Jedro

Sodišče v pravdi postopa in sodi le v okviru predočenega mu procesnega gradiva, zato je odgovornost poskrbeti za učinkovito uveljavljanje svojih pravic v sodnem postopku v prvi vrsti na stranki, ne na sodišču. Stranka je torej tista, ki z naborom pravno pomembnih dejstev (in dokaznih predlogov) začrta in usmeri tek postopka, sodišče pa ga nato zgolj vodi v nakazani smeri. Z vidika dolžnega materialnega procesnega vodstva to pomeni, da samoiniciativno širjenje strankinih dejanskih navedb ali zapolnjevanje vrzeli v njih sodišču ni dopustno. Meje njegove razjasnjevalne oblasti se vselej začnejo pri trditvah (in dokaznih predlogih) pravdnih strank in tam tudi končajo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 421,91 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 11. 2007 delno za znesek glavnice 13.390,24 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici In 2005/00049 z dne 21. 3. 2005, v preostalem delu, tj. za del glavnice v višini 1.733,66 €, pa ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec vlaga revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je napačen zaključek pritožbenega sodišča, da prvostopenjsko sodišče ni opustilo dolžnosti materialnega procesnega vodstva. Če je sodišče njegove resda pavšalne navedbe o oderuških obrestih razumelo kot ugovor ničnosti pogodbe o lizingu, bi ga moralo ustrezno usmeriti oziroma pozvati k pojasnitvi, v čem se ta oderuškost kaže, in to razčistiti. Ker tega ni storilo, sta nezakoniti tako izpodbijana kot prvostopenjska sodba. Meni tudi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z odstopom tožeče stranke od pogodbe. V skladu z določili 16. točke splošnih pogojev, ki so relevantno materialno pravo, je pravno upošteven razlog za odstop lahko edinole neredno plačevanje obrokov lizinga. Vendar, ker po določbi 16.3.3. splošnih pogojev lizingodajalec od pogodbe ne more odstopiti, preden lizingojemalcu priporočeno ne pošlje pisnega opomina in mu ne določi dodatnega izpolnitvenega roka, tožeča stranka pa tega ni storila, odstop od pogodbe ni mogel biti učinkovit. Kakšni drugi razlogi, kot je na primer dejstvo, da je vozilo kot nepooblaščena tretja oseba uporabljal K. K., še trdi, takšne posledice ne morejo povzročiti, saj glede na določbe splošnih pogojev za dopustnost enostranskega odstopa od pogodbe niso pravno odločilni. Zaključi, da je dogovor med pravdnima strankama glede ''pooblaščenega odvzema vozila'' nujno neučinkovit, iz svojevoljnega odvzema vozila s strani tožeče stranke pa niso mogle nastati zanj nikakršne stroškovne obveznosti.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim navedbam in predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Toženec zmotno očita sodišču prve stopnje nezadostno razjasnjevalno aktivnost v zvezi z vprašanjem oderuškosti obresti in posledične ničnosti pogodbe o posrednem finančnem lizingu, ki je bila dne 30. 7. 2003 sklenjena med pravdnima strankama. Sodišče v pravdi postopa in sodi le v okviru predočenega mu procesnega gradiva, zato je odgovornost poskrbeti za učinkovito uveljavljanje svojih pravic v sodnem postopku v prvi vrsti na stranki, ne na sodišču (prim. prvi odstavek 2. in prvi odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Stranka je torej tista, ki z naborom pravno pomembnih dejstev (in dokaznih predlogov) začrta in usmeri tek postopka, sodišče pa ga nato zgolj vodi v nakazani smeri. Z vidika dolžnega materialnega procesnega vodstva to pomeni, da samoiniciativno širjenje strankinih dejanskih navedb ali zapolnjevanje vrzeli v njih sodišču ni dopustno. Meje njegove razjasnjevalne oblasti se vselej začnejo pri trditvah (in dokaznih predlogih) pravdnih strank in tam tudi končajo.(1)

