Jedro

Trditve tožeče stranke o obstoječi obremenjenosti premoženja druge tožene stranke ne izkazujejo subjektivnega ravnanja druge tožene stranke v smeri onemogočanja izpolnitve predmetne obveznosti. Zato pritožbeno ponavljanje teh trditev ni upoštevno, saj iz njih izhaja le slabo finančno stanje druge tožene stranke oziroma njena prezadolženost, kar pa ni mogoče šteti za razlog subjektivne nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi prvi toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin, N. d.d. in H. d.d. naložilo, da prvi toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska v višini 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi z računa prve tožene stranke od 14. 10. 2011 do plačila. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi organizacijam za plačilni promet naložilo, da drugi toženi stranki ali komu po njenem naročilu odreče izplačilo zneska 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2011 z računa druge tožene stranke; s katero bi drugi toženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev določenih nepremičnin ter poslovnih deležev v različnih družbah, kakor tudi da bi na teh poslovnih deležih vpisalo še zastavno pravico tožeče stranke. Prav tako pa je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev, ki ga vodi KDD pri vseh nematerializiranih vrednostnih papirjih, katerih imetnik je druga tožena stranka, vpisalo zastavno pravico tožeče stranke in drugi toženi stranki prepovedalo razpolaganje s temi vrednostnimi papirji.

2. Proti sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbi je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu predlogu ugodi in izda predlagano začasno odredbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala obstoja zatrjevane terjatve napram prvi toženi stranki. Pravilnih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo to stališče, tožeča stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala trditev, da se je s prvo toženo stranko dogovorila, da ji bo slednja povrnila znesek, ki ga je tožeča stranka namesto nje plačala njenemu upniku D. d.o.o. na podlagi Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 18. 5. 2011 (A13). Kaj takega tudi ne izhaja iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 2. 9. 2011(A16). Zato je pritožbeno sklicevanje na navedeno pogodbo neupoštevno.

5. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila podlaga zatrjevani terjatvi tožeče stranke do prve tožene stranke neupravičena obogatitev. Z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo svoje zaključke o tem, pritožbeno sodišče soglaša in se na njih v izogib ponavljanju sklicuje. Zato zgolj s pritožbenim ponavljanjem trditev, ki jih je podala tožeča stranka v postopku na prvi stopnji, pa tožeča stranka ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev glede druge tožene stranke tudi pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti, da je zaradi drugo toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev verjetno izkazane vtoževane terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je namreč ocenilo, da so trditve tožeče stranke o ravnanjih druge tožene stranke, s katerimi naj bi onemogočila ali otežila izterjavo verjetno izkazane obveznosti do tožeče stranke, nekonkretne. Hkrati je tudi pravilno ocenilo, da trditve tožeče stranke o obstoječi obremenjenosti premoženja druge tožene stranke ne izkazujejo subjektivnega ravnanja druge tožene stranke v smeri onemogočanja izpolnitve predmetne obveznosti. Zato pritožbeno ponavljanje teh trditev ni upoštevno, saj iz njih izhaja le slabo finančno stanje druge tožene stranke oziroma njena prezadolženost, kar pa ni mogoče šteti za razlog subjektivne nevarnosti. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi z izdano začasno odredbo nastala drugi toženi stranki le neznatna škoda. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba predstavlja poseg oziroma omejitev v lastninsko pravico druge tožene stranke, kar že samo po sebi pomeni škodo za njo. Hkrati pa tudi zaključek, da tožeča stranka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da bo škoda, ki bi nastala iz predlaganih omejitev za drugo toženo stranko le neznatna. Tožeča stranka v pritožbi le ponavlja trditve, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji in na katere je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zaradi česar le-te niso upoštevne.

8. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).