Jedro

V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe in njegova izpoved o neprimernem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na njegovo prijetje po prečkanju bosansko hrvaške meje in na njegovo obravnavo na hrvaški policijski postaji. Potem, ko je le-to zapustil, tožnik ni več navajal, da bi bil s strani hrvaških organov deležen neprimernega ali celo ponižujočega obravnavanja.

Po presoji sodišča tožnikove trditve o dogajanju na hrvaški policijski postaji ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Vrnjen bo v t.i. dublinskem postopku, ki ni policijski, temveč azilni postopek, v katerem mu bodo zagotovili tudi tolmača v jeziku, ki ga tožnik razume in govori.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica.

2. Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da je tožnik 30. 3. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Predložil ni nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Skladno s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 mu je toženka istega dne odvzela prstne odtise in ugotovila, da ga je 22. 3. 2023 v Centralno bazo Eurodac na podlagi Uredbe (EU) št. 603/20132 kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že Republika Hrvaška. Zato je tej državi 12. 4. 2023 na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za njegov ponovni sprejem. Dne 26. 4. 2023 je Hrvaška potrdila, da je v skladu s 5. točko 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, država članica, ki izvede ta postopek, skladno s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III opravi osebni razgovor s prosilcem. Dne 10. 5. 2023 je bil tako s tožnikom opravljen osebni razgovor, kjer je bil ta ob prisotnosti tolmačke za angleški jezik seznanjen s potekom dublinskega postopka. Vsebino osebnega razgovora je toženka povzela na 2. do 4. strani izpodbijanega sklepa.

4. Ugotovila je, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Iz njegovih izjav tudi ne izhaja, da bi z njim, kot s prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški, kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali. Tam je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, sicer njegovi prstni odtisi v evidenci Eurodac ne bi bili vneseni v kategoriji »1«. Če ne bi sodeloval pri zajetju prstnih odtisov in nasploh v postopku, ga tam ne bi obravnavali kot prosilca, temveč kot tujca.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da ga je Republika Hrvaška informirala tudi glede vrnitve v izvorno državo. Tega toženka ni razumela kot grožnjo. Tožnik je povedal, da mu je hrvaška policija možnost vrnitve v izvorno državo omenila le enkrat ob pričetku postopka. Malo verjetno je, da naj bi ga o tem obvestil tudi policist v civilu, ki mu je vzel prstne odtise ter mu dal v podpis dokument. Tožnik je namreč kasneje izjavil, da s tem človekom ni komuniciral, ker ni govoril angleško. Domnevnega policistovega poziva tožniku naj molči, po mnenju toženke ni mogoče šteti kot dokaza o rasizmu.

6. Toženka ni sprejela tožnikovih navedb, da je hrvaškim organom posredoval svoje pravilne podatke, kljub temu pa so nato ti za pripravo hrvaške dokumentacije uporabili napačne podatke in mu izdali dokument, da mora v 24 urah zapustiti državo. Z vnosom v evidenco Eurodac je namreč Republika Hrvaška izkazala pripravljenost za obravnavo njegovega primera, kar je razvidno tudi iz odgovora, ki ga je toženki posredovala 26. 4. 2023. Malo verjetno je, da bi Republika Hrvaška sprejela odgovornost za reševanje tožnikovega primera in mu hkrati izdala dokument, s katerim bi kršila določila Direktive 2013/32/EU. Poleg tega tožnik ni predložil dokumenta, ki naj bi mu ga izdali v Republiki Hrvaški.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da morajo policisti nadzorovati gibanje oseb, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju države. Za odločitev o predmetni zadevi je po mnenju tožnika relevantno stališče v sodbi tega sodišča I U 405/2023-21 z 21. 6. 2023, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem in, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilcem, po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito.

8. V zvezi z dokumentom »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki ga prejela od tožnikovega pooblaščenca, je toženka ugotovila, da se v večjem delu nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki v Republiki Hrvaški. Spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško govorijo o nezakonitih vračanjih ter onemogočenem dostopu do azila oziroma o t.i. »push-backih«, ki se dogajajo na meji. Iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 26. 6. 2023 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav.

