega pravilnika so določeni pogoji in merila za izdajo soglasja za podaljšani obratovalni čas. V 4. členu pa so določeni pogoji, pod katerimi lahko pristojni organ izdajo soglasja odkloni, in sicer če se gostinski obrat nahaja v stanovanjskem objektu, zaradi ponavljajočih se pritožb v zvezi z obratovanjem gostinskega obrata ter zaradi prekomernega hrupa v gostinskih obratih in ob odhodu gostov iz gostinskih obratov.

Po proučitvi tožbe in listin ter podatkov v upravnih spisih sodišče najprej zavrača ugovor tožeče stranke, da njen gostinski obrat ne sodi v skupino obratov, ki jih je treba obravnavati po navedeni določbi 4. člena Pravilnika. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je treba v smislu določb Pravilnika šteti, da se tožnikov gostinski objekt nahaja v stanovanjskem objektu. Tudi po presoji sodišča na tako stališče ne more vplivati opredelitev celotnega objekta po Odloku kot poslovno stanovanjskega objekta. Za razliko od stanovanjskega objekta, kjer se nahajajo pretežno ali le stanovanja, se v poslovno stanovanjskem objektu nahajajo poslovni prostori in stanovanja, pri čemer po mnenju sodišča za odločanje o podaljšanem obratovalnem času niti ni pomembno, v kakšnem razmerju so ena ali druga glede na celoto, kar skuša tožeča stranka uporabiti kot argument za to, da ne veljajo posebni pogoji za določitev obratovalnega časa. Pomembno je, da so v objektu, kjer se gostinski obrat nahaja, tudi stanovanja, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ne zanika. Pravilnika, ki izrecno ne določa omejitev tudi za gostinske obrate, ki so v poslovno stanovanjskih objektih, po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga tožeča stranka, namreč, da le – teh 4. člen Pravilnika ne zajema in da za te gostinske obrate poseben režim glede obratovalnega časa ne velja. Namen Pravilnika ni razmejiti obe vrsti objektov (to na sistemski ravni ureja SZ), pač pa zaščititi stanovalce v objektih, kjer se nahajajo gostinski obrati, pred morebitnimi motnjami, ki bi jih lahko ti z obratovanjem povzročili. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da njegov gostinski lokal ne sodi med obrate, ki jih Pravilnik glede obratovalnega časa obravnava drugače in posebej. Da pa se tožeča stranka, kljub svojim trditvam, da zanj ne velja poseben režim obratovalnega časa, zaveda, da njegov gostinski obrat sodi v kategorijo obratov iz 4. člena Pravilnika, izhaja nenazadnje tudi iz njegove zahteve za izdajo soglasja za obratovalni čas obrata, kjer razen za petek in soboto, ko zahteva podaljšani obratovalni čas (od 22.00 - 24.00 ure), predlaga redni obratovalni čas, ki ga določa prav navedeni 4. člen Pravilnika.

Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v zavrnilnem delu uporabila merila in kriterije, ki jih za odklonitev soglasja določa Občinski Pravilnik, na katerega uporabo v takih primerih napotuje 4. člen Pravilnika. Sodišče se strinja z razlago tožene stranke, da je po 4. členu Občinskega Pravilnika že dejstvo, da se gostinski obrat nahaja v objektu, kjer so tudi stanovanja, zadosten razlog za odklonitev soglasja za predlagani podaljšani čas, saj navedeni 4. člen Občinskega Pravilnika izpolnitev tam navedenih kriterijev, med katerimi je tudi nahajanje gostinskega obrata v stanovanjskem objektu, določa alternativno in ne kumulativno. Zato na njeno pravilno odločitev po presoji sodišča niti ne more vplivati dejstvo, ki ga je (kot nadaljnji kriterij po 4. členu Občinskega Pravilnika) ugotavljala tožena stranka v pritožbenem postopku in to kot navaja zgolj z namenom, da potrdi navedbo prvostopnega organa, da se stanovalci pritožujejo zoper hrupno obratovanje gostinskega obrata. Pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) res, tako kot navaja tožeča stranka, terjajo od pritožbenega organa, da pri ugotavljanju dejanskega stanja v pritožbenem postopku uporabi vsa pravila ugotovitvenega postopka, torej tudi pravila o pravicah strank v tem postopku. Zato bi tožena stranka morala dati možnost tožeči stranki, da se seznani in izjavi o dejstvih, ki jih je pri tem ugotovila, pa tega, kot izhaja iz listin v upravnih spisih ni storila. S tem je prekršila pravila ZUP, vendar pa presoji sodišča ta kršitev ne vpliva na njeno sicer pravilno odločitev. V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na ugotovitev dejstva o pritožbah stanovalcev, pa sodišče meni, da tožeča stranka zanj nima podlage v Občinskem Pravilniku. Tožeča stranka namreč neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo biti o prijavah stanovalcev policiji pravnomočno odločeno in da bi šele na tej podlagi bilo mogoče zaključiti, da je podan dejanski stan, ki ga glede pritožb stanovalcev določa 4. člen Občinskega Pravilnika. Po presoji sodišča temu ni tako, saj Občinski Pravilnik kot pravno relevantno dejstvo za odklonitev soglasja za podaljšani čas določa že dejstvo, da pritožbe stanovalce so, to dejstvo pa je tožena stranka ugotavljala na način, ki ga sodišče šteje za pravilnega.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo.

Sodišče je sprejelo odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za povrnitev sorazmernega dela morebitnih skupnih stroškov in zahtevka stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta. Za tak primer po navedeni določbi ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Če nastanejo v postopku skupni stroški, odloči sodišče v kakšnem razmerju jih trpijo posamezne stranke. Ker v obravnavani zadevi niso nastali nobeni skupni stroški, teh pa izrecno tožeča stranka ni niti navedla, je sodišče zahtevo tožeče stranke in stranke z interesom, zavrnilo.