Jedro

Zgolj to, da sodišče ob skrbni presoji in njeni vsebinski utemeljitvi ne verjame dejstvom, ki jih je zatrjeval pritožnik, očitno ni okoliščina, ki bi kazala na pristranskost sodišča. Republika Hrvaška je v odgovoru z dne 26. 4. 2023, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zagotovila, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v spremenjenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Še več, pristojni organi Republike Hrvaške so celo povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje temu dopisu pripisalo pomembno težo in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da ni bojazni, da bi mu bile ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Takšnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi.

Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali na Hrvaškem obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.

Izrek

I. Pritožbena postopka, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita pod opr. št. I Up 235/2023 in I Up 252/2023, se združita v skupno obravnavanje in odločanje ter se zadeva naprej vodi pod opr. št. I Up 235/2023. II. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1187/2023-14 z dne 28. 8. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

III. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 1187/2023-14 z dne 28. 8. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-1814/2023/12 (121-11) z dne 16. 8. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 16. 8. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, saj je bil tožnik že vnesen v bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, slednja pa je na prošnjo toženke odgovorila, da je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje. Presodilo je tudi, da za predajo ni ovir, saj na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). V zvezi z začasno odredbo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, saj zanj na Hrvaškem ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo in sklep vložil pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in I. točko izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijani sklep toženke odpravi, podrejeno pa izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano II. točko sodbe in sklepa pa spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa izpodbijano II. točko sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Trdi, da je šlo v njegovem primeru na Hrvaškem za kršitev 6. člena Direktive 2013/32/ EU, saj ni imel možnosti, da bi dejansko vložil prošnjo za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, ker je moral na zahtevo uradne osebe Republike Hrvaške, z vročitvijo dokumenta, naj zapusti Republiko Hrvaško v štiriindvajsetih urah pod grožnjo, da bo v primeru, če tega ne bo storil, takoj vrnjen nazaj v BIH ali pa deportiran v izvorno državo. Nasprotuje dokazni presoji Upravnega sodišča o nedokazanosti tega dejstva in sodišču očita, da ni obrazložilo svojega zaključka o neprepričljivosti njegovih izjav, zaradi katerih je presodilo, da njegove izjave glede vročitve dokumenta, naj zapusti Hrvaško, ni moglo ovrednotiti kot verodostojne. V tem delu naj izpodbijane sodbe in sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako Upravnemu sodišču očita pristransko sojenje, saj naj bi mu v zvezi z dokazovanjem obstoja in vsebine dokumenta, ki naj bi mu nalagal, naj v roku štiriindvajsetih ur zapusti Republiko Hrvaško, naložilo nesorazmerno dokazno breme. Glede domnevnega ravnanja hrvaških policistov se sklicuje na članek z dne 10. 9. 2023. Ob tem trdi, da gre pri preprečevanju dostopa do mednarodne zaščite in dejanske obravnave prošnje prosilca za mednarodno zaščito, kljub temu, da je zaveden v sistem EURODAC kot prosilec, za sistemsko pomanjkljivost azilnega sistema na Hrvaškem. Toženka naj tudi ne bi predložila zagotovil, da bo njegova prošnja na hrvaškem dejansko obravnavana in ne bo ponovno izgnan iz Hrvaške oziroma izpostavljen življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Ponavlja navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe in izraža nestrinjanje s stališčem Upravnega sodišča, da ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem in da torej ni izkazal težko popravljive škode.

4. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožnik je dne 8. 9. 2023 vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in dne 20. 9. 2023 še pritožbo zoper sodbo. Zadevama je - glede na čas prispetja na Vrhovno sodišče - bila dodeljena različna opravilna številka in sta se obravnavali ločeno.