9. V nadaljevanju se je toženka natančno opredelila tudi do konkretnih postopkov in sodb tujih nacionalnih sodišč. V zvezi s temi je opozorila, da se nanašajo na posamične primere, zato se nanje ni mogoče sklicevati na splošno. Opozorila je, da v predloženi dokumentaciji ni primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil takoj deportiran naprej v Bosno in Hercegovino oziroma v Republiko Srbijo. V dokumentu omenjeni dve sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) po oceni toženke nista več aktualni, saj se nanašata na dogajanje v letih 2015 in 2017. 10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da bodo tožnika, v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, na ozemlju te države sprejele uradne osebe hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje. Če bo pri njih ponovno podal namero za vložitev prošnje, bo imel status prosilca in bo prejel tudi ustrezno izkaznico. To potrjuje tudi odgovor Hrvaškega pravnega centra, da so bili v preteklih letih ljudje, ki so bili vrnjeni po t.i. dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Pristojni hrvaški organi so toženki v odgovoru z dne 26. 4. 2023 navedli, da bo tožnikova vloga obravnavana v razumnem času ter da bo nameščen v sprejemnih kapacitetah skladnih s standardi EU.

11. Glede njegovih navedb, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, toženka pojasnjuje, da je to za t.i. dublinski postopek brezpredmetno, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je glede na merila za to odgovorna. Prosilec si ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

_Bistvene navedbe v tožbi_

12. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

13. Iz tožbe izhaja, da je bil tožnik na osebnem razgovoru v prisotnosti tolmača sicer seznanjen s potekom dublinskega postopka, ne pa tudi z vsemi pravicami in informacijami iz prvega odstavka 4. člena Uredbe Dublin III. Toženka ga ni seznanila z merili za določitev odgovorne osebe in o hierarhiji meril v različnih fazah postopka in njihovem trajanju ((b) točka), o možnosti predložitve informacij o prisotnosti družinskih članov, sorodnikov ali drugih svojcev v državah članicah ((c) točka), o možnosti zaprositve za odložitev predaje ((d) točka), o pravici do dostopa do podatkov, ki se nanašajo nanj, pravici, da zahteva popravek takih podatkov ali izbris nezakonito obdelanih podatkov, kakor tudi ne o postopkih uveljavljanja navedenih pravic, vključno s kontaktnimi podatki organov iz 35. člena in nacionalnih organov za varstvo podatkov, ki so odgovorni za obravnavo zahtevkov glede varstva osebnih podatkov ((f) točka).

14. Tožnik se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti zaradi ravnanja tamkajšnje policije. Pojasnjuje, da je po prečkanju bosansko - hrvaške meje namenoma prišel na plano, da bi ga policija zaznala, saj je želel podati prošnjo za mednarodno zaščito. Ko so ga policisti opazili, so mu zagrozili, da bodo streljali nanj, če bo hotel zbežati, eden od policistov je potegnil pištolo. Ko se je tožnik v policijskem vozilu želel usesti na sedež, ker je bil zelo utrujen, so mu to prepovedali in je moral stati vsaj 10 minut. Po aretaciji so ga na neznani policijski postaji zaprli v zapor, kjer je moral prenočiti skupaj s tremi neznanimi begunci. Trikrat je zaman zaprosil za vodo, četrtič mu je policist dejal, da naj gre do WC-ja in jo tam pije. Tožniku se je to zdelo zelo ponižujoče. Zjutraj je k njemu pristopil moški v civilu, za katerega sklepa, da je bil uradna oseba. Dal mu je list papirja v hrvaškem jeziku, na katerega je moral napisati svoje ime, starost in nacionalnost. Besedila ni razumel, podpisal ga je pod prisilo tega moškega. Tožnik ga je v angleškem jeziku zaprosil za azil, on pa mu je s povišanim tonom v angleščini odgovoril naj utihne. Nato ga je fotografiral in mu vzel prstne odtise. V roke mu je dal nek dokument v hrvaškem jeziku in mu dejal naj gre. Ko je na svetlobi pogledal ta dokument, je ugotovil, da sta napačno zapisana njegovo ime in izvorna država. Zaradi teh napak se je vrnil nazaj na policijsko postajo. Takrat je od policista na recepciji v policijski postaji izvedel, da naj bi na tem dokumentu pisalo, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v 24-ih urah, sicer ga bodo deportirali nazaj v izvorno državo. Na Hrvaškem je bil le nekaj ur (od 23.00 ure do naslednjega dne), v tem času ni prejel nobenega vabila na osebni razgovor, o njegovi prošnji v tem času ni bilo odločeno. Državo je zapustil zaradi dokumenta, ki ga je prejel. Ko mu je oseba na policijski postaji dejala naj utihne, je smatral, da ne želi obravnavati njegove prošnje za mednarodno zaščito.

15. Navaja, da je bil v evidenco Eurodac v Republiki Hrvaški dne 22. 3. 2023 vnesen kot tujec. Čeprav je tam izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, je od uradne osebe prejel dokument, da mora državo zapustiti v 24-ih urah brez kakršnegakoli dodatnega postopka za pridobitev statusa mednarodne zaščite. V postopku tolmač ni bil prisoten. Po mnenju tožnika to kaže na obstoj sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, zato se tja ne more vrniti. Opisano ravnanje hrvaške policije kaže na to, da bi ob vrnitvi z njim ravnali nečloveško in ponižujoče, da ga ne bi pravično obravnavali, njegove prošnje za azil ne bi korektno procesirali, verjetno bi ga vrnili nazaj v izvorno državo. Vpitje osebe na policijski postaji pa je odraz rasizma v hrvaškem sistemu. Toženka nasprotnega ni dokazala. Od pristojnih hrvaških organov bi morala pridobiti pisno zagotovilo, da bodo v Republiki Hrvaški z njim postopali pravilno in zakonito ter mu omogočili dostop do sistema mednarodne zaščite, vendar takšnega zagotovila ni predložila.

16. Toženka je v preteklih zadevah že večkrat prejela informacije o neustreznem in nepravilnem poteku azilnih postopkov v Republiki Hrvaški. Tožnik izpostavlja zadevo M.S.S. proti Belgiji in Grčiji iz meseca januarja 2011, v kateri je ESČP sprejelo stališče, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženko, ki ima nato dolžnost, da presodi, ali so razmere v državi, kamor bo prosilec vrnjen, primerne. Tega toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preverila. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega postopka, mučenje in nečloveško ravnanje hrvaške policije z begunci po njegovem mnenju dokazuje tudi internetni članek z dne 4. 2. 2023 o nekaj sto protestnikih v Bernu, ki so protestirali proti vračanju prosilcev za azil nazaj na Hrvaško z naslovom: „Več sto ljudi je v soboto v Bernu protestiralo proti vračanju prosilcev za azil na Hrvaško“. Enako naj bi izhajalo tudi iz informacij o stanju na Hrvaškem, ki jih je v predmetni zadevi toženki 25. 4. 2023 in 24. 7. 2023 posredoval Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja (v nadaljevanju PIC) ter iz komentarja PIC v zvezi s temi informacijami. Čeprav je oba navedena dokumenta toženka pregledala, ju ni upoštevala in je v zvezi s tem navedla le „kup“ nepotrebnih in brezpredmetnih pripomb.

17. Dejstvo, da je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito mu dejansko še ne zagotavlja dostopa do azilnega postopka. V primerih, ko Republika Slovenija vrne migrante preko sporazuma o vračanju, so namreč ti predani hrvaškim organom in nato nezakonito vrnjeni nazaj v Bosno in Hercegovino. Obstaja verjetnost, da se bo enako zgodilo tudi njemu.

18. Dalje tožnik toženki očita zmotno uporabo materialnega prava - določbe drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj merilo za odločitev, da se predaja prosilca Republiki Hrvaški ustavi, ni le obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti. Pri tem se sklicuje na sodbi tega sodišča I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 in I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odstavek 14). Opira se tudi na sodbo tega sodišča I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (v razdelku D.2.), v kateri je obširno razloženo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ki bi mu morala slediti tudi toženka, tega pa ni storila. V podkrepitev svojih trditev tožnik navaja tudi zadevi N.S in M.E., v katerih je ESČP sledilo že predstavljenemu stališču v zadevi M.S.S.. Sodišče EU v zadevi Jawo pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane „ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“. Sodišče EU je v zadevi Jawo dodalo, da „skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.“

19. Po mnenju tožnika je splošno znano, da so številne mednarodne organizacije in poročevalci opozarjali na določene resne pomanjkljivosti v azilnih postopkih in ravnanjih s tujci na Hrvaškem. To bi moralo biti toženki poznano že iz virov, uporabljenih v sodnih postopkih pred naslovnim in Vrhovnim sodiščem v zadevah I U 1686/2020 in I Up 23/2021 ter na podlagi drugih mednarodnih virov in poročil v zvezi z dostopom do azilnega postopka ali postopkov po Direktivi o vračanju 2008/115 na Hrvaškem. Tožnik trdi, da o novih in novih kršitvah Hrvaške napram potencialnim prosilcem in dejanskim prosilcem za azil ter o brutalnemu ravnanju hrvaških oblastnih organov govori tudi novejši internetni članek z naslovom „Balkanska pot: prihodi v EU navzgor - zavračanje in kršitve se nadaljujejo, sodbe ESČP proti Madžarski in Hrvaški“. Glede tega se sklicuje tudi na organizacijo „No name kitchen“, ki redno objavlja povratna pričevanja, ki so jih na terenu zbrale njene ekipe v Bosni in Hercegovini. Organizacija poroča o nasilnem potiskanju 28-letnega moškega iz Alžirije iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino 14. januarja.

20. V nadaljevanju izpostavlja internetni članek z naslovom: „Dokazi, da se prosilci za azil soočajo s kršitvami pravic na Hrvaškem, so zdaj nesporni, pravi nova študija“, z dne 21. 7. 2022. Ta članek govori o neodvisni raziskavi, ki je pokazala, da se vsak teden več sto prosilcev za azil sooči z ekstremnimi oblikami policijske brutalnosti, hrvaške oblasti pa jih prisilno izženejo iz EU, ne da bi obravnavale njihove prošnje za azil. Tožnik meni, da obstaja velika verjetnost, da v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, ta država ne bi obravnavala njegove vloge kot vloge prosilca za mednarodno zaščito, čeprav je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III to dolžna storiti in je v svojem odgovoru to odgovornost formalno tudi sprejela.

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Uveljavlja, da bi mu lahko nastala škoda že s samo predajo Republiki Hrvaški, kjer bi bile njegove pravice lahko ogrožene.

_Bistvene trditve toženke v odgovoru na tožbo_

22. Toženka vse tožbene navedbe v celoti prereka in predlaga, da sodišče tako tožbo kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Sklicuje se na svoje ugotovitve in razloge iz izpodbijanega sklepa ter meni, da tožbene navedbe nasprotujejo podatkom v upravnem spisu. Tožnik zatrjuje, da ga je Republika Hrvaška v evidenco Eurodac vnesla kot tujca, kar pa ne drži. Iz podatkov v upravnem spisu je jasno razvidno, da ga je vpisala kot prosilca za mednarodno zaščito in da je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje na podlagi 5. točke 20. člena Uredbe Dublin III.

23. Tožnikove navedbe o tem, da je dal hrvaškemu policistu v civilu v angleškem jeziku informacijo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, nato pa naj bi taisti policist (prav tako v angleščini) nanj vpil naj podpiše dokument, kar naj bi tožnik doživljal kot grožnjo, so tožbene novote, saj teh okoliščin prej ni navajal. Dodaten članek, do katerega vodi povezava v tožbi, toženka prav tako ocenjuje kot tožbeno novoto.

24. Toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa pri preučevanju relevantnih okoliščin ni naletela na pričevanja ali javno dostopne vire, ki bi potrjevali izvajanje zatrjevane prakse hrvaških organov. Tega tudi ni razbrati iz gradiv, ki so jih v obravnavo predložili tožnikovi pooblaščenci. Velika večina informacij, na katere se sedaj sklicuje tožnik, se nanaša na ravnanja z ilegalnimi pribežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške, tožnik pa bo tam obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

25. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 155/2023 in ponovno izpostavlja referenčno sodbo Švicarskega federativnega administrativnega sodišča v St. Gallen, št. E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023 in poročilo AIDA (Country report Dublin Croatia) z 26. 6. 2023, iz katerega izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Po njenem mnenju se tožnik neutemeljeno sklicuje na sporazum o vračanju, ki naj bi omogočal vračanje tujcev v Bosno in Hercegovino. Niti med upravnim postopkom niti ob vložitvi tožbe ni predložil nobenega neposrednega pričevanja ali dokazila o tem, da prosilcem za mednarodno zaščito grozi izgon iz Republike Hrvaške. Prav tako ni predložil gradiv, iz katerih bi lahko sklepali, da gre za zavestno ali sistemsko ravnanje pristojnih organov Republike Hrvaške v tej smeri.

26. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo bodisi določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, takšnih dokumentov pa tožnik v postopek ni predložil. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi I U 1566/2022 z dne 11. 1. 2023, ko je zapisalo, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in ESČP dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot sistemsko pomanjkljiv, niso izdali, prav tako pa takšni dokumenti niso znani Vrhovnemu sodišču. _Tožnikove navedbe v prvi pripravljalni vlogi_

27. Tožnik navaja, da v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 155/2023, saj je šlo v omenjeni zadevi za drugačno dejansko stanje. Toženka kljub njegovemu pozivu ni predložila podpisane prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem. To dokazuje, da takšne prošnje tožnik ni podal, saj zaradi vročitve odločbe o zapustitvi države, tega ni imel možnost storiti.

28. Tožnik poudarja, da omenjeno ravnanje hrvaških oblasti kaže na sistemske pomanjkljivosti, saj se njihovo tovrstno ravnanje ponavlja. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo tega sodišča I U 456/2023 z dne 29. 3. 2023, s katero je bilo ugodeno tožbi gambijskega državljana, ki je na osebnem razgovoru enako kot on izpovedal, da je v Republiki Hrvaški, potem, ko je bil vnesen v evidenco Eurodac in je dal prstne odtise, prejel odločbo hrvaških organov, da mora zapustiti državo v roku 24-ur.

_Presoja sodišča_

29. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

30. Tožba ni utemeljena.

31. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

32. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena3 Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V skladu s tem določilom je 26. 4. 2023 Republika Hrvaška odgovorila toženki, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

33. Tožniku je bilo na osebnem razgovoru predočeno, da je toženka iz evidence Eurodac dobila podatek, da je bil s strani Republike Hrvaške 22. 3. 2023 zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in da je Republika Hrvaška tudi že potrdila odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Dalje je bil seznanjen, da mora toženka v postopku preveriti, ali bo v primeru vrnitve ogrožen, oziroma ali tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah.4

34. Tožnik očita toženki, da ga na osebnem razgovoru ni seznanila z določenimi pravicami in informacijami iz prvega odstavka 4. člena Uredbe Dublin III, naštetimi v 13. točki obrazložitve sklepa. Toženka temu nasprotuje in trdi, da je tožnika o omenjenih pravicah in informacijah v celoti seznanila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kar je tožnik sam potrdil s svojim podpisom. Ta dokument je del upravnega spisa. Sodišče ugotavlja, da je bil tožnik (ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in kasneje na osebnem razgovoru) vsebinsko v zadostni meri seznanjen z njegovimi pravicami in informacijami iz prvega odstavka 4. člena Uredbe Dublin III. Na osebnem razgovoru je bil poleg tolmačke prisoten njegov pooblaščenec, zato je bilo v postopku skrbno poskrbljeno za varstvo njegovih pravic. Poleg tega je ta neutemeljeni tožbeni ugovor tudi pavšalen, saj tožnik konkretno ne pojasni, na kakšen način naj bi očitana opustitev toženke posegla v katero izmed njegovih pravic.