8. Po pregledu procesnega gradiva pravdnih strank revizijsko sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi manevrskega prostora za materialno razjasnjevalno aktivnost sodišča pravzaprav sploh ni bilo. Na toženčev zapis: ''zgolj iz previdnosti dolžnik tudi prereka zamudne obresti v izpisku odprtih terjatev z dne 8. 6. 2004 kot oderuške, zaradi česar je že sama pogodba med strankami tudi nična,'' se prvostopenjsko sodišče, za njim pa še pritožbeno sodišče, nista mogla odzvati drugače, kot sta se. Namreč, kot izhaja iz pritožbeno preizkušenih razlogov sodbe sodišča prve stopnje, tožeča stranka v omenjenem izpisku sploh ni obračunala zamudnih obresti, temveč je vrednost toženčevih zapadlih neporavnanih obveznosti pri izračunu skupnega dolgovanega ji zneska upoštevala ne glede na toženčevo zamudo in njene posledice. Če pa zatrjevanih zamudnih obresti v izpisku terjatev z dne 8. 6. 2004 ni bilo, tudi oderuške niso mogle biti. In ker tisto, kar ne obstaja, ne terja razjasnjevanja, očitanih procesnih pomanjkljivosti v postopanju sodišč ni bilo.

9. Izpodbijana sodba je intaktna tudi v materialnopravnem smislu. Zmotna je že temeljna zadevna revizijska trditev, da bi morala tožeča stranka kot lizingodajalec, če bi želela odstopiti od pogodbe skladno z določbami splošnih pogodbenih pogojev, tožencu najprej s priporočeno pošiljko poslati pisni opomin in mu v njem določiti naknaden rok za izpolnitev. Tak pogoj je v točki 16.3.3. splošnih pogojev določen le za primer nameravanega odstopa zaradi neplačila posameznega zneska mesečne anuitete. Kadar pa zaradi zaporednih neizpolnitev lizingojemalec dolguje lizingodajalcu znesek, večji od vrednosti dveh lizing obrokov, slednji lahko od pogodbe odstopi ne glede na opomin ali dodatni izpolnitveni rok (točka 16.3.7. splošnih pogojev). Glede na med strankama nesporno dejstvo, da toženec po plačilu pologa in prvih šest mesečnih anuitet tožeči stranki ni plačal ničesar več(2), je jasno, da je tožeča stranka od pogodbe lahko in tudi je veljavno odstopila ter od toženca terjala odškodnino.

10. Revizijske navedbe toženec sklene z očitkom, da so mu bili stroški odvzema predmeta lizinga neutemeljeno zaračunani, saj da zanj ''iz svojevoljnega odvzema vozila ne morejo izhajati nobene stroškovne obveznosti''. Slednje ne drži iz preprostega razloga: sodišče tožencu teh stroškov sploh ni naložilo v plačilo, pač pa je bil, ravno obratno, to edini del zahtevka(3), s katerim tožeča stranka v tej pravdi ni uspela.

11. Ker po navedenem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

12. Toženec, ki je iz revizijskega postopka izšel kot poraženec, mora v skladu z merilom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka. Te je revizijsko sodišče tožeči stranki priznalo in odmerilo na podlagi specifikacije v odgovoru na revizijo ter tako tožencu naložilo v plačilo 421,91 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Več o tem glej N. Betetto, Materialno procesno vodstvo in načelo nepristranskega sojenja, Podjetje in delo, 2008, št. 7, str. 1576 in nasl. Op. št. (2): Zadnja plačana mesečna anuiteta po pogodbi o posrednem finančnem lizingu št. 10192/03 z dne 30. 7. 2003 je zapadla v plačilo meseca januarja 2004, predlog za izvršbo pa je tožeča stranka vložila dne 7. 12. 2004, tj. skoraj leto in pol po sklenitvi pogodbe ter nekaj manj kot leto dni po zapadlosti zadnjega plačanega mesečnega zneska.

Op. št. (3): Gre za del glavnice v višini 1.733,66 €, glede katere je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek.