Jedro

Zakon o kmetijskih zemljiščih ureja tudi promet s kmetijskimi zemljišči. Določena je zakonita predkupna pravica. Pri uveljavljanju zakonite predkupne pravice je treba upoštevati splošne določbe OZ, torej čl. 507 do 513. V konkretnem primeru toženka s tožnikom pogodbe ni bila pripravljena skleniti, naknadno, po vložitvi tožbe pa je nepremičnino odtujila. Predkupni upravičenec ima pravico do tožbe po 1. odst. 512. čl. OZ. Tožnik kot predkupni upravičenec je glede na specifično ureditev po ZKZ sicer ob vložitvi tožbe pravilno zahteval sklenitev prodajne pogodbe, ko pa je zvedel za odtujitev, in je s tožbo, v drugem postopku izpodbijal darilno pogodbo, uveljavljal ničnost. Tak zahtevek pa ni skladen z zahtevami 512. čl.. Vendar pa je treba v vsakem primeru postaviti glede na določbo 512. čl. OZ tudi zahtevek, s katerim se izpodbija zemljiškoknjižni vpis, ki je bil opravljen v korist tretjega.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče s sodbo toženi stranki naloži, da s tožnikom sklene in overi kupoprodajno pogodbo z vsebino, kot to določno izhaja iz izreka, zavrnilo. Tožniku je v posledici neuspeha v pravdi naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Dejstvo je, da je tožnik bil predkupni upravičenec s statusom kmeta. Dejstvo je, da je vložil tožbo in sicer je tožil pravilno lastnico, torej toženko na sklenitev prodajne pogodbe po ponudbi za prodajo kmetijskih zemljišč, ki je bila objavljena na oglasni deski UE K. in enotnem državnem portalu E-uprave od 18.5.2006 do 19.6.2006. Dejstvo je, da je naknadno prišlo do odtujitve, z darilno pogodbo je toženka odtujila nepremičnino ter je S. Č. pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah. Toda gre za očitno fiktiven posel, ki je sklenjen z namenom oškodovanja tožnika, predkupnega upravičenca. Tožnik je zato takoj, to je 11.10.2007, čim je ugotovil, da se je tožena stranka izognila kogentnim zakonskim predpisom, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči in sklenila fiktivno darilno pogodbo, vložil proti toženi stranki in S. Č. tožbo zaradi ničnosti pogodbe. Postopek se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 1, te spise je predložil kot dokaz v tej pravdi. Sodišče bi moralo postopek prekiniti do rešitve predhodnega vprašanja glede veljavnosti fiktivne darilne pogodbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in priglasila stroške odgovora na pritožbo. Meni, da je tožbeni zahtevek neizvršljiv, saj tožena stranka ni lastnica. Postopka tudi ni treba prekiniti. Tožeča stranka vse do prvega naroka dne 29.6.2007 ni predložila dokazov v zvezi s fiktivnostjo pogodbe. Predlagala je zaslišanje tožeče stranke in to 13.7.2007. S tem dokazom pa očitno ne bi uspela. Končno pa tudi odločitev sodišča o tožbenem zahtevku v zadevi pod P 1 ne more biti predhodno vprašanje o odločitvi v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in ob tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in uradoma upoštevne postopkovne kršitve (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. l. RS, št. 59/1996 s spremembami in dopolnitvami) v poglavju Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami (III. poglavje, čl. 17 do 25) ureja tudi promet s kmetijskimi zemljišči. Določena je tudi zakonita predkupna pravica, tožnik je namreč trdil, da je predkupni upravičenec. Uveljavlja predkupno pravico, zato ima prav in to je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, da tožena stranka kot prodajalec ne bi smela odtujiti kmetijskega zemljišča, pač pa bi morala pogodbo skleniti s tožnikom.

Pri uveljavljanju zakonite predkupne pravice je treba upoštevati splošne določbe Obligacijskega zakonika (OZ), torej čl. 507 do 513. 513. čl. OZ določa, da se pravila o pogodbeni predkupni pravici smiselno uporabljajo tudi za zakonito predkupno pravico, če za posamezen primer zakon ne določa drugače. V konkretnem primeru toženka s tožnikom pogodbe ni bila pripravljena skleniti, naknadno, po vložitvi tožbe pa je nepremičnino odtujila. Predkupni upravičenec ima pravico do tožbe po 1. odst. 512. čl. OZ. Tožnik kot predkupni upravičenec je glede na specifično ureditev po ZKZ sicer ob vložitvi tožbe pravilno zahteval sklenitev prodajne pogodbe, ko pa je zvedel za odtujitev, je s tožbo, kot sam trdi in kot je trdil že v postopku na prvi stopnji, v drugem postopku izpodbijal darilno pogodbo, uveljavljal ničnost. Tak zahtevek pa ni skladen z zahtevami 512. čl. OZ. Prvenstveno bi sicer moral zahtevati, da tretji in torej ne prodajalec, sklene z njim novo prodajno pogodbo, saj iz določbe 512. čl. OZ izhaja, da pride do kršenja predkupne pravice s prenosom lastninske pravice na tretjega. Praksa dopušča tudi tak zahtevek, kot ga je, vsaj delno, postavil tožnik, torej na razveljavitev oziroma v tem primeru na ničnost darilne pogodbe in hkrati z zahtevo, da prodajalec s predkupnim upravičencem sklene prodajno pogodbo pod enakimi pogoji. Vendar pa je treba v vsakem primeru postaviti glede na določbo 512. čl. OZ tudi zahtevek, ki meri na zavezovalni (in s tem zaradi kavzalnosti tudi razpolagalni) posel in v končni posledici tudi zahtevek, s katerim se izpodbija zemljiškoknjižni vpis, ki je bil opravljen v korist tretjega. V konkretnem primeru je bila po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča nepremičnina v času sojenja vpisana na tretjega. Zato je tožeča stranka tudi vložila tožbo na ničnost pogodbe med toženo stranko in tretjo, ni pa zahtevala izbrisa vpisa v zemljiški knjigi, da bi tak zahtevek postavila ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je že iz teh razlogov materialnopravno pravilno takšen tožbeni zahtevek zavrnilo, ni sklepčen, ne vodi do želenega učinka, torej učinka, ki ga predvideva tudi zakon, torej v končni fazi do prenosa lastninske pravice na nepremičnini na tožnika (tako tudi teorija, Komentar dr. Mihe Juharta k 512. čl. OZ, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2004 in tudi sodna praksa, na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1913/2007 z dne 3.10.2007). Ob povedanem vprašanje, ali bi morala tožeča stranka doseči, da se zahtevek, s katerim uveljavlja ničnost pogodbe, uveljavlja v tej pravdi ali ne oziroma ali gre za predhodno vprašanje, ni aktualno. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti pritožbene stroške, prav tako jih mora trpeti sama (stroške za odgovor na pritožbo) tudi tožena stranka, saj z navedbami v odgovoru ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165. čl. ZPP).

Sodišče druge stopnje je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP – UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo, saj je bila odločba na prvi stopnji, s katero se je postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008).