35. Sodišče ugotavlja, da so neutemeljene tožnikove trditve o tem, da mu v Republiki Hrvaški niso prisluhnili, ko je izrazil svojo željo po mednarodno zaščito, in so ga zato v evidenco Eurodac vnesli kot tujca. To ne drži. Iz dokumentacije upravnega spisa - podatkov iz evidence Eurodac je razvidno, da je tožnik na Hrvaškem opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Zato je toženka na pristojne hrvaške organe pravilno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je na navedeno prošnjo pravilno odgovorila, da je odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

36. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikova izjava, da v času, ko je bil na Hrvaškem, ni prejel vabila na osebni razgovor, prav tako pa takrat ni bilo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je navedel, da se je na Hrvaškem nahajal le 12 ur. Postopki v zvezi z mednarodno zaščito morajo teči hitro, kljub temu pa življenjsko logično ni mogoče pričakovati, da bi tožnik v kratkem času 12-ih ur prejel bodisi vabilo na osebni razgovor bodisi odločbo hrvaških pristojnih organov o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

37. Glede na to, da je iz tožnikove izjave na osebnem razgovoru mogoče sklepati, da namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni podal pisno, temveč ustno, njegova namera pa je bila v evidenci Eurodac s strani hrvaških pristojnih organov pravilno zabeležena kot prošnja5, sodišče ne vidi potrebe, da bi toženka v okviru dokaznega postopka morala predložiti njegovo pisno prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kot to zahteva tožnik.

38. Na ugovor tožnika, da na hrvaški policijski postaji ni bil prisoten tolmač, sodišče pojasnjuje, da to ni v nasprotju s Procesno direktivo II6 (1(a, b) odstavek 12. člena), ki določa, da mora država članica prosilcu za mednarodno zaščito zagotavlja spremljanje tega postopka (ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite) v jeziku, ki ga prosilec razume. Tožnik je povedal, da je v Republiki Hrvaški izrazil željo zaprositi za mednarodno zaščito, to željo pa so hrvaški organi sprejeli. Po svojih besedah naj bi bil na hrvaški policijski postaji deležen tudi neformalnega prevoda dokumenta o izgonu iz države v angleškem jeziku.

39. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

40. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (npr. v 10. točki obrazložitve sodbe I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski prostori, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedela, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.7

41. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti odpreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali iz Združenih narodov (glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11.2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022).8

42. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 (12. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe in njegova izpoved o neprimernem ravnanju hrvaških policistov nanašajo na njegovo prijetje po prečkanju bosansko hrvaške meje in na njegovo obravnavo na hrvaški policijski postaji. Potem, ko je le-to zapustil, tožnik ni več navajal, da bi bil s strani hrvaških organov deležen neprimernega ali celo ponižujočega obravnavanja.

43. Sodba ESČP M.S.S. proti Belgiji in Grčiji (št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011), na katero se posplošeno sklicuje tožnik, v tej zadevi ne more biti relevantna, saj je bilo v tistem primeru obravnavano drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema.

44. Prav tako v navedeni zadevi ni mogoče uporabiti sodbe tega sodišča I U 456/2023 z dne 29. 3. 2023, saj je bilo v omenjeni zadevi prav tako ugotovljeno drugačno dejansko stanje. Tožbi je sodišče ugodilo, ker bi morala tožena stranka pred predajo tožnika, zaradi njegovih resnih zdravstvenih težav, predhodno pridobiti ustrezno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo ustrezno poskrbela za tožnikovo zdravje, pa tega ni storila. V predmetni zadevi tožnik ni navajal nobenih zdravstvenih težav, zato takšno posebno zaprosilo ni potrebno.

45. V prid drugačni dokazni oceni ne pretehta niti tožnikovo posplošeno opiranje na v tožbi omenjene članke, poročila in sodbe. Vsaka stranka je namreč v dokaz svojih navedb dolžna ponuditi konkretizirane dokaze, sicer njenih trditev v dokaznem postopku ni mogoče individualno obravnavati. Trditve in dokazne listine, ki se ne nanašajo na predajo prosilcev po Uredbi Dublin III, temveč na vrnitev ilegalnih pribežnikov, pa v konkretnem primeru niso relevantne. Tožnik ne pojasni katere pripombe toženke o informacijah o stanju na Hrvaškem, ki ji jih je v predmetni zadevi 25. 4. 2023 in 24. 7. 2023 posredoval PIC, šteje kot nepotrebne in brezpredmetne, zato se sodišče do tega tožbenega ugovora ne more opredeliti.

46. Tožnik neutemeljeno sklepa, da bi ga lahko Republika Hrvaška v Bosno in Hercegovino vrnila na podlagi sporazuma o vračanju. Ni povsem jasno, na kateri sporazum se ta tožbena trditev nanaša; če ima tožnik v mislih Sporazum med Vlado Republiko Slovenijo in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito z dne 14. 4. 2006, potem ta za odločitev o predmetni zadevi ni relevanten, saj bo tožnik Republiki Hrvaški vrnjen na podlagi določb Uredbe Dublin III in ne na podlagi navedenega sporazuma.

47. Sodišče ne dvomi, da so bile zatrjevane okoliščine, ko je tožnika prijela hrvaška policija, ga odpeljala na policijsko postajo in ga tam preko noči zadrževala do jutra, zanj neprijetne. Neprimerno je bilo zatrjevano ravnanje hrvaške policije, ko je tožniku odrekla vodo in ga v zvezi s tem napotila na WC, ko je oseba na hrvaški policijski postaji nanj vpila naj utihne in da naj podpiše dokument. Vendar pa opisano postopanje (tudi če je do njega resnično prišlo) po oceni sodišča ne predstavlja rasističnega, nečloveškega ravnanja ali sistemskih nepravilnosti, zaradi katerih tožnik ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. V kateri koli državi je policija dolžna nadzorovati gibanje oseb, ki so nezakonito na njenem ozemlju in v zvezi s tem izpeljati ustrezne postopke. Dejstvo je, da je Republika Hrvaška slišala in sprejela tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča tožnikove trditve o dogajanju na hrvaški policijski postaji ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Vrnjen bo v t.i. dublinskem postopku, ki ni policijski, temveč azilni postopek, v katerem mu bodo zagotovili tudi tolmača v jeziku, ki ga tožnik razume in govori.

48. Po tožnikovem prepričanju se sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški kažejo tudi v tem, da naj bi mu hrvaška policija po tem, ko je izrazil željo po mednarodni zaščiti, izdala sklep v hrvaškem jeziku, da mora državo zapustiti v roku 24-ur. Sodišče njegovih trditev v zvezi s tem ne more sprejeti. Ni namreč logično, da bi država članica sprejela prošnjo za mednarodno zaščito in s tem posledično odgovornost za obravnavo te prošnje, nato pa bi temu prosilcu izdala sklep o zapustitvi države. Tožnik tega dokumenta v dokaznem postopku ni predložil, čeprav naj bi mu ga Republika Hrvaška izročila. Obstoj in vsebino tega dokumenta v hrvaškem jeziku dokazuje le s svojo izjavo, ki pa je sodišče, glede na njegove druge neprepričljive izjave, ne more ovrednotiti kot verodostojne.