6. Ker pritožbena postopka tečeta med istima osebama in se v bistvenem nanašata na isto zadevo, so po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za združitev postopkov. Zato je Vrhovno sodišče ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1, pritožbeni zadevi, ki se vodita pod opr. št. I Up 235/2023 in I Up 252/2023, združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

**K II. točki izreka**

7. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

8. Toženka je v obravnavanem primeru odločitev sprejela na podlagi ugotovitve, da gre za primer postopka za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito (23. do 25. člen Uredbe Dublin III). Pritožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje in tudi sam v pritožbi poudarja, da je imel pritožnik v Republiki Hrvaški status prosilca za mednarodno zaščito (str. 5 pritožbe itd.). Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje njegove prošnje tudi sprejela.

9. Nesporno je tudi, da je pritožnik po zapustitvi Hrvaške vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,1 v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika - prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena2 dolžna tudi obravnavati.3

10. Osrednji pritožbeni očitek je, da bo pritožniku v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško zaradi sistemskih pomanjkljivosti v tej državi onemogočen dostop do dejanske obravnave njegove prošnje za mednarodno zaščito in da to pomeni oviro iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. To utemeljuje s trditvijo, da naj bi bil za pritožnika že začeti postopek za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški namerno prekinjen in da naj pritožnik tam tudi ne bi imel možnosti dejansko vložiti prošnje za mednarodno zaščito. Navedeno temelji na zatrjevanju dejstva, ki mu sodišče prve stopnje ni pritrdilo, in sicer, da naj bi mu uradna oseba takoj po odvzemu prstnih odtisov in vpisu v evidenco EURODOC, vročila dokument, skladno s katerim naj bi moral Republiko Hrvaško zapustiti v štiriindvajsetih urah in to pod grožnjo, da bo sicer v nasprotnem primeru takoj vrnjen v Bosno in Hercegovino ali pa deportiran v izvorno državo.

11. Pritožnik v zvezi s tem po vsebini ugovarja pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, v zvezi s tem ne zatrjuje novih dejstev in razen omembe članka iz spletne strani zurnal24.si (ki splošno opisuje domnevne dogodke na Hrvaškem) z dne 10. 9. 2023, ne predlaga izvedbe nobenih novih dokazov. Tako nasprotuje le pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje in v zvezi s tem predlaga, da naj Vrhovno sodišče ugotovi drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje.

12. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 48. in 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa prepričljivo obrazložilo, zakaj je presodilo, da pritožnik vročitve oziroma vsebine dokumenta, ki naj bi mu bil vročen, ni uspel izkazati. Iz pritožbe pa ne izhajajo prepričljivi razlogi, da tej presoji Vrhovno sodišče ne bi pritrdilo. Po vsebini gre le za ponavljanje nekaterih tožbenih trditev, o katerih je že pravilno presodilo sodišče prve stopnje, zato že podanih razlogov za odločitev Vrhovno sodišče ne ponavlja. Prav tako je sodišče prve stopnje v 49. točki obrazložitve pravilno poudarilo, da je pritožnikovo spreminjanje osebnih podatkov močno omajalo verodostojnost njegovih izjav v postopku.

13. Ne da bi se spuščalo v siceršnja vprašanja v zvezi izvedbo navedenega članka kot dokaza, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi njegova vsebina očitno ne more vplivati na presojo dejanskega stanja v obravnavani zadevi. V članku z naslovom: "Slovenija za zdaj molči o zvitem manevru hrvaške policije",4 na katerega se v pritožbi sklicuje pritožnik, je navedeno, da migrante na Hrvaškem "uradno spravijo z javnih površin in jih napotijo v Center za azilante. A v resnici jim odkrito sugerirajo, da jim dajejo 24 ur časa, da se poberejo iz hrvaškega ozemlja." Poleg tega naj bi v potrdilih o registraciji na Hrvaškem pisalo, da "se morajo v roku 24 ur zglasiti v centru za prosilce za azil v Zagrebu." To pa ne podpira pritožnikovih navedb o tem, da naj bi sklepe z obveznostjo zapustitve države izdajali in vročali uradni organi in da naj bi imeli vsebino, ki jo zatrjuje pritožnik.

14. Glede na navedeno so tudi očitno neutemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijane sodbe in sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj je razvidno, da je bil tudi pritožnik seznanjen z vsebino in razlogi za odločitev, ki jim je v pritožbi tudi vsebinsko nasprotoval, pa čeprav neuspešno. Zato (smiselno) zatrjevanje kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podano.

15. Prav tako so neutemeljeni tudi očitki pristranskega sojenja, ki jih pritožnik utemeljuje z navedbami, da naj sodišče prve stopnje od njega pričakovalo pisne dokaze, do katerih ni mogel priti (s tem pa mu naložilo tudi nesorazmerno dokazno breme), po drugi strani pa naj od toženke ne bi zahtevalo nobenega pisnega dokaza (konkretno glede pritožnikove vložitve pisne prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem). Poleg tega naj bi kot logično ugotavljalo tisto, kar je toženki v korist, kot nelogično pa tisto, kar bi bilo v korist pritožniku.

16. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da niti ne drži, da bi sodišče prve stopnje od pritožnika zahtevalo pisne dokaze, ki jih ta ni mogel predložiti, kaj šele da bi iz postopanja sodišča lahko sklepali na njegovo pristranskost pri odločanju. Sodišče prve stopnje namreč ni zahtevalo od pritožnika, da predloži dokument, skladno s katerim, naj bi pritožnik moral Republiko Hrvaško zapustiti v roku štirindvajsetih ur, temveč je presodilo, da obstoja oziroma vročitve tega dokumenta pritožnik ni uspel dokazati. Obstoj dokumenta je zatrjeval sam in dokazoval zgolj s svojo izjavo, poleg tega pa naj bi ga po svoji izjavi zavrgel, ker naj bi štel, da zanj ni več pomemben. Pritožnik tudi sam poudarja, da ga je sodišče prve stopnje v zvezi s tem "podrobno zasliševalo" na glavni obravnavi, poleg tega pa je, kot predhodno pojasnjeno, v 48. in 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa prepričljivo argumentiralo svojo dokazno oceno glede tega dejstva. Zgolj to, da sodišče ob skrbni presoji in njeni vsebinski utemeljitvi ne verjame dejstvom, ki jih je zatrjeval pritožnik, pa očitno ni okoliščina, ki bi kazala na njegovo pristranskost. Enako velja glede zatrjevanega ravnanja v razmerju do tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa navedlo prepričljive razloge, zakaj ne vidi potrebe, da bi toženka v dokaznem postopku morala predložiti njegovo pisno prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot je to zahteval pritožnik. Pritožnikov očitek glede pristranskosti sojenja tako tudi v tem delu dejansko pomeni le nestrinjanje z dokazno oceno oziroma odločitvijo sodišča glede zavrnitve pritožnikovega dokaznega predloga, kar pa prav tako ne pomeni zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz 22. člena Ustave.

17. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da v pritožnikovem primeru ni zagotovil, da bo Republika Hrvaška v primeru njegove vrnitve resno obravnavala vloženo prošnjo in ga ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje, Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pravilno izpostavilo, da je Republika Hrvaška v odgovoru z dne 26. 4. 2023, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zagotovila, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v spremenjenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Še več, pristojni organi Republike Hrvaške so celo povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje temu dopisu pripisalo pomembno težo in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da ni bojazni, da bi mu bile ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Takšnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi.

18. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede možnosti pritožnikovega vračanja v BiH oziroma izvorno državo s strani Republike Hrvaške, konkretno, da toženka ni predložila garancije, da ne bo prišlo do takšne situacije pri pritožniku, sodišče prve stopnje pa se v to vprašanje niti ni spuščalo, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba in sklep pomanjkljiva. SEU je v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali na Hrvaškem obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.

19. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

**K III. točki izreka**

20. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

21. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

22. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 2 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 3 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43). 4 https://www.zurnal24.si/slovenija/slovenija-za-zdaj-molci-o-zvitem-manevru-hrvaske-policije-migranti-rigonci-meja-hrvaska-prehod-411753 - www.zurnal24.si