49. Tožnik trdi, da je na hrvaški policijski postaji dal pravilne osebne podatke, kljub temu pa so tam napačno zabeležili njegovo izvorno državo (Burkino Faso, namesto pravilno Gano) ter letnico rojstva (2003, namesto pravilno 1993). Zaradi teh napak naj bi se vrnil nazaj na policijsko postajo, kjer so mu dokument popravili in mu ga ustno prevedli. Na naroku za glavno obravnavo je zaslišan izpovedal, da je nato ta dokument v Sloveniji zavrgel, ker je štel, da zanj ni več pomemben. S tem sodišča ni prepričal v to, da mu je bil s strani hrvaških organov takšen dokument dejansko izdan. Poleg tega je iz odgovora Republike Hrvaške z dne 26. 4. 2023 razvidno, da tožnik na Hrvaškem ni navajal le drugačnega rojstnega datuma in izvorne države, temveč je navedel tudi drugačno osebno ime. Na Hrvaškem se je predstavil kot A. A., v Sloveniji pa kot B. B. Tožnikovo spreminjanje osebnih podatkov je močno omajalo verodostojnost njegovih preostalih izjav v postopku.

50. O tem, da je bilo postopanje hrvaške policije ob prijetju po prečkanju bosansko - hrvaške meje in nato kasneje na policijski postaji nečloveško in ponižujoče, je tožnik spregovoril šele na osebnem razgovoru, prej teh dogodkov ni omenil. Iz zapisa v policijski depeši slovenske policije z dne 23. 3. 2023 (torej le dan po tem, ko je tožnika obravnavala hrvaška policija) ni razvidno, da bi ga v Republiki Hrvaški policija sploh obravnavala.

51. Tožnik meni, da ga toženka ne bi smela predati Republiki Hrvaški, brez da bi prej od te države pridobila zagotovilo, da bodo z njim postopali pravilno in zakonito ter mu omogočili dostop do sistema mednarodne zaščite. Temu stališču sodišče ne more pritrditi. V zvezi s tem je toženka pojasnila, da je Hrvaška zagotovila, da bo tožnikova prošnja za mednarodno zaščito tam obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v sprejemnih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Glede na javno dostopne informacije o obravnavi dublinskih povratnikov v Republiki Hrvaški, na katere se je toženka v izpodbijanem sklepu oprla, ni podvomila v pridobljeno zagotovilo pristojnih hrvaških organov. Sodišče ugotavlja, da se omenjeno zagotovilo Republike Hrvaške nahaja v njenem odgovoru z dne 26. 4. 2023, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Iz tega dokumenta tudi izhaja, da pristojni hrvaški organ povprašuje tudi o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave bodisi fizične ali psihične, kar je po mnenju sodišča tudi zagotovilo za to, da bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju.

52. Ob upoštevanju te okoliščine sodišče meni, da ni potrebno pridobiti dodatnega zagotovila, da bo tožnik obravnavan na Hrvaškem v skladu s pravicami 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU, saj ni bojazni, da bi mu bile z upoštevanjem načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško te pravice kršene. Po presoji sodišča ni verjetno, da bi bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Tožena stranka je dovolj obsežno in zelo podrobno pojasnila, zakaj meni, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti in sodišče - kot je bilo že pojasnjeno - se z njenimi razlogi strinja.

53. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški ni ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa po presoji sodišča ni izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.9

54. Odločitev toženke je pravilna, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

55. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

56. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki predlaga izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

57. Tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. V tem primeru vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Če se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

58. Toženka tožnikove trditve v zvezi z izdajo začasne odredbe prereka in predlaga, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Meni, da v primeru morebitne vrnitve na Hrvaško tožnik ne bi bil izpostavljen nobeni nevarnosti.

59. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba predlog zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 Ta določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 4 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah se glasi: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 5 Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 122/2023 z 21. 6. 2023 pojasnilo, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu 2(c) Direktive 2013/32, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred „drugim organom“ (npr. policijo) v smislu drugega pododstavka člena 6(1) Direktive 2013/32. 6 Direktiva št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 7 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022 ter I Up 81/2023. 8 Tako Vrhovno sodišče RS v 11. točki obrazložitve sodbe I Up 81/2023. 9 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.